se je hitro širil, pridobival glasnost, pisalo se je, da je SIB mati vseh afer, da je to slovenski Parmalat (v tej italijanski firmi so takrat vodilni poneverili 14 milijard evrov). Moja zavračanja v javnosti so bila v tem neurju preslišana, enako v tistem času nekaj objavljenih mnenj strokovnjakov o SIB. Poslovniške pravice, da na odboru DZ pojasnim zadeve, mi niso omogočili. Prav tako se je J. Janša izmikal pogovoru pred sejo. J. Janša je na DZ trdil, da je SIB prejela nekaj deset milijonov mark davkoplačevalskega denarja, da je bila predvsem pralnica denarja za politične somišljenike, da je »Klemenčič zaslužil silne milijone na račun malih delničarjev« in še. Zdelo se je, da je banka leglo gospodarskega kriminala. Ne prvo, ne drugo, ne tretje ni bilo res. Pri ljudeh pa je vžgalo, zaustavljajo te na cesti, kažejo s prstom, posmehujejo se, mnoga vrata so ti zaprta. Doživiš hude ure. Sčasoma to mine, najdejo se dobri ljudje in preživiš. Prva resnica. Republika Slovenija sploh ni dala nekaj desetin milijonov mark, dala je sedem milijonov dolgoročnih terjatev, izplačljivih v naslednjih 15 letih (večino teh terjatev je dobila Ljubljanska banka in nekaj Ljudska banka v Celju). Republika Slovenija je denar v precejšni meri dobila nazaj prek plačil treh davkov v 12 oziroma 14 letih poslovanja banke. SIB je pred prodajo Energetiki poslovala 12 let, zaposlovala je 110 ljudi - vzgojila nekaj odličnih bančnikov (sedaj v tujih bankah), imela je pet enot in vsa pooblastila za mednarodno poslovanje. Precej dela vsa ta leta. Nesporno želja, da naredimo nekaj ne le za lasten žep, ampak za skupno dobro v Sloveniji. Druga resnica. V času poslovanja je banka odobrila blizu 8000 kreditov, posebej drobnemu gospodarstvu po vsej Sloveniji. Zunaj vseh fizičnih možnosti je, da bi to opravil posameznik - zaradi nadzora je kreditni odbor vedno vodil drugi član vodstva. Po politični usmeritvi se razumljivo komitentov v gospodarstvu ne sprašuje. Neverjetna obtožba. Tretja resnica. Podpisani ni zaslužil silnih milijonov: dejansko je nastala med nakupno in prodajno ceno delnic precejšna razlika, a končala je v rezervah banke. Nadzori ob nakupu in nato sodni ter kriminalistični postopki so to nesporno ugotovili. Na zagovoru pri policiji (gospodarski kriminal) sem na ta in druga vprašanja odgovoril, priložil dokaze. Tudi davkarija me je takrat pozvala, da prinesem dokazila o zaslužkih. To, kar sem v času afere objavil v medijih, so potrdili tudi ti nadaljnji postopki. Pred dvema letoma in pol je bil na drugi stopnji končan sodni postopek v prid meni in drugim obtoženim, nekaj pred tem pa tudi zavrnjen obtožni predlog tožilstva na okrožnem sodišču. V dosedanjem petletnem postopku likvidacije banke prav tako nihče ni sprožil kakšnega dodatnega postopka proti meni oziroma vodstvu banke. Na državnem zboru ni bilo navedeno, da je bila banka velikokrat kontrolirana od Banke Slovenije (še sedaj mi ni jasno, kdo je vse to naročal). Prav v letu pred prodajo je BS opravila kontrolo dvakrat, a takrat sta bili še dve redni reviziji, nadalje revizija NLB in skrbni pregled KPMG, skratka šest različnih kontrol neposredno pred prodajo oziroma zadnja ob koncu prodaje. Trditve uvodničarja (še več drugih) so bile nedokazana, politično umazana sumničenja. Vlado Klemenčič, Ljubljana

Medij: Nedeljski dnevnik
Avtorji: Klemenčič Vlado
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Paragrafi
Datum: 28. 12. 2008
Stran: 9