Banki Koper.  Vsaka od treh koprskih družb je bila lastnica 1,67 odstotka (skupaj pet odstotkov) delnic Banke Koper, ki je ostala brez pomembnejšega slovenskega investitorja. Banka Koper povsem italijanska Trenutno so lastniški deleži v Banki Koper razporejeni takole: Intesa Sanpaolo s. p. a. (največja italijanska banka, ki je nastala z združitvijo bank Intesa in Sanpaolo IMI) 97,22 odstotka, mali delničarji 2,60 odstotka ter Banka Koper 0,18 odstotka. Prodaja je od novembra 2001 tekla v več krogih, predbožična prodaja zadnjih petih odstotkov pa je posebej zanimiva tudi iz drugega razloga. Le približno mesec pred to prodajo je kot dolgoletni predsednik uprave Banke Koper nepričakovano odstopil Vojko Cok, ki je s 1. januarjem v vlogi predsednika prestopil v nadzorni svet banke (dobra tri leta pred koncem mandata predsednika uprave). Po odstopu dosedanjega člana nadzornega sveta, Madžara Gvorgyja Suranvija, bo Čok zasedel »prosto mesto«, hkrati pa se bo zaradi drugih obveznosti mestu predsednika nadzornega sveta odpovedal dosedanji predsednik Giuseppe Cuccurese. Naključij je pri vsej tej zgodbi res veliko, slovenski mediji pa menijo, da Čokov prihod na predsedniško mesto nadzornega sveta ni bil nagrada, ampak prej sankcija za Čokove odločitve, ki lastniku očitno niso bile všeč. Šlo naj bi predvsem za preveč radodarno kreditiranje Istrabenza. Čok se s tem ne strinja, češ da kreditiranje Istrabenza nima nobene zveze z njegovim prehodom iz operativne funkcije v nadzorno, da izpostavljenost Banke Koper do Istrabenza ni kritična in da je nastajala, še preden je v lastniško sestavo prišla banka Sanpaolo IMI. Glede njegove nenavadne zamenjave kar na sredini mandata, pa pravi, da je bil pri tem odločilnega pomena odstop prvega nadzornika v Banki Koper Giuseppeja Cuccureseja: »Glede na to, da sem izpolnjeval pogoje za upokojitev in da sem bil že 27 let na mestu predsednika uprave, se je večinskemu delničarju zdelo primerno, da bi mesto predsednika NS za naslednja štiri leta prevzel jaz.« Nas je zanimalo, ali lahko potegnemo vzporednico med Čokovo premestitvijo in prodajo slovenskega deleža v Banki Koper. 6 razlogih zaprodajo smo zatovprasalivsezainteresiranedruz.be. Dobiček Istrabenza, Luke Koper in Intereurope od prodaje zadnjega paketa delnic (1,67-odstotni delež ustreza približno 8850 delnicam) je bil po 4,560.000 evrov na družbo. Iz Luke Koper so se oglasili, češ da je bila prodaja zgolj poslovne narave: »Uprava se je odločila za prodajo nestrateških naložb zaradi obsežnih investicij v pristaniško infrastrukturo.« Iz Intereurope pa so sporočili: »Skupno prodajo lastniškega deleža v Banki Koper so predvidevala določila o prodajni opciji v delničarskem dogovoru, ki so ga sklenile družbe Sanpaolo IMI, Intereuropa, Luka Koper in Istrabenz julija 2006.« Dogovor, ki ga omenjajo v Intereuropi in je bil dosežen v času, ko so bile tri koprske družbe skupaj lastnice 30 odstotkov banke Koper, je bil pri italijanskem lastniku, ki je takrat imel v lasti 63 odstotkov koprske banke, pospremljen tudi z besedami o pomenu slovenskih investitorjev. Slabo leto zatem (sredi leta 2007) je koprski trojček skupaj prodal še 25 odstotkov delnic in pristal pri petih odstotkih, ki se jim je odpovedal pred nekaj tedni. Dinamiko postopnega prodajanja deležev je drugače razumel Janko Kosmina, nekdanji