karizmatičnega lovca na slone, impulzivnega dirkača, uglajenega politika, elokventnega filozofa ...), Samo Hribar Milic. A je bil v resnici slišan šele, koje Sloveniji prerokoval islandsko usodo. Božena Križnik, foto Blaž Samec V % Lani smo bili v zelo ## nerodni situaciji. Prvo polletje je bilo obdobje žura. Žurirali smo vsi; imeli smo izjemno gospodarsko rast, predsedovali smo EU, se ponašali z uvedbo evra. [...] Potem je prišel maček, začelo se je predvolilno obdobje. Prejšnja oblast se je hvalila, kako nam je bilo dobro, sedanja pa tudi ni mogla strašiti volivcev, da bo drugo leto slabše, pomanjkanje, trnje, ## suša, kolera ... W Gospod Hribar, konec januarja ste napovedali, da se bo Sloveniji zgodila Islandija, če ne bo zagotovila zadostne likvidnosti bančnega sistema. April je tu, kaj pa Revkjavik? Na srečo se ni zgodilo. Vladi je še pravočasno uspelo narediti dvoje: s tem, ko je že lani jamčila za vloge državljanov, je ohranila kredibilnost slovenskih bank. Če bi varčevalci izgubili zaupanje v banke in množično dvigovali denar, bi se zgodil kolaps. Ampak Islandija bi se kljub temu lahko zgodila, če vlada ne bi s prodajo državnih obveznic že v začetku februarja pridobila prve milijarde evrov na mednarodnem finančnem trgu. Banke so bile nemočne, ker je bil denar praktično zamrznjen in ker evropski medbančni sistem še danes deluje samo prek ECB ali države. Treba je biti korekten: prvi korak je bil narejen v pravi smeri in pravočasno. Slovenija torej ni več finančno ogrožena. A to za izhod iz krize ni dovolj. Seveda ni dovolj. Slovensko gospodarstvo nima zadosti naročil, ker ni naročil iz tujine, ker je izvoznih aktivnosti bistveno manj, ker so se tokovi na mednarodnih trgih ustavili in ker ni domačega zadolževanja. Slovenska podjetja so postala neambiciozna. A da ne bom krivičen: morda preprosto ne morejo uresničiti svojih razvojnih ambicij, zato ne gradijo, ne kupujejo nove tehnologije, ne vlagajo in to povzroča spiralo zmanjšanega povpraševanja. Od tod po mojem mnenju realne napovedi o resni recesiji in negativni gospodarski rasti. Gospodarska zbornica in vi osebno ste na kritično stanje v gospodarstvu opozarjali že pred koncem lanskega leta ... ... od oktobra se zavedamo, da nam to grozi .... ... vlada pa je uradno močno znižala svoja gospodarska pričakovanja za letos - napovedala je 4-odstotni upad gospodarske rasti, 8,6-odstotno zmanjšanje izvoza, armado 100 tisoč brezposelnih - šele prejšnji teden. Prej tega ni zaznala ali ni hotela videti? Lani smo bili v zelo nerodni situaciji. Prvo polletje je bilo obdobje žura. Žurirali smo vsi; imeli smo izjemno gospodarsko rast, predsedovali smo EU, se ponašali z uvedbo evra. Razen inflacije - ki nas je sicer motila - je bil glavni problem slovenskega gospodarstva, da ni bilo dovolj ljudi, s katerimi bi lahko naredili toliko, kot je bilo mogoče prodati. To so bile najbolj sladke skrbi, ki jih ima lahko gospodarstvo. Potem je prišel maček, začelo se je predvolilno obdobje. Prejšnja oblast se je hvalila, kako nam je bilo dobro, sedanja pa tudi ni mogla strašiti volivcev, da bo drugo leto slabše, pomanjkanje, trnje, suša, kolera ... Oboji so obljubljali nemogoče in zdi se mi, da so temu celo sami verjeli. Ne nazadnje so predvolilni programi nastajali čez poletje, ko se je v Sloveniji še malo