skozi celotno tranzicijo koncentrirala. Število delničarjev podjetij se je postopoma zmanjševalo, deleži posameznih fizičnih in pravnih oseb pa so se povečevali. Pri tem je pomembno vlogo odigralo tuje lastništvo, državno lastništvo in lastništvo menedžerjev. Tuja podjetja so običajno prevzemala večje deleže, država je vstopala v podjetja, ki so bila poslovno neuspešna, menedžerji pa so podjetja prevzemali s krediti. V nasprotju s prevladujočim vtisom so menedžerji podjetja prevzemali od začetka tranzicije, v zgodnjih letih tudi prek spornih by-pass podjetij. Menedžerski prevzemi so vsaj navidezno pospešili tudi umik države iz gospodarstva. Vendar lahko pričakujemo, da se bo v primeru zaplembe lastniških deležev menedžerjev oziroma njihovih podjetij s strani bank in prenosa lastništva k državi, ta proces vsaj začasno ustavil. Kakšna je lastniška struktura danes; normalna ali malo ekscesna? Slovenija ima v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami visok delež državnega lastništva. Sicer pa je o tem, kaj je normalna lastniška struktura težko govoriti. V teoriji poslovnih financ je običajen odgovor o tem, kakšna je optimalna lastniška struktura, takšna, ki je najboljša za doseganje čim večje vrednosti podjetja. Državno lastništvo je v tem pogledu skoraj vedno slabše, saj podjetja tega cilja sploh nimajo, ampak imajo v ospredju kratkoročne socialne cilje, kot je ohranjanje delovnih mest. Zaradi tega se podjetja v državni lasti le redko izkopljejo iz težav in običajno propadejo. Umiranje na obroke Mure je simptomatičen primer. Čeprav menedžersko lastništvo ni slabo samo po sebi, pa so menedžerski prevzemi, ki so se zgodili v zadnjem času, slabi zato, ker menedžerji iz podjetij na nezakonit način črpajo denar, ki ga pozneje uporabijo za financiranje nakupa podjetja. Slabo je tudi zato, ker se menedžerji ne ukvarjajo z razvojem podjetja, na primer razvojem novih produktov, ampak predvsem z lastniško konsolidacijo. V tem smislu je tudi menedžersko lastništvo ekscesno. Ali je menedžer lahko dober lastnik in ali je lastnik lahko dober menedžer? Ob nastanku podjetja sta lastnik in menedžer ena in ista oseba. To pomeni, da je takrat menedžer lahko tudi dober lastnik in obratno. Ko podjetje zraste, se funkcije začnejo deliti. Večja podjetja imajo večjo delitev dela, medtem ko imajo v majhnih podjetjih nekateri ljudje več funkcij hkrati. Lastnik je lahko ob začetku napravil dober produkt ali storitev, vendar to ne pomeni, da bo dober za vodenje velikega podjetja. V večjih podjetjih so funkcije razdeljene in lastniki se pogosto ne znajdejo v tej vlogi. Dobro je, da se takrat umaknejo in prepustijo vodenje podjetja osebi, ki ima več izkušenj z upravljanjem velikih podjetij. Banke imajo lastniške deleže v mnogo slovenskih podjetjih. Kaj menite o tem, da banke tako vstopajo v realni sektor? Banke nimajo interesa po vstopu v lastništvo večine podjetij, vsaj ne kot pomemben lastnik. Če po zaplembi delnic vendarle vstopi, se banka želi čim prej umakniti in ponavadi delež hitro prodajo. Banke nimajo specializiranega kadra, ki bi bil namenjen upravljanju podjetij. Kar pomeni, da ne bodo dobri lastniki in nadzorniki. Na refinanciranje tajkunskih posojil lahko gledamo tako, da banke nočejo vstopiti v lastništvo zaradi strahu pred prevzemom funkcij, ki jim niso kos. V interesu bank je, dapodjetje ne propade, ampak mu posojajo denar, ki bankam prinaša zaslužek. Lahko pričakujemo, da bodo banke zaradi krize še povečale deleže v podjetjih? Absolutno. Banke so tiste, ki bodo prevzemale lastniške deleže in pozneje bodo morale te odprodajati. Istočasno bo predvsem na obe državni banki močan politični pritisk, da še naprej obvladujejo določena podjetja. Recimo Mercator, kar pomeni, da bo država spet imela večjo posredno vlogo v teh podjetjih. Že prej ste omenili državno lastništvo, ki po vašem mnenju ni dobro. Država je slab lastnik zaradi več razlogov. Najprej zato, ker ima druge cilje, kot je maksimiziranje vrednosti podjetja. Ti drugi cilji so pretežno socialni in se kažejo v višjih plačah in nizkem dobičku, prevelikem številu zaposlenih, slabi organizacijski strukturi in podobno. Na kratki rok se ti cilji zdijo všečni, na dolgi rok pa podjetje postane nekonkurenčno. Poleg tega državo zastopajo nadzorniki, ki so redko kvalificirani za opravljanje svojega dela. Gre pretežno za politične izbrance, ki bodo ravnali po diktatu države. To se odraža tudi pri izbiri politično sprejemljivih menedžerjev, ki potem vračajo usluge politikom. Politiki na primer naročajo menedžerjem, naj kupijo določene produkte oziroma storitve od določenih podjetij, ki potem politikom vračajo usluge. Posledica takšnega obnašanja podjetij v državni lasti je, da je rast BDP manjša, kot bi lahko bila, če bi si lastniki bolj prizadevali za večjo vrednost podjetij. Kakšna je idealna