EUGENIJA CARL: Igor Bavčar bije bitko s časom. Pred vrati je 30. marec, rok, do katerega se mora z bankami dogovoriti kako bo odplačal skoraj milijardo evrov težak dolg. Dogovora z bankami še ni. Ta teden se bodo, morda zadnjič, spet pogajali. Bavčar po naših virih k bankirjem hodi s sanacijskim načrtom, ki jih nikakor ne prepriča, zlasti ne vstop v lastništvo in odpis dela posojil. Kako dihajo banke, je uradno nemogoče izvedeti. Vsi vpleteni molčijo.
IGOR BAVČAR (predsednik uprave Istrabenza): Pogovor z bankami ne bom komentiral danes sploh.
CARL: Kdaj pa ?
BAVČAR: Ko bodo končani.
CARL: To je?
BAVČAR: To je del pogovora z bankami.
CARL: Možnost za soglasje naj bi se vse bolj odmikala. Banke menda gledajo le še, kako bi v tej zgodbi čim manj izgubile in kot zgleda Bavčarju niso več pripravljene popuščati. Če dogovora do prihodnjega ponedeljka ne bo, potem je stečaj skorajda neizbežen. In kje je nastal izvirni greh, da nekdaj biseru primorskega gospodarstva tako črno kaže? Začelo se je s prodajo osnovne dejavnosti. S prihodom Bavčarja na čelo Istrabenza so se morali bencinski servisi umakniti bolj tveganim poslom, nakupovanju in prodajanju premoženja v dejavnostih, ki med seboj poslovno gledano niso imele veliko skupnega.
JANKO KOSMINA (nekdanji predsednik nadzornega sveta Istrabenza): Prodaja tistih bencinskih servisov je bila ena velikih strateških napak. Jaz sem takrat opozoril in je to tudi zapisano v zapisniku nadzornega sveta, da bo to imelo dolgoročne posledice za nadaljnji razvoj Istrabenza. Moram pa povedati, da so takrat vsi podprli to prodajo in k tej odločitvi sem prispeval tudi svoj glas.
CARL: In nato prodaja, nakupi, Petrol, Mercator, Droga Kolinska, Banka Koper, Turistična divizija, informatika. V tako velikem in panožno razvejanem imperiju se je Bavčar izgubil. Upravljanje je spolzelo iz rok. Zadnji udarec je zadala še svetovna finančna kriza, ki je delnice koprskega holdinga pahnila v brezno. Podporniki so začeli zapuščati barko. Nazadnje, konec prejšnjega tedna eden najbolj zvestih, Janko Kosmina. Užaljen, ker mu je Bavčar za hrbtom prodal koprsko marino. Sedem let je nadziral Istrabenz, naj bi ga nadziral, kajti Bavčar ga je že od vsega začetka nadvladal. Dolgo mu je prikrival tudi poskus menedžerskega prevzema.
KOSMINA: Jaz sem gospodu Bavčarju tudi očital, ko smo maja meseca izvedeli iz medijev, da je pač kupil 25 procentov ali koliko že delniške družbe Istrabenz. To je bilo maja meseca in takrat smo tudi ugotovili, da bi nas moral obvestiti kot nadzorni svet že prej, saj se je ta nakup zgodil že leto pred tem.
CARL: Težjih vprašanj za Bavčarja ni imel celo takrat, ko se je dolg začel povzpenjati v vrtoglave višine in so se začeli iskati kupci za Istrabenzovo premoženje.
KOSMINA (20.3.2009): Kriza je pač prisotna in prisiljeni smo, glede na morda na nekoliko preambiciozne načrte, ki jih je Istrabenz imel in ki smo jih podpirali, pač ukrepati in stvari pač prilagoditi realnemu stanju, ki je pač to, da bo treba na žalost nekatere naložbe verjetno odprodati.