ljudi zavedalo, da prihaja obdobje suhih krav, kaj šele tolikšna kriza. Potem je v Ameriki počil finančni balon, kriza se je razlezla po vsem svetu, mi pa še nismo imeli nikogar, ki bi se z njo spopadel, ki bi pripravljen prišel na dan z ukrepi. V koliko manj slabem položaju bi bila Slovenija danes, če ne bi bilo žura in volitev upoštevaje dejstvo, da je gospodarska kriza vendarle predvsem uvožena? To obdobje bi lahko izkoristili za hitrejše prestrukturiranje, zlasti finančno. V zadnjih nekaj letih, sploh pa lani, ko so se na finančnem trgu že začeli kazati negativni trendi, smo se v Sloveniji še veselo zadolževali, in to vsi: podjetja, država in prebivalstvo. Lani smo se zadolžili za štiri milijarde več, kot smo sami prihranili. Zato je država vstopila v krizo v slabši finančni kondiciji, kot bi sicer, preveč in nezdravo zadolžena. Če bi se tega zavedeli prej, bi omejili javno porabo, ostalo bi več domačih prihrankov. Glede na trenutno stanje v gospodarstvu, odzivnost vlade in dogajanje v trgovinskih partnericah - ali menite, da bo potrebna nova revizija gospodarskih napovedi? Kmalu bo jasno. Tudi Nemčija bo imela večjo recesijo, kot jo napoveduje, podobno nekatere druge zunanjetrgovinske partnerice. Slabša se finančna kondicija Hrvaške, pri čemer politični diskurz dodatno škodi slovenskemu imidžu in hrvaški potrošniki zavračajo slovenske izdelke. Rusija je zapadla v krizo, ne le zaradi visokih cen energentov in surovin, ampak je tudi sama gradila na finančnem balonu. Zaradi dogajanja v zunanjem okolju bodo končne napovedi še nekaj časa kapljale na slabše. Nismo še prišli do dna. Katere panoge bodo zaradi upadanja naročil najbolj prizadete? Bojim se, da ne morem našteti nobene panoge, ki ne bo prizadeta. Če ne takoj, pa čez čas. Začelo se je z avtomobilsko industrijo, zdaj opozarjamo predvsem na gradbeništvo. To je povezano z obrtniki, prevozniki, lesno industrijo, vodovodarji, električarji. Po naših ocenah 10 tisoč podizvajalcev v gradbenem sektorju ni dobilo plačila, ker zgrajeni objekti niso prodani. V nekaj mesecih bo na udaru javni sektor; ker bo manj dela, ker bo morda prišlo tudi do davčne razbremenitve plač, bo v javni blagajni manj denarja. Najkasneje junija se bo močno skrčil storitveni sektor, saj bomo potrošniki vse bolj postajali »sami svoji mojstri«. Ali se vam potemtakem zdi realna vladna napoved, da bo potrošnja upadla le za 0,6 odstotka? Po oceni OECD se bo svetovna trgovina zmanjšala za 13,2 odstotka. Trgovci so pri napovedih še posebej previdni zaradi psiholoških učinkov. Da recesija ne bi prehitro prešla v depresijo. Ko že vrabci čivkajo o manjši potrošnji, se trgovci še vedno obnašajo, kot da ni nič. V resnici pa na zbornici vemo, da predvsem mikro in mali trgovci ugotavljajo krčenje potrošniške košarice. Žal ne poznam internih analiz velikih trgovcev, ker imajo zdaj svojo zbornico, in ne vem, za koliko se je v resnici zmanjšala poraba. Bi pa ob tem rad opozoril, kaj počnejo veliki trgovci: izsiljujejo in stiskajo male dobavitelje. Imamo zanesljive informacije, da podaljšujejo plačilne roke na 120 dni in več, hkrati pa obveščajo dobavitelje, da pričakujejo za plačilo v 30 dneh ali prej - sedemodstotni popust. Največji bodo najlaže preživeli krizo. Vsi sektorji bodo prizadeti, a bo tako, kot je v akvariju: velike ribe