CVETKA PERŠAK (delavska direktorica v Muri): Predlagala sem, da na osnovi mnenja največjih lastnikov, da Mura danes ni več nič vredna in da bi jo prodali za 1 evro, vzamemo ta izziv, torej postanemo lastniki, večinski, in zaposleni sami vzamemo, prevzamemo odgovornost za reševanje Mure.
BRATOŽ: No, medtem si je delavska direktorica zaradi ogorčenja v Muri premislila in odstopila od svoje ponudbe. In kakšne so razlike med sanacijo podjetnika Pečečnika, ki je svojo ponudbo tudi že umaknil, in prokurista Podlesnika, ki ima v tem trenutku še edini aktualen predlog. V Sodu niso zadovoljni ne z enim ne z drugim, vprašanje pa je, ali ni za boljšo ponudbo že prepozno.
CIRILA SEVER: Murin prokurist Zdenko Podlesnik: v dveh podjetjih bi zaposlili 1415 delavcev za vsaj pet let. Za to bi potreboval 11 milijonov evrov. Podjetnik Joc Pečečnik pa je obljubljal 1300 zaposlenih, posodobitev blagovne znamke in ustanovitev dveh outlet centrov. Z nepremičnino bi vložil 10 milijonov evrov, država naj bi jih prispevala do 37. Zaradi kritik, tudi vladnih, je Pečečnik svoj predlog umaknil. Upravni odbor Soda pa ni bil zadovoljen ne s Pečečnikovim ne s Podlesnikovim predlogom, zato do 17. avgusta pričakuje morebitne nove ali dopolnjene obstoječe ponudbe. Murina uprava bo svoj predlog dopolnila.
ZDENKO PODLESNIK (prokurist Mure, 3.8.2009): Vsekakor. Mi že vmes, odkar smo prejšnji teden dobili občutek, da niso zadovoljni s tem, kar je bilo pač preko medijev slišati glede družbe, ki je dala ponudbo prejšnji teden, da mi našo dopolnimo s tistim manjkajočim delom. To je tisti del, ki se nanaša na reševanje, bom rekel, preteklih obveznosti in pa presežka delavcev.
SEVER: Da se duri lahko ponovno odpro, je dejal tudi Pečečnik. Toda:
JOC PEČEČNIK (31.7.2009): V tem primeru bi verjetno jaz ne bi več bil pripravljen vlagati 10 milijonov evrov in sprejemati 20-milijonske kredite na svojo glavo, ampak bi verjetno država morala financirati vse in bi mi upravljali to podjetje in ga morda z dobičkom odkupovali. Takšno varianto bi se šli.
SEVER: Če do 17. avgusta upravni odbor Soda ne bo prejel ponudbe, ki bi mu bila po volji:
UROŠ ROTNIK (predsednik upravnega odbora SOD-a, 3.8.2009): Bomo poiskali od obstoječih rešitev optimalno.
SEVER: Trenutno pa obstaja le ena, tista, ki jo je pripravila uprava Mure. Prokurist Podlesnik pa je potrdil, da se je včeraj sešel z morebitnim tujim vlagateljem, ki bi v ljutomerskem obratu Mure ohranil okrog 200 delovnih mest, ponudbo pa pričakujejo v petek.
BRATOŽ: Dober večer trem ekonomistom. Gospod Dimovski, začneva midva. Že 2004, 2000 - 2004, ko ste bili vi minister za delo, ste imeli tako rekoč istega pacienta na mizi. Tudi takrat je vlada pošiljala denar v Muro, prave vizije ni bilo. Zdaj imamo pravzaprav morda spet podobno situacijo; nekaj denarja se je za silo našlo, prave ideje pa ni. Pa me zanima, ali ni to spet podaljšanje te agonije, kupovanje socialnega miru, v katerem bo morda kakšen od ministrov šel malo bolj mirno na dopust?