CARL: Vse bolj se krepijo teorije, da je Kosmina ravnal tako, kakor je, tudi zaradi tesne vpletenosti članov njegove družine v Istrabenzovo poslovanje. Polet dobivajo tudi govorice, da bo moral Bavčar kmalu prepustiti Istrabenzovo krmilo.
BAVČAR: Vi me poznate, jaz, kar mene zadeva, sem šel že skozi mnoge projekte v slabih in dobrih časih in tukaj pač mislim oddelati svoje delo, moj mandat traja. Kaj bodo odločili nadzorniki, bo pa seveda odvisno od rezultatov.
CARL: Rezultati so več kot zgovorni. Ravnanje tihega in neškodljivega nadzornega sveta tudi. Se bo našel kdo, ki bo Bavčarju zaradi slabega vodenja pokazal vrata? Pa je moralna kazen dovolj za nekoga, ki je na kolena spravil enega stebrov našega gospodarstva, ogrozil razvojne možnosti hčerinskih podjetij, sam pa bi odšel z napolnjenim bančnim računom? Očitno se bo tudi Istrabenzov primer končal v stilu slovenske prakse, v tovrstnih primerih nihče ne odgovarja, ne kazensko, ne materialno.
PESEK: Dober večer, spoštovani gostje. Med vami sicer ni nobenega pravnika, ampak se vam zdi, da bi lahko bil v primeru, tem, ki smo ga videli, sum zlorabe menedžerskega položaja ali pa sum goljufije kdaj potrjen?
PETRA SOVDAT (Finance): Ja, to bo odvisno od sodišč. Predvsem pa od tega, ali se bo našel kakšen delničar, ki bo vložil tožbo proti upravi in nadzornemu svetu. Vemo pa, da v Sloveniji…
PESEK: Se bo našel kakšen delničar, mali delničar?
KRISTIJAN VERBIČ (predsednik Združenja malih delničarjev): Ja, prej ko slej, se doslej ni nihče javil. Je pa dejstvo, da je treba to dokazati in v tem primeru smo v kakšnih drugih situacijah, sorodnih, naleteli na težavo konkretnih dokazov in dokumentov. Tudi sodišče se je postavilo na stališče, da recimo ključnih dokumentov v takih primerih, recimo že zapisnikov nadzornega sveta in tako naprej, nismo mogli pridobiti z naslova delničarjev in to je sigurno ena od težav, ki seveda pomeni pri dokazovanju odgovornosti lahko bistven problem. Zato, v kolikor se ta praksa ne bo spremenila in dostopnost do dokumentov, predvsem v smislu informiranosti delničarjev, potem je seveda to pod velikim vprašanjem.
PESEK: Mi smo sicer zdaj veliko slišali o Igorju Bavčarju in slišali tudi veliko izjav gospoda Kosmine. Gospod Kosmina je odstopil dva meseca pred iztekom mandata, med drugim seveda ni bil vnovič predlagan med nadzornike. Kakšna pa je odgovornost gospoda Kosmine kot prvega nadzornika za nastali položaj, kako vi vidite to situacijo?
BORIS MAZALIN (Konfederacija Sindikatov 90 Slovenije): Ja, očitno je, da je ta odgovornost morala izbiti dno že prej, da bi moral gospod Kosmina kot izkušen poslovnih in kot dober poznavalec dejavnosti, torej tudi Istrabenza seveda reagirati pravočasno. Tudi sam je nakazoval na nepravilnosti, na nekatere opozarjal, vendar mislim, da je to opozorilo premalo, da bi moral resno reagirati in dejansko že prej odstopiti, če drugače ne bi šlo.
SOVDAT: Predvsem, če lahko dodam, njegova prva naloga je, če se ne strinja s potezami uprave, da pač odstavi upravo. Zdaj, zato seveda je pomemben konsenz, oziroma treba je najti soglasje drugih nadzornikov. Ampak to je bila njegova prva naloga, ne pa odstop.
