njemu. Skozi velika vrata njegovega hotela je letos vstopila tudi svetovna gospodarska kriza. Njen odsev je mogoče uzreti v večjem številu ključev praznih sob, ki zastajajo v recepciji. Gospod Lipovšek, po izobrazbi sociolog, ima nad pisalno mizo obešen portret Karla Marxa. Ne čudi se, da so dela znamenitega ekonomista po svetu v času krize pošla. Direktor, ki je prisluženi denar, ki ga je sprva hranil v delnicah svojega hotela, s pomočjo prijateljev pretvoril v delnice podjetja, ki je hotel kupilo, je kmalu po začetku pogovora citiral znameniti izrek, ki je definiral vse nadaljnje: »Družba bodočnosti bo barbarstvo ali komunizem. Ker komunizma pač ni, imamo barbarstvo.« Gospod Lipovšek, koliko bo danes Al Gore plačal za sobo v vašem hotelu? Točne cene vam ne smem izdati. Cena apartmajev v Grand hotelu Union, ki so namenjeni protokolarnim obiskom, je od sedemsto do tisoč dvesto evrov na noč. V tem okviru se giblje tudi Al Gore. Cena je odvisna od velikosti apartmaja in od trenutnih razmer na trgu. Cene sob variirajo tudi za sto odstotkov: enoposteljno sobo lahko pri nas dobite za sto trideset evrov, prodali pa smo jo tudi že po dvesto šestdeset evrov. Cene se spreminjajo tudi znotraj posameznega dne. Bi se gospodu Gonj, promotorju smotrnega življenja, bolj splačalo počakati na prihodnje leto, ko se napovedujejo prazne sobe in nižje cene? Res je, da bo prihodnje leto krizno, in temu se slovenski hotelirji ne moremo izogniti. Učinke krize že čutimo. Dobri, stalni partnerji odpovedujejo rezervacije. Že dogovorjene cene se znižujejo. Grand hotel Union je najbolj na udaru, saj več kot devetdeset odstotkov naših prihodkov ustvarimo na tržiščih zahodne Evrope, ZDA in Japonske. Ta tržišča pa je kriza najbolj prizade la. Dejstvo je, da je slovenski trg za kongresni hotel, kakršen je naš, premajhen. Domačih gostov imamo samo od pol do dva odstotka. Res pa je tudi, da je naša cena konkurenčna kongresnim centrom na zahodu, denimo v Parizu, na Dunaju, v Milanu in Londonu, tudi če bodo tam cene znižali. Zanimivi smo, ker organizatorji kongresov iščejo nove destinacije. Določeni letni kongresi so bili v mestih, kot sta Madrid ali London, organizirani že po trikrat. Ljubljana je novo atraktivno mesto, ki lahko veliko ponudi. Se drastičnega zniževanja cen bojite, ker bi jih bilo ob ponovni konjunkturi težko spet dvigniti? Ne. Hotelska cena je, kot rečeno, zelo fleksibilna in sledi zasedenosti, ta pa ni edini kriterij za ocenjevanje uspešnosti poslovanja. Pri vsaki zasedeni sobi se povečuje tudi strošek in lahko se zgodi, da je prihodek ob polni zasedenosti nižji od prihodka ob osemdesetodstotni zasedenosti. Je cena povezana z občutkom kakovosti? Znano je, da se premožnejši gostje za hotel odločajo na podlagi tega, kako visoke so cene. Takšno prepričanje nima trdne osnove. Prevladujoče mnenje, da je hotel z dvema zvezdicama slab, hotel s petimi zvezdicami pa dober, je napačno. Hotel z dvema zvezdicama in nizko ceno, ki ponuja gostu točno tisto, kar od njega pričakuje, je dober. Drag hotel s petimi zvezdicami, ki ne ponuja vsega, kar bi moral, pa je slab. Grand hotel Union bi pet zvezdic sicer lahko dosegel, vendar jih ne potrebuje, saj zanje pri nas ni tržišča. Hotel Lev, ki ga ima Hotel Union v lasti, ima pet zvezdic. Ima jih, ker je bil v preteklosti del verige Intercotinental, ki je veriga s petimi zvezdicami. Moral jih je imeti, četudi so bili standardi za ta namen malenkostno prilagojeni. Brez dvoma pa je Lev zelo dober hotel in če že ima pet zvezdic, Ljubljana še enega takšnega ne potrebuje. Strošek zagotavljanja storitev za pet zvezdic, denimo 24-urne postrežbe, je