gospodarstvo na robu ekonomske krize, sledile so ideje o nacionalizaciji Mercatorja ter nekaterih slovenskih podjetij, za katera se neprestano ponavlja, da so »nacionalni šampioni« (čeprav je na njih šampionsko zgolj motenje trga in potencialno ožemanje potrošnikov). Kot da tega še ne bi bilo dovolj, paje prišlo še do kronske ideje o nacionalizaciji dobičkov podjetij skozi obvezno delitev dobička zaposlenim. Zadnje je tudi najbolj ekstremen ukrep, ki ima zelo težko kakršnekoli pozitivne posledice. Zakaj? Uzakonitev kraje Nagrada za opravljeno delo je plača, nagrada za vložen kapital je dobiček. Ce vlagatelj vloži svoja sredstva v podjetje, je jasno, da prevzema tveganje, za katero pričakuje ustrezno nagrado. Podobno, kot delavec pričakuje ustrezno nagrado za opravljeno delo. Zato je povsem nejasno, zakaj bi delavec bil upravičen do nagrade, če pri tem ni prevzel tveganja. Je morda vložil vpodjetje kapital? Če ga ni, po kakšni logiki je upravičen do nagrade tistega, kije kapital vložil? Bo v primeru, da podjetj e naredi izgubo, delavec kril tudi izgubo ali bo udeležen samo pri dobičku? Saj to je pošteno, kajne? Zakaj bi bil udeležen zgolj pri pozitivnem izhodu poslovnega leta? Plačati nekomu za nekaj, kar ni naredil, ali prevzel tveganje iz posla, je podobno, kot bi vplačali loto listek pri prodajalcu srečk in v primeru, da bi zadeli glavno nagrado, bi vas prodajalec zalezoval in zahteval delež vašega zadetka. Saj vam je vendar prodal srečko, kije zadela! Za male vlagatelje ta ukrep pomeni, da bo na koncu leta vaša dividenda nižja za znesek, ki ga boste morali razdeliti med tiste, ki so namesto v podjetje svojo potrošnjo raje namenili za kakšno absurdno traparijo. Korekcije plač na popačen način Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, daje do ideje o nacionalizaciji dobička in njegovi delitvi med zaposlene prišlo zaradi razbijanja s podatki o tem, da delež dobička v BDP v zadnjih letih narašča, medtem ko delež plač upada. Mislim, da ne bom povedal nič novega, če bom ponovil, kar nekateri moji kolegi ekonomisti že ves čas brezupno ponavljajo - ta trendje posledica dejstva, da so se delodajalci, država in sindikati dogovorili, da naj plače delavcev zaostajajo za produktivnostjo. Na tem mestu bomo izpustili vprašanje, kakšni zagovorniki delavstva so sindikati, ki se izpogajajo, da njihovi člani dobijo manj, kot so dejansko zaslužili. Vprašali se bomo raje, ali je smiselno vztrajati pri sistemu kolektivnih plač in premalo plačevati delavce ter to nadoknaditi z nacionalizacijo dobička (ukrepom, ki zmanjšuje investicijsko sposobnost podjetij) ali ni morda bolje opustiti preživeti sistem kolektivnih plač in delo pošteno nagraditi. Ekonomska smiselnost ukrepa Pustimo ob strani še to, daje edina država v EU, kije uzakonila obvezno delitev dobička, Francija, ta ekonomsko zmedena država je namreč skupaj s krajšanjem delovnega časa pripeljala zgolj do tega, da Francija gospodarsko in socialno ne napreduje že skoraj deset let. Pomislimo raje na praktične vidike ukrepa. Prvič, podjetje z obvezno delitvijo dobička med tiste, ki niso sprejeli tveganja vložka kapitala vpodjetje, zmanjšuje investicijsko sposobnost podjetij. Zadnje pomeni zmanjšanje možnosti podjetij za povečevanje konkurenčnosti lastne proizvodnje na trgih. Na koncu celotne kače dogodkov pa seveda manj kapitala, manjšanje prihodkov in nižanje stroškov, v neki fazi zelo verjetno tudi z odpuščanjem. Bi si res želeli tako neumnega ukrepa? Drugič, recimo, da ste sami lastnik podjetja, obvezna