PESEK: Gospod Tajnikar, vi dobro poznate ta razmerja. Je tudi politika gospodarstva med gospodarstveniki samimi, kdo je tu koga vodil in kdo je bil v čigavih rokah lutka?
Dr. MAKS TAJNIKAR (Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani): No, jaz mislim, da je gospod Kosmina naredil napačno potezo čisto na začetku že, ko je sploh sprejel ta položaj. Jaz mislim, da je on računal, da na nek način človek, kot je gospod Bavčar, da je tak človek primeren za to mesto, človek, ki ima veze v politiki, človek, ki je po naravi velik človek…
PESEK: Ampak zgolj to, brez velikih gospodarskih izkušenj, brez vsega.
TAJNIKAR: Seveda, hočem reči tiste stvari, na katere je mislil verjetno gospod Kosmina, ko je povabil pravzaprav gospoda Bavčarja v Istrabenz. To je človek avtoritete, ki zna nastopati in tako naprej. Ampak jaz mislim, da se je v enem in drugem primeru zmotil. Po eni strani sodoben menedžer ni tak, to, kar ste sami dejalo. To mora biti človek, ki seveda ima neke izkušnje. Na žalost imamo pri nas po celem gospodarstvu celo kopico mladincev, kot jaz temu pravim, ki menedžirajo milijarde premoženja in nimajo nobenih izkušenj. In za to delo dobijo tudi zelo visoke plače. In mislim, da je to bila prva napaka. Mislim, da tak človek, da bi to moral biti res človek z izkušnjami. Po drugi strani… In pa seveda sodoben človek, človek s sodobnim menedžiranjem. Po drugi strani je pa tako, da kakorkoli vzamemo, jaz mislim, da so zadnje spremembe, ki so nastale v slovenskem gospodarstvu, na nek način vseeno zmanjšale ta vpliv politike. In tu je pravzaprav tudi gospod Kosmina po svoje napačno nastavil. Mislim, da je tudi zelo napačno dejstvo, napačno njegovo delovanje, da je nekako poskušal osebno vstopati v to družbo. Kar je zastavil kot direktor, je bilo zelo značilno. Tam so bili njegovi sinovi in on je videl tudi nekatere svoje čisto osebne interese v tej igrici, ki pa seveda se ni iztekla.
PESEK: Predlagam, da se pred drugim krogom pogovora premaknemo nekoliko k financam in pogledamo, kdo vse terja denar od koprskega Istrabenza.
ERIK BLATNIK: Državni NLB in NKBM, s 182 milijonov, Abanka in Gorenjska banka, obe v posredni državni lasti, 92 milijonov, UniCredit 144 milijonov, Hypo 108 milijonov evrov. To je le del denarja in upnikov, ki jih mora Bavčarjev Istrabenz poplačati, če želi ohraniti zdajšnjo lastniško strukturo. Skupnih dolgov pa je bistveno več, za skoraj milijardo evrov. Od tega naj bi jih koprski holding ustvaril za okoli 500 milijonov, preostalo pa hčerinske družbe. Največji posamični upnik je UniCredit. Vodi ga France Arhar, ki je poleg tega nekakšen koordinator tako imenovanega konzorcija 19 bank upnic. Te so dale Bavčarju do konca meseca čas, da jih prepriča, da je sposoben odplačati dolg. Kakšen načrt ima Bavčar, se zaenkrat še ne ve. Prav tako so še vse rešitve odprte, pravi Arhar.
Dr. FRANCE ARHAR (predsednik uprave UniCredit Banke): Verjemite, tukaj je cela vrsta vprašanj, ki jih moraš vedno imeti pred očmi in ne jemati samo ta individualni interes, da boš čim prej barko zapustil. Daleč od tega. Vi veste, kateri so sestavni deli, kaj se v teh sestavnih delih dogaja, kakšno je število zaposlenih v teh sestavnih delih, kako so ti sestavni deli uspešni in kako so ti sestavni deli strateško pomembni.