zelo visok, število takšnih naročil pa je zelo majhno. Postrežbo v Unionu nadgradimo le ob posebnih vrstah obiskov. Izvedemo denimo devetdeset odstotkov državnega protokola in takrat bi lahko usluge merili tudi s sedmimi ali osmimi zvezdicami. Takšen servis bi bil za vsakdanjo rabo za običajne goste najbrž celo moteč, saj je preveč ceremonialen. Morda bi bil videti celo groteskno. Ko pride angleška kraljica, pa ni grotesken? Takrat je celotno vzdušje drugačno, četudi so kronane glave in predsedniki, ki hodijo k nam, razmeroma enostavne osebnosti. Komplicira bolj njihova okolica. Res pa je, da ceremonial navadno poteka v ločenih prostorih. Spomnim se prošnje protokolarne službe predsednika ene od držav članic EU, ki si je zaželel večerje v restavraciji Unionska klet. Prosili so nas, če bi lahko zaradi varnosti restavracijo za ta čas zaprli. Povedali smo jim, da to zelo težko storimo oziroma, da bi nam za izgubo drugih gostov morali plačati odškodni no. V kapitalizmu je namreč dobiček nad vsem, tudi nad kralji in predsedniki ... Kaj bi na to vašo izjavo porekel Kari Marx? (Sogovornik se obrne k Marxovi sliki, ki visi na steni v pisarni.) Rekel bi, da bo družba bodočnosti barbarstvo ali komunizem. Ker komunizma pač ni, imamo barbarstvo, (smeh) Skratka, predsedniku smo odgovorili, da restavracije ne moremo zapreti, in smo varnost zagotovili z diskretno razmestitvijo varnostnikov. Postrežbo pa so imeli povsem enako kot drugi, običajni gostje. Servis mora biti za vsakogar korekten. Večina gostov od nas sicer ne zahteva česa posebnega. Mit o tem, da k nam prihajajo petični gosti, ki jim evri kar letijo iz žepov, je zgolj mit. Podjetja, ki plačujejo službene poti, imajo celo posebne omejitve: prepovedujejo spanje v hotelih s petimi zvezdicami in včasih celo ne plačajo zajtrka. Takšnim gostom, ki bi si morali zajtrk plačati sami, potem naredimo uslugo in jim ga vračunamo v ceno sobe. Kdo so potemtakem gostje, ki si najamejo predsedniški apartma? Prihajajo k vam poleg državnikov tudi ekstravagantneži? Velja prepričanje, da je predsedniški apartma grozno drag, a to sploh ne drži. Če postavimo predsedniškemu apartmaju ceno tisoč dvesto evrov na noč, se lahko upravičeno vprašamo, kdo ga bo sploh najel. Ekstravagantni gostje so zelo redki in predsedniški apartma bo ostal prazen. Tudi prazen pa ustvarja stroške, zato ga prodajamo po štiristo evrov na noč ali celo manj. Bolje tako, kot da bi ustvarjal izgubo. V Portorožu so pravkar odprti hotel Kempinski. Bo njim uspelo najti luksuzne goste ali pa bodo tudi sami prisiljeni znižati izhodiščne cene? Kolegom v Portorožu želim veliko sreče, saj jo bodo močno potrebovali. Stari Palače, današnji Kempinski, je za Slovenijo izjemnega pomena. Slovenski turistični trg je majhen in če se v Portorožu zgodi nekaj dobrega, bomo imeli koristi tudi v Ljubljani, in nasprotno. Res pa je, da mi koncept Kempinskega ni povsem jasen. Za takšen hotel nimamo dovolj gostov. Jih bo Portorož lahko v prihodnosti pridobil? Morda. Jih bo pridobil dovolj za uspešno poslovanje? Glede na intervju, ki ga je dal direktor hotela enemu od časopisov, dvomim. Napovedal je, da bodo od vsakega gosta zaslužili povprečno dvesto petdeset evrov na dan, kar pa bo zelo težko doseči. Očitno je lastnik, družba Istrabenz, z verigo Kempinski sklenil pogodbo o upravljanja Ta vrsta pogodbe je za hotelirje ena najtežjih. Verigi je treba plačevati pristoj bino in stroške upravljanja Praviloma jih s hotelskimi verigami sklepajo velike zavarovalnice, banke, ki imajo vportfeljih tudi hotele. Ti so zanje kot naložba zanimivi zaradi stabilnosti denarnega toka, kajti