prispevala k potapljanju Mure. Ne zato, ker ji ni pomagala z denarjem, temveč zato, ker zanjo in za vsa druga podjetja v tekstilni, oblačilni in drugih delovno intenzivnih panogah ni uzakonila ugodnejših razmer za poslovanje. V državah, kjer so spoznali, da tekstilno industrijo potrebujejo predvsem zato, ker zaposluje veliko delavcev z nizko izobrazbo in predvsem ženske, so kljub tržnim razmeram gospodarjenja to storili z nižjimi davki in drugimi olajšavami. In če bi bila država tudi Muri pomagala na podoben način, bi bila danes podjetje z morda največ dva tisoč zaposlenimi, vendar ne bi bila pred propadom. Včasih množičnega lastninjena so delnice Mure vneto kupovali predvsem finančni holdingi, računajoč, da bodo z njihovo preprodajo dobro zaslužili. Ko so dojeli, da nakup teh delnic ni finančno uspešna zgodba, marveč slabo naloženi denar, so jih v paketih z delnicami donosnih podjetij prodali naprej. Tako so danes več kot polovični lastniki Murefinančni holdingi (največja je NFD), Sod ima v lasti dobro desetino, mali delničarji pa dobrih 30 odstotkov delnic. Večinski institucionalni lastniki niso naredili nič, da bi Muro usposobili za naporno življenje v tržnem gospodarstvu. Za dobro Mure niso namenili niti tolarja ali evra. Zaradi ljubega miru so vedno, kadar so se razmere v njej občutno poslabšale, zamenjali njeno vodstvo. Zaupali so ga tistemu, ne glede na sposobnosti, kije bil nehvaležno nalogo pripravljen sprejeti. Vsi predsedniki uprav Mure od leta 2002, ko seje začela njena sanacija, so naredili zelo malo za njeno rešitev. Tudi zato, ker je bilo njenim lastnikom malo mar, kaj se bo z njo zgodilo. Med predsedniki uprav seje še najbolj trudil Borut Meh, kije Muro držal nad površjem z dobro finančno kombinatoriko. Njegov naslednik in o lastnih velikih sposobnostih prepričani Aleš Kumperščakje dosegel le to, da so se v Muri vsi skregali. Franc Huber, kije nasledil Kumperščaka, sije oblekel prevelik »gvant« in v desetih mesecih dokazal, da še zdaleč ni zmožen voditi tako velikega gospodarskega sistema. Zato težko verjamem, da bodo lastniki tudi udejanjili odločitev, sprejeto z velikim soglasjem, in Muro do 31. maja dokapitalizirali z 8,5 milijona evrov. Tudi če bi kakšen med njimi dejansko imel takšen interes. Finančni holdingi v zdajšnjem času kratko malo nimajo denarja za takšne podvige, ki jim praznijo blagajno. NFD kot največji lastnik Mure ima večje skrbi in interese pri reševanju Istrabenza. Dvomim tudi, da bodo banke upnice sodelovale pri dokapitalizaciji Mure. In če dokapitalizacija ne bo uspešna, se Muri po 31. maju lahko zgodi tudi najslabše. Kajti od države ne more pričakovati čudežne rešitve. Sod, kot solastnik Mure, je že jasno namignil, da ga pri dokapitalizaciji ne bo zraven.

Medij: Delo
Avtorji: Gerenčer Ivan
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Mnenja
Datum: 14. 05. 2009
Stran: 5