Pismo mojemu uredniku ali skoraj reportaža Zlatka Strgar Ravne na Koroškem - Si predstavljaš, Domen (Domen Caharijas je urednik redakcije Slovenija, op. p.), da mora ženska, ki ne more zanositi, svojemu direktorju razkrivati svojo intimno zgodbo ali da mora delavec, ki si je med delom poškodoval oko, najprej k direktorju, šele potem lahko gre k zdravniku. In povzetek teh razgovorov se potem vpiše v nekakšen interni obrazec. V podjetju Prevent TRO Prevalje je direktor uvedel pravila, da pred nastopom in po zaključku bolniškega staleža z delavcem opravi razgovor o vrsti, vzrokih

in trajanju bolezni. Ljudje se bojijo za delo, zato se nihče ni potožil varuhinji človekovih pravic ali informacijski pooblaščenki. Jože Kolar iz sindikata SKEI je podjetje opozoril, da mu zaposleni niso dolžni razkrivati svojega zdravstvenega stanja in razlogov za bolniško. Zagrozil je s prijavo informacijski pooblaščenki, a ni veliko zaleglo, delavci morajo še naprej bolniški list dvigovati pri direktorju in ne pri tajnici ali pri vratarju, kot je veljalo prej. To nezaslišano zgodbo mi je Kolar pripovedoval ravno, ko si mi naročal pisanje reportaže. V dolino na levem in desnem bregu Meže pa je te dni prišlo tudi nekaj predbožičnega veselja, v večini podjetij so ljudje dobili božičnico, najbolj se govori o Lekovi, saj so na Prevaljah dobili božičnico, ki presega 1000 evrov. Več kot 5000 malih delničarjev družbe DPR je dobilo od nekaj deset do nekaj sto evrov na svoje račune, a nakupovalni vozički pred blagajnami niso tako natrpani kot v ljubljanskih trgovskih središčih. Na ulicah in trgih je zatišje. In večerne podobe vseh krajev po Mežiški dolini so lepe, ne tako kot v Ljubljani, a lepše kot na trgu Bana Jelačiča v Zagrebu, kjer sem prejšnjo soboto videla, daje praznično okrasje soflsticirano in podrejeno strogi estetiki. V mojem bloku je danes (nedelja) tiho kot vplanini, od zunaj se sliši ptičje petje, ker spodaj v Metalu kovaška preša in UHP peč mirujeta. Med prazniki bo zaradi tega božji mir. Sinoči pa se je Metalova kovačnica spremenila v nenavadno koncertno dvorano. Študentka mariborske univerze Lucija Smodiš je v sodelovanju s skupino SoOgledi zasnovala koncert za železarsko nakovalo, binarne stroje, harmoniko, violino, zbor in pihalni orkester. Ta impresivni dogodek je skušal ob udarjanju hrupnega kovaškega kladiva po težkem razbeljenem kosu malo pred tem kuhanega jekla občinstvu pokazati, da je mogoče hrupne ritmične udarce nakovala vtkati v organizirano glasbeno skupino, ki ga skuša na koncu zanikati in preglasiti. V resnici pa bog ne daj, da bi to hrupno kladivo utihnilo zaradi kakšne ruske odločitve, saj bi tišina pomenila brezposlenost in težave za mnoge družine. Na zgornjem koncu doline v Črni pa je sinoči od Lipolda do kmeta Čemerja v Železni Kapli na Avstrijskem korakalo več kot 700 ljudi. Prišli so od vsepovsod, zaradi romantike in v poklon Prežihovi ženi Mariji, ki je s svojima dvema deklicama leta 1932 v ostrem decembrskem mrazu na božični večer dobršen del 14 ur dolge poti gazila do kolen in na koncu v Celovcu izvedela, da so moža Vbranca aretirali tik pred njenim prihodom. Pohod, imenovan po Prežihovi povesti Čez goro k očem, je planinsko društvo Ravne prvič organiziralo leta 1993. Seveda je ta pot veliko krajša od tiste, ki jo je prehodila Prežihinja, in pravzaprav luksuzna, saj pohodnike tudi vselej spremlja ekipa gorskih reševalcev reševalne postaje Prevalje, Avstrijci pa jim v Železni Kapli pripravijo pravljično lep sprejem z baklami v snegu ob poti, s toplimi napitki in dobrotami, ki jih napečejo tamkajšnje gospodinje. Letos je bilo prvič, da niso potrebovali dovoljenj za prehod meje na Lužah. No, še nekaj moram povedati, ljudje se tukaj še ne bojijo recesije, v kolektivni zavesti Korošcev je ostala preizkušnja iz devetdesetih let, ko se je stotine ljudi znašlo na dolgih seznamih presežkov, ko so morali mladi odhajati v pokoj, na zavod za zaposlovanje ali pa celo več let imeti status čakajočih na delo. »Preživeli smo, ne more biti slabše, kot je bilo takrat,« pravijo in ne kupujejo moke, olja in sladkorja na zalogo, kot so v ne tako daljni preteklosti počeli že nekajkrat. In bolj kot denarjih zanima zdravje, v kioskih so mi povedali, daje ostalo veliko Nedeljcev z vilinskim ključem za denar, tisti za zdravje pa so bili na mah razprodani. Kot vidiš, Domen, svetovna panika do tod še ni segla, Korošci pa pravijo, da je očitno tudi država zadovoljna s tukajšnjim prebivalstvom, saj ga niti prej šnja desna oblast ni zamenjala. V Metalovi kovačnici so v soboto zvečer koncert sooblikovali udarci kovaškega kladiva.



Medij: Dnevnik
Avtorji: Strgar Zlatka
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Slovenija
Datum: 22. 12. 2008
Stran: 7