donos na kapital je vhotelih nizek. Kadar se lastniki sami ne ukvarjajo s hotelirstvom, najamejo profesionalce, da jim ga vodijo. Istrabenz pa po mojem vedenju ima ljudi, ki se spoznajo na hotele, zato je razlago za vstop v verigo Kempinski treba iskati kvečjemu v želji, da bi dobili goste, ki obiskujejo prav takšne hotele. Sam te pogodbe sicer nisem videl, praviloma pa v takšnih pogodbah prihodki upravljalca niso vezani na uspešnost poslovanja. Če je pristojbina Kempinskega vezana na zasedenost hotela, bo zgodba lahko uspešna. Verjamem tudi, da se je Istrabenz dobro pogajal in da jim bo uspelo. V nasprotnem primeru bi lahko Kempinski hotel Palače osiromašil in izginil. Se je kaj takšnega že kdaj zgodilo? Dostikrat. Zato so primernejše franšizne pogodbe, saj ima lastnik možnost, da hotel vodi sam, verigi pa plača zgolj pristojbino. Vendar so tudi v teh pogodbah pasti. Naš hotel je bil del verige Holidav Inn, dokler se niso pogoji poslovanja spremenili in smo nenadoma morali plačevati pristojbine tudi za sobe, ki sploh niso bile zasedene. Kasneje so pritisk še povečevali, plačevati smo morali tudi pristojbine za dodatne hotelske usluge, zagotavljali pa so nam zgolj pet ali šest odstotkov rezervacij, vse druge smo pridobili sami. Odločitev o izstopu je bila povsem enostavna. Kolikšen je potencial bogatih gostov iz Rusije? Ločiti je treba ruskega poslovnega gosta in ruskega turista. Nekaj o pomenu zadnjih pove podatek, da se je osebje na avstrijskih smučiščih začelo učiti ruščino in da sestavljajo jedilne liste v ruskem jeziku. Kar pa se tiče poslovnežev, smo zanje pomembni toliko, kolikor je država zanimiva za sklepanje poslov. Pri nas so gostje iz Rusije torej prisotni, vendar niti približno ne toliko kot gostje iz ZDA ali zahodne Evrope. Treba pa je priznati, da so ruski gostje zelo radodarni, o ceni hotelske sobe se ne pogovarjajo veliko in so zelo dobri potrošniki hotelskih storitev. Iz Rusije smo že gostili izjemnega gosta, generala Borisa Gromova, ki je končal vojno v Afganistanu. Danes je guverner moskovske pokrajine oziroma »oblasti«. Tudi sicer daje prisotnost slovanskih gostov našemu hotelu poseben šarm. Kot ste rekli, je vaše poslovanje odvisno od poslovnega okolja v državi. Kako ga ocenjujete kot hotelir in kot direktor podjetja AC Kapital? Do poslovnega okolja smo bili zadnji dve leti vsi zelo optimistično razpoloženi, saj sta bili ti dve leti izjemni. Vedel sem, da ne bo dolgo trajalo. Žal se je preobrat zgodil hitreje, kot smo pričakovali. Slovenija s članstvom v EU in območju evra ni več imuna za spremembe. Čudil sem se optimizmu nekaterih kolegov in predstavnikom turističnih združenj na ravni države -Slovenski turistični organizaciji ter Združenju za turizem in gostinstvo pri Gospodarski zbornici Slovenije -, ki so trdili, da se bo Slovenija krizi izognila. Ne živimo na drugem planetu Recesija se neposredno odraža v Sloveniji in za leti 2009 ter 2010 načrtujemo precej nižji dobiček, kot smo ga imeli doslej. Vračamo se na raven leta 2006. Upam, da se bodo v letih 20 1 1 in 2012 razmere izboljšale, vendar se zavedam, da smo zašli v strukturno krizo kapitalizma. Razmišljati moramo o ukrepih. V delovno intenzivnih panogah zmanjševanje števila zaposlenih sicer da neposredne rezultate, po drugi strani pa je vprašanje, kolikšen je negativen učinek Zadnji dve leti sta bili tako uspešni, da se je karkoli, kar si v Sloveniji prijel v roke, spremenilo v zlato. V takšnih razmerah se je razvil poseben sloj podjetnikov, ki so zdaj, v času krize, izgubljeni. Na žalost nimajo mentalnega aparata za pravilno reakcijo. Stroške znajo zmanjševati le