Glosa Pred osmimi leti je nova uprava Preventa, polna denarja, na kolegiju enkrat na mesec pogledala naokrog, kaj vse bi še bilo dobro kupiti. Denarja je bilo kotpečk, več kot dobrih idej. Takratni finančni šefFaleje, potem ko so že kupili tovarno v Solinu, tri Lesnine tovarne, privatizacijski sklad v Bosni, Stavbarja v Mariboru, Rudarsko družbo v Trbovljah, prevaljski TRO itd., svojega šefa, takrat direktorja Preventa Kozmusa, pomenljivo vprašal: »Jože, kaj bomo kupili danes?« »Bomo že kaj, kar bo poceni in dobro,« je odvrnil Jože. In so res kmalu, tudi letališče v Mariboru, patent za
laserske kartice in še kaj. Tako donosne so bile takrat avtomobilske sedežne prevleke. Konec januarja 2009. Dandanes tam ni več tvorca koroškega gospodarskega čudeža Faleta, Kozmusje samo še manjšinski lastnik in svetovalec. TudiPrevent ni več takšen, kot je bil. Zdaj že nekdanji šef nadzornega sveta Žemljic tu in tam vpraša novega predsednika uprave Majcna: »Ivan, kaj bomo prodali danes?« Mož odpre mapo in pove, kaj vse bi še bilo mogoče prodati, da bozaplače, odplačila posojil... Ni več veliko, a nekaj seje. Tudi letališče, s katerim ne vedo, kaj bi (Styrian Špirit tudi ni dolgo letel), pa kakšna tovarniška dvorana, kakšno podjetje. Kakor zakleto, vse, kar so kupili preventovci, se je slabo končalo. Navdušenje, s katerim so Preventovi šefi in lastniki sredi devetdesetih let začeli pisati svojo pravljico o uspehu, jebilo nepopisno. Vsepovsod je pisalo Prevent: v Slovenj Gradcu tako ali tako, pa pri gradnji trojanskih predorov, na lesnih tovarnah, na gradbenih podjetjih, na letališču, še kje v tujini. Takrat je v Slovenj Gradcu krožila šala, da bo tudi na luni kmalu napis Prevent. Luna naj bi bila takrat res v stečaju in ni veliko manjkalo, da bi Prevent našel še denar za njo. Vodstvo Preventa je razlagalo naložbe v druge panoge kot razpršitev tveganja. Kaj bo, če avtomobilska industrija pride v krizo? Res je prišla, a še prej je doletela tudi (skoraj) vsa nova Preventova podjetja. Razpršeno poslovno tveganje je bilo res razpršeno do konca. Milijoni in milijoni so šli v nič, kaj v nič, saj posojila zanje še vedno odplačujejo. Kdo bi znal reči, kaj potem, saj so preventovci zapravili svoj denar. Bili so lastniki in menedžerji hkrati. Nista bila samo Kozmus in Fale. Če bi velikokrat poudarjeno razpršenost naložb, ki naj bi tako bile najbolj varne, nosili na svojih plečih predvsem takratni šefi in lastniki, bi tudi delavci danes ne imeli kaj pripomniti. Zdaj se v prostranih dvoranah, kjer izdelujejo avtomobilske sedežne prevleke, delavke ne sprašujejo le, kako dolgo bodo še imele delo, katera ga bo izgubila, kakšna bo plača in podobno, temveč: »Direktor, kaj bomo še prodali, da bomo preživeli?« In novi direktor Ivan Majcen jim razloži, kaj bo še mogoče prodati. Letališče gotovo, morda tudi še edino lesarsko tovarno na Koroškem, morda še delež v kateri od tovarn v tujini, da bo preživelo jedro še ne tako daleč nazaj opevanega Preventa. Prej so tvegali skoraj vsi, tudi največji delničarji. Zdaj tvegata samo še dva največja. A računov za zgrešene naložbe, kijih - to je zdaj že popolnoma jasno, nikoli niso prav obvladali - ni mogoče prezreti. Treba jih bo plačati. Ni jih malo, ki niso nikoli prav razumeli Preventovega razmetavanja denarja (po njihovem razpršitev poslovnega tveganja) in so še danes mnenja, da bi takratne velike dobičke (in posojila) raje vlagali v razvoj tega, kar znajo in iz česar so zrasli. »Ivan, kaj bomo pa danes prodali?« je prvo vprašanje na Preventovem kolegiju. Kako se časi spremenijo. Ivan Praprotnik
Medij: Delo
Avtorji: Praprotnik Ivan
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Iz naših krajev
Datum: 26. 02. 2009
Stran: 11