vladni pisarni na Gregorčičevi »original«: mrk, na trenutke celo nečimrn bančnik, ki si hitro ustvari mnenje o intelektualnem dometu sogovornika. Gospod Gaspari, je Slovenija pred ekonomskim zlomom? Če se druge države, ki so prišle v krizo prej, še niso zlomile, se tudi Slovenija ne bo. Položaj ni rožnat, vsekakor pa je obvladljiv. Žal gre za svetovno krizo, zato jo lahko Slovenija omili le do določene mere. Smo danes v slabšem položaju kot leta 1991? Takrat nas je v času krize nosil nacionalni zanos, imeli pa smo tudi izhod na evropskih trgih. Takrat smo imeli tako imenovani asimetrični šok, torej kratkoročno izgubo trgov in naročil v gospodarstvu. Zdaj trpimo posledice, ki so svetovnega značaja, ko ni možno najti zunanjih trgov in partnerjev, ki bi bili v takšnem položaju, da bi se zvišal obseg naročil. Bo tudi iskanje izhoda trajalo dlje? Kriza naj bi po ocenah mednarodnih institucij dno dosegla šele konec leta. Podjetjem ne priporočam, da se preveč naslanjajo na ocene mednarodnih institucij, ki delajo splošne ocene gospodarstev. Tudi na kapitalskih trgih je precejšnja zmeda, zato ni mogoče napovedovati, ali se je trend navzgor za EU že začel, res pa je, da za evroobmočje trenutno ni pozitivnih informacij. Pričakuje se, da bo najprej izšlo iz krize ameriško gospodarstvo, za njim z določenim zamikom gospodarstvo EU, še kasneje pa tudi gospodarstva, kot slovensko, ki so odvisna od njihovega povpraševanja. Toda ameriška gospodinjstva so bila že pred izbruhom te krize močno zadolžena. Kaj lahko torej stimulira potrošnjo v ZDA? Predvsem naročila za njihovo industrijo, ki bi omogočala večje zaslužke tako podjetij kot tudi zaposlenih, čeprav je ameriško gospodarstvo po tej plati zelo specifično in ga ni mogoče primerjati z evropskim. Njegova osnovna strukturna značilnost je, da temelji na relativno visokem domačem povpraševanju, ki se financira s posojili. Če kreditne institucije ne delujejo, nastane recesija. V Evropi je odgovor na krizo običajno zmanjšanje povpraševanja zaradi psiholoških učinkov. Ljudje predvidevajo, da bo morda lahko še slabše, in zato začnejo varčevati, kar se v ameriškem gospodarstvu dogaja v manjši meri. V ameriškem gospodarstvu je zato najbolj pomembno, da se na eni strani normalizirajo bančne institucije, ki vveliki meri omogočajo potrošnjo, na drugi strani pa dogajanja na njihovih izvoznih trgih, predvsem v Aziji. Za evropske države, predvsem Nemčijo, ki je za nas zelo pomembna, pa je vprašanje, kje najti spodbude za njihovo izvozno industrijo. To pomeni, daje lahko država, ki je bolj odvisna od mednarodne trgovine kot od lastnega domačega povpraševanja, takšna je tudi Slovenija, v teh razmerah v slabšem položaju. Ob izbruhu krize se je Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF), v katerem nove svetovne gospodarske velesile nimajo sorazmernega vpliva, v sedanji obliki napovedalo konec. Toda danes vidimo, da je najbolj aktiven posojilodajalec prav IMF... •Gre za reakcijo razvitih držav, ki iščejo način, kako okrepiti gospodarstvo v državah v razvoju, ki so njihovi pomembni trgovinski ali izvozni partnerji. IMF je bil pri roki, da opravi to posredniško vlogo, s tem da omogoči ponudbo kreditov državam, ki jih te sicer pod drugimi pogoji na zasebnih trgih v tem trenutku ne bi mogle dobiti. Zasebni trg pa je zašel v težave prav zaradi teh