DR. VLADO DIMOVSKI (Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani): Ja, poglejte, vprašal ste veliko vprašanj. Naj začnem v bistvu s časom, kjer je, od leta 2002, 2003, kjer smo takrat, da tako rečem, reševali Muro. Bi rekel, da je situacija danes različna tudi zaradi različne zunanje situacije, bi pa rekel, da je bila v tistem trenutku vlada veliko bolj aktivna v smislu dajanja iniciativ. Jaz namreč v tem trenutku pogrešam iniciative s strani vlade. Kot vidite, vlada nastopa v bistvu kot tisti: dajte nam neke rešitve, mi bomo pa potem presojali. Zakaj ne bi obrnili? Dajte pravzaprav biti bolj iniciativni. In v tem trenutku se mi zdi, da je pravzaprav vlada, pa tudi ti državni organi, da pravzaprav vedno zamujajo. Ker ta situacija je bila predvidljiva, vedelo se je, da je gospodarska rast strmo padla v lanskem letu, da bo prišlo sigurno do velikih problemov, ne samo v Muri, ampak tudi v drugih podjetjih v Sloveniji; nekateri še čakajo. In takrat bi bilo potrebno reagirati...
BRATOŽ: Ampak tudi takrat je škripalo. Pošiljali ste milijone, vizije o nekem resnem prestrukturiranju pa ni bilo.
DIMOVSKI: Ne bi rekel tako. Takrat je bila vizija, da se pravzaprav... Moramo vedeti, takrat je bilo 6500 ljudi zaposlenih v Muri, kar je bistveno več kot danes, in je bil problem še bistveno težji.
BRATOŽ: To se je naredilo, to je šlo na polovico, ampak še premalo.
DIMOVSKI: To se je naredilo, ampak se je naredilo postopoma. V tistem trenutku smo v bistvu dosegli en dogovor tudi s sredstvi Evropske unije, da smo ustanovili tri podjetja in pravzaprav z matere, podjetja, zaposlili na hčerinska podjetja. Mislim, da je takrat vse skupaj bilo na koncu zaposlenih okrog 1200 ljudi, delalo se je Rene Leasaurd, za Bossa in tako naprej, skratka za uveljavljene znamke in mislim, da smo takrat dobro zastavili. Zakaj je potem proces restrukturiranja ali prestrukturiranja zastal, ne vem. Verjetno je bilo pomanjkanje, bi rekel, tega dizajnerskega in puta, ki bi sigurno moral biti, in pa seveda nekaterih drugih, nujno potrebnih ukrepov, predvsem na področju financiranja, ki jih pa tista vodstva po letu 2003, 2004, niso izvedla.
BRATOŽ: Gospod Tajnikar, vas se je Mura na nek način, če nekoliko prenesem, zgodila že s TAM-om, kar nekaj let nazaj, ko ste zapirali torej v Mariboru največji industrijski obrat na Štajerskem. Včerajšnji javni poziv Soda ekspertom, investitorjem, torej vsem, zainteresirani javnosti - kaj bi to bilo, dejanje obupa ali resna poslovna poteza?
DR. MAKS TAJNIKAR (Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani): No, jaz mislim, da ne eno ne drugo. Pravzaprav problem je v tem, da na nek način v tem trenutku si nihče ne upa potegniti prave poteze. Ko ste že spomnili na TAM, meni je pravzaprav žal v mojem življenju to, da nisem naredil stečaja. Verjetno bi me ravno tako izgnali s stolčka ministra, ampak vsaj jaz bi pri sebi menil, da sem naredil pravo potezo. Tako pa se dejansko daje v ta podjetja denar, leto za letom, desetletje za desetletjem, spremembe ne nastajajo in potem imamo seveda kulminirane takšne situacije, kot so danes v Muri. Zavedati se morate, da je pravzaprav Mura mogoče samo v prvi polovici devetdesetih let se relativno dobro pobrala v tistih tranzicijskih zgodnjih časih. Čas za prestrukturiranje Mure je bil druga polovica devetdesetih let in potem se ni zgodilo nič. Pravzaprav se je ohranjal na nek način status quo v tem podjetju, bi pa morala, podjetje pa bi moralo doživeti seveda resne preobrate.
BRATOŽ: Prej je rekel, če vas lahko prekinem, gospod Dimovski, da se je vendarle kar veliko naredilo v njegovem mandatu. Pravite, že pred tem je bilo konec?
