korporacijskega prava v državah Evropske unije. Zaveza je pomembno vplivala na posodobitev naše korporacijske zakonodaje, saj je ZGD-1 prinesel nekaj sistemskih novosti, na primer enotirni sistem upravljanja v delniških družbah, kosovne delnice, uporabo mednarodnih računovodskih standardov, iztisnitev manjšinskih delničarjev oziroma pravico do izstopa manjšinskih delničarjev, actio pro socio pri družbah z omejeno odgovornostjo, pravno nasledstvo samostojnega podjetnika posameznika in možnost statusnega preoblikovanja podjetnika ... Daljnosežne posledice za razvoj upravljanja delniških družb pa ima nedvomno možnost dveh sistemovupravljanja. Slovenski zakonodajalec je omogočil delniškim družbam, da same izberejo eno- ali dvotirni sistem. Ker v svetu že dolgo potekajo razprave, kateri je boljši in učinkovitejši, je povsem pravilno, da presojo prepustimo ustanoviteljem oziroma delničarjem, saj je zakonska ureditev sistema upravljanja le ena plat medalje. Druga, pomembnejša in odločilna plat je njegovo izvajanje v praksi. Zlorabe pooblastil in pristojnosti ter dejanske moči menedžerjev ni mogoče učinkovito preprečiti zgolj z zakonskimi predpisi. Postaviti je treba sistem poklicne etike menedžerjev in s sprejemanjem kodeksov upravljanja poenotiti dobro prakso v obeh sistemih (corporate governance). V Evropski uniji prevladujoč enotirni sistem Po naravi stvari potrebuje kapitalska družba dva organa, prek katerih oblikuje in izvršuje svojo voljo, saj bi bila brez tega opravilno nesposobna, skupščino in organ vodenja. Ker je nadzor mogoče izvajati v okviru teh organov, za obstoj in delovanje družbe ni nujno potreben poseben nadzorni organ. Takšen sistem upravljanja imenujemo enotirni sistem in je značilen za Veliko Britanijo in ZDA. Povzele so ga številne druge države (Francija, Švica, Italija, Švedska ...) in je prevladujoč v svetu in tudi Evropski uniji. Če se oblikuje še tretji, posebni nadzorni organ, govorimo o dvotirnem sistemu. Takšen sistem je razvila Nemčija z nadzornim svetom in povzele so ga še nekatere druge države (Avstrija, Nizozemska, Poljska, Slovaška, Hrvaška, Slovenija, Češka, Madžarska, Estonija, Latvija in Litva). Zbliževanje obeh sistemov lahko opazimo v krepitvi vloge neodvisnih direktorjev v enotirnih sistemih ter večjem poudarjanju udeležbe nadzornega sveta pri oblikovanju in uresničevanju strategije družbe. Z zadnjo spremembo ZGD-1B morajo javne delniške družbe ne glede na sistem upravljanja (eno- ali dvotirni) imenovati revizijsko komisijo kot delovno komisijo nadzornega sveta oziroma upravnega odbora. To še bolj pripomore h konvergenci obeh sistemov vsaj v javnih delniških družbah, s katerih delnicami se trguje na borzi. Več različic še v okviru enotirnega sistema Primerjalnopravna analiza enotirnih sistemov v svetu pokaže, da ne obstaja en prevladujoč model, temveč več različic enotirnega sistema upravljanja v delniški družbi. Slovenski zakonodajalec je bil pred dilemo, katero različico uzakoniti. Ko je nastajalo prvo besedilo ZGD, je bila odločitev lažja, saj je za dvotirni sistem obstajal bolj ali manj le nemški zgled, ki gaje takrat slovenski zakonodajalec kar natančno povzel. Za enotirni sistem danes takšen zgled ne obstaja. Skupna značilnost organov v enotirnih sistemih je njihova kolegijska sestava in predvsem možnost delegacije pristojnosti (s tem tudi odgovornosti) in izvršnih funkcij na posamezne člane ali tretje (izvršne direktorje), pri čemer preostali, tako imenovani zunanji (neizvršni) člani upravnega odbora opravljajo predvsem nadzor in imajo odločilen glas pri sprejemanju strateških odločitev. Po zadnjih finančnih škandalih in propadih velikih podjetij je opaziti nagibanje k ločevanju dveh najpomembnejših funkcij v enotirnih sistemih, to sta predsednik odbora direktorjev (chairman) in glavni izvršni direktor (CEO - chief executive officer). V praksi je bila to najpogosteje ena oseba z veliko formalno in dejansko močjo. Delitev dveh najpomembnejših funkcij v enotirnem sistemu privede do velike podobnosti z dvotirnim sistemom, kjer je funkcijapredsednika uprave in predsednika nadzornega sveta že zakonsko nezdružljiva, saj je najpomembnejša značilnost tega sistema prav dosledna personalna in funkcionalna ločitev med organoma. Položaj člana organov nadzora ali upravljanja v ZGD-1 Po 262. členu ZGD-1 se pravice in obveznosti člana organa vodenja ali nadzora, ki niso določene z ZGD, določijo v pogodbi, ki jo sklene z družbo. V dvotirnem sistemu člani uprave sklepajo