držav, ki zdaj organizirajo novo posodobljeno vlogo IMF. Ta seveda ne bo mogel postati centralna banka ali posojilodajalec v skrajni sili, kot bi na neki način morda v teh kriznih časih pričakovali. Dohodek iz emisije lastne valute je namreč predragocena dobrina, v tem primeru predvsem za ZDA, da bi ga prepustile mednarodni organizaciji, kot je IMF. Kaj pa EU? Ali sploh še obstaja, glede na to, da po novem niso več »sveti« niti maastr ichteki kriteriji? Za zdaj še nihče ni rekel, da ti kriteriji ne bi bili veljavni. Res je, da pakt stabilnosti dovoljuje kratkotrajne odmike v primeru izrednih gospodarskih situacij. Ta kriza je očitno dogodek izrednih razmer - imamo države, tudi članice evroobmočja, ki imajo nepričakovano visoke primanjkljaje. Če se bodo ti spremenili v strukturni primanjkljaj daljšega obdobja, je lahko ogroženo delovanje Evropske centralne banke (ECB) z enotno valuto, ki za sabo ne bo imela fiskalne stabilnosti. Obramba evra je v tem trenutku eno od pomembnejših vprašanj, ker varuje gospodarske interese znotraj Evrope, večje število članov znotraj evroobmočja bi to na neki način tudi še dodatno okrepilo. Ker ECB za razliko od ameriškega Feda nima fiskalnega potenciala v enotni fiskalni politiki, je rešitev v kombinaciji ukrepov ECB, ki bi lahko omogočili delovanje kreditnih trgov, in fiskalnih politik članic evroobmočja. Zdi se, da ECB zmanjkuje idej za učinkovito reševanje te krize. Ne, s tem ko se znižuje obrestna mera, se objektivno sicer zožuje prostor za ukrepanje, zagotovo pa gaje še nekaj v oblikovanju instrumentov na način, ki bo zmanjševal negotovost na evropskem kreditnem trgu, kar je verjetno tudi njegov osnovni problem. ECB ima v statutu nekaj omejitev - tako denimo ne dovoljuje odkupa državnih vrednostnih papirjev. Obstajata dva pogleda: ali lahko centralna banka od bank odkupuje le instrumente finančnega trga ali pa je treba ta nabor razširiti tudi na podjetniške instrumente, ker kreditni trg slabo deluje, in preiti na bolj neposreden način financiranja podjetij. Bi se Slovenija veliki večini posledic finančne krize izognila, če v preteklosti ne bi dopustila medsebojnega omreženja lastniških verig, ki so temeljile zgolj na dolžniških virih? Izpeljava procesa lastninjenja v Sloveniji v tej drugi fazi privatizacije ni stvar enega ali dveh let, ampak je geneza razvoja določenega koncepta. Ta ima svojo osnovno značilnost, tudi na podlagi nasvetov, ki so prihajali iz tujine, da je treba med prejšnjo družbeno lastnino in novo zasebno lastnino postaviti vmesnike, torej pide. Takrat se je zelo velik spekter političnega prostora odločil, da je takšen način prehoda iz tranzicije v lastninskem preoblikovanju najmanj škodljiv. Kljub temu ni minil brez problemov: spomnite se provizije pri pidih, načina delovanja teh institucij vodnosu do razpršenega lastništva posameznikov, načina vrednotenja podjetij, načina izdajanja certifikatov ... Vse to so elementi, ki jih je treba upoštevati pri korektni analizi. Zadnja faza je bila, ko so se certifikati porazgubili in ko seje pri posameznih naložbenikih počasi koncentrirala ekonomska moč. Od tod do navzkrižnega lastništva je bila potem bolj ali manj dolga pot. Od kod velika želja menedžerjev po prevzemanju podjetij? Prvič zato, ker so imeli priložnost, in drugič, ker je v tem okolju vsesplošnega hitrega vzpona