bodo jedle manjše. Narediti moramo vse, in tudi bankirji se s tem strinjajo, da bomo ohranili mala in srednja podjetja. Njihov prispevek k dodani vrednosti je res manjši kot pri velikih, ampak so neke vrste socialni ščit. Kako na splošno ocenjujete dosedanje vladne ukrepe? Koliko je likvidnost še problematična, ali kreditni krč popušča? V bančnem sektorju ni več tako hudega pomanjkanja denarja. Ni ga sicer dovolj, ampak dobri komitenti ga dobijo. Razumemo, da bankirji delajo tudi z našim denarjem, zato pričakujemo, da bodo dobri gospodarji, da bodo posojali tistim, ki bodo denar sposobni s svojim poslovanjem v roku vrniti. Težava pa je, da so krediti dražji, pogoji, tudi zaradi natančnejšega preverjanja bonitete pri partnerjih kreditojemalca, ostrejši, roki pa še vedno izjemno kratki. In druga težava: v gradbeništvu, ki povezuje vsaj deset panog, je denar tako rekoč zamrznjen. V Sloveniji je bilo veliko zgrajenega, dobavljenega, ne pa tudi plačanega. Preden bo vlada začela napovedana javna dela, nove infrastrukturne projekte, mora zagotoviti, da bodo vsi, ki so opravili svoj posel, dobili plačilo. Ker se banke obnašajo skrajno racionalno, konservativno in skrbijo za svoj portfelj, je država vstopila z jamstvenimi shemami in svojimi zavarovanji. To ste sprejeli z odobravanjem. Z jamstvenim skladom je vlada naredila še en pomemben korak v pravi smeri, enako s subvencioniranjem razvoja malih in srednjih podjetij, tako pri tehnološkem razvoju in obrestih. Treba bi bilo ustanoviti še slabo banko, če je to pravi izraz. Dati možnost, da država prek posebne jamstvene sheme prevzame slabše terjatve podjetij, tudi z morebitnim vstopom v njihovo lastniško strukturo ali s prevzemom, saj tako lahko zaščiti njihove poddobavitelje. O tem se žal preveč govori, a se premalo naredi. Ravno včeraj sem izvedel, da podjetje, ki je decembra uspešno kandidiralo za evropska sredstva prek slovenskega razpisa, še do včeraj ni dobilo nakazanega denarja. Kje mislite, da se zatika? Nova vlada je hitro detektirala naše pripombe, da so razpisi nemogoči. Vam pokažem ... (poišče fascikel, izvleče fotografijo, na kateri sta dve veliki kartonski škatli) ... to vse je dokumentacija za spremljanje enega samega razpisa, s katero je moralo podjetje dokazati, da potrebuje denar za razvojnoraziskovalni program. Pred 14 dnevi je bilo objavljenih nekaj novih razpisov ministrstva za gospodarstvo in Tie in ti so že poenostavljeni. Očitno je vlada pripravljala poenostavitve. Je vlada z jamstvenimi shemami odkljukala problem likvidnosti? Ne. Kot sem že omenil, jo čaka še to, da spodbudi plačila, sproži pretok denarja, pa ne le v gradbeništvu. Predlagali smo, da bi stanovanjske sklade okrepili bodisi z obveznicami bodisi drugimi finančnimi injekcijami, da bi lahko pokupili zgrajena stanovanja. Ali da bi to na primer z garancijo države storile banke, ki so upnice investitorjev stanovanjskih in poslovnih objektov, in bi nato stanovanja na trgu prodale v daljšem obdobju. Nekaj bo treba narediti, da ne bo množičnih stečajev in še večje finančne nediscipline. Tu vidim vlogo države. Včeraj sem na radgonskem gradbenem sejmu slišal pogovor med dobaviteljem in naročnikom s področja gradbeništva, v katerem je naročnik ponudil partnerju, naj vzame v plačilo kar dve stanovanji. Ampak dobavitelj vendar