pomenljivo ponudili še »padalo« v obliki državnih nadzornih institucij, ki bosta »temeljito opravili svoje delo«, v katero se država nikakor ne bo vtikala. Niso pa pojasnili, kaj omenjeni instituciji sploh lahko storita. Lastniška koncentracija družb, ki obvladujejo skoraj polovico Mercatorja (če prištejemo še koprski Istrabenz, ki je v lastništvo Mercatorja stopil leta 2005 hkrati s Pivovarno Laško, pa okoli 60 odstotkov) je sprožila vrsto nadzornih postopkov. Lani decembra se je z lastniki Mercatorja iz interesnega kroga Pivovarne Laške in Istrabenzom začel takoj po nastopu funkcije ukvarjati novi vodja Urada za varstvo konkurence (UVK) Jani Soršak, s presenetljivim časovnim zamikom (šele po uspešno izvedenem prevzemu Pivovarne Laško, opravil ga je konzorcij družb z Infond Holdingom na čelu) pa še vodja Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) Damjan Žugelj. Večina dosedanjih sklepov in odločb obeh je povzročila reakcije na nasprotni strani. Stranke v postopku so poiskale sodno varstvo, tako da bodo končne odločitve odvisne tudi od razsodb sodišča. Edino zanesljivo pri tem je, da bo dolgo trajalo. UVK: To je koncentracija Jani Soršak vodi več postopkov, v katerih nastopajo Mercator in njegovi lastniki, v tačas najbolj razvpitem pa ugotavlja skladnost koncentracije lastništva Mercatorja s konkurenčnopravno zakonodajo. Po zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence stopi Urad praviloma na prizorišče, ko družba (ali več povezanih družb) objavi ponudbo za prevzem ali ko pridobi kontrolni interes; ta mora v 30 dneh uradu priglasiti koncentracijo. Urad nato presoja, ali je nevarnost, da se s koncentracijo ustvari ali okrepi prevladujoč položaj na trgu, s čimer bi se lahko bistveno zmanjšala učinkovita konkurenca. Iz 11. člena Zpomk-i izhaja, da so prepovedane koncentracije, ki bistveno omejujejo učinkovito konkurenco na ozemlju Slovenije ali njegovem znatnem delu in so posledica ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja. In naprej: »Urad presoja koncentracije zlasti glede na tržni položaj v koncentraciji udeleženih podjetij, njihovo možnost za financiranje, strukturo trga, izbiro, ki jo imajo na voljo dobavitelji in uporabniki, ter njihov dostop do virov ponudbe oziroma do samega trga, obstoj morebitnih pravnih ali dejanskih vstopnih ovir, gibanje ponudbe in povpraševanja na upoštevnih trgih, koristi vmesnih in končnih uporabnikov ter glede na tehnični in gospodarski razvoj pod pogojem, da je v korist potrošnikom in ne ovira konkurence.« In kako je bilo pri Mercatorju? Omenjeni lastniki Mercatorja niso dali prevzemne ponudbe; UVK je začel postopek po uradni dolžnosti, ker je posumil, da so družbe iz kroga Pivovarne Laško že pridobile nadzor v Mercatorju. Sum je bil po Soršakovem mnenju nato tudi potrjen; odločil je, da je to koncentracija, zato je nadaljeval postopek s presojo skladnosti koncentracije. Nesoglasja o presečnem datumu Medtem ko UVK in ATVP štejeta, da presečni datum, ki zavezuje družbe k izpolnitvi določb zakona o prevzemih oziroma zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, sega še v leto 2007, pa lastniki Mercatorja svojo povezanost priznavajo šele od 17. marca 2008, ko je Infond Holding uspešno končal prevzem Pivovarne Laško. Od tod tudi vrsta sporov