sicer 40 odstotkov vrednosti na državne sklade, 45 odstotkov so dobile kmetijske zadruge, ostalo so kupih mah delničarji. Leta 1997 so državni skladi, zadruge in del malih delničarjev prodali delnice s povečano vrednostjo Nizozemcem in Italijanom. Prizadevanja Slovencev za pridelovanje sladkorne pese in izgradnjo tovarne sladkorja sežejo že v leto 1895. Prvi naložbeni projekt za pridelavo sladkorne pese in izgradnjo tovarne sladkorja je bil izdelan 1958. Izgradnjo je preprečila Prva gospodarska reforma Jugoslavije. Po letu 1970 je morala Jugoslavija uvoziti velike količine izredno dragega sladkorja in se je močno zadolžila. Zvezna vlada se je odločila za gradnjo osmih tovarn sladkorja v Jugoslaviji. Vodstvu SR Slovenije je uspelo, da je bila odobrena gradnja tovarne sladkorja tudi v Sloveniji. Vodstvo Slovenije in strokovne institucije je potrudilo in izdelalo vso potrebno dokumentacijo za izgradnjo tovarne in pridelavo sladkorne pese. S poskusnim predelovanjem sladkorne pese smo začeli v letu 1976, jeseni tega leta pa je bil položen temeljni kamen tovarne sladkorja v Ormož. Prvi sladkor smo Slovenci pridelali v januarju 1980. V tem času se je gradila tudi nuklearka in Cankarjev dom. Tovarna sladkorja Ormož je bila zgrajena pravočasno in brez podražitev. Uvajanje nove poljščine je bilo težje. Je edina nova poljščina prejšnjega stoletja, ki smo jo v tako velikem obsegu vključili v njivski kolobar in dvignili vse poljedelstvo na višjo raven. Rezultati pridelovanja sladkorne pese so bih na povprečju Evrope. Do osamosvojitve Slovenije smo pridelovali peso tudi na severozahodu Hrvaške, na območju Čakovca in Varaždina, kar je bilo zastavljeno tudi v naložbenem programu. Sodelovanje je bilo obojestransko dobro in tako smo se tudi razšli ob osamosvojitvi. Izgubo površin na Hrvaškem smo uspeli v nekaj letih nadomestiti, in to tako, da smo organizirali lastno kmetijsko strokovno službo. Zadruge so bile slab organizator pridelave sladkorne pese, kombinati pa so bih omejeni v površinah. Z novo organizacijo so se površine iz leta v leto povečevale. Kmetje so se začeli opremljati z moderno mehanizacijo in so delali strojne usluge tudi kombinatom. Tako smo v letu 1999 že dosegli 10.000 hektarjev, kar je preseglo kapaciteto tovarne. V naslednjem letu je bila setev omejena na 8000 hektarjev. Lastniki so ceno znižali za okoli 20 odstotkov in Ministrstvo za kmetijstvo je v tem letu ukinilo podporo samo za sladkorno peso. Sledil je normalen odziv pridelovalcev, ki so zmanjšali pridelovalne površine s sladkorno peso za 40 odstotkov. Manjkajoče količine pese je kmetijska strokovna služba pri tovarni organizirala na Madžarskem. Tovarna je uspešno poslovala vse do konca. Ob prebiranju razprav v državnem zboru z dne 24. novembra 2006 je vidno, da lastnik tovarne z Nizozemske in uprava tovarne nimata verodostojnega koncepta prestrukturiranja tovarne, še manj o spremembi njivskega kolobarja. Gospa ministrica Marija Lukačič je v odgovoru poslancem zagotavljala: »Jaz sem imela včeraj razgovor s predstavnikom tovarne (najbrž predsednik uprave, op. p.), ki mi je ponovno zagotavljal, da ni propadel cilj prestrukturiranja v proizvodnjo bioetanola in da se nagiba k ustanovitvi logističnega centra za zelenjavo v delu severovzhodne Slovenije.