komentar Primož Cirman Prisilni odstop Boška Šrota pomeni propad največjega menedžerskega odkupa v Shveniji. Vprašanje je, ali je s tem končano tudi bržčas najbolj travmatično obdobje v zgodovini naše države. V njem smo spoznali vso »ekscesnost« in brutalnost lastnega (turbojkapitalizma, ki je izbruhnil iz steklenice (piva) z nalepko nacionalnega interesa. Sprego s politiko (na čelu z Janezom Janšo), anemičnost regulatorjev in radodarnost (državnih) bank je na podlagi izkušenj iz pivovarske vojne izkoristil za pletenje lastniške verige podjetij, ki jih je uradno prevzel šele po tistem, koje bilo že zdavnaj jasno, da jih obvladuje. V manj kot dveh letih na čelu Pivovarne Laško je
največje slovensko podjetje lastniško povezal z lastnim podjetjem nabiralnikom, za katerega je prejšnji »slamnati« lastnici odštel 16.000 evrov. Ko bo beseda »tajkun« vstopila v Slovar slovenskega knjižnega jezika, bo ob njeni razlagi v oklepaju Šrotovo ime. Ob Igorju Bavčarju je največji krivec za močno okrnjen ugled slovenskih menedžerjev, ki resnici na ljubo nikoli niso javno obsodili njegovih dejanj. Tudi ali predvsem zaradi Šrota je domače lastništvo podjetij iz »nuje« prešlo neposredno v »psovko«. Šrot je bil zadnje leto in pol tudi najpomembnejša politična tema v državi. Zaradi njega so padali šefi bank in seje sprejemala zakonodaja, kije tako rekoč onemogočila nove menedžerske odkupe. Še nedavno seje zdelo, daje svet njegov. Bilje večinski lastnik celotne industrije pijač, največji časopisni mogotec in največji lastnik največjega • •••••••••••••• trgovca, prek katerega je konec leta Pronadel iP naiverii 2006 skoraj kupil še Merkur. Danes se „ . zdi, da sta ga tako kot v zgodovini že menedŽerSki Odkup mnoge druge pokopala prav občutek i 7anHn/ini Qlnv/aniia »večnosti« in nebrzdan pohlep. Če bi V /LgUUUVIIII OlUVenije. seznal ustaviti, ne bi poslovnega *«»***»••••#»## sistema, ki ga je vodil, zadolžil do kritične meje. Če bi imel občutek za mero, bi politiko po partiji »pokra«, ki jo je dobil, pustil pri miru. Če bi se vsaj pol toliko kot z delniškimi transakcijami ukvarjal s prodajo pijač, se pivovarna ne bi umikala s trgov v tujini. Končnemu cilju biti prvi in edini na vrhu podjetij, ki imajo še danes 3,4 milijarde evrov sredstev, je bil zelo blizu, a obenem prav zaradi tega, kar Šrot je, zelo daleč. Za Pivovarno Laško in njene družbe je Šrotov odhod nov začetek. Pot do sanacije domačega holdinga pijač bo dolga in trnova, tudi zaradi Šrotovega zanemarjanja osnovne dejavnosti, ki skupini zagotavlja denarni tok Če je Tone Turnšek zapustil skupino, kije napadala jugovzhodne trge, je Šrotova Pivovarna Laško tam že več let v defenzivi. Novi prvi mož Dušan Zorko bo ob sebi potreboval dobrega finančnika. Vprašanje je, ali je higienično, da mu bo Pivovarno Laško, kot se omenja, pomagal sanirati Robert Šega, Šrotov svetovalec v njegovih »zlatih« časih in domnevni (sojavtor načrta mreženja podjetij okoli pivovarne. Prav tako še ni znano, ali bo sistem, kije zaradi posojilnih »domin« precej težje rešljiv od denimo Istrabenza, preživel le s prodajo časopisov in Mercatorja. Nad njim visijo postopki regulatorjev in tožbe malih delničarjev. Svojo nalogo morajo opraviti tudi organi odkrivanja in pregona, ki so pri »fenomenu« Šrot v zadnjih letih povsem zatajili. Ne gre namreč pozabiti, daje Šrot uradno še vedno največji lastnik Pivovarne Laško. Kljub temu Šrotov včerajšnji finale ne bi mogel biti bolj simboličen. Iz pivovarne gaje pospremil prav njen dolgoletni direktor, ki gaje vzgojil za svojega naslednika. Šrot je odšel tako, kot je prišel v lastništvo pivovarne - tako rekoč naskrivaj, ne da bi ga pri tem posnele televizijske kamere.
Medij: Dnevnik
Avtorji: Cirman Primož
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Komentar
Datum: 24. 07. 2009
Stran: 3