tako, da odpuščajo delavce. Odpuščanje je produkt japijev s šol MBA, ki so zreli kvečjemu za igranje monopolija. Po drugi strani pa je tudi Alan Greenspan, kije krizo tako rekoč skreiral, priznal, da gaje nastala situacija presenetila. Uporabili ste izraz »strukturna kriza kapitalizma«, kar najbrž pomeni, da znotraj kapitalizma, kot ga poznamo, ni mehanizmov za njeno rešitev? Ta izraz sem uporabil kot marksist. Lahko da imajo drugi nanjo drugačne poglede, (smeh) In vendar: menite, da je mogoč »pravilen« odziv na krizo? Možne so boljše in slabše rešitve. Lahko se odločite tudi za zmanjševanje števila zaposlenih in tako vplivate na dobiček. Lahko poskušate prepričati lastnika, da pristane na manjši dobiček in z ohranjanjem lojalnosti delovne sile ohranja dolgoročno uspešno poslovanje podjetja. Mislim, da se je bolje odpovedati delu dobička, zaposlenim zagotoviti socialno varnost, s tem pa lahko od njih zahtevate tudi ustrezno kakovost dela. Prepričan sem, da tako majhna ekonomija, kot je Slovenija, potrebuje socialno solidarnost. Nam, levičarjem, je takšno razmišljanje seveda blizu. Pravite, da lahko poskušate prepričati lastnika. Če ste lastnik sam, prepričujete sami sebe. To je res, vendar je moje lastništvo omejeno. Sem lastnik ene desetine odstotka delnic Grand hotela Union, ki sem jih vpreteklih letih prejel kot del nagrade za uspešno poslovanje. Obenem sem eden od direktorjev, ki smo preko podjetja Protej sodelovali v nakupu ACH (nekdanji Autocommerce, krovna družba, ki ima v lasti družbo AC Kapital, ta pa je lastnica hotelov Union in Lev, op. p.). Vseh skupaj nas je približno triinštirideset lastnikov. Ponavljam, daje zaposlenost nujno ohranjati. Predstavljajte si družbo dveh milijonov ljudi, v kateri favorizirani vrhnji sloj zelo bogatih izgubi stik z ostalo populacijo. Mladi bogataši hodijo na eksotične počitnice, na jadranje, večina pripadnikov njihove generacije pa ne. Socialne vezi so se pretrgale, in to na majhnem območju, na katerem so še pred kratkim vsi hodili skupaj v šolo. Torej vas ne moti velika dohodkovna razslojenost, ampak pomanjkanje komunikacije? Dohodkovna razslojenost je nekaj normalnega. Brutalni egalitarizem, ki se mu je v določenem obdobju poskušal približati socializem, je prav tako škodljiv kot drastično razslojevanje. Potrebni pa sta znosnost in zmernost. Vprašanje je, kaj komu pomeni »zmerno«. Imate prav. Ti kriteriji so odvisni od družbenega položaja posameznika in jih je težko objektivizirati. Eden od simbolov prepada med socialnimi svetovi je potovanje menedžerjev ameriške zavarovalnice AIG, kije jeseni morala prejeti šestdeset milijard dolarjev državne pomoči, v kalifornijske toplice, kjer so v nekaj dneh zapravili tristo tisoč dolarjev za regeneracijo po stresu. V času krize se je ponovno izpostavila teorija, da je luksuz stvar kontinuitete. To je res, vendar tudi segment luksuznih dobrin ni neobčutljiv. Zadnji podatki za Dubaj kažejo, da se je zasedenost v luksuznih hotelih zmanjšala za trideset odstotkov. Menite, da se.v času krize vendarle prebudi tudi skromnost? Spiegel je pred tedni citiral strokovnjaka za luksuz, ki kot ilustracijo aktualne skromnosti navaja, da sinovi bogatih staršev očete prosijo, naj jih na poti v šolo z limuzino raje odložijo za vogalom, saj se bojijo reakcij sošolcev. Verjamem, da se kaj takšnega lahko zgodi, vendar je skrivanje bogastva precej perverzno. Res je, da v času krize razkazovanje moči, ki izhaja iz premoženja, ni samo deplasirano, ampak tudi nevarno; vendar bodo tisti, ki luksuzne dobrine trosijo, to skušali početi še naprej. V Sloveniji tega morda ne bomo opazili, saj tisti, ki