gospodarske rasti vrednost premoženja naraščala in je s tem seveda dala možnost tudi lažjega prevzemanja podjetij. To bi se v vsakem primeru verjetno zgodilo, vprašanje je le, ali tako hitro in v takem obsegu. Večina večjih slovenskih podjetij ne sme biti predmet družinskih prevzemov, ker to ni logično in na daljši rok ne daje pravih rezultatov. Seveda so v majhni državi domače oblike lastniškega povezovanja včasih lahko tudi koristne, a pri nas so se očitno pokazale kot neproduktivne. Še posebej, ker je do njih prišlo prek finančnih holdingov, ki živijo od denarnega toka odvisnih družb. Takšen način običajno začne škripati, še hitreje, če se gospodarske razmere zelo poslabšajo. Tako kot je premoženje hitro raslo, zdaj premoženje hitro pada, in to bo na neki način poštena rešitev. V devetdesetih letih ste bili v vrhu politike. Verjetno se je že takrat moralo vedeti, da je to, čemur smo priča danes, končna oblika nečesa, kar se je začelo v privatizaciji. Zakaj politika prek zakonskih vzvodov ni ostreje regulirala domačih kapitalskih trgov? Prevzemne operacije do nekaj let nazaj niso bile aktualni problem v slovenskem gospodarstvu. Razen BTC se pred letom 2003 ne spomnim nobene. Vseeno to ni problem, ki bi slovensko gospodarstvo ali potisnil v hude težave ali pa ga potegnil iz težav, ampak le spremljajoči učinek. Precejšnji del slovenskega gospodarstva ni odvisen od tovrstnih poslov ali pa njihovih učinkov, ampak od delovanja mednarodnih trgov. Seveda pa imajo te zadeve v kriznih časih svoj ekonomski in tudi kakšen drug, sociološki ali politični naboj, ki gaje treba imeti v mislih, ko se o tem odloča. Pa vendarle banke celo paradnim konjem domačega gospodarstva s težavo podaljšujejo posojila, največja državna banka pa ga je brez prevelikih zadržkov podaljšala Infond Holdingu, kije na robu solventnosti. Gospodarstvo vendarle vidi, kaj se dogaja. (odmahne z roko) Ne, ne, tukaj ni dileme, sploh če banke niso uspele zadržati ravni kreditiranja iz preteklih mesecev. Res je, da je odgovornost za posamezni posel do določene vrednosti pri upravi oziroma pri nadzornem svetu za večje posle. Banke se morajo zavedati, da v krizni situaciji, ko s svojimi instrumenti vstopi tudi država, pri presoji morajo upoštevati pravila, ki jih je postavila država za koriščenje te pomoči. In v tem primeru, ki je zdaj zelo na očeh javnosti, je država reagirala z dvema jamstvenima shemama: prva daje bankam možnost zadolževanja v tujini, da bi pridobile kvalitetne vire financiranja za normalno kreditiranje dejavnosti, druga pa bankam omogoča, da z manjšim tveganjem prevzemajo kreditno aktivnost pri podjetjih. Jasno smo povedali, da imajo banke pravico to pomoč sprejeti, če se ta ne bo porabila za refinanciranje ali reprogramiranje poslov, povezanih z menedžerskimi odkupi. Banke se torej morajo odločiti, ali je zanje pomembnejši individualni posel, zaradi katerega bodo izpadle iz možnosti koriščenja državne pomoči. Tukaj ne bi izpostavil le NLB, ampak tudi druge banke, na primer NKBM. Res pa je, da se kredita ne da reprogramirati v neskončnost, če podjetje, ki ga potrebuje, nima ekonomske podlage za njegovo obnavljanje. Finančni holdingi so v Sloveniji najpomembnejši lastniki slovenskih podjetij in bank. Ali menite, da je ta vlada sposobna sprejeti odločitev o prihodnosti lastninskih odnosov v državi? To