BLATNIK. Dolgovi, ki jih je Bavčar pridelal z velikopoteznimi načrti, pa niso njegovi edini križi in težave. Istrabenz je namreč na borzi vsak dan vreden manj. To je cena, po kateri se je delnica Istrabenza prodajala pred slabim letom in pol (143,28). To pa je cena delnice danes (9,60). Se morda ustvarjajo pogoji za ugoden nakup Istrabenza?
PETER JENČIČ (finančni analitik, Medvešek Pušnik): Vsekakor je pač tukaj lahko pričakujemo ne, da se bo pojavil kupec recimo iz kakšnih drugih bogatih držav, ampak bolj v smislu, da se bodo pojavljali interesenti za nekatere od teh delov skupine Istrabenz. Torej predvsem se v tem času govori o Drogi Kolinski, kjer gre dejansko za del podjetja, oziroma del skupine, ki je najbolje poslujoč.
BLATNIK: Po nekaterih neuradnih informacijah naj bi banka UniCredit Bavčarju že predstavila kupca, ki je Drogo Kolinsko pripravljen kupiti za 250 milijonov evrov, s čimer pa se ne strinjajo tiste banke, ki imajo svoje dolgove zavarovane z delnicami Droge Kolinske. Zanjo se zanima tudi srbska prehrambena družba Centroproizvod. Ta upa, da bo nakup vodilnega slovenskega prehrambenega podjetja, ki ga vodi Slobodan Vučičević, delno financirala srbska vlada, lahko tudi tuji investicijski sklad. Bi lahko novi lastniki Istrabenza in njegovih hčerinskih družb postale banke tako, da bi dolgove prelile v lastniške deleže? Za zdaj je to malo verjetno, saj je za večino bank to skrajna možnost. Uporabile pa naj bi jo takrat, ko bodo vse druge izčrpane.
PESEK: Tako. Nekako več scenarijev se ponuja. Ena je stečaj, druga je, da se terjatve spremenijo v lastniške deleže in tretja je dokapitalizacija. Kaj je najbolj verjetna možnost, kaj se bo zgodilo?
SOVDAT: V tem trenutku ja najbolj verjetna možnost stečaj, predvsem po današnji objavi, da UniCredit, čeprav je gospod Arhar še prejšnji teden trdil drugače, da se išče konsenz, nekako zasegel 8 odstotkov Mercatorja. In to zna po oceni dobro obveščenih potegniti cel plaz ostalih bank, ki imajo tudi z vrednostnimi papirji zavarovane svoja posojila. To pa potem posledično pomeni, da Istrabenzu ne bo več ostalo veliko premoženja, predvsem ne tega likvidnega pa večvrednega, s katerim bi lahko poplačal te dolgove. Tako, da je stečaj zdaj v bistvu zelo blizu.
PESEK: Kaj stečaj pomeni za zaposlene, kakšna je tukaj preglednost?
MAZALIN: Ja, situacija je že precej napeta tudi brez te napovedi stečaja. Tukaj sta seveda, imamo recimo opraviti z živilsko industrijo in s turizmom, ki so ena zdrava osnova, ki so to zdrava podjetja, ki še producirajo in niso podjetja v neki krizi. Seveda se pa bojijo tega izčrpavanja. Seveda, če pride do stečaja, bodo vsi pobirali iz teh podjetij vse, kar bo dobrega in delavci se seveda bojijo za delovna mesta, ki so sedaj v Drogi Kolinski v zadnjih letih so se delovna mesta prepolovila praktično. Seveda, stečaj bi pomenil še dodatno grožnjo tem dejavnostim. Čeprav pravim, to so zanimivo vsa podjetja, ki so dobra, ki niso v krizi in kljub temu se delavci bojijo za svoj jutri, v primerjavi s tistimi, ki so itak vsak dan na spisku brezposelnih.
