ali na ena proti nič,« pravi Lahovnik. Zase ves čas zatrjuje, da ni politik, toda tudi javnomnenjske raziskave dokazujejo, da natančno ve, kako si dober politik dviguje popularnost. Že dlje časa dajete vtis, da ste pripravljeni kadarkoli zapustiti vlado. V politiki je veliko ljudi, ki se za vsako ceno oklepajo svojih funkcij, mislijo, da so večni. Ministrska funkcija je funkcija za določen čas, štiri leta, lahko pa tudi manj. Nisem pripravljen vztrajati za vsako ceno, sploh če ne bom uspel uresničevati svoje politike. Mogoče je to posledica moje izkušnje iz Ropove vlade leta 2004, ko si vlada pred volitvami ni upala tvegati s ključnimi projekti. Taktizirali smo, na koncu pa volitve izgubili. Ne bi želel, da se ta zgodba ponovi. Vlada mora imeti pri svojem delovanju premočrtno linijo, rdečo nit in koncept, ki ga zasleduje. Ljudje bodo namreč prepoznali dvoličnost, če se bo na eni strani govorilo o strukturnih reformah in razvojnem preboju, hkrati pa se bo s konkretnimi politikami ohranjalo status quo in se bo, po nogometno, igralo na nič proti nič. Ste prepričani, da bo vladna koalicija vzdržala do leta 2012? Tvegano je napovedovati, ali nam bo kdo že prej pokazal rumeni ali rdeči karton. Zdržala bo samo ob predpostavki, da bo razvojni koncept, za katerega smo se dogovorili, dosledno uresničevala. Če se bodo po poti sklepali različni kompromisi, če se bo politično taktiziralo, če se bo vlada ukvarjala sama s seboj, pa je samo vprašanje časa, kdaj se bo vlada spotaknila. Naš volilni sistem sicer otežuje predčasne volitve. Toda če bo katera odgovorna stranka ugotovila, da se resen koncept ne uresničuje, ne bo samo zagrozila z izstopom iz koalicije, ampak bo to tudi storila. Koliko na delo vlade vplivajo trenja med levimi strankami, zlasti med Zares in LDS, ki se očitno borita za glasove istih volilcev? Slovenija je žal še vedno precej polarizirana in ni dvoma, da je bazen levosredinskih strank skupen. Na zadnjih parlamentarnih volitvah je SD dobila največ glasov prav zato, ker so ljudje izbirali med Pahorjem in Janšo. Parlamentarne volitve so vedno tudi mandatarske volitve. Če bodo želele stranke levosredinske koalicije ponovno zmagati, bodo morale seči čez sredino in predvsem s svojim delom doseči, da volilci, ki so šli na volitve zaradi sprememb, na prihodnjih volitvah ne bodo razočarani ostali doma. Strankarska preigravanja pa so povsod, na levici in desnici. Le da se na levici to morda počne bolj javno, na očeh medijev, nasprotja zaradi liberalnega duha prej pridejo v javnost, na desnici pa se trenja pometajo pod preprogo. Tudi na desnici obstajajo zelo močna nasprotja in tudi tam se različni akterji »ljubijo« vsaj tako strastno kot na levici. Po moji oceni na levi sredini ni takšnega hegemona kot na desnici, mentaliteta je drugačna. Če morda desnica sprejema, da ima izrazitega liderja, ki se mu v celoti podreja in ki kreira politični prostor, je na levici drugače. Po svoje je prednost, da se napetost vsake toliko časa sprosti, in potem normalno delamo naprej. Koliko so te odkrite napetosti ovira za večjo učinkovitost dela vlade, ki je ključna v krizi, v kakšni smo se znašli? Problem je konsenzualna politika. Če namreč želiš doseči konsenz med koalicijskimi partnerji za vsako ceno, tvegaš, da pri odločanju nisi dovolj hiter. Če se bo kriza zaostrovala, bo treba koncept iskanja konsenza za vsako ceno vsaj do določene mere preoblikovati. Jasno je, da bo tudi vlada kdaj morala odločiti s preglasovanjem. Zakaj si je hegemon na desnici Janez Janša po vaši oceni za tarčo na levici izbral Gregorja Golobica? Očitno ga je prepoznal za potencialnega hegemona na levici. Ne vem, ali je Gregor Golobic hegemon. Težko sodim, ker ne poznam toliko preteklih razmerij, skupnih pozitivnih in negativnih izkušenj obeh akterjev. Verjetno vse skupaj izhaja iz preteklosti, ko je bil Gregor Golobic kotdesna roka dr. Janeza Drnovška zelo vpliven, Janez Janša pa opozicijski lider, ki si je prizadeval priti na oblast, a mu ni uspelo. Trenutno je lider leve sredine pač Borut Pahor in ne Gregor Golobic. Se strinjate z oceno, da je SDS z afero Ultra napadla stranko Zares in ne Gregorja Golobica? Ne, se ne strinjam. Mogoče tako v SDS kot SD Zares res vidijo kot oviro za nastanek velike koalicije in motnjo na politični sceni. Toda sama afera