• Medij: Mladina

mladina14

Kako je guverner Boštjan Jazbec s pomočjo svetovalcev ECB Sloveniji speljal 1,55 milijarde evrov

Boštjana Jazbeca je v začetku leta 2013 za guvernerja predlagal predsednik države Borut Pahor. Na sliki ob deseti obletnici uvedbe evra z mecenom Mariem Draghijem, predsednikom Evropske centralne banke (ECB) 2. februarja 2017.  

Evropska protikorupcijska organizacija Transparency International je prejšnji teden objavila poročilo o vse večji vlogi nedemokratičnih, neformalnih organizacij, ki v EU sprejemajo ključne razvojne odločitve. Pod drobnogled so vzeli delovanje Evropske centralne banke (ECB). ECB, so zapisali, postaja »dominantna sila evropskega ekonomskega upravljanja«, ki sprejema vse pomembnejše politične odločitve, čeprav zanje nima mandata.
Uradno je mandat ECB zelo ozek. Zagotavljati mora »cenovno stabilnost«, kar mnogi razumejo kot inflacijo, nižjo od dveh odstotkov. A poleg tega, opozarjajo v Transparency, je ECB začela – recimo v primeru Grčije – igrati »politično vlogo«. Ne samo v Grčiji, znani so tudi primeri njenega vmešavanja v politiko Irske, Španije ali Italije, kjer je ECB v tajni korespondenci od vlad zahtevala točno določene političnoekonomske reforme, v zameno za nujno potrebno likvidnost.
Tajne lože, neformalna srečanja
Na Irskem so zgroženi parlamentarci sprožili preiskavo o teh pritiskih, številne druge vlade, pišejo v Transparency, pa so bile kar se da navdušene »nad zoženjem svojih pristojnosti in pustile neizvoljene tehnokrate, da postorijo za njih umazano delo«. Ta zaključek je eden izmed mnogih o odtujenem, oligarhičnem sistemu upravljanja EU, ki krepi razraščanje neenakosti. Najbolj znana je anekdota, ki jo ponavlja nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis.
Na enem od najbolj dramatičnih srečanj finančnih ministrov držav EU, ki imajo evro, t. i. Evroskupine junija 2015, so ostale države želele Grčijo preglasovati. Ker so bile dotlej vse odločitve sprejete s konsenzom, je Varufakis zaprosil evropsko komisijo za pravno mnenje o dopustnosti takšnega precedensa. Odgovor ga je šokiral: »Evroskupina ni omenjena v pogodbah o EU in deluje kot neformalno združenje. Kot takšno ne sledi nobenim pisnim pravilom.« To je bil eden od ključnih dogodkov, zaradi katerega si danes Varufakis s svojo organizacijo Diem25 prizadeva za več demokracije v Evropi.
Avtorji omenjenega poročila, ugledni ekonomisti in bivši zaposleni v ECB primera Slovenije sicer ne omenjajo, a urednik Leo Hoffmann-Axthelm nam je dejal, da je to njihov naslednji korak, saj naj bi bila ECB v Sloveniji še posebej »oblastna«. V primeru Madžarske, »kjer je prišlo do očitne korupcije njihove centralne banke, se je recimo frankfurtska ECB postavila na stališče, da so centralne banke neodvisne. Protestna pisma vodje ECB Maria Draghija zaradi policijske preiskave vašega guvernerja pa kažejo, da si pri vas ECB dovoli še več,« nam je dejal. »To bo nedvomno še zanimiv primer.«
Ključne odločitve glede prihodnosti Slovenije so se sprejemale na tajnih sestankih in brez zapisnikov.
Slovenija se je seveda pred leti znašla v podobni godlji kot Irska, Španija, Grčija ali Ciper. Nižji uradniki evropske komisije so državi pisali zakon o bančništvu, država je morala sprejeti seznam podjetij za privatizacijo ... Zadnji, aktualni primer, kako so se v tajnih ložah, daleč od pogledov javnosti, sprejemale ključne odločitve glede prihodnosti Slovenije, razkriva prejšnji teden objavljena odredba o hišnih preiskavah pri zaposlenih v Banki Slovenije, predvsem pri guvernerju Boštjanu Jazbecu. V predkazenskem postopku kriminalisti preučujejo, ali smo zgolj v NLB vložili 1,55 milijarde evrov preveč. V tej primerjavi so dnevne dileme v parlamentu o nekaj milijonih, celo deset ali sto milijonih evrov, zgolj preusmerjanje pozornosti.
Kaj so ugotovili kriminalisti?