si to lahko privoščijo, tega ne počnejo v Sloveniji, ampak potujejo po svetu. Domačih potrošnikov luksuznih dobrin tako rekoč nimamo. Na kaj ste pomislili, ko ste videli goreti luksuzni hotel Tadž Mahal v Mumbaju? To je grozljivo! Hotelirstvo je posel, ki človeka naredi občutljivega za človeške usode. Naša zgodovina je zlasti na Balkanu precej bogata. Ob trgovski poti iz Istanbula na Zahod so bili posejani hani, starodobni moteli, in Otomansko cesarstvo je že tedaj izdalo poseben edikt, s katerim sta bila življenje in imovina v hanih posebej zaščitena. Pred hanom in za hanom so bili popotniki izpostavljeni roparjem, v notranjosti pa jih je ščitil sultanov odlok Izhajal je iz zavesti, da se človek, ki spi, ne more braniti in ga mora lastnik zaščititi ne glede na raso, veroizpoved ali družbeni status. Takšnega spošto vanja različnosti Evropska unija še danes ni sposobna. Poskus sprejemanja temeljnega dokument za sožitje med narodi ni bil sprejet ... Če iščete idejno povezavo med ljudmi v Evropi, jo lahko danes morebiti najdete prav v Marxu. Ob napovedi krize kapitalizma so v knjigarnah pošle izdaje Kapitala. Nekateri Mancovi teksti, zlasti iz njegovega mlajšega obdobja, so res izredno zanimivi! Znamenite so Teze o Feuerbachu in pa Židovsko vprašanje. Problem emancipacije v tem delu je nekaj fantastičnega. Marx pravi, da Židje hočejo doseči emancipacijo, ampak to hočejo kot Židje, kar je napaka. Pravi, da se morajo emancipirati kot državljani in z emancipacijo države bodo emancipirani vsi. Če pa hoče neka skupnost doseči emancipacijo samo zase, je to zavržno ravno toliko, kot če emancipacije ni. Tudi Komunistični manifest je krasen tekst! Marxova teorija je ena izmed lektur, ki bi lahko marsikaj pojasnile o današnjem dogajanju. To, da je Kapital pošel, pa še ne pomeni, da ga bodo vsi brali, saj je tekst zahteven. Danes bi avtor takšnega dela zagotovo prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. Lah ko pa bi izdali blefsikon marksizma za gostilniške in marginalno intelektualne diskusije. Nekaj znamenitih Mancovih citatov bi prišlo prav. Gospod Lipovšek, ste vzeli kredit, ko ste prek Proteja s kolegi menedžerji kupovali delež podjetja ACH? Ne. Sodeloval sem s sto tisoč evri. Nekoliko pred tem je ACH kupil nekaj več kot petdesetodstotni delež Grand hotela Union. Takrat sem prodal delnice hotela, ki sem jih pred tem kupoval, in jih vložil v Protej. K prodaji delnic hotela sem pozval tudi zaposlene. Da pa je ravno ACH postal lastnik Grand hotela Union, je posledica dogovora med menoj in njegovim generalnim direktorjem Hermanom Rigelnikom. Takrat so pidi skušali skoncentrirati več kot petdeset odstotkov našega hotela za prodajo v tujino. Sam sicer zaničujem vsakršen slovenski nacionalizem, vendar sem za hotel raje poiskal slovenskega lastnika. Herman Rigelnik pa me je potem povabil k nakupu ACH. Bi se vam zdelo primemo, da bi bili k nakupu poleg vas povabljeni tudi zaposleni iz vašega hotela, ki so prodali svoje delnice? Niso vsi zaposleni prodali svojih delnic. GHU ima še vedno sedemsto osem malih delničarjev, med katerimi je veliko zaposlenih. Če bi vabili zaposlene, bi morali vabiti zaposlene vseh družb v okviru ACH. Odločitev je bila, da pri Proteju sodelujejo menedžerji ACH, teh nas je več kot štirideset, kar je v Sloveniji izjema. Navsezadnje, kaj pa je primerno za proletariat v kapitalizmu? Ciničnost mojega vprašanja je realnost proletariata. Celo sindikalna oligarhija je kolaboracionist s kapitalistično politokracijo. Prej ste omenili, da izvajate tudi devetdeset odstotkov slovenskega državnega protokola? Res je. Busha ni bilo k