PESEK: Neka posplošena trditev velja, pa kaj, če holdinga več ne bo, vendarle gre tukaj samo za par deset ljudi. Torej to neko veliko breme za obalo naj ne bi bilo. Kako vi vidite to situacijo.
TAJNIKAR: No, nekaj je na tem. Mi se moramo zavedati, da v bistvu ne govorimo o stečaju Istrabenza, ampak, da govorimo o stečaju Istrabenz holdinga, kjer so, pravzaprav večina terjatev je vezana na holding Istrabenza. In v tem primeru ta stečaj ne pomeni takojšnjega odpuščanja ljudi. Firme, ki so v skupini Istrabenz, pravzaprav lahko tudi v takih razmerah naprej poslujejo. Mislim, da niti ni tako velikih ovir, da bi kakšne večje težave nastale. In jaz se zelo strinjam s tem in to je mogoče prav zanimiv nauk iz te zgodbe. Namreč Istrabenz po svojih programih sploh ni na tistih področjih, v tistih sektorjih, ki so zdajle kritične, recimo v teh kriznih razmerah. Konec koncev energetika je ena najbolj perspektivnih panog verjetno v tem trenutku. Prehrana vedno gre, tudi številke, če opazujete sedaj, ni nobene krize recimo v prehrani…
PESEK: Turizem verjetno bo tudi…
TAJNIKAR: Turizem je še najbolj, ampak pri turizmu bomo šele videli, kaj se bo pravzaprav zgodilo. Tako, da konec koncev dejavnosti, ki jih združuje Istrabenz, sploh niso sporne. In jaz sem prepričan, da večina podjetij lahko popolnoma normalno naprej živi. Če bi bil stečaj holdinga. Tako, da skoraj sem bolj prepričan nekaj, da seveda stečaj holdinga bi zelo prizadel tiste, ki so danes lastniki, Maksime Holdinga. In tu seveda so tudi mali delničarji, tu so seveda delničarji NFD-ja in seveda tu je Petrol, državni Petrol. In po mojem bi ti največje breme nosili. Seveda, tu je tudi Igor Bavčar s svojo lastnino. In tisto, kar je mogoče, bi rekel, dobro pri takem stečaju je, da zagotovo stečaj, da tako rečem, izloči to tajkunsko lastnino, o kateri veliko govorimo, gospoda Bavčarja. Ampak na žalost je zdaj zraven tudi kar precej škode med drugimi lastniki.
PESEK: Kako vidite mali delničarji to situacijo, tudi drugi dve možni rešitvi, ali kaj slutite, da se bo dejansko s tem stečajem zgodba končala?
VERBIČ: Glejte, ne gre za vprašanje Igorja Bavčarja ali koga drugega v tem primeru. Stečaj, prisilna poravnava, to so po naši oceni najslabše možnosti. Ne samo za delničarje Istrabenza, čez 14 tisoč delničarjev podjetij, ki imajo v lasti Istrabenz, Maksima Holding 25 tisoč delničarjev, Petrol 40 tisoč, vse male delničarje, ki bi v tem primeru zopet potegnili najkrajšo. Če pa se ozremo, kaj bi to pomenilo za banke in nenazadnje tudi interes širše skupnosti v tem pogledu, smo prepričani, da bi takšen neorganiziran, nevoden konec Istrabenza bil najslabša možnost. Tudi kar se bank tiče, bi verjetno iz tega naslova dobile manj, kot v kakšnem drugem scenariju. Mi upamo, da bo vendarle in očitno je napočil čas, da po dolgem času, letih nedogovarjanja med naključnimi akterji, vendarle zdaj prihaja do iskanja nekih rešitev, kako zdaj, ko že vsem teče voda v grlo, rešiti zadevo. Ampak vendarle ocenjujemo, da čas je še in skupno iskanje rešitev bi bilo najbolje. Ne zaradi kateregakoli posameznika, ampak generalno, za lastnike, za skupnost, nenazadnje tudi banke in pa v smislu prodaje tega, kar ima Istrabenz v lasti, smo prepričani, da so to v veliki meri dobre naložbe, tudi strateške naložbe, vsaj v energetiki, vsaj pri instalacijah. In zelo slabo bi bilo, če bi prišle pod ceno, poceni v roke, oziroma bile odprodane.