posebno menedžersko pogodbo z družbo, člani nadzornega sveta pa z družbo praviloma nimajo pogodbe. V enotirnem sistemu bo veljalo smiselno enako; individualno pogodbo o zaposlitvi bodo imeli izvršni direktorji, neizvršni člani pa praviloma ne. Če bodo za družbo opravljali dodatne naloge ali storitve, bo takšno pogodbo moral odobriti upravni odbor. V enotirnem sistemu lahko upravni odbor veže posamezne odločitve izvršnih direktorjev na svoje soglasje in celo na navodilo, kar je bistvena razlika v primerjavi z dvotirnim sistemom, kjer nadzorni svet formalnopravno ne more dajati navodil upravi. V 263. členu ZGD-1 sta natančno določeni skrbnost in odgovornost članov organa vodenja ali nadzora. Ravnati morajo v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ter varovati poslovno skrivnost družbe, sicer družbi solidarno odgovarjajo za škodo, kije nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti. Odgovornosti se rešijo le, če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Pomembna razlika je, da so v dvotirnem sistemu zakonsko jasno razmejene pristojnosti med upravo in nadzornim svetom, tako da uprava svojih pristojnosti nikakor ne more prenesti (delegirati) na druge organe (ne na nadzorni svet, ne na skupščino - razen izjeme po petem odstavku 281. člena ZGD-1, ki pravi: »Če nadzorni svet zavrne soglasje, lahko uprava zahteva, da o soglasju odloči skupščina« -, ne na tretje osebe). Povsem drugače je v enotirnem sistemu, kjer zakon določa pristojnosti upravnega odbora in nato prepušča avtonomni ureditvi morebitni Drenos pristojnosti in s tem odgovornosti. Člani organov odgovarjajo za kršitve svojih nalog, a upravni odbor lahko pomemben del svojih nalog prenese (delegira) na izvršne direktorje, neizvršnim pa preostane nadzor nad izvajanjem prenesenih (delegiranih) nalog. Za javne delniške družbe, s katerih vrednostnimi papirji se trguje na organiziranem trgu, mora upravni odbor izmed svojih članov imenovati vsaj enega izvršnega direktorja, za izvršne direktorje pa je lahko imenovana največ polovica članov. Neizvršni člani so v večini (posebno če upoštevamo odločilni dvojni glas predsednika). Za predsednika ne more biti izvoljen izvršni direktor (drugi odstavek 289. člena ZGD-1), kar pomeni razmejitev med dvema najpomembnejšima funkcijama v družbi. Pristojnosti upravnega odbora V 285. členu ZGD-1 je določeno, da je upravni odbor pristojen za vodenje družbe in nadzor izvajanja njenih poslov. Za pristojnosti upravnega odbora se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1, ki urejajo pristojnosti in odgovornosti uprave do skupščine (267. člen ZGD-1) ter pristojnosti nadzornega sveta iz, 281. člena ZGD-1. Upravni odbor torej tudi nadzoruje vodenje poslov družbe, kar je posebej pomembno, če je vodenje tekočih poslov prenesel na izvršne direktorje. Upravni odbor lahko od izvršnih direktorjev kadarkoli zahteva kakršnekoli informacije, potrebne za nadzor. Prav tako lahko veže posamezne odločitve izvršnih direktorjev na svoje soglasje in celo na svoje navodilo, kar jebistvenarazlikavprimerjaviz dvotirnim sistemom, kjer nadzorni svet formalnopravno ne more dajati navodil upravi. ► ► Upravni odbor mora v skladu s tretjim odstavkom 285. člena ZGD-1 sestaviti, preveriti in potrditi letno poročilo ob smiselni uporabi določb prvega in drugega odstavka 282. člena ZGD-1. Upravni odbor tako preveri sestavljeno letno poročilo in predlog uporabe bilančnega dobička, ki ga pripravijo in predložijo izvršni direktorji. Če ni izvršnih direktorjev, vse navedeno opravijo vsi člani upravnega odbora. Posebnost je v tem, da lahko statut določa pristojnost skupščine za sprejetje letnega poročila, kar se bo zgodilo pogosto, ce družba ne bo imela izvršnih direktorjev, kar je mogoče v nejavnih družbah. Upravni odbor zastopa in predstavlja družbo (286. člen ZGD-1). Če upravni odbor izmed svojih članov imenuje izvršne direktorje, ti zastopajo in predstavljajo družbo, če statut ne določa drugače. Zakoniti zastopnik je torej upravni odbor kot organ družbe in ob imenovanju izvršnih direktorjev izmed članov upravnega odbora so ti zakoniti zastopniki. Statut družbe pa lahko določi drugačna oblika zastopanja (posamično zastopanje, skupno zastopanje več članov upravnega odbora ali izvršnih direktorjev, nepravo skupno zastopanje članov upravnega odbora s prokuristom), kot je določeno v 266. členu ZGD-1 za upravo. Izvršni direktorji Posebnost enotirnega sistema upravljanja je možnost delegacije pristojnosti upravnega odbora