Tako se tudi s temi vloženimi tožbami, ali bodo uspešne ali ne, bomo seveda videli, vendarle razkriva tisto, kar je ostalo v evforični razlastitvi podrejenih obvezničarjev in delničarjev bank skrito. Na primer: trdi VZMD: da je Banka Slovenije odločbo z izbrisom delnic in podrejenih obveznic razkrila tako, da je skrila večino vsebine in potrebnih utemeljitev in še to šele po izteku pritožbenih rokov. Tožbe so vložene tudi proti konkretnim bankam, ki so razlastile podrejene obvezničarje in male delničarje...

Za temi konkretnimi izbrisi je veliko posamičnih zgodb. Eno od njih je popisal prav tako ogoljufan mali delničar, gospod Jože v zrelih 80 letih, ki je pred štirimi leti vložil v obveznice NLB kar nekaj deset tisoč evrov. Gotovo privarčevanih in prelitih v obveznice, ker so mu uslužbenci banke zatrjevali, da gre za varno naložbo.

Seveda je to ena od zgodb, ki jim lahko v tej čudni bančno reševalni veliki zgodbi desetletja sledimo vsakodnevno. In kakor se doslej ve, je bil takšen razlastitveni način predpogoj za začetek reševanja bank, temelj za dovolitev Bruslja, da lahko s svojim davkoplačevalskim denarjem rešujemo (dokapitaliziramo) banke. Za povrh uporabljen prvič in za zdaj zadnjič prav v Sloveniji. Tako je v EU, še zlasti, če si majhen in nepomemben, ali pač ne?

A sanacijski vlak bančnega sistema v Sloveniji pelje naprej. Tako lahko vsi tisti stotisoči opeharjenih in razlaščenih podrejenih obvezničarjev in malih delničarjev z zanimanjem in verjetno tudi ogorčenjem, ki pa »ta glavnih akterjev« tako ali tako ne zanima, opazujejo, kaj se na tem sanacijskem bančnem vlaku dogaja.

Na primer: banke, ki so zdaj v tem reševalnem paketu, so dobile z decembrsko dokapitalizacijo poleg denarja tudi sanacijske obveznice. In kakor poročajo mediji, banke na račun teh, decembra lani pridobljenih ali izdanih sanacijskih obveznic, že služijo. V Dnevniku so izračunali, da bi lahko z njimi dosegli ali celo presegli 30-odstotni letni donos.

Vprašanje torej je, zakaj so lahko te obveznice tako donosne, tiste podrejene obveznice in »podrejene« delnice pa so bile tako zavržne, da so morale kot navadni ničvredni papir pristati na gnoju slovenskih bančnih zgodb? Zakaj se ni iskalo odgovorov in načinov, da bi tudi lastniki podrejenih obveznic in delnic lahko pristali na reševanje zavoženih bank, z nekim diskontom, neko drugo obliko, ne pa s čistim izbrisom?

O filmu Volk iz Wall Streeta sem imela »ločeno« mnenje, saj se mi je zdel absolutno predolg z vsemi tistimi neskončnimi ponavljanji zblojenih orgij, ki sledijo sprevrženim goljufijam in posledično uspehom finančnih sleparjev.

A tudi če bi film skrajšali za polovico, bi bilo Scorsesejevo sporočilo isto: finančni svet je že zdavnaj ušel iz kakršnihkoli vajeti in pravil. In etike. Etike? Kaj je to etika? Očitno je le, da bi te filmske volke lahko prepoznali že vsaj dvajset let nazaj, ko so se začeli pri nas kaliti privatizacijski volki. Teh volkcev je po Sloveniji kolikor hočemo. Takorekoč se zdaj tedensko zvijajo na naših sodiščih, kjer jih »daje« predvsem izguba spomina.

A ostanimo pri tekočih bančnih sanacijskih poslih. Komaj smo dobili slabo banko, ki je že začela nekako delovati, že se »medijsko« zgražamo nad plačami vodilnih v teh bankah, da o nejasnostih, kdo na slabi banki pristane in kdo ne, sploh ne govorim. Bitka za to, da bomo izvedeli za glavne bančne volkce, ki so slabe kredite in s tem slabo poslovno prakso nasploh dodeljevali in omogočali, še zdaleč ni končana, vendar je že v svojih zametkih deležna predvsem preprek.

Na prvi pogled bi lahko naredila primerjavo z v devetdesetih letih slavnim »Koržetovim skladom«, kjer niso pristala samo slaba podjetja, ampak tudi tista, ki so si šla malce odpočit na ta Koržetov sklad. Zgodbe o sanacijskih dobičkarjih in izgubarjih se namreč ponavljajo: dobičkarji so si podobni, izgubarji (davkoplačevalci) pa, če izpustimo zakon narave, isti.

Filozof G. W. F. Hegel je menda na dejstvo, da se njegove teorije ne ujemajo z resničnostjo, odgovoril: »Uboga resničnost, prav smili se mi.«, kakor se je na filozofa v knjigi Angeli vesolja spomnil Einar Mar Gudmundsson, sodobni in nagrajevani pisatelj iz Islandije.