vaše vprašanje se verjetno nadaljuje s tem, kako to doseči z oblastnimi akti, z razlastitvami ali z ekonomskimi transakcijami, ne da bi pri tem kršili osnovna pravila. Saj so nacionalizacije danes tudi na zahodu nekaj običajnega ... ... Ampak ne vidim razloga, da bi bilo treba zdaj v Sloveniji nacionalizirati. Vsaj ne na stihijski način in trajno. Zakaj pa banke dejansko podaljšujejo posojila holdingom, ki jih ti dokazano niso sposobni odplačevati? Razpravljamo o zadevah, o katerih še ne vemo vseh podrobnosti. Vse banke imajo uprave in nadzorne svete. Odgovornost je deljena. Kot sem že rekel, če bi bila odločitev sprejeta na osnovi ustrezne ocene denarnega toka in dosedanje vrednosti podjetja, ni razlogov, da se nekomu podaljšuje kredit za 45 dni, ampak se normalno podaljša za pol leta, za eno leto ali v celoti obnovi. Ker se to ni zgodilo, dvomim, da je ekonomska analiza za to odločitev banke dovolj trdna. Lahko pa bomo dobili drugačno argumentacijo, ki je ta trenutek ne poznam. Vprašanje je, ali bi prevzem teh delnic s strani banke v njen portfelj problem dokončno rešil. To bi se zgodilo, če bi jih banka normalno prodala na trgu po ustrezni tržni ceni. Če tega ne more narediti in če bi jih morala obdržati v svojih naložbah, to pomeni odbitno postavko od kapitala in zmanjševanje njene kapitalske ustreznosti. Če pa bi zasežene delnice - če ni razlog v restrukturiranju podjetja - skušala kupiti država, bi se morala pojaviti s ponudbo za normalno ceno, a ta zagotovo ne more biti višja, kot je bila pred nekaj leti ob prodaji, glede na sedanje gospodarske razmere. Nekdo bo ustvaril izgubo: kreditojemalec, banka ah država, zato to ni le politično, ampak očitno ekonomsko vprašanje, ki ima svoje posledice. Ali je po vašem posojilo Infond Holdingu tema, na kateri se koalicijski odnosi upravičeno zaostrujejo? Samo zaostrovanje v koaliciji ni potrebno, če obstaja zelo jasno stališče države ali vlade do načina reševanja teh vprašanj. Če ne, to postane politično vprašanje. Ker je država solastnik te banke in še kakšne druge v Sloveniji, ima svojo odgovornost. Ta ni politična, ampak je odgovornost za kvalitetno upravljanje premoženja preko tistih, ki jih je predlagala v nadzorne organe v teh institucijah. To je normalni postopek. Pri NLB in še kje drugod je prišlo do problemov, ker so bili postopki postavljeni na glavo. Bolje bi bilo, če bi se vse skupaj začelo na skupščini z imenovanjem nadzornega sveta in nato predsednika uprave, ki bi moral imeti možnost izbire članov uprave, s katerimi bi lahko oblikoval poslovno politiko. Ali niste prav vi decembra predlagali sklica izredne skupščine in imenovanja novih nadzornikov, ki bi potem imenovali novo upravo? (premisli) Slabo bi bilo, če bi to pogrevali. Če bi celotna zgodba postala politična, bi to otežilo normalno reševanje stvari ... Vas lahko kot neuradnega kandidata za ministra za finance vprašava ... Preden se kakorkoli dotaknemo te teme: ni aktualno, ni bilo aktualno in ne bo aktualno. Bi ponudbo zavrnili, četudi bi vam ta položaj ponudil sedanji predsednik vlade? Osem let je bilo popolnoma dovolj. Ste torej osebno bolj naklonjeni dokapitalizaciji bank, ki bi zasegle »tajkunske« delnice, ali prenosu banke s teh deležev na neko podjetje, ki bi ga ustanovila država? Če bi država hotela imeti aktivno vlogo v tem trikotniku, ki bi bil