Tedanja predsednica vlade, danes poslanka in predsednica stranke Zavezništvo, Alenka Bratušek, sicer pravi, da na njo osebno ECB nikoli ni pritiskala, niti se ne spomni, da bi ECB pritiskala na njene sodelavce v vladi. Sloveniji – poudarja – je uspelo, da se je iz primeža krize izvila sama, in ECB tukaj ni imela povoda. »Slabo izkušnjo sem kot premierka imela samo enkrat, in to z evropsko komisijo. Ko je bilo izračunano, kako velika je bančna luknja, so iz evropske komisije od nas zahtevali, naj bo znesek dokapitalizacije bank 500 milijonov evrov višji, kot je bila dejanska potreba glede na izračun. Temu sem se odločno uprla,« nam je dejala.
A kriminalisti so pri svoji preiskavi odkrili malce drugačno sliko. Čeprav se je Slovenija, kot poudarja Bratuškova, sama rešila, je bila že pri izbiri glavnega organizatorja stresnih testov, podjetja Oliver Wyman, ki svetuje tudi ECB, potisnjena v kot. Kriminalisti so na podlagi zaslišanj zaposlenih v finančnem ministrstvu odkrili, da je izbor tega podjetja Sloveniji, ki je sprva imela drugačne načrte, ukazala evropska komisija. Da bi se izognili javnemu razpisu, so v Banki Slovenije nato podjetje Oliver Wyman in druge najeli na podlagi zakona o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti, torej po zakonu, s katerim Slovenija mimo razpisov v imenu nacionalne varnosti kupuje orožje.
In čeprav so Oliver Wyman in sodelujoča podjetja pri izračunu bančne luknje zaslužila okoli 30 milijonov evrov, največ, kar je in verjetno bo Slovenija kadarkoli plačala za neko raziskavo, je bil postopek »izračuna« po ugotovitvah kriminalistov presenetljivo neprofesionalen. Ocene vrednosti nepremičnin, ki so jih licencirani slovenski cenilci izračunali v preteklosti in s katerimi je bila zavarovana večina kreditov v državi, so tuja nepremičninska podjetja ogledovala s pomočjo postopka »pavement« in »drive by« – torej od zunaj, s pločnika, na »oko«. Tako so ocenili zgolj 100 vrednejših nepremičnin in ocene nato posplošili. Gre za metodo, ki se uporablja zgolj pri preliminarnih ocenah, piše v nalogu za hišno preiskavo.
Enako »pavšalno in brez utemeljitve«, je zapisala preiskovalna sodnica, so nato svetovalci nižali preostali kapital bank. Vrednosti zalog v podjetjih so recimo znižali za 80 odstotkov prej ocenjene vrednosti, vrednost strojev in opreme, ki so jih imela podjetja zastavljena pri bankah, so znižali za 70 odstotkov, in tako naprej.
Dokumentacije, s katero bi utemeljevali te postopke, ki niso bili skladni z znanimi računovodskimi standardi, kriminalisti niso našli. Po njihovih ugotovitvah je metodologija nastajala sproti na sestankih t. i. usmerjevalnega odbora, kjer pa naj bi imel glavno besedo guverner Boštjan Jazbec, sedaj prvoosumljeni zlorabe uradnega položaja. Jazbec naj bi se namreč zavedal, da vse te metode niso skladne z uradnimi mednarodnimi računovodskimi standardi. Na podlagi teh navodil so potem svetovalci vrednost kapitala NLB sprva izračunali na negativnih 317 milijonov evrov. Potem so izračunali primanjkljaj v višini 735 milijonov evrov. In na koncu prišli do 1,55 milijarde, ki jih je po njihovem izračunu morala država vložiti v NLB – in se za to zadolžiti v tujini.
Končni cilj projekta sanacije slovenskih bank je očitno predvsem poceni privatizacija bank in podjetij, ki so bila v njihovi posredni lasti.
Še en primer, kako »profesionalno« in strokovno je bila ocenjena velikost bančne luknje: Posamezne delnice Pivovarne Laško so bile konec leta 2013 knjigovodsko vredne 12 evrov. A ko je v Slovenijo prišlo okrog 200 svetovalcev pod vodstvom Oliverja Wymana merit velikost primanjkljaja, so ocenili, da so delnice Pivovarne Laško dejansko vredne le 6 evrov. Lastniki Pivovarne Laško pa so te delnice prodali po 25 evrov. Finančni analitiki, ki so svoje ekspertno delo opravljali za okoli 500 evrov na uro, so se v primeru Pivovarne Laško zmotili za kar štirikrat.