TAJNIKAR: Ja, seveda, za to, kaj se je naredilo in kaj se ni, bi bilo treba zelo resno prediskutirati zadevo. Namreč zavedati se morate, da se je zmanjšalo seveda število zaposlenih, ampak osnovni poslovni koncept se pa ni spremenil. Dejansko je Mura izgubljala v tem trenutku, tistem trenutku in tistih časih pravzaprav trg in ker ni bilo več trga, je pravzaprav skrčila tudi svojo dejavnost in to je bilo to. Medtem pa če pa opazujete, kakšen je poslovni koncept Mure in kaj danes govorimo, kakšna bi Mura morala biti, da bi lahko preživela na svetovnem trgu in konkurenci, ta poslovni koncept ni bil živ nikoli po mojem v Muri. Kar jaz Muro spremljam, od daleč ali od blizu, jaz nisem nikoli slišal za en zelo resen, zanimiv, izzivalen pravzaprav in modern poslovni koncept.
BRATOŽ: Gospod Ovin, se vam ne zdi, da takšni apeli, kot smo slišali včeraj, nekako sporočajo nekaj drugega, da direktorji, državni direktorji, recimo v državnih družbah, kot je gospod Kuntarič, ne opravičijo te visoke plače, ki jo imajo in skratka ne storijo tega, kar bi morali, ampak prosijo nekoga drugega, naj opravi njihovo delo?
DR. RASTO OVIN (Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor): Torej, direktorji so trenutno zelo izpostavljeni, tako kot je izpostavljen Sod, kot so izpostavljeni tudi tisti, bom rekel, podjetniki, ali pa pobudniki, ki so se bili pripravljeni zdaj v to zgodbo spustiti. Vendar v ozadju je nekaj drugega. V ozadju je to predvsem, da je država v osnovi slab gospodarstvenik in pa drugič, da naša tranzicija v resnici po vseh teh letih, toliko časa smo že neodvisni, ni bila zaključena. Namreč eno je reševati Muro, kjer mislim, da so vsi dejavniki, tako kot seveda tudi moja dva spoštovana kolega tukaj, naredili vse, kar je bilo možno, ampak tiste prave klime, ki bi govorila o tem, da imamo tukaj znanje; namreč mi moramo vedeti, da je največji problem po mojem Slovenije, eden največjih problemov, da smo izven tehnološkega kroga, izven tistih družb, ki si pravzaprav pomagajo naprej s tehnologijo. Mi moramo vedeti, da ima močno razvit tekstil tudi Švica, in v Švici kljub vsem tem azijskim zgodbam in tako naprej tečejo stvari popolnoma drugače. In s tem pravzaprav v samo Muro, oziroma v strukturo same Mure nikoli ni prišla neka - kako bi rekel - kadrovska sila, ki bi pravzaprav ravnala tako, kot se na tem tržno zelo občutljivem segmentu ravna. Veste, eno je urediti denar, drugo je urediti socialne razmere za delavce, tretje je potem urediti tudi trenutke, ko mora država pristopiti na pomoč. To je popolnoma jasno. Samo na koncu koncev je relevantno to, ali tisti, ki vodijo podjetja poznajo samo tehnologijo. Zdaj ne mislim na šivanje, ampak mislim na tržno zelo veliko, tržno zahtevnost tako velikega konfekcijskega podjetja, kot je Mura bila in končno še tudi je.
BRATOŽ: In takih menedžerjev ni?
OVIN: Tega znanja v Sloveniji ni. Bili smo pa, kot vemo, ne samo v tem primeru, tudi v kakšnih drugih, zelo skrbni, da ni prišlo do kakšnega, recimo, bom rekel tujega menedžmenta in podobno. Ne rečem, da je to edina rešitev, ampak iz našega, bom rekel, dokaj nekonkurenčno naravnanega gospodarstva, sploh v prejšnjih časih, in tudi zdaj se stvari šele spreminjajo, je težko pričakovati, da bi prišel nekdo, ki bi pravzaprav imel vizijo prav v tej panogi. In zaradi tega bi mogoče, glede na prispevek, ki je bil prej, jaz tvegal eno opredelitev in jaz mislim, da bi se s tako spoštovanim menedžerjem, kot je gospod Pečečnik, bilo treba usesti, mogoče malo več časa porabiti za to, da je nekdo, ki ima takšen ugled, bom rekel, pripravljen notri iti in poskušati nekaj narediti.
