področja korporativnega upravljanja. Živahna, na trenutke vroča razprava je prinesla nekaj pomembnih ugotovitev. Napake, ki jih je razgalila gospodarska kriza Sistem nagrajevanja managementa, ki je temeljil na ustvarjeni vrednosti za delničarje (na dvigovanju cen delnic), je bistveno prispeval k deformaciji sistema korporativnega upravljanja. Nujen je premik k nagrajevanju, ki bo temeljilo na ustvarjanju dolgoročne vrednosti in na odloženih plačilih, ki jih bo management prejel šele po nekaj letih, če se bo izkazalo, da so bili ustvarjeni rezultati trajne narave. Za večino držav članic je obstoječe nagrajevanje uprav in nadzornih svetov nesprejemljivo, tudi z vidika primerjave s plačami zaposlenih, zato je pričakovati zakonsko urejanje oziroma omejevanje nagrajevanja. Obstoječi sistemi upravljanja s tveganji so zatajili predvsem v tistem delu gospodarstva, katerega temeljna dejavnost in strokovnost je »upravljanje tveganj«. Finančni sektor je razvil sofisticirane sisteme in metodologije, podprte z vrhunskimi informacijskimi sistemi, padel pa je na izpitu preglednega nadzora. Upravni odbori in nadzorni sveti niso izpolnili osnovnih pričakovanj, zato lahko vbodoče pričakujemo večji vpliv tako regulatorjev kot delničarjev na sestavo teh ključnih organov upravljanja družb. Zahtevali bodo večjo transparentnost njihovega delovanja, pričakujemo lahko tudi spremembe postopkov kadrovanja in omejevanje nagrajevanja. Na presenečenje številnih udeležencev so na posvetu velik del krivde za sedanje razmere pripisali vlogi samih lastnikov. Zlasti tistih institucionalnih lastnikov, ki so spodbujali kratkoročne ukrepe uprav, namenjene izključno ustvarjanju vrednosti za delničarje oziroma, preprosto rečeno, dvigovanju cen delnic. Veliko kritičnih besed je bilo slišati od predstavnikov pokojninskih skladov in največjega združenja vlagateljev na svetu ICGN, ki so jasno pokazale na zahtevo, da se tudi med lastniki napravi red. Temu so glasno pritrdili tudi predstavniki vlad in napovedali selektivne ukrepe, ki bodo spodbujali predvsem dolgoročne vlagatelje, torej tiste, ki imajo namen deliti usodo podjetij skozi daljše časovno obdobje in se zato 11 Za večino držav članic je obstoječe nagrajevanje uprav in nadzornih svetov nesprejemljivo, tudi z vidika primerjave s plačami zaposlenih. tudi bolj aktivno vključiti v sistem upravljanja. Ost sklepnega dela razprave pa je zadela države same, ki so z neizvajanjem ali površnim izvajanjem vloge zaščitnika javnega interesa in predpisov na široko odprle vrata za nepravilnosti. Profesor Nassim Nicholas Taleb je razmere slikovito opisal takole: »Globalni finančni sistem potrebuje rehabilitacijo. Kot pri vsaki odvisnosti tudi tukaj zasvojenca ne moremo zdraviti tako, da mu povečujemo odmerek droge! Odpraviti je treba obče sprejeto razmišljanje, da so finančni trgi najvarnejše skladišče vrednosti naših prihrankov.« Podržavljanja podjetij v imenu reševanja krize in na račun generacij davkoplačevalcev ne sme hkrati spremljati privatizacija dobičkov na drugi strani. Njegova razmišljanja vsak dan potrjujejo odzivi državljanov sveta in nobena vlada ne mogla mimo njihovih vse bolj glasnih zahtev. Slovenija na očeh opazovalcev OECD Ravno v času velikih izzivov v gospodarstvu, ko želi OECD vzpostaviti nova pravila upravljanja podjetij, sedi v čakalnici te organizacije nekaj novih držav, med njimi tudi Slovenija. OECD seje na proces širitve natančno pripravila, korporativno upravljanje paje zanjo ena pomembnejših tem, ki jih opazuje pri kandidatkah. Poleg lastne ocene, ki jo pripravijo države kandidatke, se strokovnjaki OECD tudi sami zelo natančno lotijo analize stanja, pri čemer se posvetujejo s kar najširšim krogom sogovornikov, v proces pa praviloma vključijo tudi neodvisne strokovne ekipe. V državi kandidatki ocenjujejo razmere in primere. Tranzicijska zapuščina Slovenije na tem področju ni bleščeča, v pestri paleti težav, s katerimi se bodo srečevali predstavniki slovenske vlade, če bodo hoteli zadovoljiti kriterijem OECD, pa bi najbolj izpostavljene dele lahko razvrstili v tri skupine. Neučinkovita zaščita malih delničarjev Tako pravni okvir kot praksa zaščite manjšinskih delničarjev sta v Sloveniji neučinkovita. Lastniki velikih paketov delnic, vključno z