in nesoglasij med regulatorjema in strankami v postopku. Vse skupaj se je še bolj zapletlo z zamrzovanjem glasovalnih pravic (najprej UVK, nato še ATVP) in pravno spornim pogojevanjem prodaje delnic Mercatorja s soglasjem UVK. Nastala je celo absurdna situacija, vkateri je Agencija Laščanom ponudila dva izhoda: objavo prevzema Mercatorja ali znižanje deleža pod prevzemni prag - potem ko je Urad prodajo že prepovedal. Urad je hotel ostati »na varni strani«, zato je prodajo (Infond Holding - Raishopu) nato vendarle dovolil. In kako bi se klobčič Mercatorja lahko odvil? Po mnenju pravnega strokovnjaka, ki noče biti imenovan, je najprej na potezi Agencija za trg vrednostnih papirjev, ki bi morala dokazati, ali oziroma kdaj so bili lastniki Mercatorja dolžni objaviti prevzem. Ko je ta datum dokončno in pravnomočno določen, se pokaže, kdaj se sprožijo določila konkurenčnopravnega zakona; priglasitev koncentracije uradu v 30 dneh in nato varuhova vsebinska presoja koncentracije. Sankcije in ukrepi Sicer pa je treba vedeti, da potekata postopka pred Agencijo in Uradom neodvisno. Agencija z nadzorom nad izvajanjem prevzemne zakonodaje v bistvu skrbi za enakopravno obveščenost in pravično kupnino za vse, zlasti za male delničarje. Sankcija za nezakonitega prevzemnika (tistega, ki ni dal prevzemne ponudbe) je odvzem glasovalnih pravic v ciljni družbi, dokler kršitelji ne objavijo prevzema ali dokler ne odprodajo deleža v ciljni družbi vsaj v višini, ki presega prevzemni prag. (ATVP je lastnikom Mercatorja izdala tako odločbo, a se je Pivovarna Laško pritožila.) Druga sankcija je plačilo globe, če prevzemnik(i) ni(so) objavil(i) javne ponudbe v roku in na zakonit način. Če Urad za varstvo konkurence odloča o koncentraciji, ki nima podlage niti v objavljeni prevzemni ponudbi (s katero lastniki priznajo koncentracijo) niti v pravnomočni odločbi ATVP, mora koncentracijo najprej vsebinsko obrazložiti in dokazati (dokaz je lahko na primer usklajeno odločanje na skupščini ciljne družbe, usklajeno razpolaganje z deleži). Po presoji o tem, kako koncentracija vpliva na trg in konkurenco po vertikali in horizontali, lahko sklene: A) daje s koncentracijo vse v redu, B) daje sprejemljiva, če prevzemnik izpolni določene pogoje in dodatne obveznosti (korektivne ukrepe, ki jih določi varuh konkurence in nato nadzira izvajanje), C) v najslabšem primeru lahko izda negativno odločbo. Korektivni ukrepi se lahko nanašajo na poslovanje družbe. Če je to premalo, pa varuh lahko naloži tudi odprodajo dela premoženja ciljne družbe. V tem pogledu je zanimiv 53. člen zakona o preprečevanju omejevanja konkurence. Če je prišlo do izvrševanja nedovoljene koncentracije ali če podjetje ni izpolnilo korektivnih ukrepov, določenih y odločbi o skladnosti koncentracije s pravili konkurence, lahko Urad v koncentraciji udeleženim podjetjem naloži ukrepe, s katerimi se ponovno vzpostavi stanje, enako ali čim bolj podobno tistemu pred izvedbo koncentracije, zlasti delitev podjetja ali odsvojitev vseh pridobljenih deležev. Marsikdo si to predstavlja tako, da se deleži od lastnikov, vključenih v koncentracijo, vrnejo prvotnim lastnikom; če karikiramo, od Laščanov in Istrabenza k Sodu in Kadu. Vendar omenjeni pravni strokovnjak pojasnjuje, da stvar ni tako preprosta. Vračanje