BRATOŽ: Bi veljalo torej delati malo več, kot pa... Je kazalo, da je prišlo do neke ponudbe in ta je v enem dnevu propadla.
OVIN: Mislim, da glede na resnost situacije, tukaj so tisoči ljudje, plus zadaj njihove družine, to je pravzaprav vse območje, da bi bilo treba pred mogoče enim takim širšim pozivom, češ, ljudje, predlagajte, ko se pojavi eno takšno ime, bi bilo treba mogoče z njim več časa, več energije vložiti. Kar pa ne pomeni da jaz ocenjujem ponudbo, ki je prišla od gospoda, ki sem ga omenil, kot zdaj absolutno rešitev in absolutno pomembno.
BRATOŽ: Ampak kot ponudbo, na kateri je potrebno še nekaj narediti in morda...
OVIN: Tako je. Poglejte, mi imamo tukaj eno sliko, ki se imenuje Zara, ne rečemo, da je to pravzaprav možno posnemati, kajti to je postala medtem že globalna družba, ampak to je treba nekaj popolnoma obrniti. To ne gre več za to, ali se bo, denimo, ena znamka, dobro, bil je vmes tudi nek predlog, naj bi se neka nova znamka razvila, tu bi jaz videl manj možnosti za to, ampak treba je znanje, ki ga imamo na tem področju, ga je treba po mojem kombinirati s tujci in iskati nekaj popolnoma drugega.
BRATOŽ: Dobro. Še nekaj me zanima. Pečečnik je bil zelo razoočaran v petek, ko je nastopil v tem studiu, nad ekonomisti, tudi verjetno nad vama oziroma vajinimi izjavami. Pravi, da ste ga prikazovali kot manipulatorja, ki bi z državnim denarjem reševal Muro, kar da lahko naredi tako rekoč kdorkoli, pa vas je tako rekoč izzval v tem istem nastopu, ponudite boljšo varianto, kot sem jo jaz. Kakšne variante ponujate?
DIMOVSKI: Glejte, jaz bi še eno stvar prej dodal. Kar se celega tega postopka reševanja Mure tiče, bi dal dve iztočnici še, preden odgovorim na to vprašanje, da se ne bi izognil. Prvič, pri samem iskanju rešitev se je pokazala popolna zmedenost državnih organov. Mi smo Sod praktično spoznali v vlogi, da tako rečem, lastnika praktično šele včeraj. Prej se je skozi govorilo, da je to NFD, da je glavni lastnik in tako naprej, Sod je pa praktično celo obdobje stal ob strani. Ne vem, zakaj. Tudi ne vem, kakšna je vloga Kada, recimo. Zelo vpijejo, ko je treba nastaviti posamezne menedžerje, uprave, nadzorne svete in tako naprej, obe dve ti instituciji, državni. Ko je pa treba dejansko konkretno nastopiti kot, bi rekel, tisti, ali kot lastnik ali pa kot državne agencije, ki imajo neko določeno vlogo, takrat jih pa nikjer ni.
BRATOŽ: Dobro.
DIMOVSKI: Oziroma izgubljajo pozicijo.
BRATOŽ: Gremo naprej. Vaš odgovor Pečečniku.
DIMOVSKI: Kar se pa tiče, gospodu Pečečniku sem pa jaz rekel, da ga seveda cenim s področja, kjer je, bi rekel, ustvaril tudi nekaj inovacij in podobno, da pa verjetno bi bilo potrebno videti, kakšen team bi imel okoli sebe. Tudi jaz mislim, da v bistvu bi morali podjetnikom dati več priložnosti. Ampak poglejte, mi praktično nimamo, kar bi moral recimo Kad narediti, nobenih kriznih menedžerjev. Zdaj se, recimo, ugiba, kdo bi bil najboljši menedžer, recimo v Muri ali pa v kakšni drugi organizaciji, ker praktično tega instituta nimamo. Pa bi ga morali imeti. In mislim, da bi bila rešitev predvsem v tem, da bi bistveno pojačali trženje. Meni se zdi, da tukaj, čez celo obdobje, da je bila Mura praktično neko proizvodno podjetje, ki pa praktično ni imela nobene resne trženske strategije.