po moji oceni s temi razmerji ni povezana in je niti niso sproducirali v SDS. Kje pa? Kje drugje. Torej na levici? Nimam občutka, da bi jo sproducirali v SDS, jo je pa zaradi medijske odmevnosti ta stranka pograbila. To bi verjetno naredila vsaka stranka za stranko z nasprotnega političnega pola. Lahko stranka Zares na prihodnjih volitvah uspe pod vodstvom Gregorja Golobica? S tem se ne obremenjujem. Posvečam se zgolj vodenju ministrstva. Odkar sem v vladi, sem se zgolj enkrat udeležil sveta stranke, saj nimam časa, nisem del vodstva stranke in ni potrebe, da bi se bolj strankarsko aktiviral. Vam to v stranki zamerijo? Po moji oceni ne. Ponovno so se okrepile špekulacije, da bi lahko Gregor Golobic do konca leta zapustil stranko, češ da je afera Ultra na njemu osebno pustila prevelike posledice. V tem primeru bi mu očital, da ima slab timing. Če o tem razmišlja, bi moral to storiti bistveno prej. Bilo bi precej nenavadno, da po pol leta sprejme takšno odločitev. Sploh ne razumem, kakšen bi bil njegov argument. Sicer pa prvič slišim, da Golobic spet razmišlja o odhodu. Kaj pa, če bi zapustil samo ministrski položaj? Razlike ne bi bilo nobene. Pred meseci se je odločil, da bo z delom ovrgel kritike in zlonamerne govorice. Vendar se nisva o tem nikoli pogovarjala, odločitev o odstopu je osebna odločitev vsakega posameznika. Dojema se vas kot njegovega naravnega naslednika. Pod kakšnimi pogoji bi prevzeli vodenje stranke? Ne bi ga sprejel. Strankarskih obveznosti se ne udeležujem ne zato, ker ne bi želel, ampak ker preprosto nimam časa. Funkcija ministra za gospodarstvo je v recesiji zelo specifična. Kaj pa pravite na možnost, da bi stranko prevzel Zoran Jankovič? Ni dobra. Zoran Jankovič je pač dober župan Ljubljane, za svoja leta odlično igra nogomet, na igrišču sva se odlično ujela, težko pa si ga predstavljam v vlogi kapetana Zaresa. Projekt detajkunizacije, ki je vrh dosegel pred dnevi z razlastitvijo Boška Šrota, je eden največjih projektov zadnjih let. Zakaj si noben politik zanj ne pripne zaslug? Niti Zares ne, čeprav ste najbolj glasno opozarjali na negativne posledice lastniške konsolidacije, ki smo ji bili priča v zadnjih letih. Tudi politični analitiki se to sprašujejo. Zdi se, kot da nam je nerodno, da se dogaja nekakšna razlastitev določenih tajkunov, da se zaključujejo najhujše lastniške zgodbe. Verjetno je to posledica tega, da se toliko ukvarjamo z gospodarsko krizo, da se s političnim marketingom nima časa nihče resno ukvarjati. Dejstvo je, da se je prelom zgodil aprila letos, ko sem moral tudi sam groziti z odhodom iz vlade, da bi se vzpostavila normalna, običajna poslovna praksa. Da začnejo državne banke ravnati kot skrben gospodar in prenehajo z reprogramiranjem posojil, ki so bila namenjena lastniški konsolidaciji in za katera je bilo jasno, da jih podjetja ne morejo vrniti. Opozarjal sem, da to ni zgodba ad personam, ampak ad rem, da je glavni problem, da so se banke, zlasti državne, močno izpostavile do nekaterih finančnih holdingov, in da je samo vprašanje, kdaj se bo zgodba Istrabenz ponovila. Manj kot pol leta zatem se v Infond Holdingu dogaja natančno to in kaže se, da so bila moja takratna opozorila na mestu. Še danes pa se mi zdi žalostno, da sem moral takrat groziti z odstopom zato, da se je uveljavila načelna politika vlade do teh vprašanj. To je posledica neodločnosti vlade in želje, da se o vsaki zadevi odloča s konsenzom, z vsesplošno podporo. Torej so bili nekateri člani vlade proti procesom, ki so pomenili formalni začetek detajkunizacije države? Zagotovo so nekateri politično taktizirali. Na kakšen način? Kot zagovorniki kapitala? Predvsem se jim je zdelo zelo tvegano, da se vlada pri tem vprašanju politično izpostavi in jasno pove, da je treba nekatere nepregledne lastniške zgodbe presekati. Kaj je bilo dejansko v ozadju, ali so obstajali kakšni dogovori oziroma stara zavezništva, ne vem. Tudi tajkunskih zgodb ne bi bilo brez povezav uprav podjetij z nadzorniki, politiki in posamezniki iz bank ter drugih finančnih institucij, ki so ta posojila velikodušno odobravale. Aprilska seja vlade, na kateri smo presekali te zgodbe, je bila ena najdaljših, najbolj napornih sej vlade in preden smo sprejeli zaključne sklepe, smo imeli kar dolg odmor za usklajevanje. Do zadnjega je viselo