prvi človek Istrabenza in današnji nadzornik Banke Koper ter prvi nadzornik Istrabenza, ki je v Financah komentiral, da je bilo leta 2002 z direktorjema Luke Koper in Istrabenza zmenjeno, da bo slovenski delež v Banki Koper vsaj 30 odstotkov. Podobno razmišlja tudi Bruno Korelič, nekdanji direktor Luke Koper: »Sporazum je predvideval, da bo koprski trojček obdržal 30-odstotni delež v banki in imel tri člane v nadzornem svetu. Moje mnenje je, daje bila napaka zmanjšanje deležev pod 30 odstotkov, saj je Sanpaolo IMI bil pripravljen tudi dolgoročno imeti v Banki Koper slovenske delničarje s kontrolnim paketom.« Kaj pa če bo Banka Koper ob poslovno samostojnost? V javnosti se po prodaji še zadnjih pet odstotkov delnic začenja širiti strah, da bi Banka Koper utegnila izgubiti sedež v Kopru in tudi ime. Koprski publicist in ekonomist Milan Gregorič, ki se veliko ukvarja z gospodarskimi vprašanji na Obali, pravi: »Z zmanjšanjem slovenskega deleža lastništva pod pet odstotkov naj bi imeli novi lastniki povsem proste roke, da lahko ukrepajo po svoje. Zato verjetno ni naključje, da so takoj po objavi namere Intereurope, da proda svoj paket delnic, zamenjali direktorja uprave Vojka Čoka (nekaj let pred iztekom mandata) in postavili na čelo banke svojega človeka. Kaj bodo zdaj naredili, lahko samo ugibamo. Iz dosedanjih ukrepov pa lahko sklepamo najmanj to, da ne bodo utrjevali pravne in poslovne samostojnosti koprske banke.« Za primerjavo je Gregorič vzel primer Hrvaške, kjer je italijansko gospodarstvo in bančništvo pokupilo dobršen del hrvaških bank: »Na Hrvaškem je italijanski kapital pokupil okrog 60 odstotkov bančnega sestava, 30 odstotkov je prišlo v roke avstrijsko-nemškega kapitala, preostalih deset odstotkov pa je ostalo Hrvaški. Bistveno pri vsem tem pa je, da tuje banke niso hotele financirati temeljnih strateških potreb Hrvaške. So pa brez zadržkov financirale uvoz blaga iz svojih matičnih držav v Hrvaško. Tako je moral zaropotati predsednik Mesič, ki je nakazal, da bo morala Hrvaška iz preostalih desetih odstotkov bančnega sestava v njenih rokah in iz še ne razprodanih zavarovalnic ustvariti nov sklad za financiranje temeljnih razvojnih potreb države.« Vojko Čok se z Gregoričevimi pogledi ne strinja: »Sicer pa BK s prodajo ni izgubila svojega pravnega niti poslovnega statusa. Še vedno je samostojna pravna oseba in večinski delničar je pred nedavnim, na obisku pri guvernerju BS, ponovno poudaril, da ne razmišlja o spremembi lega statusa.« Pri Intereuropi so še dodali, da je delničarski dogovor zagotavljal obstoječo organizacijsko obliko Banke Koper (delničarska družba), njen sedež v Kopru in njen naziv (Banka Koper, d. d.), dokler bi imeli delničarji Intereurope, Istrabenza in Luke Koper najmanj pet odstotkov delnic ali dokler je v Banki Koper najmanj 250 delničarjev. Poleg Intese Sanpaolo je v Banki Koper danes (stanje 31. 12. 