BRATOŽ: Ampak, če govorimo konkretno o soluciji, ki potrebujemo po 17.avgustu...
DIMOVSKI: Konkretno resolucijo je pa po mojem, kakor sem jaz seznanjen, bi rekel, vlada prehitro prekinila pogajanja. Kakor sem seznajen, se je vlada začela, na poziv vlade, pogovarjati z gospodom Pečečnikom in je v trenutku, ko je bil to samo osnutek, praktično to zablokirala. Morala bi verjetno celoten postopek pogajanja, če ga je že povabila, pripeljati do konca. Tukaj je bilo nekaj elementov po moje, ki so bili nejasni; nejasno je bilo financiranje, nejasno je bilo v bistvu trženje, ko je bilo govora o tem, da bi v bistvu država morala odkupovati, da tako rečem, proizvodnjo Mure, kar bi bilo seveda v nasprotju z nekimi pravili Evropske unije...
BRATOŽ: Skratka drugačno financiranje in poudarjeno trženje. Tako?
DIMOVSKI: Ja, in še eno stvar. Glejte, tukaj imamo praktično eno situacijo, kjer se v bistvu ne komunicira z ljudmi. Tukaj, poglejte, ljudje dobivajo vsak dan neke drugačne informacije, kaj se dogaja, kako se dogaja, kakšna je situacija, da so bilance drugačne... Celo vrsto informacij smo slišali. Pa naj se enkrat v bistvu transparentno pove, kakšna je dejansko situacija! In tukaj mislim, da je odgovornost na strani vlade, da bi morala bolj transparentno stvari peljati in na koncu koncev smo pred tem, da bi morali reformirati v bistvu cel sklop teh državnih institucij, da bi začele svoje delo opravljati tako, kot je treba.
BRATOŽ: Dobro, ne vem zdaj, če smo sicer dobili vaš popoln odgovor na to, kar je ponudil Pečečnik...
DIMOVSKI: Ne morete ga dobiti v celoti, zaradi tega, ker je to proces. To sem povedal. Zaradi tega, ker je bil proces ustavljen v enem trenutku in...
BRATOŽ: Ampak nekaj pa vemo, trženje in drugačno financiranje.
DIMOVSKI: Tako.
BRATOŽ: Gospod Tajnikar?
TAJNIKAR: No, jaz bi najprej rekel, jaz sem tudi kritiziral prav v tem studiu na nek način gospoda Pečečnika, ampak nisem rekel, da je manipulator. Jaz sem samo rekel, da program, kakršnega je on predložil, strokovno ni resen. In za tako resne probleme, za tako velike denarje, recimo, takega programa ne smeš predložiti. On je sicer dejal, da je imel okoli sebe strokovnjake, ampak potem se mora pa zavedati, da nima okoli sebe strokovnjakov. In tudi če vse tri programe, o katerih danes govorimo, danes ste enega tudi prestavili, delavske direktorice, pogledate, pravzaprav velja isti očitek. To so nestrokovni programi. To so programi, ki jih na vladi ne morejo sprejeti. Tudi če bi dr. Dimovski bil minister, bi pravzaprav rekel ne, ker tak program preprosto na vladi ne morete podpreti. Je enostavno tako sestavljen, da ga ni mogoče. Mimogrede, je zdaj gospod Pečečnik, če prav vem, na počitnicah in se zelo težko z njim tudi pogovarjam. Bi pa nekaj drugega rekel. Mene pa ta primer pravzaprav, Mure, in tudi ko se spomnim na TAM, bi rekel, izziva z drugo temo...
BRATOŽ: Ampak mene zanima to, kar bi vi pravzaprav odgovorili njemu, na njegovo vprašanje v petek, kako bi vi kot ekonomist reševali Muro?