potrebuje denar za plače, za DDV, stanovanje mu ne koristi, če ga ne more prodati. Ekonomistka Andreja Cirman pravi, da je vrh gradbenega cikla zgolj sovpadel s finančno krizo in da so se investitorji že pred tem zaleteli s preveliko ponudbo. Seveda so se. Tudi tisti, ki smo šli na borzo, smo se zaleteli. Tako smo se opekli kot otrok, ki ga prvič strese elektrika. Zdaj smo doživeli streznitev: ni mogoče obogateti na račun nedela in špekulacij. Tudi stanovanjska politika, nepremičninsko posredništvo je raslo na špekulacijah in nerealnih pričakovanjih. Prav zato je zamisel o odkupu tržnih presežkov stanovanj v javnosti naletela na odpore, češ da bo država tako reševala peščico velikih gradbenih podjetij. Na trguje veliko zgrajenega, vsega država ne bo mogla odkupiti. To nam je očital tudi minister Kari Erjavec ob prvih pogovorih na vladi. Da rešujemo tajkune. Kdo je sploh tajkun v gradbeništvu? Veste, koliko je v Sloveniji gradbenih podjetij? Veste, kam vse sežejo posledice neprodanih stanovanj? Saj ne mislimo, da jih je treba kupovati po ceni, ki jo pričakujejo gradbeniki. Ti se morajo prilagajati trgu. Če jim država ponudi sprejemljivo ceno, ne 2500, ampak na primer 1500 evrov za kvadratni meter, bodo morda izračunali, da se jim bolj splača popustiti, kot da bi dobavitelji ali država unovčili svoje terjatve in jih spravili v stečaj. Ne rešujemo lastnikov. Ločiti moramo lastniško in ekonomsko strukturo podjetja in njegovega portfelja. Razumeti je bilo, da bo to del tretjega svežnja, ki so ga ta teden začeli pripravljati krizni ministri. Tudi sam sem tako razumel. Kakor koli, skušali bomo prepričati vlado, da ne rešujemo posameznih gradbenih velikanov, ampak precejšen del slovenskega gospodarstva. Če bodo ta podjetja ugasnila, bo priliv v javno blagajno manjši. Kolikor je znano, bodo v tretjem vladnem svežnju praktični in strukturni ukrepi, med drugim ustanovitev sklada dela, znižanje plač v javnem sektorju, pokojninska in zdravstvena reforma. Ukrepi, kakršnih še ni bilo, je slišati iz kriznega štaba. Kateri se vam zdi ključen? Naj se vrnem k temeljni podmeni. Treba je zagotoviti, da bo ekonomija v teku, da bodo imela podjetja naročila, prvi pogoj pa je, da bodo imela dostop do finančnih sredstev in da bo opravljeno delo plačano. Zato mora država krepiti jamstva, poroštva in odkup tistega, kar je bilo narejeno, pa ne le v gradbeništvu. Ne z brezplačnim kosilom ali gratis, ampak, če je treba, tudi z lastniškim vstopom države, bank, sindikata bank. In drugič: ker se recesija poglablja, bo treba zategniti pasove. Potrebujemo nov rebalans, zmanjšanje pravic. Kdo naj zateguje pas? Prva pravica, ki mi pride na misel, so plače. Mislim, da se bo morala znižati masa plač v javnem sektorju, torej posamezne plače ali število zaposlenih. Za take posege je potreben konsenz. Kako boste v socialnem dialogu dosegli konsenz s sindikati javnega sektorja za znižanje plač? Z bolj poudarjeno solidarnostjo. Verjetno bo v naslednjem mesecu GZS predlagala, da se plače v javnem sektorju linearno zmanjšajo za deset odstotkov. Hkrati bomo dali priporočilo, da se za toliko znižajo tudi plače v gospodarstvu, vsaj tiste, ki presegajo gospodarsko povprečje. Uprave podjetij so marsikje s svojimi plačami to že storile. Le tako lahko pokažemo, da smo vsi na istem čolnu. Hkrati