v zraku, ali bo koalicija obstala ali ne. Koalicija pred tem in še dolgo po tem verjetno ne bo tako blizu razpada, kot je bila na dan te seje vlade. Še danes pa trdim in to sem povedal tudi predsedniku vlade, da če vlada takrat ne bi imela odločne in načelne politike, ne glede na to, ali bi Zares zapustil to koalicijo, te vlade jeseni ne bi bilo več. Nihče namreč ljudem ne bi mogel razložiti, kako je mogoče, da v času največje gospodarske krize državne banke najdejo denar za reprogramiranje spornih posojil, nimajo pa dovolj finančnih virov za mala in srednja podjetja ter razvoj. Mogoče pa je ravno v povezavah, ki jih omenjate, iskati razlog, da si še nihče ni pripel zaslug za razlastitev Boška Šrota, čeprav se je zgodila takšna prelomnica? Za sedanjega predsednika vlade, ki se postavlja pred javnostjo z varčevanjem pri reprezentanci, bi težko rekli, da mu je politični marketing tuj. Strinjam se, da gre za prelomnico. Prepričan sem, da bo pred volitvami veliko takih, ki si bodo pripenjali medalje, tako v koaliciji kot opoziciji. Se ne bojite očitkov, da gre dejansko za proces nacionalizacije, kar državi očitajo odvetniki Boška Šrota? Jasno je, da banke ne bi storile tega, kar so, če ne bi bilo pritiska države. Ko se je gospod Šrot aprila najavil na uradni obisk na ministrstvo za gospodarstvo in je spraševal, kaj je razlog takšnega pritiska nanj, ali sta to Delo in Večer, sem mu odgovoril, da želimo le, da zakoni in pravila veljajo za vse enako. Če je Infond Holding najel posojilo, ga mora vrniti v pogodbenih rokih. Ne more biti izjema, ker obvladuje del medijskega prostora ali iz kakšnih drugih razlogov. Do problemov, kakršen je Infond Holding, ne bi prišlo, če nekatere uprave v preteklosti ne bi imele prevelikih lastniških apetitov. Ukvarjale so se pretežno z lastninjenjem podjetij, pri čemer so finančne konstrukcije temeljile na izčrpavanju teh podjetij. Zaradi finančne krize se je menedžerjem zataknilo, zato je logično, da morajo banke paziti na svoj ekonomski interes in zaseči delnice. Ni država tista, ki je razlastila tajkune. Tajkuni so se razlastili sami, ker niso sposobni financirati svojih lastniških zgodb. Ne predstavljam pa si, da bi državne banke posojila za menedžerske odkupe reprogramirale v nedogled, hkrati pa bi morala država dokapitalizirati NLB in NKBM. Se vam zdi prav, da moralna konsolidacija gospodarstva poteka samo prek bank? Ali pa bi morali sporne lastniške konsolidacije preveriti tudi preko pravosodnega sistema? Banke so omogočile tajkunizacijo, vendar je brez podpore vseh dosedanjih vlad ne bi bilo. Predvsem je očitno, da so imeli tudi bankirji po svoje slabo vest in so se tudi sami zavedali svoje vloge pri odobravanju posojil brez temeljitih analiz. Zato so se tudi tako dolgo upirali, da bi posegli v ta posojilna razmerja. Ravnanje bank samo potrjuje, da so bila posojila za menedžerske odkupe podeljena na osnovi osebnih zvez. Eden od menedžerjev je sam povedal, da so nekaj sto milijonov evrov posojila za menedžerski odkup dobili na svoje dobro ime. Če je to res, potem se je treba vprašati, kaj so počele banke. Očitno je tudi, da je bila Banka Slovenije pri nadzoru premalo temeljita. Toda recesija ima tudi dobre strani, očitno bo slovensko gospodarstvo očistila nekaterih nepreglednih lastniških povezav. Kaže, da bodo nekateri iz procesov detajkunizacije izvzeti. Tik pred tem intervjujem smo na primer izvedeli, da je ena od tujih bank ob intervenciji finančnega ministrstva podaljšala posojilo Potezi Naložbe, ki ji je grozil zaseg delnic NLB zaradi nezmožnosti vračila posojila. Rešuje se tudi Stane Valant, prvi mož NFD Holdinga. V primeru NFD Holdinga in Save, ki mu sedaj pomaga, smo priča prav takšnim potezam kot pred leti pri Infond Holdingu, od navzkrižnega lastništva, dokaprtalizacij z izključitvijo prednostne pravice obstoječih delničarjev, zlorabe instituta lastnih delnic ... Država kot pomembna lastnica Save pa za zdaj vse samo nemo spremlja. Vem, da je Poteza zaradi nakupa delnic NLB po visokih cenah v velikih težavah in tudi po izjavah vodstva na robu insolventnosti. Preseneča pa me, da bi ji tuja banka pomagala, če to ni v njenem interesu, tudi če je pri tem interveniralo finančno ministrstvo. Pri NFD in Savi drži, da sta lastniško prepletena, preglednost transakcij med njima