PESEK: Torej vi še vedno mislite, da se še lastniški deleži, te terjatve, da se še ta oblika lahko pokaže in da se tudi ti zdravi deli odkupijo?
VERBIČ: Vsekakor menimo, da je treba iskati dogovor, eno organizirano rešitev in da je to, kar slišimo v zadnjem času, pogosto tudi zaradi neke vrste privoščljivost, ki je seveda v tem primeru razumljiva. Tudi mali delničarji imamo precej zamer do teh tako imenovanih tajkunskih zgodb. Vendarle pa tukaj ni prostora za to. Treba je iskati dogovor in iskati najboljšo, racionalno rešitev.
PESEK: Je kdo, ki lahko Igorju Bavčarju pomaga, politika?
TAJNIKAR: Jaz mislim, da politika ne. Tisti, ki bi se v politiki danes upal pomagati na nek način, dalo bi se, seveda, po mojem bi naredil tudi politični samomor. So pa lahko tu banke. Ampak moram zelo izpostaviti, seveda pravzaprav variant ni veliko. In v kolikor seveda se banke odločijo za pretvorbo svojih terjatev do Istrabenz holdinga, pa tudi drugih podjetij v lastniške deleže, potem seveda se začno banke ukvarjati z neko stvarjo, ki je slaba. In ki pravzaprav…
PESEK: In ki ni njihova.
TAJNIKAR: …Ni njihova, pa ne samo, da ni njihova, ampak oni dobijo v roke slabo podjetje in to je tisto, kar je nesreča Istrabenza. Če bi to bilo dobro podjetje, bi bilo za banke mogoče to celo ugodno. Če bi bile razmere na kapitalskih trgih dobre, tudi mogoče. Ampak tako so dobili slabo podjetje, bi dobili slabo podjetje. In banke v bistvu sploh niso usposobljene, da gospodarijo s slabim podjetjem. Skratka vrnili se bomo tja, kjer smo bili recimo leta, ne vem, 91, ko so banke imele celo vrsto naložb v podjetjih, ki so bile slabe. Potem bi pa res potrebovali neko agencijo za sanacijo bank znova. In jaz se bojim, da se bomo tukaj zelo kontaminirali. Drugič pa tako, meni se ne smilijo preveč lastniki konec koncev Istrabenza, pa so veliki ali mali, bolj mali, kot veliki. Namreč, ker mi smo začeli danes razgovor o tek, kako pravzaprav je deloval nadzorni svet. In jaz mislim, da lastniki so popustili. Lastniki so naredili glavno napako. Jaz niti ne obtožujem gospoda Bavčarja, obtožujem pa gospoda Kosmino, ker je v funkciji bil, da kontrolira gospoda Bavčarja in seveda obtožujem lastnike, ker lastniki bi morali seveda pogruntati, kaj se dogaja v Istrabenzu in pravi čas reagirati. Tako pa se je kar stalo, čakalo, da je gospod Bavčar delal svoje poteze. On je bil glavni lastnik, čeprav ni bil seveda v resnici lastnik.
PESEK: Zelo na kratko.
VERBIČ: Vsekakor je to velik problem, vloga nadzornih svet in relacija do uprav družb, ne samo v primeru Istrabenza, ki je zelo očiten, pač pa tudi drugod. To, kar se dogaja v Sloveniji na tem področju, da tisti, ki je uprava v drugem podjetju nadzira upravo in nadzornika, to v urejenih ekonomijah seveda ne more biti tako. In druga stvar, verjetno bodo, ne samo zaradi primera Istrabenza, banke morale glede na posojila, kot so jih dajala, ustanoviti podjetja, ki bodo upravljala te naložbe in jih na ustrezen način seveda, ne upravljale, ampak potem odprodajala, kakorkoli že, pod nekimi pogoji, ki bodo dorečeni in pa boljši, kot pa iz stečajnega postopka.
