Zgodbo o "dolgoročnih finančnih naložbah" že poznamo Ko je po letošnji skupščini ČZP Večer, d. d. (poslej Večer) dvignila prah združitev funkcij direktorja in glavnega urednika, kar je izjema v (ne zgolj!) slovenskem medijskem prostoru, me stvar ni pretirano ganila: v statutu Večera jasno piše, da o vsebini odloča uprava. Tudi to ni skrivnost, da v večini medijev o vsebini odloča lastnik preko uprave; o tem smo se zadnja leta lahko večkrat prepričali. Torej je Večer realno stanje zgolj obelodanil. Paradoks: poštena transparentnost nepravilnosti. Vse drugačna pa je vest, da naj bi ČP
Delo, d.d., prevzelo Večer. In sicer mimo vseh zakonov. Nekaj družb, ki je imelo po okrog 20 odstotkov lastništva Večera, je svoje deleže kar naenkrat in "po enaki ceni, kot so delnice kupili", prodalo Delu. So (bili) to resnični lastniki ali zgolj parkirišča, ki na tlesk storijo, kar jim veli pravi lastnik?! Nekakšni Koloneli torej? In kdo naj bi to vodil? Združba ali zgolj en sam osebek, ki se ji/mu reče Boško Šrot? Kot mali delničar, kot novinar, ki sem z Večerom povezan še iz gimnazijskih let, in kot Mariborčan sem nad tem ogorčen. Ni dovolj prostora, da bi opisoval, kako je delež malih delničarjev z nekdanjih 53 padel na slabe štiri odstotke, a zagotovo ne, kot je to cinično izjavil Matjaž Gantar, "da bi si novinarji kupili boljše avtomobile". Gantar, eden od finančnih mogotcev in na žalost zdaj tudi ekonomska eminenca v LDS, že ve, kako se takim stvarem streže. Na koncu koncev je gledal kavbojke in je videl, kako lahko en sam strel povzroči stampedo. Da smo črednemu nagonu podvrženi tudi ljudje, pa je dejstvo, ne kakšna žalitev. Delo je takoj pojasnilo, da gre za finančno "dolgoročno finančno naložbo". Ni enakih besed uporabil Boško Šrot, ko je leta 2005 pod mizo kupil del Mercatorja, ki ga zdaj prodaja? To je bilo sicer resda še takrat, ko je v zameno za delež "najboljšega soseda" dobil Janez Janša vpliv na uredniško politiko Dela in (tudi!) Večera, ko pa se je ta kravja kupčija skisala in je Šrot Janši medija odtegnil in s tem postal tajkun št. 1, se je te "dolgoročne finančne naložbe" najprej znebil Igor Bavčar, zdaj pa še Boško Šrot. Še en absurd sem prebral na 4. strani Večera z dne 12. novembra 2008. Družbe oziroma parkirišča naj bi 59,25 odstotka Večera prodale Delu za dobre štiri milijone evrov, Kristijan Anton Kontarščak, odvetnik in pravni strokovnjak, pa trdi, da v tem primeru kupec, torej Delo, ni bil obvezan podati prevzemne ponudbe, ker Večer "nima več kot 250 delničarjev ali več kot štiri milijone evrov celotnega kapitala". Je torej Delo enkrat preplačalo dobro polovico Večera? Zakaj? Isti odvetnik trdi, da se je "zaradi zelo visokih dividend celotni kapital Večera s 4,19 spustil na 3,68 milijona evrov". Od kod mu ta številka, razen njega in nemara Boška Šrota ne ve niti sam Bog. Je pa dejstvo, da že nekaj zadnjih let Večer posredno upravlja približno ista združba, vsaj zadnje tri, pod vodstvom Boška Šrota. Znano je, kako so si direktorji podajali kljuke in približno je znano, s kakšnimi odpravninami so odhajali. Družbo Večer je/so lastnik(i) namerno širomašil(i) in s tem opetnajstili male delničarje. Ker je bil Večer od nekdaj izredno pomembna ustanova severovzhodne Slovenije in zlasti Maribora, je zelo zanimiva cagava reakcija lokalnih politikov. Okej, mariborskemu županu, ki je še pred dvema letoma v soočenju s protikandidatom Gregorjem Pivcem menil, da bi bilo slabo, če bi lastnik Večera postalo Delo in še marsikaj v tem slogu, zdaj nekaj momlja in zdi se, da jemlje kupčijo za gotovo. Mar zaradi pisma, ki naj bi mu ga bil poslal Boško Šrot 24. oktobra letos, malo pred prevzemom, in v katerem je o novinarstvu napisal tako lepe in globokoumne misli, da bi mu, če bi mu mogel verjeti, padel okrog vratu in jokajoč dejal: "Oprostite, ker sem o vas mislil, da ..." (Večer, 15. november 2008, stran 5) V istem soočenju, ko se je Franc Kangler zavzemal za Večer, se je tudi pohvalil, kako je zbral 57 poslanskih podpisov, da je lahko Pivovarna Laško prevzela Union, ker je to v "nacionalnem interesu". Enako bo storil za avtonomijo Večera, je napovedal takrat. A Večer, zgleda, ni več ne v interesu regij severovzhodne Slovenije ne Maribora. Za Kanglerja je "tragedija", ker v vladi Maribor nima nobenega predstavnika, da pa mesto zgubi svoj časopis, pa je ... Kaj? Naj se, prosim, izjasni. In še huje: vse bolj se širijo govorice, da je Večer pravzaprav namenjen tujemu kupcu; če že ne kar avstrijskemu, pa nemškemu. Rudolf Maister, Ljudevit Pivko in številni drugi, ki so se že več kot pred 90 leti in nato po koncu prve svetovne vojne borili zoper nemški vpliv na slovenski živelj, ki so nam priborili Maribor, Celje, morda tudi Laško in večino severovzhodne Slovenije, ki bi, če jim tega ne bi preprečila Ljubljana, zavzeli tudi slovenske kraje na avstrijskem Koroškem, vključno s Celovcem in Beljakom, se že obračajo v grobu. Ob peripetijah z Mercatorjem tudi takšne govorice žal niso zanemarljive. Srečko Niedorfer, Maribor
Medij: Večer
Avtorji: Niedorfer Srečko
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Pisma bralcev
Datum: 21. 11. 2008
Stran: 25