pa je za običajne smrtnike majhna. Situacija na NFD Holdingu je zagotovo skrb vzbujajoča, glede na to, da se je izpostavil in se po nepotrebnem vpletel v lastniško zgodbo Istrabenza. To je bilo na neki način presenečenje, saj Stane Valant v nobeni zgodbi pred tem ni izpadel tako naivno. Očitno je narobe ocenil situacijo ali pa je res recesija vse skupaj tako presenetila. Toda v primeru NFD in Save morajo tako kot v drugih primerih ukrepati Agencija za trg vrednostnih papirjev, Urad za varstvo konkurence in Banka Slovenije, in to vsaj tako odločno kot v primeru Infond Holdinga. Preveriti morajo, ali so vse te operacije zakonite. Izkušnje nas učijo, da zadev ni dobro pometati pod preprogo, saj še z večjo močjo udarijo na plan. Istrabenz je tipičen primer. Podrobnosti ne poznam, toda sklepam, da ima NFD Holding za razliko od Istrabenza in Infond Holdinga močno finančno zaledje v Gorenjski banki, ki se lahko za trdnost bilanc zahvali tudi državnim sanacijskim železarskim obveznicam. Bi pristali na to, da bi NFD Holding v Muro vložil pet milijonov evrov, če bi mu država za deset milijonov evrov odkupila manjšinske deleže v Termoelektrarn Trbovlje in Premogovniku Velenje? Takšne ponudbe ne poznam. Da bi država odkupila ti dve naložbi, ki za gospoda Valanta predstavljata mrtvi kapital, po višji ceni od poštene tržne cene in bi potem del NFD Holding vložil v Muro, bi bilo nespodobno. Občutek imam, da se poskuša stiska delavcev Mure izkoriščati za dobičke na račun države, zlasti je nespodobno, če takšna ponudba prihaja od največjega lastnika Mure. Ponudba gospoda Valanta mi diši po tem, da si želi reprize poslov, ki so se odvijali v času prejšnje vlade, na to pa ne bomo pristali. Odločitev HSE, da od KD Group odkupi manjšinske deleže v termoelektrarnah Šoštanj in Brestanica, leta 2005 je bila vsaj vprašljiva in zagotovo povezana z dogovori o prodaji Mercatorja in Dela. Tovrstnih nespodobnih transakcij se ta vlada ne sme iti, saj bi z njimi prešli rubikon. Minister, ki bi pristal na takšne posle, bi si zaslužil najmanj interpelacijo, če ne tudi kakšnih drugih postopkov, saj bi takšen posel močno dišal po koruptivnosti. Zakaj pa na primer ne preverite sumljivih okoliščin pri odločitvi Petrola za sovražni prevzem Istrabenza, ki je Petrol pahnil v globoko izgubo? O Petrolu sem tudi sam, ko sem postal minister za gospodarstvo, dobil vrsto anonimk, ki so obremenjevale različne člane uprave, torej očitno obstaja možnost, da so nastajale znotraj hiše. Pričakujem, da bo nova uprava Petrola opravila revizijo posameznih poslov iz preteklosti, pregledala, kaj je z očitki o neracionalnih nakupih zemljišč v tujini, ali držijo očitki o odtekanju denarja iz Petrola... Če tega ne bo preverila, bo sama odgovorna za vse te posle, saj jih bo ponotranjila. Kako pa gledate na to, da seje nekdanji predsednik uprave gospod Marko Krvžanovvski z novim nadzornim svetom dogovoril, da bo še nadaljnjih nekaj mesecev pri Petrolu, v katerega sicer nima več vstopa, prejemal plačo? Tega nisem vedel. Glede na njegove poslovne odločitve, zlasti škodljiv lastniški vstop v Istrabenz, je to absurdno in nezasluženo. Upravo Petrola bi morali pravzaprav razrešiti krivdno, brez odpravnin. Banke zagotovo ne bodo ostale dolgoročne lastnice Mercatorja. Kdo naj bo njegov lastnik? So to lahko mednarodni finančni skladi? Lahko bi bili. Ko je Infond Holding prodajal svoj delež v Mercatorju, so me tuji finančni skladi vprašali, ali država vnaprej nasprotuje vstopu tujih skladov v Mercator. Pojasnil sem jim, da je to, kdo bo lastnik Mercatorja, odvisno od ponujene cene in pogojev ter da se država v to neposredno ne bo vmešavala, bo pa vztrajala, da so postopki pregledni. Strategija, ki so mi jo predstavili, je bila precej pregledna, tako z vidika vstopa kot izstopa iz lastništva. Sicer pa bi Mercator težko imel slabšega lastnika, kot ga je imel doslej. Verjetno bi bila zanj najboljša razpršena lastniška struktura, v kateri bi imeli pomemben delež domači in tuji institucionalni vlagatelji. Ali bi bila med potencialnimi lastniki tudi država, Kapitalska družba, je odvisno od ponujene cene. Kakšno pa bi bilo dobro lastništvo Pivovarne Laško? Po mojem mnenju sta dve možnosti; prva, da se bo pojavil tuji strateški lastnik, in druga, da bodo lastništvo dolgoročno zadržali