Dnevnik, 04.06.2011
»Veste kaj, mater SCT bomo rešili, to mi lahko verjamete.« Bilo je nekega popoldneva v lanskem oktobru, ko se je prvič resneje začelo govoriti o prisilni poravnavi SCT. V sejni sobi v tretjem nadstropju stavbe na Slovenski cesti, kamor so obiskovalci v najboljših časih lahko prišli le mimo dveh varnostnikov in detektorja kovin, je odmevalo od udarca pesti po mizi. Primož Cirman a obrazu Ivana Zidarja, rahlo zagorelem, kot da seje ravnokar vrnil z enega od gradbišč, ni bilo prostora za strah ali neodločnost, le za jezo.