V Banki Slovenije so tedaj v sodelovanju z Evropsko centralno banko in evropsko komisijo predvidevali, da bo slovenski BDP v treh letih padel za od 4,1 do 9,8 odstotka. V resnici pa smo imeli v tem obdobju 5,8-odstotno gospodarsko rast. Banka Slovenije enostavno ni videla ali ni hotela videti, da se gospodarstvo Slovenije pobira. Vse leto 2013 se je recimo brezposelnost zniževala.
Jazbec: »Narediti vse, kar rečejo«
V odredbi policije o hišnih preiskavah v Banki Slovenije je med drugim tudi povzetek pogovora z zaposlenimi na finančnem ministrstvu, kjer ti pravijo, »da obstaja dokument, ki ga je izdala evropska komisija, iz katerega je razvidno, da je potrebno z bolj strogo metodo ocenjevati in slabšati naložbe bank … in da je Slovenija morala pristati na tako konservativen pristop, v kolikor je želela prejeti pozitivno odločbo«, s katero je komisija dovolila dokapitalizacijo bank. V uredništvo Mladine pa smo recimo prejeli zapisnik Sveta banke Slovenije iz tistega časa, kjer guverner Jazbec glede izvedbe stresnih testov reče: »Narediti moramo vse brez pridržka, ki bi podaljševal proces. Če zahtevajo kaj drugače, se naredi.«
Ekonomist Veljko Bole z inštituta EIPF, ki pravkar končuje študijo o škodi, ki so jo s stresnimi testi naredili v Banki Slovenije, pravi, da vlada ni zgolj pustila »neizvoljenim tehnokratom«, da opravijo v Sloveniji za njih umazano delo, »ampak da je celo klicala tehnokrate in njihove domače izvajalce, da opravijo delo«. Po njegovi oceni bi lahko druga vlada Janeza Janše poleti 2012 banke dokapitalizirala, a si po njegovi oceni »ni hotela mazati rok« in izgubljati volivce s tako velikimi fiskalnimi izdatki. »Raje je klicala tehnokrate, trojko in sočasno pripravljala slabo banko, da bi imela material za politična razčiščevanja, za katero je bilo že takrat jasno – po objavljenih empiričnih izkušnjah IMF –, da gre za daleč najslabšo in najbolj koruptivno možnost čiščenja bank.«
Tedaj, pravi Bole, se je Banka Slovenije pod vodstvom guvernerja Marka Kranjca še upirala ustanovitvi slabe banke, tudi njene ocene kapitalskega primanjkljaja bank so bile nižje, in kot se vidi danes, bolj realne. Banka naj bi tedaj tudi zavrnila sodelovanje z Oliverjem Wymanom, ko je začel ponujati storitve. Nato pa se je, očitno s prihodom Jazbeca na mesto guvernerja, zgodil preobrat: »Banka Slovenije je potem začela sodelovati z ECB in evropsko komisijo, delovali so kot dobro naoljen stroj, kot v drugih državah. In tako kot v teh drugih državah se država tudi v Sloveniji objektivno ni mogla upreti – čeprav je dala lasten denar. Vzvod likvidnosti, ki ga ima ECB, je namreč absoluten.«
Jasno je, da je bila Slovenija v primežu. A ne zgolj po lastni krivdi. Leta 2013 sta bili narejeni dve vrsti napak, razlaga ekonomist Jože Mencinger. V prvi vrsti gre za oceno kreditov, jamstev, rezervacij in drugih okoliščin posameznih bank. V drugi pa za oceno bodočega stanja v slovenskem gospodarstvu. V obeh skupinah naj bi bile sprejete ocene daleč strožje kot drugje in popolnoma nerealistične: »Banka Slovenije ni edini krivec za to, vendar je ocene kot koordinator vsaj nekritično sprejemala, če jih ni celo sama zaostrovala,« pravi. A ključno vprašanje seveda je: zakaj so institucije EU, evropska komisija in ECB želele kapital Slovenije tako razvrednotiti in zakaj je Banka Slovenije pri tej dramatizaciji sodelovala, kljub temu da se je gospodarstvo že pobiralo?
Tudi Mencinger trdi, da so mednarodne institucije v primeru Slovenije svoj mandat prekoračile, tako kot opozarja Transparency International. Med nalogami ECB ali evropske komisije ni seveda nikjer pravice za preurejanje gospodarskega sistema držav članic,
»ustrezen gospodarski sistem je bil pogoj za članstvo; pogoj je vsaka nova članica morala izpolniti pred vključitvijo; temu so služila dolgotrajna pogajanja o 'poglavjih', soglasje vsaki novi članici so dale vse dotedanje. A evropska komisija v Sloveniji preureja gospodarski sistem in neposredno ali posredno opravlja delo vlade,« je kritičen. Zakaj? »Nerad verjamem v zarote, a nekaj zahtev komisije, nedvomno podprtih z ECB, kaže, da evropsko komisijo moti, da je Slovenija malo drugačna kot druge nekdanje socialistične države, ki nimajo svojih bank,« dodaja.
