pooblastila, namesto z upravljanjem družb, ki so jim bile zaupane za vodenje, so se ukvarjale s prevzemanjem teh istih družb. Uprave so, namesto za razvoj podjetja, najemale posojila za prevzeme. Ne samo, da so dobivale plačo, hotele so še lastništvo. REŠITEV: Po zdajšnji zakonodaji skupščina delničarjev lahko odpokliče člane nadzornega sveta, ki jih je izvolila, pred potekom mandatne dobe, za sklep o odpoklicu je potrebna najmanj tričetrtinska večina oddanih glasov. Rešitev je sprememba zakona o gospodarskih družbah, ki za statutarne spremembe in predčasen odpoklic nadzornikov zahteva navadno večino (50 odstotkov plus ena delnica) navzočih delničarjev. Znižanje na navadno večino onemogoči zdajšnjo prakso menedžmenta, kije imel 25 odstotkov plus eno delnico, da je lahko blokiral večinskega lastnika do izteka mandata nadzornikov, ki menedžmenta niso mogli zamenjati. Navadna večina omogoči lažjo zamenjavo nadzornikov in poveča strah uprav pred zamenjavo, kar omogoči bolj dinamično upravljanje podjetij, uprave pa opravljajo delo, za katero so najete oziroma plačane. 2. DRŽAVNE POMOČI ZA DELAVCE, NE ZA USTNIKE TEŽAVA: Ne smemo biti družba socialnih podpirancev, ljudje želijo živeti od svojega dela, ne od državne pomoči. To je izjava Dušana Semoli-:a, prvega človeka svobodnih sindikatov Slovenije. Absolu-:noje treba ohraniti socialno državo. Vendar pa nad razdeljevanjem državnih pomoči ni zadostnega nadzora, ni »cost benefit« analiz, koliko se ta državna pomoč povrne tako državi, podjetjem kot predvsem zaposlenim, poleg tega pa niso onemogočene zlorabe uporabe državne pomoči. Sistem pomoči se kaže na primerih Mip, Mura, Paloma, Elan in drugih. REŠITEV: Državna pomoč je v prvi vrsti namenjena ljudem in šele nato lastnikom družb, oziroma lastnikom družb le, če s tem zagotovijo delovna mesta, dodano vrednost, razvoj, ne pa da prek svetovalnih in drugih pogodb državno pomoč izčrpajo v svoje žepe. Pri družbah, kjer analize pokažejo, da pomoč ni ekonomsko upravičena, jo je treba razdeliti neposredno med zaposlene s ciljem, da sami poskrbijo zase z ustvarjanjem nove aktivnosti. 3. ZLORABA PRISILNIH PORAVNAV TEŽAVA: Težava prisilnih poravnav je, da delničarji podjetja ohranijo delnice (vrednost jim sicer upade, toda v prihodnjem poslovanju se lahko znova dvignejo), medtem ko upniki utrpijo škodo. REŠITEV: Ob prijavi prisilne poravnave delnice prevzame v upravljanje sodišče, kijih proporcionalno razdeli med upnike glede na njihove terjatve ali pa pravično v skladu z reorganizacij skim načrtom drugim družbenikom. 4. PREPOVED IZTISNJTVE MALIH DELNIČARJEV TEŽAVA: Namen iztisnitve malih delničarjev je povsem običajen institut, ki je v osnovi namenjen temu, da lastnik pravično izplača preostale ter tako samostojno vodi podjetje. Pri nas so iztisnitve zaradi tranzicijskih motivov zlorabljene. REŠITEV: Za obdobje desetih let uvedemo določilo, da je iztisnitev malih delničarjev srednjih in velikih podjetij mogoča samo s soglasjem ATVP in ministrstva za gospodarstvo. Onemogočiti je treba tudi izključitev prednostne pravice pri dokapitalizaciji, saj omogoča zlorabe: lastnik najprej neproporcionalno dokapitalizira družbo ali pa družbo dokapitalizirajo lastnikovi »prijatelji«, nato pa iztisnejo male delničarje. 