2008) še 671 malih delničarjev. Politična trgovina Koper - Trst ? Skrbi glede usode koprske banke pri marsikom sprožajo spomini na začetek te zgodbe, ki je bila (vsaj časovno) povezana še z eno slovensko-italijansko zgodbo na Obali. Jeseni leta 2000 je Luka Koper kot največji delničar družbe »Trieste International conteiner terminal« (na začetku je bil koprski delež 40 odstotkov, a je kasneje še rastel) postala upravljavka VII. pomola v tržaškem pristanišču. Mnogi vidijo v sočasnosti obeh dogodkov (prodaje Banke Koper italijanski Sanpaolo IMI ter prihoda Luke Koper na VII. pomol v Trstu) politično ozadje. »Glede na to, da se taki posli ne sklepajo čez noč in da so pogajanja trajala več časa, lahko sklenemo, da sta se obe odločitvi pripravljali hkrati in da je šlo pri tem za vezano trgovino na ravni dveh vlad (Amato-Drnovšek). Verjetno pa je poslu botrovala tudi »politična« ljubezen med dvema levima opcijama na oblasti,« meni Gregorič, ki je prav o koprskem in tržaškem pristanišču pred kratkim izdal knjigo Koper : Trst, večna tekmeca. O £( Medtem ko so se italijanski lastniki v Banki Koper dobro vpeljali in utrdili, pa so Luki Koper na VII. pomolu v Trstu tri leta pili kri in jo nazadnje pregnali. J J političnem predznaku vezane trgovine po Gregoričevem mnenju govorijo tudi pritiski takratne italijanske levosredinske vlade na tržaško desnico, ki se je trdovratno upirala vsiljenemu ji prihodu Luke Koper na VIL pomol. Korelič na to odgovarja, da je bil prihod Luke Koper v Trst izključno podjetniški načrt brez političnih predznakov. Medtem ko so se italijanski lastniki v Banki Koper dobro vpeljali in utrdili, pa so Luki Koper na VII. pomolu v Trstu tri leta pili kri in jo nazadnje pregnali. Poleg tega je italijanska stran ob sklepanju dodatnih sporazumov k temeljni pogodbi poskušala izsiliti še vrsto dodatnih koncesij: koncentracijo celotnega kontejnerskega prometa v Trstu, preprečitev gradnje III. pomola v Kopru ter izgradnjo železniške proge Koper-Trst, ki naj bi preusmerila del tovorov Luke Koper na pontebsko progo Videm-Trbiž. Zaradi izgub v Trstu pa je morala Luka Koper stalno vnašati v TICT svež kapital, za krajši čas leta 2003 naj bi z dokapitalizacijo postala celo edini delničar TICT. Leta 2004 (14. oktobra) je Luka Koper prodala svoj 70% delež v TICT družbi T. O. Delta S. p. a. iz Livorna (šlo je za 700.000 lotov delnic nominalne vrednosti 1 €), preostalih 30 odstotkov pa je že prej (decembra 2003) prodala isti družbi. Začelo se je obdobje obračunov. V javnosti več let ni bilo mogoče dobiti nobenih podatkov o finančnih rezultatih triletnega upravljanja VII. pomola od strani Luke Koper, čeprav se je od vsega začetka pisalo o precejšnjih izgubah. Bruno Korelič, tedanji predsednik uprave Luke Koper, pravi: »Po zamenjavi političnih garnitur in prevzema oblasti desničarskih strank v deželi Furlaniji-julijski krajini in občini Trst, sta italijanska desničarska veljaka Camber in Menia zahtevala obračun s Koprom, saj Slovenci ne bi smeli upravljati 'srca tržaškega pristanišča'. Luka vsekakor v Trstu ni imela izgub. Naložba v družbo TICT je prinesla negativen kapital v družbi TICT, ki so ga delničarji morali nadomestiti.« Iz uprave Luke Koper so nam glede obračuna tržaške avanture sporočili: »Takega izračuna nimamo in ni bil objavljen v nobenem letnem poročilu družbe,« čeprav smo lahko še pred slabim letom (25. marca 2008) v Delu FT brali intervju z zdajšnjim predsednikom uprave Luke Koper Robertom Časarjem, v katerem je glede tržaškega VII. pomola povedal: ».Ko sem prišel v Luko, so mi sporočili, da je Luka Koper tam izgubila osem milijonov evrov.« ■

Medij: Reporter
Avtorji: Černic Andrej
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Slovenija
Datum: 12. 01. 2009
Stran: 46