Porodničarja slabe banke: Boštjan Jazbec in Andrej Šircelj, SDS, ob deseti obletnici uvedbe evra. © Uroš Abram
Končni cilj je privatizacija
In res, končno poročilo o leta 2013 izvedenih stresnih testih v Sloveniji, ki ga je napisalo podjetje Wyman, se začne z opozorilom o izredno velikem neposrednem deležu lastništva države v slovenskih bankah. Kar pa je tudi stalna teza guvernerja slovenske centralne banke Boštjana Jazbeca. Jazbec že leta ponavlja potrebo po privatizaciji. Ko je leto po stresnih testih Jazbec objavil dokument z naslovom Pogled Banke Slovenije na strateške izzive ekonomske politike v Sloveniji, je v njem poudaril, da je za razvoj slovenskega gospodarstva ključna privatizacija.
Ko je leta 2015 poročal parlamentu o vzrokih za nastali kapitalski primanjkljaj bank, je zaključil, da je bila to posledica »slabšega upravljanja bank v državni lasti pred in med krizo«. Ko je leto dni kasneje spregovoril za Slovensko tiskovno agencijo, je dejal, da bi Slovenija šele skozi privatizacijo »lahko spet postala privlačna za tuje naložbe«. Prejšnji teden pa je v intervjuju za Dnevnik povedal, »da v razvitih gospodarstvih uspešen del gospodarstva določa, kaj bo počela politika«.
Iz Banke Slovenije so nam odgovorili, da guverner ni večkrat opozoril, da bi Slovenija morala prodati NLB: »Guverner je večkrat poudaril, da je prodaja odločitev lastnika.« Toda v uredništvu imamo pismo, ki ga je Jazbec oktobra lani poslal na finančno ministrstvo in v katerem celo grozi finančnemu ministrstvu z novo potrebno dokapitalizacijo NLB, če je država ne bo prodala. V Banki Slovenije pravijo, da so pismo poslali »na prošnjo Ministrstva za finance«, ki da jih je zanimalo mnenje Banke Slovenije o odloženi prodaji NLB. Kar pa je laž.
Iz pisma namreč izhaja, da je Jazbec samoiniciativno »Hkrati ob tej priliki …« omenil privatizacijo in ministrici celo zagrozil z novo dokapitalizacijo NLB, če ta ne bo prodana. Če NLB ne bo prodana, »vas prosimo za odgovor na vprašanje, na kakšen način bi država zagotovila dodatno vplačilo v delniški kapital NLB, če bi se za to izkazala potreba …« je zapisal.
V predkazenskem postopku kriminalisti preučujejo, ali smo zgolj v NLB vložili 1,55 milijarde evrov preveč. Glede na to so dnevne debate v parlamentu nepomembne.
Z ministrstva za finance so Jazbecu odgovorili, da jim podatki glede ponovne dokapitaliziranosti NLB seveda niso znani, dejansko veliko več dejstev govori v prid tezi, da je NLB prekapitalizirana. Tudi bančnik Andrej Hazabent, nekdanji član uprave NLB, ki je minuli teden pričal pred bančno preiskovalno komisijo v parlamentu, je recimo ocenil, da je država v NLB vložila milijardo evrov preveč: »Nesmiselno je bilo tudi, da je država takrat to vplačala v gotovini, ki sedaj leži na računu banke ali pri Evropski centralni banki z negativnimi obrestmi. Banka je potrebovala prevzem obsega slabih terjatev, saj likvidnostnih težav ni imela,« je dejal.
Končni cilj projekta sanacije slovenskih bank je očitno predvsem poceni privatizacija bank in podjetij, ki so bila v njihovi posredni lasti.
Krvosesi
Guverner Jazbec je s svojo ekipo viceguvernerjev zadnja leta usodo države krojil bolj kot pa predsedniki vlad ali posamezni ministri. Kot je zdaj pokazala še kriminalistična preiskava, je imel Jazbec eno glavnih besed pri »izračunu« bančne luknje. Njena velikost je kasneje določala višino državne zadolžitve in s tem neposredno vplivala na obseg socialne države. Izračunana velikost kapitalskega primanjkljaja je posledično povezana tudi s poceni razprodajo slabih terjatev in podjetij prek slabe banke.