domači in tuji finančni vlagatelji. Nenazadnje so pivovarne relativno netvegane naložbe, če se jih normalno upravlja. Slovenska industrija pijač je v krizi, vendar ne zaradi recesije, ampak upravljanja največjega lastnika. Vprašanje je, kakšne so nezavarovane terjatve pivovarne do Infond Holdinga in Centra Naložbe in kakšne bodo njihove posledice za pivovarno, če bo morala te terjatve odpisati. Druga težava je potencialna grožnja z odškodninsko tožbo malih delničarjev Mercatorja. V tem trenutku je zaradi vsega tega vrednost Pivovarno Laško verjetno finančno neugotovljiva. Vprašanje je, kdo bi jo bil sedaj sploh pripravljen kupiti. Ste Tonetu Turnšku zamerili, da je bil nadzornik pivovarne v času, ko jo je Boško Šrot izčrpaval za lastniško konsolidacijo? Ali Dušanu Zorku, ki je prevzel vodenje Pivovarne Laško, da je kot direktor Pivovarne Union odobraval izčrpavanje Uniona? Njuna odgovornost je precejšnja, saj sta bila del zgodbe kot stranska igralca. Oba zatrjujeta, da niti slučajno nista vedela, kakšen je celoten načrt lastniške konsolidacije. Gospod Zorko mi je tudi povedal, da se je uprl finančnemu izčrpavanju in da je v nekem trenutku ocenil, da tako ne gre več naprej. Dejstvo je, da je to ugotovil zelo pozno, upam, da ne prepozno. Verjetno je res paradoksalno, da je bil gospod Zorko pri meni najprej marca z gospodom Šrotom, nedavno pa z gospodom Turnškom. Tukaj je bil v različnih vlogah. Toda verjamem mu, da je iskren. Kar je napovedal, je edino logično; da bo poskušal konsolidirati industrijo pijač, ohraniti osnovno dejavnost, druge dejavnosti, zlasti medijsko, pa v doglednem času prodati. Čas bo pokazal, ali je načrte sposoben izpeljati. Pozna finančne luknje, če želi resnično prestrukturirati poslovni sistem, ga rešiti in s tem rešiti tudi svoj poslovni ugled, je gospod Zorko v tem trenutku verjetno najboljša izbira. Boljše v tem trenutku ne vidim. Prejšnji teden je nadzorni svet Holdinga Slovenske elektrarne za direktorja izbral Boruta Meha. Neuradno je bil vaš favorit. Ocenjujem, da je to dobra izbira. Želel sem si, da HSE vodi nekdo, ki ni del energetskih lobijev in je hkrati ugleden menedžer s precej izkušnjami. V čem se njegov program razlikuje od programa njegovega edinega protikandidata Uroša Rotnika, direktorja Termoelektrane Šoštanj? Programa sta si zelo podobna, ampak med njima je bistvena razlika. Gospod Rotnik je direktor TEŠ in je podpisal pogodbo za dobavo opreme za blok šest TEŠ v trenutku, ko čas za to ni bil najbolj primeren, julija 2008. Očitno je takrat vsem ustrezalo, da se je ustvaril vtis, da je prejšnja koalicija poskrbela za razvoj Šaleške doline. Nekateri so poskušali na tem nabirati politične točke. Gospodarska rast je bila takrat na vrhuncu in so bile tudi cene opreme na vrhuncu. Če bi se pogodba podpisovala danes, če se ne bi tako hitelo, bi bile cene verjetno nižje. Prav se mi je zdelo, da gospod Rotnik izpelje ta projekt do konca, prav pa je tudi, da HSE vodi nekdo, ki ni bil neposredno povezan s podpisom pogodbe in bo lahko od zgoraj nadzoroval, ali bo posel izveden racionalno. Nepregledno bi bilo, če bi nekdo kot direktor TEŠ podpisal pogodbo za. naložbo in potem kot direktor HSE na TEŠ postavil svojega človeka, ki bi bil pod njegovimi vplivom. Zato se mi zdi prav, da je nadzorni svet HSE odločil tako, kot je. Toda gospod Meh ne bo mogel 24 ur na dan slediti gospodu Rotniku. Zato je vseeno nekoliko nenavadno, da se operativno vodenje projekta prepusti nekomu, za katerega dvomite, ali je s podpisom pogodbe sprejel najboljšo odločitev, in je del vplivnega energetskega lobija. Naloga nadzornikov v TEŠ in HSE je, da bodo bdeli nad tem projektom. Ko sem postal minister, sem glede na visoko vrednost projekta, ki znaša okoli 1,1 milijarde evrov brez stroškov financiranja, predlagal ustanovitev delovne skupine, ki preverja možnosti za znižanje stroškov naložbe. Pogajanja z dobaviteljem opreme, francoskim Alstomom, so se že začela in pričakujem, da bo znesek naložbe na koncu bistveno nižji kot na začetku. Zdi se, da se na vsak način želite izogniti temu, da bi javno mnenje ali parlament odločala o tej visoki naložbi, čeprav bo obremenila tudi prihodnje generacije. O posodobitvi Termoelektrarne Trbovlje, ki je bila štirikrat cenejša naložba, so na referendumu odločali vsi