dejansko odgovoren za zlom in kdo je pravi odrešitelj. Nekateri za krizo krivijo pozni kapitalizem, drugi se sklicujejo na napake tržne ekonomije in zlasti globalne financializacije sveta, tretji obtožujejo pohlepne menedžerje in korporacije. Pri tem pa je jasno vsaj troje. Podjetja in banke v globalnem poslovnem svetu poslujejo globalno, toda umirajo na nacionalni ravni. Njihovi lastniki in menedžerji so do sedaj pohlepno privatizirali dobičke, danes vsevprek socializiramo izgube. V ospredju reševanj ni biznis, temveč sociala, toda nove družbene pogodbe ni niti na vidiku. Postali smo družba zaprtih skupnosti, modernih getov uspešnih in neuspešnih. Slovenija pri vsem tem ni nobena izjema. Sedanja kriza je v bistvu katalizator sprememb. Tudi brez nje smo vedeli, da sedanja ekonomska globalizacija potrebuje novo monetarno in finančno arhitekturo, da se socialna država lomi ob demografski tranziciji, da finančni trgi in finančne storitve potrebujejo drugačno regulacijo in da na koncu potrebujemo družbeno odgovorna podjetja, lastnike in menedžerje. Toda zakaj se vse to ni uresničilo, zakaj teoretiki niso opozorili na krizo, kako da politiki niso opazili naraščajočih strukturnih nasprotij, hkrati pa so lastniki in menedžerji podlegli »živalskemu nagonu« bogatenja in omami vodenja brez sočutja do drugih? Ne gre za zaroto zgodovine ali za apokaliptično usodo sedanjega kapitalizma, temveč za nenavadno sosledje sistemskih vzrokov in nenavadnih osebnih odgovornosti. Finančne institucije niso dobro ocenjevale tveganj in regulatorji niso dojeli širine in globine novih finančnih sprememb. Finančni derivati, pravi slikovito VVarren Buffet, so postali v desetih letih finančno orožje za množično uničenje kapitalizma. Financializacija in komercializacija vseh por kapitalizma in deregulacija so pahnile sistem v vsesplošno kulturo poslovnih špekulacij in vsi so v tem našli nek svoj motiv in kreativno obliko nagrad. Sistem je to omogočal, vozniki so bili v finančnih institucijah in bankah, poganjali so jih korporativni interesi lastnikov in menedžerjev, in potnikov na tem slikovitem Orient Expressu je bilo povsod dovolj. Odgovornost je torej široko razpršena, vendar ne more biti zabrisana. Tu so vodilni politiki, pa vplivni centralni bankirji in predsedniki uprav ter nadzornih svetov korporacij. Njihovi interesi so bili prepleteni, medsebojni lobiji pa so tlakovali pot sedanji ureditvi in sistemski krizi. Oskarje so dobili celo igralci stranskih vlog. Teoretična dvojica Merton in Scholtes je za zgodbo o opcijskih trgih, finančnih derivatih in novih finančnih institucijah prejela leta 1997 Nobelovo nagrado, leto kasneje, vsem v opomin, pa je njun sanjski projekt v podobi investicijskega sklada LTCM preprosto bankrotiral. Neka druga dvojica, finančna menedžerja [P Morgan, Masters in Demchak, sta konec devetdesetih razvila portfelj novih kreditnih derivatov (CDO) in predlagala finančno dizajniranje sistema obvladovanja tveganj. Slavni Lehman Brothers je imel v času propada 3000 podružnic, ki so jih reševali v 67 državah, nizozemski ING, finančna investicijska družba, pa na vrhu slave izvaja finančne operacije v vrednosti 500 milijard evrov in zaposluje več kot 12 tisoč ljudi. Takšnih sistemov preprosto ni mogoče poslovno obvladovati in eno skritih jeder sedanje krize je dejansko predvsem zlom korporativnega upravljanja. Naivno je bilo splošno prepričanje, da kapitalski in poslovni trgi delujejo samodejno in da menedžerji ter lastniki delujejo skladno s svojimi in družbenimi interesi. Poglejmo zgolj sistem nagrajevanja menedžerjev. Prevladujoči cilj korporacij naj bi bilo maksimiranje vrednosti podjetja. To povzdigne vlogo in pomen velikih delničarjev, vodi pa v konflikt interesov z menedžerji, ki običajno zagovarjajo rast podjetja. Razcep interesov so rešili na dva načina. Menedžerji naj postanejo solastniki podjetij ali pa naj dobijo kompenzacijske nagrade z opcijskimi vrednostmi delnic. Menedžerji so torej nagrajeni na kapitalskem trgu in zato vidijo tukaj svoj izziv in ne pri poslovnih dosežkih na realnem trgu. Zato tudi zahtevajo visoke nagrade. In če je bila v ZDA pred dvajsetimi leti plačna razlika med menedžerji in delavci 1 : 20, je danes 1 : 500, Platon pa je za svojo idealno državo priporočal razmerje 1 : 5. Tudi v ospredje slovenske krize stopajo korporativne zgodbe in menedžerske ter lastniške slabosti. Težave realnega sektorja se stopnjujejo. Vlada do sedaj rešuje predvsem zaposlovanje, garancijske sheme v bankah pa še niso zaživele. V težavah so lahko družbe s prevladujočo zasebno lastnino, kot na primer Mura ali pa LTH, pa tudi državna podjetja, kot sta Elan ali pa Paloma, upravljavski problemi pretresajo celo NLB in HIT. Kaj storiti? Prvi napotek za politike. Popravite kulturo in sistem korporativnega upravljanja. Drugi napotek, institucionalizirati moramo sanacijsko mrežo kriznega menedžmenta, pri vladi, morda v okviru KAD-a ali pa SOD-a, lahko tudi z javno-zasebnim partnerstvom. Tretji napotek, vsaka finančna pomoč mora imeti v ozadju poslovni načrt in opravilno sposobno menedžersko ekipo. Svež kapital lahko ponudi samo, če ga spremeni v lastništvo in primerno omeji dosedanje zasebne lastnike. Tudi četrto pravilo je preprosto. Krizni menedžment je tekma s časom, učinkovitostjo in kredibilnostjo. Vse to sedanja vlada izgublja in to je slabo. V krizi sredi sedemdesetih so v ZDA pri sanaciji pospeševali lastništvo zaposlenih, »tovarne delavcem« je lahko tudi naša pot. Podobno velja za soupravljanje in participativno podjetniško demokracijo, enako velja za zaščito malih delničarjev, državljanov. To so tri področja, ki jih do sedaj politiki niso videli, so pa zanje, podjetja in Slovenijo pomembna priložnost. Med temi lahko najdemo tudi tiste, ki bi zahtevali odgovornost za sedanje poslovne grehe. Brez tega moralnega očiščenja ni poti v prihodnost in tudi ne rešitve kriz. Potrebujemo ekonomsko spravo, da bi politično preživeli. X V KRIZI SREDI SEDEMDESETIH SOV ZDA PRI SANACIJI POSPEŠEVALI LASTNIŠTVO ZAPOSLENIH, "TOVARNE DELAVCEM" JE LAHK0TUDI NAŠA POT. P0D0BN0VELJA ZA SOUPRAVLJANJE IN PARTICIPATIVNO PODJETNIŠKO DEMOKRACIJO, ENAKO VELJA ZA ZAŠČITO MALIH DELNIČARJEV, DRŽAVLJANOV.

Medij: Mladina
Avtorji: Kovač Bogomir
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 22. 05. 2009
Stran: 33