« Prav tako so bile vprašljive njene izjave o velikem sodelovanju s slovenskimi kmeti. Kdo je prevzel vlogo kmetov? Člani upravnega odbora Združenja pridelovalcev pese se v letu 2006 niso sestali niti enkrat. Iz leta 2005 pa obstaja sklep tega upravnega odbora, da se kmetje zavežejo za pridelovanje sladkorne pese. Samo gospa Lukačič labko pove, kdo je bil z njo na telefonski zvezi, ko je ona sprejemala pomembne odločitve v Bruslju. Kako razumeti njene besede iz razprave v parlamentu: »To niso moje odločitve, to so odločitve slovenskih kmetov.« Grozno! Predlogi poslancev v razpravi, da se ponovno prouči posledica prestrukturiranja tovarne, ekološka sanacija in nadomestilo za peso v njivskem kolobarju, se niso dotaknili ministrice in rudi vlade ne. Parlamentarni odbor za kmetijstvo tudi ni obravnaval te problematike. Predsednik odbora je bil gospod Alojz Sok, domačin iz Ormoža, in bi lahko sam uvrstil to na dnevni red, če bi to hotel. V tem kritičnem obdobju je imela občina Ormož dva poslanca v državnem zbora Slovenije. Ta nista sodelovala, zato so bile posledice tako težke. Gospe ministrice tudi sestanek v Ormožu ni prepričal, da Slovenija tovarno sladkorja potrebuje in da je dovolj površin za sladkorno peso. Predstavniki tovarne se sestanka niso udeležili. Nič ni pomagalo. Še zadnji poskus je bilo protestno pismo predsedniku vlade in prošnja, naj ne dovoli zapiranja tovarne. Prvi podpisnik je bil predsednik upravnega odbora Združenja pridelovalcev sladkorne pese gospod Franc Jurša, sledili so podpisi vseh članov odbora, predsednikov dveh območnih enot Kmetijsko gospodarske zbornice Slovenije, predsednika sindikata in sveta delavcev tovarne in še nekaj nas, ki smo tovarno gradili in naučili kmete pridelovati sladkorno peso. Odgovora ni bilo. Ne vemo, kje se je pismo izgubilo. Konec januarja 2007 je vlada potrdila program zapiranja Tovarne sladkorja in konec pridelovanja sladkorne pese. Tudi gospa ministrica je sklenila svoje ministrovanje. Visoke odpravnine zaposlenim, plačila kmetom za odpoved setvi sladkorne pese vse do leta 2013 in odškodnine za strojno opremo so bile preveč omamne. Lastniki tovarne Cosun so imeli lahko delo, da so dobili visoko odškodnino za zapiranje tovarne. Lastniki sladkorne industrije na Nizozemskem so kmetje. Ko so leta 1997 kupili slovensko tovarno sladkorja, smo se nekateri tolažili s tem, da so glavni lastniki kmetje z veliko tradicijo in da bo odnos do slovenskih pridelovalcev pošten. Temu sedaj težko pritrdimo. EU je z reformo sladkornega sektorja naredila veliko škodo Sloveniji. Količine pese v EU so se že v letu 2007 povečale za 1,6 odstotka. V EU predstavlja sladkorna pesa najpomembnejšo poljščino za kmete in se zanjo tudi zavzemajo. Zaradi slabe organiziranosti in neprofesionalnosti je slovenski kmet izgubil pomemben vir dohodka, Slovenci pa samooskrbo s sladkorjem. Kako naprej? Ali ne kaže tovarne obnoviti, saj znanje našega kmeta in pridelovalne razmere to omogočajo!? Morda smo se kaj naučili od nizozemskih kmetov - lastnikov sladkorne industrije. Dr. Terezija Štefančič Cvetlična ulica 1, 2270 Ormož

Medij: Kmečki glas
Avtorji: Štefančič Terezija
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Odmevi - pravni nasveti
Datum: 28. 01. 2009
Stran: 12