TAJNIKAR: Jaz pravzaprav ne bi nič, jaz nimam denarja, da bi ga lahko reševal in mene spraševati je brez veze. Mene lahko kvečjemu on zaposli kot strokovnjaka, ki mu lahko svetujem, tudi celo me je klical, da greva na kavo, pa potem nisva šla na kavo, kar je škoda po svoje. Nisem pa jaz v vlogi gospoda Pečečnika. Jaz na žalost nimam tega denarja, da bi lahko šel v Muro, Muro prevzel in tam reševal zadeve. Če bi imel ta denar, ni rečeno, da se tega posla tudi mogoče ne bi lotil. Ampak bi rad nekaj drugega rekel. Tisto, kar mene moti v Muri zelo resno, je to dirkanje tako rekoč v vsakem trenutku na vlado. Vi se morate zavedati, res, da je v Muri eden od lastnikov Sod, ampak še večji je NFD, ki je zasebni lastnik in še večji so drugi zasebni lastniki. In jaz mislim, da je seveda v prvi vrsti seveda pomembno to, da se mi enkrat moramo zavedati, ko imamo v podjetjih zasebne lastnike, so zasebni lastniki, ki so odgovorni, kakšni so menedžerji in kaj se s podjetjem dogaja in tudi posledice tega morajo nositi zasebni lastniki. Zato jaz navijam za stečaj. Ker to je edini način, da se kaznuje, bom grobo rekel, zasebne lastnike. Če vi zdaj obtožujete državo in pričakujete, kako bo država stopila v to podjetje in rešila to podjetje, lepo vas prosim, potem smo hudo naivni in se teh letih, od 90. naprej, nismo naučili nič. Jaz sem bil minister v takem času, lahko povem o svojih izkušnjah. Ni mogoče pričakovati, da bo zdaj ena majhna četica ljudi iz Soda, Kada ali koderkoli, recimo šla v Muro in rešila problem. Tisti, ki to čaka, čaka na nekaj, kar je, kar se ne more zgoditi. Če pa bi bil stečaj že pred dvemi meseci, kakor smo recimo mnogi rekli, da je treba takoj to narediti, bi pa danes zelo verjetno gospod Pečečnik teh 10 milijonov že vlagal v najeti del Mure in bi imel Muro.
BRATOŽ: Dobro. Stečaj kot rešitev.
TAJNIKAR: Jaz mislim, da smo, da zopet zamujamo z eno zgodbo na način, ki jo poznamo iz devetdesetih let. In trpijo delavci, to je tisto, kar je najbolj nerodno. Ne, lastniki se smejijo, lastniki pri tem nimajo nobenih posledic.
BRATOŽ: Še eno aktualno temo bomo komentirali, pa najprej prispevek. Po razvpiti prodaji Kolonela italijanskemu poslovnežu Ceraniju še vedno ni jasno, kdo bo plačal dolgove lastniške verige Pivovarne Laško. Po izstopu Boška Šrota iz te družbe največja posojila, predvsem Infond Holdinga, sicer niso več tako imenovana tajkunska, vendar jih slovenske banke ne nameravajo podaljševati. V prihodnjih dneh bo tako jasno, ali bodo tveganja prevzele italijanske banke in ameriški skladi ali pa je bilo vse skupaj le predstava za javnost.
FLORJAN ZUPAN: Po vstopu Ceranija in premetavanju delnic ostaja družini Šrot, ki je leta 2006 začela graditi imperij, le še 0,7 odstotka delnic pivovarne, vrednih dva milijona evrov. Cerani je za tretjinski delež Kolonela najverjetneje plačal slabih pet milijonov evrov dolga Atke Prime.
JANI JAVORNIK (Gorenjska borzna družba): Ali gre tukaj dejansko samo za 30-odstotni delež ali pa bo sledila še nadaljnja prodaja, bomo šele videli.
ZUPAN: Ostali dolgovi pa so še neporavnani. Kolonel jih ima še 5, Center Naložbe 57, Infond Holding pa približno 270 milijonov evrov, ob tem, da NLB že išče kupca za Infondov četrtinski delež pivovarne. Tržaški poslovnež s slovenskimi koreninami trdi, da bo poravnal dolgove, če bo dobil vrnjene glasovalne pravice.