5. RACIONALIZACIJA KARIERNEGA SISTEMA V JAVNI UPRAVI TEŽAVA: Javna uprava pri nas se srečuje z napačno in neoptimalno razporeditvijo zaposlenih, kar ima za posledico nizko učinkovitost. REŠITEV: Znotraj okvirjev prenoviti sistematizacijo delovnih mest zaposlenih v javni upravi. Sistematizacija - po segmentih, ne generalno - naj odpravi nepotrebna delovna mesta in omogoči ustrezno nagrajevanje tistih, ki dejansko in učinkovito opravljajo delo posameznega državnega organa. 6. UREDITEV SISTEMA JAVNIH NAROČIL TEŽAVA: Težava slovenskega sistema javnih naročil je dvojna, imamo namreč dolgotrajne postopke, sistem pa daje prednost zadostitvi formalnih pogojev pred odgovornostjo in učinkovitostjo naročil. Takšen sistem omogoča, da so neučinkovite in negospodarne rešitve proceduralno povsem prave. REŠITEV: Rešitev je fleksibilen sistem stalnih izboljšav, ki povečuje odgovornost naročnika. Naročnik s spoštovanjem postopka še ni odvezan odgovornosti zaradi negospodarnega naročila. V sistem izboljšav je vključeno tudi računsko sodišče, ki naj predlaga spremembe in izboljšave zakonodaje. 7. ZAMENJAVA AVTORJEV GOSPODARSKE ZAKONODAJE TEŽAVA: Avtorji gospodarske zakonodaje se pri pripravi zakonov niso osredotočali samo na področje, ki jim gaje naročil pripravljavec zakona, temveč so vanj vnašali svoje lastne rešitve zadruga področja. Poleg tega so avtorji zakonov po uveljavitvi zakona svetovali družbam o uporabi njihovega zakona. REŠITEV: Rešitev je kolobarjenje: avtorji, ki so pisali zakon, ne smejo sodelovati pri njegovi spremembi, temveč mora zakonodajalec spremembo zakona naročiti drugemu avtorju. V Sloveniji ni tako malo pravnih strokovnjakov, da zamenjava avtorjev ne bi bila mogoča. 8. REFORMA ATVP TEŽAVA: Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) ima sistemsko težavo, saj institucija ne deluje, ni poskrbela za nadzor nad trgom in udeleženci. REŠITEV: ATVP potrebuje popolno reformo sistema nadzora, po zgledu ameriškega Seča dobi preiskovalne pristojnosti. Dobi tudi novega direktorja, saj Damjan Žugelj tako kot njegovi predhodniki ni v ničemer pripomogel k boljšemu nadzoru. 9. POENOSTAVITEV DAVČNEGA SISTEMA TEŽAVA: Zdajšnji sistem obdavčitve je kljub Bajukovim spremembam še vedno prezapleten. Tako Pahorjeva vlada kot Janševa opozicija delajo sabotažo davčnega sistema: prvi z napovedjo uvedbe četrte davčne stopnje, ki bo vpeljala 50-odstotno obdavčitev največjih dohodkov, drugi z zagovarjanjem dodatnih olajšav. REŠITEV: Nikakor ne uvesti še ene davčne stopnje, če pa že, potem naj bo 12.500 evrov bruto prihodkov na mesec. Meja zdaj najvišjega davčnega razreda, ta je zdaj pri 1.860 evrov bruto, naj se dvigne na štiri tisoč evrov. Še naprej je treba poenostavljati postopek obdavčitve: širi naj se obseg davčnih virov, davčna stopnja pa naj se znižuje. 10. UVELJAVITEV ODGOVORNOSTI PREDSEDNIKOV SODISC TEŽAVA: Ključna pomanjkljivost slovenskega sodnega sistema je nespoštovanje sojenja v razumnem roku, kar je predvsem posledica slabe organizacije dela na sodiščih. REŠITEV: Predsednik sodišča naj bo menedžerska funkcija, predsednik pa je odgovoren za organizacijo dela na sodišču. Predsednik sodišča kot menedžer zahteva, naj sodniki v 30 dneh od vložitve odgovora na tožbo razpišejo prvo obravnavo, na kateri se stranke ali poravnajo ali pa se določi datum druge obravnave, tudi če bo šele čez tri leta. •

Medij: Finance
Avtorji: Toplak Simona,Urbas Uroš
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Dogodki in ozadja
Datum: 27. 05. 2009
Stran: 5