bo treba okrepiti programe aktivne politike zaposlovanja in zagotoviti funkcioniranje socialne države. Smo v letu suhih krav, ki se bo mogoče še raztegnilo, in le z učinkovitejšim sistemom socialne države si bomo lahko zagotovili podporo za druge radikalne spremembe. Prepričan sem, da je mogoče povečati učinkovitost v javnem sektorju, pri investicijah, velike rezerve so v zdravstvu. Sočasno z ohranjanjem socialne vključenosti prebivalstva bi morali krepiti podjetniški duh, povrniti moralni ugled menedžerjev in zagotoviti, da bo podjetništvo znova vrednota in ne zmerljivka. Tudi zato, da bo lahko vsrkalo presežno delovno silo? Seveda, delovna mesta bo treba kreirati na novo. Za podjetništvo v storitvenem sektorju je prost pretok kapitala v EU posebna priložnost. Z ministrstvom za gospodarstvo se pogovarjamo, da bi slovenski obrtniki in podjetniki opravljali storitve s področja gradbeništva, inštalaterstva, vseh hišnih obrtnih del do Torina, do Munchna, po Avstriji; tako bi se lahko zaposlilo na tisoče ljudi. Na eni strani iščete delo, na drugi pa vlada s spremembami delovnopravne zakonodaje podaljšuje delovno dobo, morda celo na 65 let. Ta ukrep je dolgoročen in letos ne bo imel nobenih učinkov. Letos delodajalci težijo k temu, da usmerijo ljudi, ki so blizu upokojitve, dve leti prej na zavod za zaposlovanje, potem pa v pokoj. Tak je dogovor. Je potem modro, da je vlada že zdaj objavila predlog in silno razjezila sindikate v času, ko bi morali socialni partnerji pravzaprav strniti vrste? Saj bodo tudi sindikati ugotovili, da je to dolgoročni ukrep, ki ne vpliva na trenutne razmere, povezane s pomanjkanjem denarja in naročil. Je zgolj opozorilo, da se v Sloveniji upokojujemo relativno najmlajši v Evropi, življenjska doba pa se je podaljšala za več kot pet let. Obdobje prejemanja pokojnine se podaljšuje, pokojninska blagajna postaja vse bolj obremenjena. Ali niso upravičene tudi pripombe, naj vlada varčuje pri sebi, pri svojih investicijah, na primer v poslovne prostore, orožje, ne le pri delavskih plačah? Se strinjam, da bi bilo treba skrbno premisliti o vseh investicijah, ki ne bodo neposredno prinašale nove dodane vrednosti, in j ih po možnosti ustaviti. Varčevalni ukrepi so radikalni. Kakšna je po vašem mnenju nevarnost, da bodo delavci odšli na ulico, in kako bi to vplivalo na razplet krize? Sindikati v podjetjih in sindikalnih centralah so realni. Vidijo, da kamioni v podjetjih ne vozijo ne noter ne ven. Z demonstracijo bodo samo opozorili, daje čas za novo paradigmo, ki bo okrepila solidarnost, povečala natančnost socialnih politik. Te morajo biti strogo ciljane. Če so splošne, so predrage, ne dosežejo svojega cilja. Prepričan sem, da bodo razumeli. A četudi bodo šli na ulice, ne pričakujem, da bo s tem konec socialnega dialoga, predvsem na bipartitni ravni. V zadnjem času se skupaj s sindikati pogovarjamo mnogo bolj argumentirano, strpno, z večjim občutkom drug za drugega. Česar ne morem reči za državo. Bolj ko so pred volitvami govorili, da bodo okrepili socialni dialog, manj ga v resnici imamo. Drugače od omenjenih ukrepov je za vse socialne partnerje sprejemljiv model subvencioniranja čakanja na delo. Je to rezultat uspešnega lobiranja zbornice in združenja Manager? Tako je, koncept cassa integrazione je naš predlog. Je italijanski