Včasih cilj res opravičuje sredstva Država je tako včeraj v Petrolu pisano interesno skupino privatizacijskih mogotcev in politično nastavljenih menedžerjev porazila kar z njihovim »orožjem« - s prikrito prodajo pomembnega paketa delnic, zaradi katerega bi lahko država izgubila glasovalne pravice, enemu od »zaveznikov«. Ta je nato tehtnico moči odločilno nagnil v prid Kada in Soda. Gre za manever, ki so ga v minulih letih na domačem kapitalskem trgu do potankosti izpilili največji igralci. Ti so se včeraj znašli v koži malih delničarjev, prav tistih, ki so jih v minulih letih brez milosti izrinjali iz
lastništva družb, ki so jih veliki bolj ali manj prikrito obvladovali. Čeprav imata Igor Bavčar in Stane Valant prav, ko trdita, da bi si zaslužila »svojega« nadzornika, velja spomniti, da sta ga pred manj kot letom dni brez slabe vesti odrekla Petrolu, pri čemer je prvi z začasno prodajo delnic Matjažu Gantarju mimogrede obšel še odločbo Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP). In le kdo se danes še spomni, daje imperij Staneta Valanta razmeroma nedotaknjen »preživel« Janševo vlado zgolj po zaslugi »diverzantske« Abankine prodaje deleža v krovni Nacionalni finančni družbi (NFD) Valantovim prijateljem! Res je, da je hitropotezna prodaja delnic Petrola, ki jih je NLB »zasegla« Istrabenzu, Mercatorju lahko sporna - če jo obravnavamo izključno kot posel, pri katerem bi morala državna banka doseči največji mogoči izplen. To ji je mogoče očitati, ker kupca po dostopnih podatkih ni iskala dlje časa, doma in v tujini. Vendar pa se zdi, daje pri omenjenem poslu pomembnejši kontekst- vsaj v trenutnih razmerah in s poudarkom, da takšnih praks še zdaleč ne gre tolerirati pri drugih prodajah državnega premoženja. Tveganje, da bi država v Petrolu izgubila (glavno) besedo, bi namreč stalo veliko več od provizije, ki jo bo NLB verjetno plačala Mercatorju za »hranjenje« delnic. Ne (le) zaradi dejstva, da bi se država morala odreči upravljanju ene največjih slovenskih družb, kjer je še vedno najpomembnejši lastnik. Petrol, družbo z najbolj stabilnim denarnim tokom pri nas, bi namreč »prevzela« nenačelna koalicija močno zadolženih finančnih holdingov, ki bi položaj bržkone izkoristili za reševanje vsaj enega izmed teh (Istrabenza). Ker je tako včeraj dokončno propadla ideja o Petrolovi dokapitalizaciji Istrabenza, so končno na »čistini« tudi banke. Te se bodo morale prej ali slej nehati ukvarjati (le) z Bavčarjem in se odločiti, ali bodo njegov insolventni holding spravile v stečaj ali pa ga bodo skušale rešiti z vstopom v lastništvo. Vse druge zgodbe, povezane s Petrolom, so razmeroma nepomembne. Če je še mogoče razumeti, da lahko Mercatorjev nakup razjezi katerega izmed dobaviteljev, ki te dni zaman čaka na plačilo računa, je ironično, da Žigo Debeljaka poziva k spoštovanju pravil njegov večinski lastnik, kije to postal brez objave prevzemne ponudbe, pri čemer je zajetne kose premoženja družb iz svojega kroga v preteklosti prodajal brez soglasja delničarjev. In uprava Petrola? Kakor pridobljeno, tako izgubljeno, si mora te dni misliti njen predsednik Marko KryžanowskL Cegaje prejšnja politična oblast postavila na čelo Petrola s položaja direktorja enega večjih podjetij za prodajo avtomobilov, ga zdaj verjetno čaka podobna usoda kot nekoč predhodnika Janeza Lotriča. Če je Lotrič leta 2005 »padel« zaradi milijonskih študij za nikoli izvedene posle, lahko sklepamo, da bo Kryžanowski še toliko teže pojasnil, zakaj je jeseni 2007 v Istrabenz »zaklenil« vložek v višini vsote nekajletnih Petrolovih dobičkov. Država je privatizacijske mogotce v Petrolu porazila z njihovim "orožjem".
Medij: Dnevnik
Avtorji: Cirman Primož
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: V ospredju
Datum: 08. 04. 2009
Stran: 3