v prvotno stanje pride v poštev, ko je prevzemnik v ciljni družbi denimo že uveljavljal svoje pravice in obveznosti, ki izhajajo iz koncentracije (denimo če bi Laščani kljub zamrznjenim glasovalnim pravicam glasovali na skupščini Mercatorja), preden je Urad izdal odločbo o skladnosti; taka dejanja so nična. Ničnost ugotovi Urad, nadaljnje poteze pa so stvar civilnih sodnih postopkov. Past so globe Če povzamemo: najhujša »kazen«, ki bi jo lahko izrekla UVK in ATVP, če bi ugotovila kršitve zakonodaje, je torej, da bi odredila Laščanom prodajo Mercatorja. Ne moreta jih prisiliti niti k prevzemu niti k vrnitvi v prvotno lastniško stanje. V tej luči so želje pretežnega dela javnosti, da bi Mercator ostal v slovenskih rokah, nemara celo državnih, na trhlih nogah. Čeprav načeloma varuh lahko določi, komu od kandidatov za nakup lastniki ne bi smeli prodati Mercatorja (denimo trgovskemu konkurentu, ki že ima delež na slovenskem trgu), pa na primer ne more a priori prepovedati prodaje velikemu tujemu trgovcu. Seveda bi moral proti njemu uvesti novi postopek, v katerem bi presojal, kako bi na konkurenco na trgu vplivala nova lastniška naveza. Ta bi bila lahko s stališča potrošnika dobrodošla, prinesla bi svež konkurenčni veter na trg. Lahko pa bi varuh ugotovil, da novi lastnik »razdira« trg po vertikali, da zmanjšuje konkurenco med dobavitelji, in bi prepovedal tako koncentracijo. Teoretično je to mogoče, v praksi pa malo verjetno. Če je torej namera Laščanov, da (radi ali neradi, zaradi pritiskov regulatorjev ali zaradi izboljšanja svoje likvidnosti) prodajo Mercator, iskrena, jim UVK in ATVP tega ne moreta preprečiti. Seveda jim gre lahko tudi zgolj za kupovanje časa (pred dokončno odločitvijo med prodajo in prevzemno ponudbo); čeprav se zdi, da so še boljši zavlačevalni učinek dosegli z vlaganjem tožb proti obema regulatorjema. Le manever? Objava napovedi o prodaji Mercatorja je morda tudi samo manever, s katerim bi družbe iz kroga Pivovarne Laško z grožnjo vstopa tujih dobaviteljev na slovenske police pridobile večjo pogajalsko moč proti državi in nadzornikom trga. Poznavalcem se zdi to še najbolj verjetno. A po odzivu vodilnih politikov sodeč Laščani s tem manevrom ne bodo ne profitirali ne izgubili. Stanja, kakršno je, namreč ohranitve visokega lastniškega deleža brez obveznosti prevzema (četudi koncentracija sama po sebi ne bi bila sporna), pač ne morejo ohraniti. Lahko pa je postopek pred regulatorjema za Laščane izjemno boleč - po finančni plati. Potencialne globe so namreč tako visoke (Urad lahko izreče kazen do deset odstotkov prihodkov v koncentraciji udeleženih družb iz preteklega poslovnega leta, poleg tega pa še do nekaj tisočakov za odgovorne osebe), da bi spravile na kolena tudi uspešno podjetje v konjunkturnih časih, kaj šele sredi krize. Od izreka kazni do plačila glob je sicer dolga pot, merjena v času in sodnih postopkih, a vendar se zdi, da bo to rdeča nit celotne zgodbe. Najhujša »kazen«, ki bi jo lahko izrekli državni nadzorni instituciji, je, da bi Laščanom odredili prodajo Mercatorja. Ne moreta jih namreč prisiliti niti k prevzemu niti k vrnitvi v prvotno lastniško stanje.

Medij: Delo
Avtorji: Križnik Božena
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Mnenja
Datum: 25. 11. 2008
Stran: 5