na izvršne direktorje. Tako je v 290. členu ZGD-1 določeno, da lahko upravni odbor imenuje enega ali več izvršnih direktorjev (po določbah prvega odstavka 255. člena ZGD o imenovanju članov uprave), ki so hkrati lahko tudi člani upravnega odbora, in nanje prenese naslednje naloge: vodenje tekočih poslov, prijave vpisov in predložitve listin registru, skrb za vodenje poslovnih knjig in sestavo letnega poročila. Upravni odbor mora vsako imenovanje in obseg upravičenja za zastopanje izvršnega direktorja ter spremembo teh podatkov prijaviti za vpis v register. Če je upravni odbor izmed svojih članov imenoval izvršne direktorje, ti zastopajo in predstavljajo družbo v duhu drugega odstavka 286. člena ZGD-1 (so torej zakoniti zastopniki po ZGD), če statut ne določa drugače. Za izvršne direktorje, ki niso hkrati člani upravnega odbora, ni te zakonske določbe o zakonitih zastopnikih, temveč pridobijo pooblastila po sklepu upravnega odbora. Pri opravljanju prenesenih nalog morajo izvršni direktorji upoštevati navodila in omejitve, ki jim jih postavljajo statut, upravni odbor, skupščina družbe in poslovnik o delu izvršnih direktorjev. Pravni položaj izvršnih direktorjev se razlikuje od pravnega položaja članov uprave predvsem v samostojnosti vodenja poslov družbe, saj upravi že po zakonu ni mogoče dajati navodil, medtem ko so izvršni direktorji vezani na navodila upravnega odbora. V tej zvezi je pomembna razlika tudi v možnosti odpoklica uprave in odpoklica izvršnih direktorjev. Nadzorni svet sme odpoklicati upravo le iz utemeljenih razlogov, določenih v drugem odstavku 250. člena, medtem ko lahko upravni odbor s sklepom kadarkoli odpokliče izvršne direktorje (kot določa osmi odstavek 290. člena ZGD-1). Če upravni odbor odpokliče izvršne direktorje, pa to ni hkrati tudi odpoklic iz upravnega odbora, če so ti njegovi člani, saj je to v pristojnosti skupščine. Če je imenovanih več izvršnih direktorjev, vodijo posle skupno, če statut ali poslovnik upravnega odbora ne določa drugače. Izvršni direktorji lahko sprejmejo tudi svoj poslovnik o delu. Za odgovornost in plačila izvršnim direktorjem se smiselno uporabljajo pravila ZGD-1, ki veljajo za člane uprave v dvotirnem sistemu upravljanja. Prehod na enotirni sistem upravljanja v Sloveniji V Sloveniji imajo v glavnem vse delniške družbe dvotirni sistem upravljanja. Redke so lahko izkoristile možnost sistema upravljanja brez nadzornega sveta. Te družbe so imele rok 18 mesecev po uveljavitvi ZGD-1, da so upravljavsko sestavo prilagodile novemu zakonu (peti odstavek 699. člena ZGD-1). Družbe z nadzornimi sveti niso bile zavezane k nikakršnim spremembam. Če želi slovenska delniška družba namesto dvotirnega uvesti enotirni sistem upravljanja, ji ZGD-1 to omogoča. Pri tem gre za statutarno spremembo, ki jo je treba izpeljati na skupščini s kvalificirano večino. Smiselno je natančno analizirati, kaj družba in njeni delničarji želijo, ter presoditi, kateri sistem upravljanja je za konkretno družbo boljši. Splošnega pravila pri tem ni. Morda je še najlažja odločitev uvesti enotirni sistem upravljanja v hčerinskih odvisnih družbah, še posebno ob večinskem lastništvu matične družbe. Nadzorni sveti v odvisnih družbah praviloma niso potrebni, saj nadzor več kot učinkovito opravlja obvladujoča družba sama. Pri spremembi sistema upravljanja je treba paziti tudi na predčasno prenehanje mandatov članov uprave in nadzornega sveta. Sprememba statuta lahko pomeni utemeljen razlog za predčasno prenehanje mandata članov uprave in nadzornega sveta. Člani nadzornega sveta nimajo posebej varovanega mandata in niso upravičeni do odpravnine. Za njihov predčasni odpoklic se zahteva le tričetrtinska večina na skupščini, ki pa je potrebna tudi za spremembo statuta. Pri članih uprave pa bi sprememba sistema upravljanja lahko pomenila poseg v njihove pravice in bi jim pripadala odpravnina, zato je verjetno bolje počakati na iztek mandata in v statutu določiti, da se volitve v upravni odbor izpeljejo, ko članom uprave preneha mandat. • *Dr. Borut Bratina je izredni profesor na Ekonomska-posfovni fakulteti Univerze v Mariboru. V dvotirnem sistemu sme nadzorni svet odpoklicati upravo le Iz utemeljenih razlogov, medtem ko lahko v enotirnem sistemu upravni odbor kadarkoli odpokliče izvršne direktorje, pa to ni hkrati njihov odpoklic iz upravnega odbora.

Medij: Finance - priloga
Avtorji: Bratina Borut
Teme: mali delničarji, ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 01. 12. 2008
Stran: 26