model, ki predvideva, da je lahko v določenem obdobju, dve, tri leta, delavec na zavodu za zaposlovanje in mu delovno razmerje pri delodajalcu miruje. Ko ga ta potrebuje, ga potegne nazaj. Imamo precej podjetij, ki bi jim to izjemno koristilo, zato odločitev vlade pozdravljamo z vsemi štirimi. Bi pa radi, da bi se to zgodilo že letos, ne šele prihodnje leto. Zakaj šele prihodnje leto? Najbrž iz istega razloga kot pri skrajšanju roka za vračilo davka, za kar nas je vlada, če povem po domače, okrog prinesla. Rok bo skrajšan na 21 dni, ampak šele prihodnje leto. Zaradi luknje v proračunu. Predlagal sem, da bi zato za sklad dela uporabili vsaj sredstva, ki so ostala od subvencioniranja skrajšanega delovnega časa. Že ob uvedbi tega ukrepa sem namreč opozarjal, da podjetja ne morejo porabiti vseh 230 milijonov za ta namen, zdaj se je izkazalo, da bo ostalo neporabljenega več kot polovica zneska. >% Največji bodo naj-/ laže preživeli krizo. Vsi sektorji bodo prizadeti, a bo tako, kot je v akvariju: velike ribe ## bodo jedle manjše. Sklad dela bi bil koristnejši: delavec bi bil lahko v času, ko je začasno na zavodu, vključen v programe preusposabljanja. To je naslednji ukrep, ki ga moramo narediti. Imamo še vrsto predlogov, s katerimi bi pospešili črpanje evropskih sredstev, zagotovili večje grozdenje podjetij, ki je nujno za nastope na tujih trgih, aktivirali bi tehnološke platforme, ker omogočajo pretok znanja znotraj slovenskega gospodarstva, naredili več za prepoznavnost slovenske blagovne znamke. Država bi morala čim prej sprejeti novo, ažurirano razvojno strategijo, četudi bolj grobo, da bodo investitorji dobili impulz, da se bodo domači izvajalci lahko usposobili in ustrezno pripravili. Ves čas govoriva o državni pomoči gospodarstvu. Na načelni ravni je EU odločena, da veljajo za vse subjekte enaka pravila igre in da države ne smejo protežirati svojih podjetij ali posameznih panog. V resnici pa vsaka država gleda najprej na svoje koristi. Kakšno je glede tega stališče GZS? Predvsem bi si želel, da bi bili pogoji na razpisih taki, da bi krepili domača delovna mesta in domačo potrošnjo. Tujci, predvsem Francozi, znajo to mojstrsko narediti. Hkrati ko omogočajo dostop vsem ponudnikom, vedno dodajo kak pogoj, recimo o zaposlovanju, razvoju, ki je vezan na določeno regijo. Mi smo marsikje še preveč odprti in kot taki v neenakopravnem položaju s tistimi tujimi partnerji, ki močneje ščitijo svoje interese. To je resen problem. Evropsko združenje zbornic Eurochambres zagovarja stališče, da je dosleden boj proti protekcionizmu ključna naloga evropske komisije za ohranitev EU. Če bi komisija in parlament popustila pred posameznimi državami, ki so začele protekcionistične ukrepe, bi bilo to lahko začetek konca EU. GZS ves čas opozarja tudi, da je dodana vrednost, ki dokazuje učinkovitost gospodarstva, v Sloveniji v primerjavi z Evropo prenizka, da je zato nujen tehnološki preboj, večje naložbe v raziskave in razvoj. Saj vendar z izvozom ustvarimo skoraj 70 odstotkov BDP. Napačna je percepcija, da smo tako dobri izvozniki. V Sloveniji izvaža le nekaj tisoč podjetij, veliko večino, več kot dve tretjini izvoza, pa ustvari 400 podjetij. Mnogi ne izvažajo nič, čeprav so sposobni konkurirati tujim ponudnikom na slovenskem trgu. Podatek o deležu izvoza v