PIERPAOLO CERANI (Iniziative Generali 96, 30.7.2009): Če bomo dobili pravico do glasovanja in se bomo v nekaj mesecih organizirali, bomo zagotovo odplačali dolg Ljubljanski banki in še dvema manjšima bankama, ki imata prav tako težave.
ZUPAN: Vendar Soršak glasovalnih pravic še ne namerava vrniti. Cerani pa nima denarja za vrnitev dolgov, ampak za njim stojijo italijanske banke in menda ameriški skladi.
GREGOR GRMEK (DZU Ilirika): Ob več skladi se lahko postavijo, ker v končni fazi sama Pivovarna Laško oziroma celotna skupina okrog, je v svetovnem merilu to dokaj majhno podjetje. Tako da s tega vidika bi se lahko tudi kak večji tuji sklad našel.
ZUPAN: In če se Šrot še lahko umakne, so mali delničarji, teh je približno 15 tisoč, v večji negotovosti.
BINE PANGRŠIČ (BPH Medvešek Pušnik): V situaciji, kakršna je sedaj, enostavno investitorji nimamo oziroma investitorji nimajo dovolj podatkov, da bi se odločili, ali je to za tečaj delnice oziroma za podjetje skrajno pozitivno, ali je pa skrajno negativno.
ZUPAN: Če ima Cerani resne namene, bo moral najprej vrniti dolgove, Kolonel in Center Naložbe poslati v stečaj, nato pa še dokapitalizairati Infond Holding, v nasprotnem primeru pa bodo dolgovi ostali bankam in na bremenih davkoplačevalcev.
BRATOŽ: Torej, gospod Ovin, kdo bo plačal vse te milijone? Ali je Cerani nekakšen garant, kot pač tuj investitor, kot nekdo, povezan s tujim kapitalom, kakorkoli že, obremenjen z določenimi namigi, kam segajo njegove poslovne naveze? Bo zaradi Ceranija prišlo laže do, recimo kreditov v tujini?
OVIN: Torej, da bi to vedel točno, kaj se je tu zgodilo, menda bi bil edini, razen nekaj mogoče oseb, ki so prav v poslu in točno vedo tudi, kaj delajo. Namreč gre za tipične nepregledne transakcije pravzaprav, ki že od časa, od začetka tega desetletja, ko se je pravzaprav začel oblikovati en močnejši, da tako rečem, sloj podjetnikov, ki so videli, kaj je vse možno storiti. Država je bila varno zaprta pred vstopom tujega kapitala, računali smo pač, da bo domač kapital dvignil Slovenijo oziroma domače znanje, domače podjetništvo. Te stvari so se dogajale in tukaj se zdaj ena zgodba, ki je v medijih nadomestila Istrabenz, odvija tako, da je pravzaprav težko karkoli reči. Zagotovo pa je poteza takšna, da vzbuja to pričakovanje, kot vi pravite, nekdo, ki ima zunaj pač neko poslovno ime, ki ga pa sam seveda ne morem soditi, prebrali smo eno in drugo, ima verjetno lažji dostop do, recimo virov, kot nekdo, ki ga zunaj ne poznajo. Glede vašega vprašanja, kdo bo nosil posledice tega; čim banke ne bi mogle dejansko do teh, kako bi rekel, do vračila teh dolgov, potem je vaš odgovor seveda pravilen. Mislim pa, da tukaj ne gre samo za banke, ampak gre za razne poslovne sisteme in, kako bi rekel, finančne institucije, ki sodelujejo v teh raznih navezah. In te bodo dodatno seveda utrpele in njihovi komitenti in tako naprej, tako da mislim, da bo prišlo do nekega spin off učinka, mislim, da se ta že dogaja, tudi na podjetja, ki na prvi pogled nimajo s tem nobene povezave.
BRATOŽ: Skratka, da se bo to vse skupaj še razširilo?