državljani. Razlika med naložbama je očitna. V TEŠ se proizvede tretjina električne energije, zaloge premoga po ocenah zadostujejo vsaj do leta 2045, pri čemer blok 6 pomeni še boljši izkoristek premoga in zagotavljanje ekoloških standardov. Z blokom 6 se zagotavlja stabilna oskrba z električno energijo z uporabo domačih virov. Ne gre zanikati niti tega, da se s to naložbo v Šaleški dolini ohranja več tisoč delovnih mest. Če te naložbe ne bomo izpeljali, se bomo soočili z velikim primanjkljajem električne energije, ki jo bomo morali drago kupovati v tujini. Vas je strah energetskih lobijev? Nikogar se ne bojim. Že leta 2004 so name poskušali vplivati, temu sem se odločno uprl. Imel sem tudi podporo takratnega predsednika vlade Toneta Ropa in pričakujem, da bom imel tudi podporo sedanjega predsednika vlade pri tem, da omejimo vpliv energetskih lobijev. Se ne bojite očitkov o pristranskosti? Ker sem iz Šaleške doline? Da. Zakaj ne bi na primer 1,3 do 1,5 milijarde evrov, kolikor naj bi znašali stroški investicije s stroški financiranja, porabili za prestrukturiranje prekmurskega ali gorenjskega gospodarstva? Smo sredi gospodarske krize, vi pa podpirate projekt, pri katerem ni jasno niti, koliko stane, saj se ocene razlikujejo za 200, 300 milijonov evrov. Pri bloku 6 ne gre za ohranjanje nerentabilnih delovnih mest, ampak za zagotavljanje energetske oskrbe po letu 2014. Po moji oceni to ne bo nasedla naložba. Pri obstoječi Muri pa so vsi skrbni pregledi pokazali bistveno drugačno situacijo. Niti najbolj optimistične variante niso pokazale luči na koncu predora. V prihodnjih mesecih se bo število podjetij vtežavah, kot je Mura, povečalo. Kako reševati posamezna podjetja glede na omejene vire? Kako določati prioritete in kriterije? Ko sem se decembra pogovarjal s švedsko ministrico za gospodarstvo, kaj bo storila v primeru Saaba in Volva, ali bo država vanju lastniško vstopala, je odločno zatrdila, da ne. Začudeno me je pogledala in rekla, da je vloga države graditi šole, bolnišnice, skrbeti za zdravstveni in socialni sistem ter ustvarjati ugodno poslovno okolje. Ni pa naloga države, da neposredno investira denar davkoplačevalcev v tista podjetja, ki so se znašla v krizi zaradi slabega vodenja. Tudi v Sloveniji moramo sprejeti, da podjetja niso dobra ali slaba zaradi vlade, pač pa so za to odgovorni menedžment in lastniki, ki morajo v kriznih časih prevzeti odgovornost. Država mora pri vsaki pomoči skrbno premisliti. Če že pomaga, mora svoje naložbe primerno zavarovati za primer stečaja. V Sloveniji je sicer še veliko podjetij, katerih neposredna ali posredna lastnica je država. V teh primerih pa je ključen pristop, kakšnega smo uporabili pri Muri, ko smo najprej naročili skrbni pregled in poskušali ugotoviti, ali ima podjetje možnost preživetja. Povsem zgrešeno bi bilo, če bi začela država v podjetja, ki so v krizi, vlagati denar davkoplačevalcev in postavljati neke menedžerske ekipe, ki naj bi ta podjetja reševala. Država je doslej ravnala dosledno, nismo brezglavo metali denarja davkoplačevalcev v projekte, ki jih zanesljivo ni mogoče rešiti kot dolgoročno perspektivne. Je pa država - in to vedno poudarim - dolžna poskrbeti za vzpostavitev socialne mreže in socialne varnosti zaposlenih. Reševati mora tiste, ki so izgubili službo, ne pa lastnikov. Slovensko gospodarstvo bi bilo v veliko manjši krizi, če se nekatera podjetja ne bi tako zadolžila, pri čemer se mnoga niso zadolžila za razvojne projekte, ampak za lastninjenje. Kaj napovedujete za jesen? Se bo kriza poglobila? Jesen bo zelo naporna. Izključeni niso niti socialni nemiri, če se bo gospodarska situacija še poslabšala. Predvsem so razmere težavne zaradi pomanjkanja likvidnosti. Banke se obnašajo zelo konzervativno, kot nekdo, ki vidi nevihto in se skrije v zavetje ter čaka, da nevihta mine. Hkrati pozabljajo, da jim bo ta nevihta odnesla velik del klientov. Po mojem so bistveno premalo aktivne, predvsem posojilno. Tudi jamstvena posojilna shema države še ne daje takih rezultatov, kot bi si želeli. Obstaja možnost, da se bo jeseni kriza še poglobila, čeprav se, kar se naročil tiče, razmere izboljšujejo. V tem primeru bo treba najti način, da se likvidnost vseeno izboljša. Trenutno je 88.000 brezposelnih. Po črnem scenariju bi jih bilo lahko konec leta 100.000... To