predsednik uprave Intereurope Andrej Lovšin zaradi konkurenčne klavzule od družbe do septembra mesečno prejema kano.ooo evrov bruto nadomestila. Neuradno je mogoče slišati, daje Lahovnik spoštovanje vladnega sklepa glede plač v Petrolu zahteval zato, ker menda ni najbolj zadovoljen z imenovanjem ene članice nove uprave, a njegova odločitev je večinoma le naletela na odobravanje. Z njo je po eni strani pokazal, da v času najhujše gospodarske krize zadnjih desetletij v državnih podjetjih ne bo trpel že kar nespodobno visokih plač in nagrad, ki so sijih v preteklem obdobju (tudi v Petrolu) po vzoru zahodnoevropskih kolegov izposlovali slovenski menedžerji. In še, da si bodo morale uprave morebitno nagrado zaslužiti. Izkušnje namreč kažejo, da lahko uprava z eno samo odločitvijo o naložbi tudi tako odlično družbo, kot je Petrol, pahne v izgubo. Poleg tega so nižje plače verjetno ohladile glavo prenekaterega menedžerja, ki se ob zamenjavi vlad vselej začnejo gnesti za preboj v uprave najboljših državnih podjetij, medtem ko za vodenje podjetij v težavah, kot so Slovenske železnice, Skimar, Mura ipd., kjer sije prej kot obilne zaslužke mogoče obetati zlasti garanje, praviloma ni nobene gneče. Mrzlo prho so tako bržkone doživeli tudi novopečeni šefi Petrola. A glede na to, da so tudi oni tako kot v zadnjih mesecih vrsta menedžer jev privolili v nižje plače, je mogoče sklepati, da zaradi krize tudi menedžerski trg ni več tako radodaren, kot je bil v preteklem obodbju. Zaplet s plačami je znova opozoril tudi na dvojnost meril, kdaj podjetje je ali ni pod pretežnim državnim vplivom. Nadzorni svet Petrola seje menda za nižje plače nove uprave odločil zaradi gospodarskih razmer, in ne zaradi sklepa vlade, saj meni, da njena priporočila za Petrol ne veljajo, ker da ni v večinski državni lasti. Glede na manj kot tretjinski lastniški delež je to res, vendar imata Kad in Sod v nadzornem svetu tri od šestih predstavnikov kapitala, za enega pa uradno ni jasno, ali seje kot začasni lastnik Petrola v nadzorni svet predlagal sam ali gaje kateri od državnih skladov. Vsekakor imata Kad in Sod v podjetju prevladujoč vpliv. To še zdaleč ni osamljen primer. S podobno dvojnostjo se na primer srečujemo pri Novi Ljubljanski banki. Agencija za trg vrednostnih papirjev denimo meni, da NLB po zakonu o prevzemih ne velja za povezano osebo z drugimi državnimi podjetji, ker po podatkih iz delniške knjige država nima več kot 50 odstotkov glasovalnih pravic. A vendar ima tudi v nadzornem svetu NLB država prevladujoč vpliv; še več - na zadnji skupščini je na predlog Kada s seznama nadzornikov izrinila prestavnika Poteze, kije sicer več kot sedemodstotna lastnica banke. Prav tako se vlada denimo pri imenovanju uprave ali dodeljevanju posojil odkrito vpleta v poslovanje banke. Če ima torej država v nadzornih svetih podjetj prevladujoč vpliv, potem naj zanjo veljajo pravila za podjetja v večinski državni lasti. Pri tem bi moral biti sklep vlade verjetno nekoliko bolj premišljen in dodelan, da ne bi vodil v absurde, ko ima denimo predsednica uprave Peka skoraj trikrat nižjo plačo kot njen kolega v Petrolu. Res gre za različne panoge, a odgovornost za uspešno poslovanje družbe nosita oba. Po drugi strani je primer Lovšina in Intereurope znova opozoril na nespodobno velike odpravnine in nadomestila pri zamenjavi uprav, ki se zdijo še posebno nerazumni, kadar menedžer odstopi sam ali je celo krivdno razrešen. Takšne popotnice jim običajno omogočajo pogodbe, ki so jih kajpak podpisali nadzorniki. A delavci, ki dan za dnem garajo za bistveno nižjo ali celo minimalno plačo, to težko razumejo. Še posebno, ker delodajalci nenehno opozarjajo, da bi bilo treba pri nas postopke odpuščanja poenostaviti in poceniti.

Medij: Delo
Avtorji: Grgič Maja
Teme: ZPRE-1 zakon o prevzemih
Rubrika / Oddaja: Mnenja
Datum: 23. 07. 2009
Stran: 5