BDP nekateri napak interpretirajo. Vrednost našega izvoza je enaka dvema tretjinama BDP, pri čemer je vrednost izvoza prihodek, ki ga ustvarimo z izvozom, BDP pa ni prihodek celotnega gospodarstva Slovenije. Če bi vrednost izvoza primerjali s celotnim prihodkom slovenskega gospodarstva, pridemo na približno tretjino prihodkov, ustvarjenih v izvozu. Potem se lahko vprašamo, kaj bi morali narediti, da bi se ta delež povečal denimo na polovico. In kaj bi morali narediti? Kako lahko zbornica pomaga podjetjem pri pospeševanju izvoza, vstopanju na nove trge, pri navezovanju poslovnih stikov? Kateri trgi so za Slovenijo perspektivni? Zbornica je v zadnjem času pri iskanju novih trgov še posebej aktivna. Za podjetja so zanimivi predvsem tretji, razvijajoči se trgi: Rusija in druge nekdanje države SZ, arabski svet, Latinska Amerika, Azija, Kitajska, Indija. Organiziramo številna srečanja in obiske naših delegacij v tujini in tujih pri nas. Sodelujemo z ambasadami, mrežimo, prirejamo seminarje o sodelovanju s posameznimi državami. Prihodnji teden smo organizirali srečanje vseh, ki jih zanima arabski svet, dogovorili smo se za obisk Saudske Arabije. Malim in srednjim podjetjem pomagamo z informacijami, opozarjamo jih na priložnosti in nevarnosti kakega območja, organiziramo stike, skupinsko promocijo. Krepimo jim samozavest za nastopanje na tujih trgih, ne delamo pa si iluzij, da bodo takoj deževale pogodbe. Pri tem si obetamo pomoč ministrstva za gospodarstvo, ki bo podprlo sejemske nastope in določene informativne oblike promoviranja na tujih trgih. Pričakujemo, da bo zunanje ministrstvo prevetrilo gospodarsko diplomacijo, ki naj bi delovala predvsem v ekonomski in manj v politični funkciji, saj prihaja čas pragmatizma. Na prvi seji seje že sestal nedavno ustanovljeni zbornični strateški svet za internacionalizacijo. Kakšna je njegova vloga? Od njega pričakujemo, da predvsem zunanjemu ministrstvu pomaga pri ločevanju zrnja od plev. Da se ne bomo ukvarjali s trgi, kjer so majhne priložnosti, ali z dejavnostmi, ki ne dajejo rezultatov. V tem svetu so največji izvozni »mački«, ki bodo na podlagi lastnih izkušenj svetovali, kako pristopiti k določenemu trgu, da se dobi posel. Ko govorimo o reševanju gospodarske krize, ne moremo mimo nekaterih konkretnih gospodarskih zgodb, ki jih je sprožila. Te dni so vse oči uprte v koprski Istrabenz, v novogoriški Mip, v tranzicijske tajkune. Vi kot prvi med menedžerji ne obsojate niti embeojev niti tajkunov ... ... moram pa nekaj pripomniti: država naj poskrbi za večjo transparentnost, tako pri bančnem poslovanju kot pri privatizacijah. Lahko je upravičena zamera nekaterim tajkunom, da so netransparentno prišli do premoženja, da so iztisnili male delničarje. Ampak vse je bilo v okviru zakonov. Vsakdo bi moral opraviti svojo funkcijo. Zakaj pa je prejšnji premier pustil, da se je nadaljevala tradicija iztiskanja malih delničarjev, in je bil prav on najboljši primer netransparentne prodaje, namreč državnega deleža Mercatorja? No, hotela sem vprašati, kakšne so lahko posledice reševanja tajkunov za gospodarstvo? Pravzaprav, ali se rešuje upnik ali dolžnik? Rešuje se slovensko gospodarstvo, ker je z družbami, ki so v sistemu, poslovno povezanih veliko podjetij. Stečaj je po moje najslabša rešitev, ni pa izključujoča. Zaščititi