je mogoče, ampak je treba upoštevati, da je v tej številki tudi veliko takih, ki so v vladnem ukrepu tako imenovanega Sklada dela - začasno čakajo na delo, država pa njihovo čakanje subvencionira. Veliko je odvisno od tega, kaj se bo jeseni dogajalo v svetovnem gospodarstvu. Trenutno se kažejo pozitivni znaki okrevanja, obstajajo pa tudi pesimisti, ki opozarjajo, da september med borzniki ne nosi zaman imena »črni september«. Nihče ne ve, ali ima recesija obliko črke U, in smo torej sedaj na dnu, ali obliko črke W. V tem primeru bo jeseni zelo hudo. Do katere mere lahko država intervenira v bančni sistem, da se bo izboljšala likvidnost? Ves čas smo govorili, da je državno lastništvo največjih bank v nacionalnem interesu. Sedaj se bo v praksi pokazalo, ali je to res. In če je res, potem pričakujem, da se bosta NLB in NKBM nadpovprečno angažirali pri zagotavljanju boljše likvidnosti gospodarstvu. Gospodarstveniki opozarjajo, da vlada ni dovolj učinkovita. Zakonodaja za jamstveno shemo se je sprejemala nekaj mesecev, pogodbe med bankami in podjetji pa niti dva meseca po avkcijah še niso bile podpisane. Če govorimo o likvidnostnem in posojilnem krču, se lahko z gospodarstveniki strinjam. Sprejemanje zakonodaje je potekalo predolgo, hitreje in učinkoviteje bi lahko banke ukrepale tudi z izdajo obveznic. Toda celotna slovenska zgodba je bila sočasno obremenjena s tako imenovanimi tajkunskimi posojili. Hkrati je Slovenija v nekaj letih podvojila obseg posojil gospodarstvu in prebivalstvu, zaradi česar so se vse banke, tudi v tujini, močno zadolžile. Pomemben del najetih sredstev so morale letos poplačati. Če bi bila zadolženost manjša, bi bila podjetja zdaj pod bistveno manjšim pritiskom. Zato mogoče Slovenija likvidnostni krč čuti bolj, kot bi ga sicer. Eden izmed večjih gospodarskih sistemov, ki ga je kriza močno prizadela, je Gorenje. Ali zanj velja pravilo »too big to fall«? Gorenje je »too good to faE« (smeh). Kljub padcu naročil tudi po zadnjih podatkih ne izgublja relativnega tržnega deleža, ponekod ga celo pridobiva. Dejstvo pa je, da je pred pomembnimi strukturnimi premiki. Gorenje ne bo propadlo. Zanesljivo. Zdaj boste spet rekli, da zato, ker sem iz Velenja (smeh), ampak to ni razlog. Vlada je pri teh vprašanjih dosledna. So podjetja, ki bi bila v krizi tudi, če svetovne krize ne bi bilo. Taka podjetja so LTH, Industrija usnja Vrhnika, MIR V zadnjih dveh desetletjih se je počelo marsikaj, tudi na robu ali čez rob zakona. Podjetja, kot je Mura, ki so že 18 let neprestano v večjih ali manjših težavah. Tretjo skupino pa predstavljajo podjetja, ki so prišla v krizo zaradi krize same. Takšna so Gorenje, Iskra Avtoelektrika, Unior Zreče, Mariborska livarna Maribor... Ta podjetja je treba reševati v okviru vseh možnih ukrepov, saj je jasno, da bodo imela velik potencial za rast, ko bo krize konec. Javnost se ukvarja z vprašanjem Steklarske Nove v času, ko je Steklarni Rogaška tudi zaradi propada njenih konkurentov uspelo pridobiti nova naročila in je trenutno v položaju, ko preverja možnosti prevzema nemškega Rosenthala. Njeni lastniki ji trenutno finančno ne morejo pomagati. Takšnim podjetjem tudi banke ne bi smele dovoliti, da propadejo. Ste zadovoljni s tem, kar je vlada doslej naredila za prestrukturiranje gospodarstva, kar bo ključno ob koncu krize? Prestrukturiranje je dolgoročni proces. Treba je pogledati nekaj let nazaj in strinjam se, da ni bilo narejenega dovolj. Predvsem ker nikoli ni bilo dovolj poguma, da bi presekali z nekimi tranzicijskimi zgodbami, z nekaterimi podjetji, ki so vedno v krizi, plače v njih pa so take, da so zaposleni pod pragom revščine. Kot ste poudarili na začetku, si je vlada zadala neki razvojni koncept. Ali ga uresničuje? To bo jasno kmalu, ko bo pripravljen predlog tako imenovanega k ciljem usmerjenega proračuna. Takrat bo jasno, katerim politikam namerava država dati prednost, koliko denarja želi nameniti za ključno politiko, to je konkurenčnosti in razvoj podjetij, koliko za energetiko, koliko pa denimo za vojsko, policijo in podobno. Javnost bo te prioritete lahko videla že septembra, ko bodo razrezi proračuna na mizi. Problem neučinkovitosti pri reševanju krize je tudi kriza vodenja v nekaterih podjetjih. Na slabo upravljanje v podjetjih v pretežni lasti države nas