OVIN: To se bo razširilo, vendar pa sama velikost teh transakcij, bom rekel, ki so medijsko zelo, zelo zanimive, jaz pa vendarle verjamem to, kar bančniki trdijo za tako imenovane tajkunske kredite, sama velikost teh transakcij pa ni takšna, da bi recimo ogrozila bančni sistem in tako naprej. Ampak čim je tam kaj narobe, potem ste seveda pravilno postavili to tveganje davkoplačevalcev.
BRATOŽ: Kaj se bo izpletlo na koncu iz te zgodbe? Kdo je torej Cerani, slamnati lastnik ali novi gospodar slovenske srebrnine?
DIMOVSKI: No, jaz ga ne poznam, tako da v bistvu ne morem soditi. Bi pa rekel, da je sploh zanimiva celotna ta struktura, ta veriga. Kako je sploh do tega lahko prišlo, da ena majhna firma, da tako rečem, na koncu lastuje praktično eno največjih slovenskih podjetij, kjer je v celem sistemu 16 tisoč ljudi zaposlenih in kjer so praktično tri blagovne znamke ogrožene? In jaz mislim, da je tako, kot smo imeli prej Muro, da je eden glavnih problemov tukaj, da izgubljamo te glavne, bi rekel, nosilne vlečne konje, blagovne znamke. In v tem primeru je zgodba majčkeno drugačna, zaradi tega, ker je šlo v bistvu za nepregledno lastninjenje, za nepregledno ustanavljanje teh tako imenovanih predalov. Ampak spet, državni organi so to vedeli. Bi morali spremeniti sistem...
BRATOŽ: In zatajili, kot so zatajili pri Muri.
DIMOVSKI: In zatajili, tako kot pri drugem, ampak z drugega vidika, da tako rečem. To se pravi, nas čaka temeljita obnova, da tako rečem, gospodarskega sistema, kjer tak poslovni model, ki se je tukaj dogodil, ne bi bil in ne bi smel biti več mogoč.
BRATOŽ: Kam pelje ta manever Boška Šrota?
TAJNIKAR: Jaz mislim, da je to zelo zabavna zgodbica, ki ima dve varianti. Nobena ne ogrozi nobene resne firme, ki je znotraj Pivovarne Laško. To je treba reči, da ne bodo ljudje živčni tam, kjer ni potrebno, da so živčni. Ena zgodbica je seveda, da je gospod Šrot se umaknil seveda iz tega tajkunskega prevzema, dosegel je, kar je lahko dosegel, več ne more v tem trenutku, zagotovo in seveda je svoj delež prodal. Jaz upam, da ga je dobro prodal, ker je zelo veliko vreden in bo prišel nekdo drug, ki bo to zgodbo pripeljal do konca. Tako, kot ste tudi vi rekli, tajkunske zgodbe je konec, banke lahko znova kreditirajo zadeve. In potem seveda, ko ste vprašali, kdo bo plačal dolgove, plačali jih bomo kupci, preko tega, da se bodo seveda izčrpavale firme, ki so v okviru Pivovarne Laško, ampak ne tako, da bi propadle, zagotovo ne. Druga varianta seveda pa je, da pravzaprav gospod Šrot v tem trenutku ne ve čisto dobro, kaj pravzaprav počne, da skuša na silo nekaj mašiti s temi svojimi investicijami in prodajami. V tem primeru bo pa slej ko prej prišlo do stečaja, seveda Infond Holdinga in verjetno Centra Naložb in če pride do stečaja, potem bodo seveda pa plačali v največji meri tisti kupci, ki bodo kupili seveda te deleže v stečajni masi, v vnovčenju premoženja, in zelo verjetno tudi seveda ljudje, ki so lastniki bank, ali pa ki so vlagali denar v banke. Tukajle nekaj malega bomo verjetno takrat prispevali tudi davkoplačevalci.
BRATOŽ: Tudi mi. Dobro. Verjetno bomo v nadaljevanju še marsikdaj sedeli tukaj na to temo, preden bomo prišli do epiloga te zgodbe. Hvala lepa vsem za pojasnila.

Medij: TV Slovenija 1
Avtorji: Zupan Florjan,Bratož Tomaž,Sever Cirila
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Odmevi
Datum: 04. 08. 2009
Termin: 22:00
Trajanje:20