Moč, ki jo ima Banka Slovenije, je izjemna. Nadzor nad njo pa je bil zadnja leta izjemno pomanjkljiv, celo neobstoječ. Tudi Slovenija se je – kot ugotavljajo v Transparency International na splošno – prepustila neformalnim, nedemokratičnim skupinam, ki se odločajo na tajnih sestankih brez dokumentacije o glavnih gospodarskih politikah. In te odločitve so šle, kot lahko danes ugotavljamo v neskončnih zgodbah, v prid majhne finančne elite.
Izjava guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca iz julija leta 2013, iz zapisnika zasedanja sveta banke v času, ko se je Slovenija pripravljala na izvedbo stresnih testov. Po oceni ekonomistov je Slovenija z udinjanjem zahtevam Evropske komisije pri izvedbi stresnih testov izgubila okrog 1,5 milijarde evrov. Objavljena izjava kaže, kako se je Jazbec tem zahtevam zoperstavljal.
Kar se je zgodilo v Sloveniji, je podobno zgodbam, ki jih v svoji knjigi Blood bankers opisuje Henry James, danes glavni borec proti davčnim oazam iz Mreže za pravične davke. James opisuje primere, v katerih so velike mednarodne finančne institucije sprva s pomočjo nadnacionalnih organizacij države zalile z denarjem. Te so se nato hitro umaknile in nato nadaljnje financiranje pogojevale s točno določenimi reformami. V Sloveniji ima danes guverner Jazbec izjemno podporo pri teh, dejansko nedemokratičnih organizacijah.
Zaradi kriminalistične preiskave v Sloveniji je predsednik ECB Mario Draghi pisal pisma predsedniku evropske komisije Jean-Claudu Junckerju, generalnemu državnemu tožilcu in posredno tudi predsedniku vlade Miru Cerarju. Zdaj se je ECB zaradi zaplembe dokumentacije v okviru kriminalistične preiskave obrnila celo na slovenske ustavne sodnike. Prepričana je, da so kriminalisti kršili njene privilegije in imuniteto. Poleg podpore ECB pa ima Jazbec veliko podporo tudi pri Mednarodnem denarnem skladu, še eni instituciji »trojke«. Pred nekaj meseci je celo namestnik direktorice sklada David Lipton Jazbecu izrekel priznanje, saj naj bi igral »kritično vlogo pri vrnitvi države z roba krize«, ob tem pa je tudi opozoril Slovenijo na pomen neodvisnosti centralne banke.
Jazbec je očitno svojo nalogo v Sloveniji dobro opravil.
Jazbec grozi z novo dokapitalizacijo NLB…
… če država banke ne privatizira
Guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec ni pristojen in ne more odločati o privatizaciji posameznih podjetij ali bank. Kljub temu pa Jazbec to temo pogosto izpostavlja. Iz Banke Slovenije so nam sicer odgovorili, da naj bi guverner večkrat poudaril, da je prodaja NLB odločitev lastnika in da se guverner v postopke ne vmešava, zato tokrat objavljamo pismo, ki ga je Jazbec oktobra lani poslal na finančno ministrstvo in skozi katero je na subtilen način pritiskal na ministrico v zvezi s prodajo banke.
V pismu namreč glede na tedaj različne informacije Jazbec piše, da bi lahko bila NLB v primeru neprodaje izpostavljena »precej veliki negotovosti glede nadaljnjih možnosti njene kapitalske krepitve« in da bi se pri NLB pojavila določena tveganja prihodnjega poslovanja.
Jazbec potem ministrstvu celo zagrozi z novo zahtevo po dokapitalizaciji, prosi jih za »odgovor na vprašanje, na kakšen način bi država zagotovila dodatno vplačilo v delniški kapital NLB, če bi se za to izkazala potreba«.
V Banki Slovenije pravijo, da so pismo poslali »na prošnjo Ministrstva za finance«, ki da jih je zanimalo mnenje Banke Slovenije o odloženi prodaji NLB. Kar pa je laž, saj je dejansko ministrstvo sprva Jazbecu pisalo glede organizacije nekega sestanka z Združenjem bank Slovenije. Ministrstvo je nato Jazbecu tudi odgovorilo, da »v dopisu naslavljate dodatna vprašanja« glede dokapitalizacije NLB, pri čemer so ga seveda podučili, da gre za vprašanje, ki je v pristojnosti Slovenskega državnega holdinga (SDH).

 

There are not feed items to display.
  • Check if RSS URL is online
  • Check if RSS contains items