opozarja tudi OECD. Da bi bilo kadrovanje strokovno, neodvisno, je vlada ustanovila Kadrovsko-akredrtacijski svet, ki se zdaj še najbolj kaže kot cokla za učinkovitejše upravljanje. Z ustanovitvijo KAS so se razmere zagotovo izboljšale. Nadzornega sveta Telekoma Slovenije ne more več voditi nekdo, ki je še do včeraj prodajal avtomobile. Tako absurdnih primerov vendarle ni več. Strinjam pa se, da je v takih primerih, kot je na primer Zavarovalnica Triglav, ki ga navajate, vladi mogoče očitati, daje premalo odločna in zamuja. Ampak vlada je pri tem ujetnik želje, da zagotovi neko preglednost, da se nadzornike imenuje preko KAS, da se uprave imenuje preko javnih razpisov in podobno, kar se včasih ne sklada s hitrim in odločnim ukrepanjem. Gre za zavestno obljubo predsednika vlade, ki jo poskušamo uresničevati. Težko nas boste prepričali, da političnega kadrovanja ni več. Odvisno od tega, kaj je za nekoga politično kadrovanje... Da imajo ministri svoje favorite ... To je normalno, tudi sam sem ga imel pri HSE. Ampak to ne pomeni, da sem poskušal vplivati ali izsiljevati nadzorni svet, da podpre mojega favorita. Nasprotno. Verjetno vsak minister daje nekomu prednost, saj ni objektivnega izbora, ker smo vsi subjekti, vsak ima subjektivne preference. Zame ni pomembno, iz katere stranke prihaja kandidat. Zanima me samo, ali bo znal dobro opravljali svoje delo, saj sta na koncu za poslovanje nekega podjetja odgovorna minister in vlada. V mnogih primerih imamo občutek, da se ključne kadrovske odločitve sprejemajo v centrih moči izven vlade in paradržavnih skladov. Da poskušajo razne interesne skupine vplivati na odločanje, tudi z diskreditacijami posameznih kandidatov... Nekateri imajo občutek, da imamo brezvladje, da lahko ribarijo v kalnem, in poskušajo uveljavljati svoje klientelistične interese. Vendar je s tem treba presekati, sicer bo ceno plačala vlada na volitvah. Ministri moramo včasih udariti po mizi in poskrbeti, da se določene vode zbistrijo. Moramo se upreti, če ugotovimo, da prihaja do vplivov iz ozadja. Zastaviti si moramo vprašanje, ali se na nekem področju uresničuje politika, za katero stoji vlada, ali politika nekih oddaljenih centrov moči. Sam ne bom dovolil, da bi se o zadevah, ki sodijo v moj resor, odločalo iz nekih drugih centrov moči. osebna izkaznica 37-letni Velenjčan in oče dveh otrok, poročen z zdravnico, je leta 1994 diplomiral na ljubljanski ekonomski fakulteti in šest let kasneje na njej doktoriral. Kot izredni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani je na dodiplomskem študiju nosilec predmeta Uvod v upravljanje, na podiplomskem študiju pa predmetov Prestrukturianje podjetij, Teorija upravljanja gospodarskih družb ter Združitve in prevzemi. Leta 2004 je prvič za kratek čas prevzel vodenje ministrstva za gospodarstvo. Od leta 2004 do 2008 je bil poslanec, ki je med prvimi zapustil stranko LDS, nekaj časa vodil društvo Zares, ki se je kasneje preoblikovalo v stranko. Po dolgem prigovarjanju je konec leta 2008 ponovno prevzel vodenje ministrstva za gospodarstvo, čeprav mu je bil menda veliko ljubši resor, ki ga vodi njegov strankarski šef Gregor Golobic. Letos je neuspešno kandidiral za poslanca v evropski parlament. Ne vem, če je Gregor Golobic hegemon. Težko sodim, ker ne poznam toliko preteklih razmerij, skupnih pozitivnih in negativnih izkušenj obeh akterjev. Verjetno vse skupaj izhaja iz preteklosti, ko je bil Gregor Golobic kot desna roka dr. Janeza Drnovška zelo vpliven, Janez Janša pa opozicijski lider. Zoran Jankovič je pač dober župan Ljubljane, za svoja leta odlično igra nogomet, na igrišču sva se odlično ujela, težko pa si ga predstavljam v vlogi kapetan a Za resa. Če morda desnica sprejema, da ima izrazitega liderja, ki se mu v celoti podreja in ki kreira politični prostor, je na levici drugače. Po svoje je prednost, da se napetost vsake toliko časa sprosti in potem normalno delamo naprej. Če bodo želele stranke levosredinske koalicije ponovno zmagati, bodo morale seči čez sredino in predvsem s svojim delom doseči, da volivci, ki so šli na volitve zaradi sprememb, na prihodnjih volitvah ne bodo razočarani ostali doma.

Medij: Dnevnik - Dnevnikov objektiv
Avtorji: Vuković Vesna,Rankov Suzana
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 14. 08. 2009
Stran: 15