nam, Clinton pa je spal pri nas. Gostili smo španskega kralja, švedskega kralja in letos angleško kraljico, ki je bila eden prijetnejših obiskovalcev. Oba z vojvodo sta se zelo zanimala za hotel. Opazil sem, da ne gre za vljudnostno radovednost, temveč sta bila iskrena, posebno tedaj, ko sta vstopila v dvorano in sta kar obstala. Kronanim glavam ni treba iz vlj udnosti izraziti interesa. Če menijo, da nekaj ni nič vredno, se tistemu ne bodo posvečali. Prenočevali ste tudi protokolarne goste v času predsedovanja Slovenije Evropski uniji. Ste z iztržkom zadovoljni? Kot hotelir zelo, izida predsedovanja v političnem smislu pa ne morem ocenjevati. Ste zadovoljni s promocijo? Mislim, da promocijskih učinkov ni bilo. Zgodba, da država predseduje EU, je bila napihnjena predvsem znotraj Slovenije. V času predsedovanja Portugalske sem imel stike s portugdskimi poslovnimi partnerji in vprašal sem jih, kako se jim pozna predsedovanje. Odvrnili so mi, da so slišali za to, da Portugalska predseduje, ampak se jim to ni zdelo nič posebnega. Potem sem jim povedal, da bomo za njimi predsedovali mi, in so bili povsem presenečeni. Ta zgodba je bila pri nas izključno notranjepolitična. Hotelirji, ki smo gostili državne goste, pa smo s sodelovanjem z državo zadovoljni. Sklenili smo posebne pogodbe o številu sob, ki jih bodo potrebovali. Povpraševanje po sobah je bilo veliko, vendar je bilo število rezerviranih sob še vedno previsoko. V pogodbah smo imeli klavzulo, da je treba sobo, ki je rezervirana, tudi plačati. Zaradi tega smo imeli v prvih šestih mesecih nižjo zasedenost kot leto prej, vendar višji prihodek! Vmes smo se vendarle dogovorili, da bomo poskušali nezasedene sobe prodati, in če smo jih prodali po nižji ceni od pogodbene, je država zgolj doplačala razliko. Pri organizaciji predsedovanja pa me je motilo, da je bila Ljubljana skoraj izločena iz dogajanja. Da je bilo središče na Brdu pri Kranju, se mi zdi skoraj nerazumljivo. Verjetno je pri tem res šlo za spor med ljubljanskim županom in tedanjim predsednikom vlade. Če je res, daje bilo glavno mesto izločeno zaradi spora dveh oligarhov, je to otročje. Motilo meje tudi, da so na Brdu zgradili kongresni center posebej za predsedovanje. verjetno je država ob gradnji računala, da bo center uporaben tudi kasneje. Verjetno, vendar me to skrbi. Kongresni center je sicer dobro zasnovan in Brdo je lepo okolje. Vendar je bila gradnja draga, zdaj pa konkurira že obstoječim centrom, kot je Bled. Zanimivo je, da država z državnim denarjem vzpostavlja takšno konkurenco. Poleg tega v Sloveniji še vedno nimamo centra, ki bi lahko gostil večji svetovni kongres. Cankarjev dom? Cankarjev dom, ki je v državni lasti, bi bil potreben prenove. Z denarjem, ki je bil porabljen za Brdo, bi ga lahko obnovili in v Gallusovi dvorani pridobili prostor z več kot tisoč sedeži. Največja kongresna dvorana v Ljubljani je trenutno Unionska, ki sprejme največ osemsto ljudi. Res je, da je največje povpraševanje prav v tem segmentu, vendar pa za večje svetovne kongrese Ljubljana ne more kandidirati. S prenovljenim Cankarjevim domom bi se lahko vpisali na svetovni kongresni zemljevid. Če bi nam to uspelo, bi imeli ljubljanski hotelirji naslednjih deset do petnajst let zelo atraktiven in donosen posel. Od kongresov na Brdu bi deloma sicer lahko imel dobiček Bled, a je težava prevoz udeležencev, saj na Brdu ni dovolj velikega hotela. Čar Unionske dvorane je namreč v tem, da je dosegljiva v petih minutah iz vsehhotelovvbližini.Transferjizavtobusi pa podražijo organizacijo. Prejšnja vlada je po mojem mnenju z gradnjo kongresnega centra na Brdu naredila