delitev dobička bi pomenila, da si morate dobiček preliti v plače. In od tam dalje? Najprej plačati višji davek, potem pa še vračati denar nazaj v podjetje, da financirate lastni razvoj. Tretjič, kaj, če je dobička ravno toliko, da lahko pokrijete izgubo iz poslovanja iz minulih let? Boste potem, namesto da bi izgubo pokrili in omogočili normalno poslovanje, ta dobiček raje razdelili? In kaj bo dobrega od tega? Delavci, ki bodo premalo plačani zaradi kolektivnih plač, si bodo s svojim deležem dobička lahko privoščili obisk v gostilni, čez leto dni pa bodo zaradi nakoničene izgube ostali brez službe. Četrtič, si zamišljate, da za vaše podjetje iščete tujega partnerja in mu, ko ga najdete, pojasnite, da mora poleg davka na dobiček razdeliti še delež tega med zaposlene? Prav zanima me, koliko tujih vlagateljev bo navdušenih nad tovrstno rešitvijo in dobesedno dvojno obdavčitvijo. Vem sicer, da so tujci v tej državi preganj ani, ampak vseeno dvomim, daje to dobra ekonomska politika. In petič, ne bodite tako naivno neumni, da pričakujete nespremenjene dobičke; če boste obremenitev na dobiček povečevali z višanjem davčne stopnje ali nacionalizacijo dela dobička, bodo podjetja enostavno prelila svoje dobičke v tujino, doma izkazala ničlo ali minimalen dobiček, vam pa ob koncu poslovnega leta razdelila kakšno bagatelo. Še nekaj malega o konkretnih rešitvah težav Nanizaj mo še nekaj protiargumentov in boljših predlogov. Najprej argument velikega Mrkaiča, mojega kolega, ki je zelo enostavno pojasnil mehanizem delovanja podivjanih prerazdeljevalcev, ki bo miniral omenjeni ukrep od znotraj. Argument gre takole - ne bo minilo pol leta po uvedbi ukrepa, ko bodo sindikati začeli kruliti, da ni pravično, če delavci uspešnih podjetij dobijo več dobička, kot delavci neuspešnih podjetij, ter daje treba dobičke prerazdeliti tako, da bo za vse najbolj pravično in da bodo delavci dobili nagrado ne glede na uspešnost podjetja. Se še spomnite, kam je pripeljala takšna ekonomska politika? Drugič, skupina menedžerjev je z željo po nagrajevanju zaposlenih že pred časom pripravila zakon o neobvezni delitvi dobička. Ne vem, kaj naj bi bilo s tem zakonom narobe, saj daje podjetjem v roke odličen instrument za nagrajevanje najboljših delavcev. In tretjič, zakaj bi bili samo delavci upravičeni do dobička? Po isti logiki bi lahko dobili dobiček podjetij tudi upokojenci, študentje, zaposleni v javni upravi, nogometaši, pesniki in pisatelji, režiserji kot po pravilu bedastih slovenskih filmov, prostitutke, zvodniki, narodne manjšine, narkomani, borci in preostali. Končajmo z lekcijo, ki jo razumejo študentje prvih letnikov ekonomskih in poslovnih fakultet, povprečen Slovenec pa ne, ker je izrojen - podjetij nimamo zato, da jih ropamo, ampak da najemajo delo, ustvarjajo možnosti za finančne investicije in zagotavljajo ustrezno ponudbo dobrin in storitev. Prav tako dobiček, ustvarjen znotraj pravnega okvira, ni kriminalno dejanje, ampak nagrada za dobro delo in nabor sredstev za reinvestiranje. Poleg tega sindikat, ki izbori, da so vaše plače nižje od produktivnosti, ni vaš zaveznik, ampak nasprotnik, ukrep odtujitve dobička paje zgolj populistična ideja za prikrivanje napak interesnih skupin. Zato namesto uzakonitve kraje raje predlagam trezen premislek. • ►► Nagrada za opravljeno delo jt piaca, uigrala za vložen iapifai jt dobiček.

Medij: Finance
Avtorji: Pezdir Rado
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Komentarji in odmevi
Datum: 08. 12. 2008
Stran: 14