MAZALIN: Jaz mislim, da ne moremo mimo odgovornosti države in politike. Ves finančni krah, tako svetovni kot domači, se je začel zaradi naveze med politiko in kapitalom. To je eno, drugo, odgovornost države bi tukaj morala biti izpostavljena. Država tukaj sodeluje vendarle s svojimi deleži in tudi s svojimi nadzorniki in sodeluje z denarjem davkoplačevalcev. Zato bi državo morala skrbeti, ne zaščita Bavčarja, ampak bi morala v bistvu reprogramirati samo sebe, svoj odnos do teh podjetij, ki so sedaj uspešna, ki dajejo ljudem kruh in ki so perspektiva, da izidemo iz te krize. In država se tej odgovornosti ne more izogniti. Na koncu koncev so ta imena, ki jih danes tukaj omenjamo, samo posamezni akterji, ozadje je pa čisto drugo in veliko težje, veliko za politiko bolj neprijetno.
PESEK: Zdaj smo celo brez prvega nadzornika. Rešitve…
SOVDAT: No, saj njegovo funkcijo je prevzel njegov namestnik Tomaž Toplak, bivši šef KAD-a.
V zadnjem letu sta pa tudi že prej dva odstopila.
TAJNIKAR: Jaz ne bom rekel, da recimo država ni kriva v preteklosti, še pa še in tudi jaz sem prej začel govoriti o tem, kako se je zgodba v resnici Istrabenza začela. Ampak jaz mislim, da v tem trenutku, tako kot ste vprašali, bi pa jaz zelo svetoval državi, da na ta način intervenira in zelo odsvetoval bi, da banke spreminjajo terjatve v deleže. Ker jaz se ne strinjam z vami. Jaz mislim, da banke slovenske niso v takšni meri kontaminirane s temi slabimi podjetji, da bi bilo potrebno, bi rekel na nek način en program sanacije slovenskega bančnega sistema vpeljati. To bi bilo zelo, zelo škodljivo za slovensko gospodarstvo.
SOVDAT: No, je pa težava predvsem pri nekaj državnih bankah, na KBM, Abanka in NLB, ker imajo precejšen del svojih kreditov nezavarovanih. Torej zdaj pomeni, če se bodo nekatere banke, ki imajo zavarovana posojila, bodo ta zavarovanja unovčila, našim bankam ne bo ostalo nič. Tako, da jaz se ne strinjam z gospodom Verbičem, da je neorganiziran stečaj najslabša rešitev. Jaz mislim, da v tej situaciji, kjer smo zdaj, je stečaj, bo veliko bolj organiziran, kot so zdaj dogovori, ki potekajo. Vsaj glede na to, kaj se sliši.
PESEK: Zelo hitro…
MAZALIN: Ampak kdo bo odgovoren recimo za možen scenarij? Posojilo, ki je bilo najeto, da se obnovi stari Hotel Palace Kempinski, je zdaj padlo na eno od večjih hotelskih podjetij, ki ne more tega posojila nikakor izplačati. Lahko samo ožemajo delavce vsak dan, pa prodajo en kup lokalov, pa še ne bodo mogli plačati. Skratka, to podjetje bo prišlo na dražbo, poceni ga bodo prodali. Mislim, scenarij je lahko izredno črn, če tukaj ne bo odgovornost in kombinacija odgovornosti med državo in bankami.
PESEK: In v naslednjih dneh bomo to spremljali, saj naj bi se konec meseca ta zaplet že rešil. Hvala lepa vsem štirim za vse informacije.

Medij: TV Slovenija 1
Avtorji: Pesek Rosvita
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Odmevi
Datum: 23. 03. 2009
Termin: 22:12
Trajanje:25