državo in paradržavnimi institucijami na eni strani, so v odnosu do še vedno številnih malih delničarjev na drugi strani v povsem dominantnem položaju. Ker zakonska zaščita malih delničarjev temelji na skupnem, koordiniranem delovanju, je njena učinkovitost temu primer-11 Medijsko in politično najbolj razvpite teme v Sloveniji v zadnjem desetletju izvirajo skoraj brez izjeme iz nedoslednosti v korporativnem upravljanju. no nizka, njihov položaj pa odvisen od »dobre volje« večinskih lastnikov. K temu moramo dodati slabo prakso tranzicijskega obdobja, v kateri so aktivno zavzemanje za pravice manjšinskih delničarjev nekateri cinično označevali kot zavzemanje za »kapitalizacijo samoupravljanja«. Netransparentni prevzemi podjetij Sposobnost regulatorjev trga in samega pravnega sistema, da ustrezno nadzirata prevzemne postopke, je v Sloveniji zelo vprašljiva. Številni prevzemi v preteklosti, v veliki večini so bile uporabljene vprašljive tehnike pridobivanja nadzora nad gospodarskimi družbami, zbujajo dvome o delovanju nadzornih ustanov. Tem »nezaceljenim ranam«, ki zaradi povečanega zavedanja in medijske pozornosti prihajajo vse bolj na površje, olje na ogenj prilivajo katastrofalni poslovni rezultati nekaterih netransparentno prevzetih podjetij. Upravljanje državnih podjetij Največji problem, s katerim se mora ob vključevanju v OECD soočiti Slovenija, paje upravljanje državnih podjetij. Za vse vlade na svetu velja, da so težko kredibilne, če od gospodarstva zahtevajo, da upošteva visoke standarde upravljanja, same pa se pri upravljanju državnega premoženja ne držijo niti bistveno nižjih. V Sloveniji je vlada neposredno in posredno (prek Kada in Soda) močno vpletena v upravljanje podjetij. Kljub številnim nadzornim mehanizmom je koordinacija na ravni vlade zelo slaba. Namesto da bi vzpostavila skupno podlago za vnaprejšnje določanje politik in postavljanje ciljev v podjetjih v državni lasti, se o potezah odloča od primera do primera in zato nekonsistentno v okviru posameznih ministrstev. To onemogoča tudi celovit pregled in poročanje o uspešnosti upravljanja celotnega državnega premoženja. Zaslediti je sicer nekaj premikov v smeri bolj transparentenega kadrovanja v organe upravljanja, postavljanje strateških ciljev paje še vedno premalo pregledno. Nič tudi ne kaže, da bi utegnili kmalu dobiti letna poročila upravljanja državnih podjetij, ki bi ga vlada predložila parlamentu in državljanom. Proporcionalni politični sistem in stalna koalicijska usklajevanja otežujeta upravljanje, kar pa ne zmanjšuje odgovornosti vlade, še zlasti ne v teh gospodarskih razmerah. Pogosto se tudi neustrezno pojmuje »neodvisnost« članov nadzornih svetov, ki morajo biti neodvisni od uprave, pa tudi od lastnika. Prav zaostreni gospodarski pogoji ob dovolj izraženi politični volji lahko omogočijo pomembne spremembe v Sloveniji, ki jih bo OECD v procesu sprejemanja v članstvo brez dvoma natančno preučevala. Spremembe so za nas pomembne: medijsko in politično najbolj razvpite teme v zadnjem desetletju izvirajo skoraj brez izjeme iz nedoslednosti v korporativnem upravljanju. In če so se pomembni uredniki še pred nekaj leti, v času gospodarske rasti, spraševali in polemizirali o tem, ali obstaja razlika med delovanjem uprav v dobro lastnika oziroma v dobro gospodarske družbe, je danes ta dilema povsem odveč. Ekonomska realnost v Sloveniji jo je (na žalost) razjasnila sama. Določila zakona o gospodarskih družbah so povsem jasna - uprave in nadzorni sveti so dolžni delovati v dobro družbe. Njihovo drugačno delovanje (na primer v dobro posameznega delničarja) je mogoče in potrebno sankcionirati. Z odškodninskimi tožbami. Te pa niso v domeni policije, niti tožilstva ali medijev, še manj politike. So v rokah oškodovancev. Oprostite, oškodovancev, ki se zavedajo svojega položaja in možnosti, ki jih imajo. Se to: tudi za naše razmere, čeprav iz drugačnih razlogov, velja neusmiljena trditev profesorja Taleba: »Ljudje, ki so z zavezanimi očmi vozili šolski avtobus in povzročili hudo prometno nesrečo, ne smejo v svoje roke nikoli več dobiti volana.« *direktor družbe Socius

Medij: Manager
Avtorji: Peklar Leonardo
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Problem & rešitev
Datum: 06. 05. 2009
Stran: 57