napako. Kolikšna je danes vaša vpletenost v politiko? Leta 1990 ste bili udeleženec zadnjega kongresa ZKJ v Beogradu, ki ste ga slovenski delegati protestno zapusti/i. Res je, vendar sem jaz iz Beograda odšel že dan prej, saj smo se sprli tudi znotraj delegacije. Ta spor takrat ni postal javen, saj je bilo pomembno ohranjati videz trdnosti pred očmi partijske oligarhije. Beograd sem zapustil predčasno, ker sem menil, da bi morali oditi že tedaj, drugi pa se z menoj niso strinjali in so ostali še do naslednjega dne. Potem so bili naši delegati iz Beograda pravzaprav nagnani, vendar so bili pri tem neverjetno spretni in so prikazali, kot bi sami odkorakali. To je bila vrhunska marketinška poteza. Sam sem bil tedaj še močno vpleten v politiko in sem verjel v demokratično preobrazbo Zveze komunistov Slovenije. V njej sem videl veliko priložnost, z vsem dobrim in vsem slabim, kar je ta stranka nosila s seboj iz zgodovine. Zmotil pa me je Kučanov sestop z oblasti, saj sem menil, da se je treba v strankarskem sistemu že po definiciji za oblast boriti. Kasnejše obnašanje stranke sem obsojal, ker se po mojem mnenju ni obračala v socialdemokratsko smer. Iz stranke sem izstopil in še nekaj časa kot svetnik sedel v ljubljanskem mestnem svetu. Ko je županovanje prevzel Dimitrij Rupel, pa sem politiko popolnoma zapustil in oplazi me le še kot državljana. Verjetno še bolj kot menedžerja? Nikakor! Kaj lahko gospodarstveniki pričakujemo od politike? Da bo definirala okvire poslovanja. Vse drugo je vprašanje lobiranja. Če bi sam recimo hotel prepriča ti politike, da je trenutna oblika pobiranja turistične takse zrnoma, bi se moral spustiti v prepričevanje določenih političnih oligarhov. To pa bi mi požrlo toliko energije in časa, da se ne bi splačalo. Poleg tega bi mi kasneje politika izstavila račun, ki bi lahko bil še dražji. K politikom zato ne hodim. Pridejo pa oni k vam. Je naključje, da je Borut Pahor koalicijo sestavljal prav v vašem hotelu? Gospod Pahor je bil na očeh javnosti in se je pač razvedelo, da je sestankoval pri nas. Vendar ni bil edini. Vedno smo gostili politike z leve in desne in vedno so bili dobrodošli gostje. Če imajo pri nas večje prireditve politične stranke ali podjetja, dobijo lahko tudi popuste. Nikoli pa ne bomo nikogar financirali. Ste včlanjeni v Forum 21? Ne! Bil sem povabljen, vendar povabila nisem sprejel. Res je, da vrsto politikov osebno poznam in vedno znova ugotavljam, daje oblast slast. Mnogim slastem se v življenju nisem znal odpovedati, to pa mi je uspelo premagati. osebna izkaznica Predsednik uprave najprestižnejšega ljubljanskega Grand hotela Union, direktor podjetja AC Kapital, ki ima hotel v lasti, in obenem solastnik zasebnega podjetja, ki ima v lasti lastnika AC Kapitala. Sociolog, nekdanji politik, udeleženec in protestnik s 14. kongresa ZKJ v Beogradu, nekdanji direktor Kmečkega glasa, danes marksist. Pri njem so prenočevali angleška kraljica Elizabeta II., švedski kralj Kari XVI. Gustav, španski kralj Juan Carlos, nekdanji ameriški predsednik Bili Clinton in predvčerajšnjim tudi Al Gore. Ornitolog iz Logatca, ki na Planinskem polju v samoti opazuje spreletavanje redkih divjih ptic. Trdi, da nikoli ne bi hotel igrati golfa. Brutalni egalitarizem, ki se mu je v določenem obdobju poskušal približati socializem, je prav tako škodljiv kot drastično razslojevanje. Potrebni sta znosnost in zmernost. Odpuščanje je produkt japijev s šol MBA, ki so zreli kvečjemu za igranje monopolija.

Medij: Dnevnik - Dnevnikov objektiv
Avtorji: Škerl Kramberger Uroš
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 13. 12. 2008
Stran: 10