Skoraj pred natanko petimi leti, poletnega meseca avgusta 2012, je pojem donosnost do dospetja obveznic prešel iz razmeroma tehničnega pojma v vsakdanjo splošno, tako rekoč gospodinjsko rabo. Tudi dejstvo, daje zadolževanje države po sedemodstotni obrestni meri in več nevzdržno, nam je zlezlo pod kožo in smo ga vzeli za svojega. Kar precej ljudi je takrat prvič ugotovilo, da razmere na trgu kapitala čisto in prav zares veljajo tudi v Sloveniji in za Slovenijo, marsikdo tudi zato, ker je pomislil, kaj bi se lahko zgodilo, če bi se razmere s trgov kapitala prenesle na njihova posojila, denimo stanovanjska. Naj samo spomnim, da se je pravo »visenje na nitki« Slovenije sicer dogajalo šele več kot leto pozneje, ko je Slovenija izdala obveznice v zaprti izdaji sldadu Pimco (ne bom se zdaj vračal k starim travmam, le spomniti sem želel).
Zakaj sem si to zelo dobro zapomnil? Zato, ker je bila tedaj to zame kar pomembna karierna stopnička. Kar nenadoma mi ni bilo več nikogar treba prepričevati, daje normalen trg kapitala pomemben tudi za Slovenijo in naš trg kapitala, pa če si kot ldeni Slovenci to želimo ali ne. Na raznih izobraževanjih, v diskusijah... je marsikdaj kale izmed udeležencev zavil z očmi, ko sem na primer omenil, da pomeni ustrezna sestava revizijskih komisij za več kot pol odstotne točke nižje stroške kapitala ali da objavljanje poročil finančnih analitikov o podjetju zvišuje cene in krepko znižuje stroške kapitala.