lastniška struktura? Optimalna lastniška struktura se razlikuje od podjetja do podjetja. Odvisno je, ali neka lastniška struktura omogoča dosego maksimalne vrednosti podjetja. Običajno velja, daje preveč razpršeno lastništvo slabo, saj lahko slab nadzor menedžerjev omogoča, da ti izpolnjujejo lastne cilje, ki ne maksimizirajo vrednosti podjetja. Če je lastništvo razpršeno, imajo lahko menedžerji veliko moč, ker si ne prizadevajo za maksimizacijo premoženja, ampak za druge cilje. Odgovor na to vprašanje je lahko odvisen tudi od panog. V nekaterih panogah je rezultat lahko merljiv, zato je tam lahko razpršeno lastništvo. Takoj se namreč vidi, kdaj menedžer dela dobro in kdaj slabo. Kako se lastniška struktura utegne spremeniti po krizi? Pred knzo je bil po svetu trend zaprtih družb, kakršna naj bi bila po načrtu Pivovarna Laško. V teh družbah je lastnik tudi menedžer, družbe niso na borzi in so večinoma v stoodstotni lasti. Tak tip organizacije upravljanja podjetij naj bi bil bolj učinkovit. Dosegal naj bi večje dobičke, ker je delničarjem v družbah z razpršenim lastništvom pretežko in predrago aktivno vplivati na poslovanje podjetij. Zato je težko nadzirati menedžerja. Možno je, da bo v prihodnosti lastništvo manj razpršeno. Ker razpršeni model očitno ne daje želenih rezultatov, mislim, da se bo v svetu lastništvo koncentriralo. Koncentracija pa se bo glede na to, da smo tranzicijska država, še nekaj časa dogajala tudi pri nas. Divji zahod slovenskega gospodarstva Transformacija družbene (državne) lastnine nekdanjih socialističnih držav v zasebno je enkratno dejanje, ki se v zgodovini verjetno ne bo ponovilo. Če jo ocenjujemo s sedanjimi očmi, nikjer ni potekala brez težav in jo verjetno s skupno oceno najbolje označuje izraz »kavboj kapitalizem«, ki ga je leta 1991 uvedel ekonomist Jean Tirole, pravi Janez Prašnikar z ekonomske fakultete v Ljubljani. Prašnikar dodaja, dana »kavboj kapitalizem« kažejo tudi zadnja dogajanja in razprave o tajkunih pri nas. Zakon o privatizaciji iz leta 1992 je bil kompromis različnih pristopov in zato kot vsak »design« problematičen z vidika uresničevanja dveh temeljnih ciljev privatizacije: doseganje večje učinkovitosti in zagotavljanje vsaj neke sprejemljive stopnje družbene pravičnosti, navaja naš sogovornik: »Zato bi morala vsaka vlada poskrbeti, da bi z dodatnimi instrumenti usmerjala procese k zagotavljanju teh dveh ciljev. Po letu 2000 pa so stvari ušle izpod nadzora. To se kaže zlasti v zadnjih letih, ko je prišlo do popolne usmeritve k načelu vse prodamo. Tako je razprava o tajkunskem lastništvu povsem prevladala nad vsemi drugimi temami, vključno s tem, da smo zaradi nje izgubili zadnjih nekaj mesecev za reševanje krize.« Menedžerski prevzemi v razvitih gospodarstvih so sicer nekaj normalnega, poudarja Prašnikar: »Magistrski študent kolege Boštjana Jazbeca je nedavno predstavil, da se 80 odstotkov dejavnosti skladov tveganega kapitala v ZDA zgodi z menedžerskimi prevzemi.« Menedžerski prevzemi manjših podjetij večinoma niso bili problematični. Veliko teh je bilo namreč delavsko-menedžerskih odkupov, tako da večje družbene škode z njimi pravzaprav ni bilo. Težava nastane, ko menedžerji ne obvladujejo le majhnega dela gospodarstva, kar je običajno v razvitih tržnih gospodarstvih, pač pa njegov večji del. Tako je pri nas. »Zaradi precejšnje vrednosti takih podjetij, je bilo menedžerske odkupe skoraj nemogoče izpeljati pregledno. Pri tem se država ni pravočasno odzvala. Najboljši primer za to pa sta zdaj Pivovarna Laško in Istrabenz,« pravi Prašnikar. Ta je že neuspešno predlagal, da bi se državna lastnina pretvorila v preferenčno lastnino, tako da bi nastale fundacije, kot je na primer nemški Bosch. S tem bi se lahko napajal tudi pokojninski sistem in ne bi bilo »politično-menedžerskih navez«, ocenjuje Prašnikar in dodaja, da je obdavčitev lastninskih prenosov večjih lastniških deležev podjetij, ki jo je vpeljal takratni finančni minister Dušan Mramor, zadnje, kar je država storila v zvezi z omejitvijo menedžerskih odkupov v velikih podjetjih. Pa še ta ukrep je bil pozneje odpravljen. »Tudi dogajanj v zadnjih nekaj mesecih bi se lahko lotili drugače. Namesto da se je k problemu tajkunskega lastništva pristopilo z neposrednim poseganjem v bančne posle, kar je ustavilo bančno napajanje gospodarstva, bi morali vzpostaviti pogoje, ki bi sprostili kreditni krč, da bi pomagali gospodarstvu kot celoti. Ker se tega ni storilo, je gospodarstvu slabše,« ocenjuje Prašnikar. Pri tem dodaja, da bi »težave tajkunstva« država morala reševati vzporedno z reševanjem kreditnega krča, tako da bi ukrepala v primeru usklajenega delovanja, dokazovala nekonkurenčno delovanje in podobno. N. G.

Medij: Delo - FT
Avtorji: Gole Nejc
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo - FT
Datum: 08. 06. 2009
Stran: 6