je treba upnike, ne lastnikov. Tudi jaz sem mali lastnik Istrabenza in sem kar nekaj izgubil. Smo pa lastniki krivi sami, ker nismo nastavili takih nadzornih svetov, ki bi opravljali svojo funkcijo. In bomo pač ob lastnino. Lastnike pustite pri miru, svoje smo plačali, prevzeli bomo odgovornost, ker smo pustili, da so nadzorni sveti delovali sprivatizirano in ozko. To nam bo šola za naprej. Treba pa je zagotoviti, in pri tem računam na državo in banke, da bodo ohranili dobra podjetja. So se banke upnice sposobne dogovoriti? Upam, da so. Želim, da bi prevladali dolgoročni interesi. Na splošno menim, da bi ravnale modro, če bi - po skrbni strokovni presoji -vstopale v podjetja kot solastnice. Pogoj je, da so podjetja zdrava. Še enkrat pa poudarjam, da ukrepi ne smejo reševati lastnikov, ampak podjetja. Mislim, da je Droga Kolinska vrhunska firma z odličnimi blagovnimi znamkami, a sem slišal, da jo bo kupila Podravka. Tega ne bi smeli dovoliti. Zagovornik nacionalnega interesa? Preprosto verjamem v slovensko lastništvo. Strah meje »fahidiotizma« slovenskih neoliberalnih ekonomistov, ki ne vidijo malo širše. Ob pogoju, da je transparentno in zakonito, bi vsekakor forsiral slovensko lastništvo, ker so slovenska podjetja mnogo bolj družbeno odgovorna, več vlagajo v razvoj okolja. V času krize so dobre družbe še bolj zanimive za tuje investitorje, saj cene delnic padajo. Imate morda kakšne informacije, ali se že kdo steguje recimo po Krki? Prepričan sem (pogleda na uro), da ta trenutek na borzi v Hongkongu in Londonu prav to počnejo, v Ameriki pa bodo čez nekaj ur. Natančno proučujejo, kaj se splača kupiti. Če imaš denar, in nekateri ga imajo, na primer Norvežani, Arabci, Kitajci, je zdaj pravi čas za nakup. Potencialni investitorji dobro poznajo bilance in stanje v naših blue chipih in tega me je strah. Kaj storiti? Podjetja sama imajo vgrajenih kar nekaj mehanizmov, ne bodo se kar tako prepustila sovražnim prevzemnikom. Država pa bi morala prek Kada in Soda generalno zamrzniti prodajo deležev podjetij, ker so zdaj cene prenizke. V takih časih se družinska srebrnina pač ne prodaja. S tem bo že veliko pomagala preostalim lastnikom, najsi bodo tajkuni, skladi, finančne družbe ali zaposleni, da podjetje ne bo prešlo v tujo last. Zdi se mi, da v vladi to že počno, vendar ne obešajo na veliki zvon. Kapitalizem po krizi ne bo več, kakršen je bil. Že o vladnem paketu ukrepov ste dejali, da pomenijo zmago paradigme o socialni državi. Bo to - v globalnem merilu - preobrat k novim vrednotam? Tedaj smo bili pred dilemo, ali socialna država ali konkurenčnost. Rekli smo, daje socialna država tista, ki zagotavlja delovna mesta, ustrezen kulturno-socialno-ekonomski razvoj človeka, kvalitetna delovna mesta. Prvi vladni ukrepi so bili izrazito socialni, novi pa so usmerjeni k povečevanje konkurenčnosti. Marsikaj še manjka, predvsem na področju izobraževanja, inovacij, razvojnoraziskovalne dejavnosti, povezovanja, trženja. Potrebujemo ukrepe, ki bodo povečevali konkurenčnost. Brez tega ne bo socialne države. Solidarizem bo ključen za to, kako se bomo razvijali. Mislim, da smo obsojeni na socialni dialog, h

Medij: Delo - Sobotna priloga
Avtorji: Križnik Božena
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Sobotna priloga
Datum: 04. 04. 2009
Stran: 4