trikotnik med njenim interesom, da kupi delnice čim ceneje, interesom banke, ki bi rada delnice čim dražje prodala, in interesom tretje osebe, ki bi te delnic najraje prodala nekomu tretjemu, gre za nerešljivo kvadraturo kroga. Ni vse strateški interes, kar se kot tako ta trenutek kaže. Toda po drugi strani lahko razumemo uprave bank, ki s strani politike nimajo jasnih navodil, kaj narediti. Zakaj pa bi morale imeti navodila? Ker ste jim pogojevali, da tega enostavno ne smejo več početi, ker so vezane na jamstveno shemo. Torej ste, kot ste dejali prej, z nekim oblastnim aktom posegli v njihovo delo. Saj jamstvena shema ni obvezujoča, ampak ponujena možnost. V teh razmerah je za marsikatero banko edina možnost preživetja. Tega premoženja ni treba nujno prodajati državi, saj ga lahko prodajo tudi na trgu. Če vsi trenutni udeleženci na trgu razen države trdijo, da imajo dobrega kupca, potem ne vem, v čem je problem. Je, če je Mercator v nacionalnem interesu. Ali po vašem mnenju je? Strateški interes prav gotovo ni, je pa pomembno podjetje, na katero je vezano zelo veliko drugih gospodarskih subjektov, ki jim posledice slabega gospodarjenja v tem podjetju lahko povzročijo še bistveno več težav, predvsem glede brezposelnosti oziroma zaposlovanja. To je delovno intenzivno podjetje, v katerem dela veliko ljudi, zaposlitev pa postaja vedno bolj dragocena dobrina. Strateški interes vtem trenutku je zagotovo zaščita in odpiranje novih delovnih mest, ki omogočajo relativno normalno življenje večini ljudi v Sloveniji. Ali je v Sloveniji danes sploh možno nacionalni interes opredeliti na novo? Bolje je govoriti o strateških interesih države. Ti so povezani z njeno lokacijo. V interesu Slovenije so zato zagotovo prometna infrastruktura, logistične in energetske povezave. Imamo prednosti, ki jih do zdaj nismo dobro izkoristili, na primer Luko Koper. Ker je potencialnih investitorjev, ki bi bili zainteresirani za vlaganja v ta prostor, dovolj, moramo najti ustrezno ponudbo, s katero bomo zaščitili ekonomski interes, da bodo koristi takih posegov v večji meri ostale v Sloveniji in da v tem delu Evrope najdemo strateški položaj. Pomembno je tudi lastništvo v bančnem sektorju. Poglejte vzhodno Evropo, po letih velikih obljub in pritoka kapitala v te države predvsem preko bank ali z njihovimi prevzemi se ta danes iz njih umika, kar je normalno za investitorje, ne pa za te države uvoznice kapitala. Vrnimo se še malce k tem »tajkunskim« posojilom. Kdaj po vaši oceni bi morala Banka Slovenije, ki ste jo vodili do aprila 2007, potegniti zavoro in bankam začeti predpisovati strožja merila za obravnavo tovrstnih posojil? Ne morem komentirati, kaj seje po mojem odhodu iz Banke Slovenije glede samega nadzora dogajalo, ampak mislim, da je bil njen nadzor opravljen dobro. Konec koncev Banka Slovenije ni nravstvena policija, torej se ne more ukvarjati z vprašanji, kaj je primerno in kaj ne. Pri svojem delu je dolžna upoštevati zakonske norme in mednarodne standarde ter pravila. Nad zakonodajo bdi država in glede na takratno podobo hitro rastočega kapitalskega trga ni bilo mogoče zaznati, ali je bilo v zakonodaji kaj takega, kar omogoča določene operacije, ki imajo ekonomsko škodljive posledice. Kriza ne bi bila kriza, če bi jo bilo mogoče vnaprej napovedati. Bi morali danes spremeniti insolvenčno zakonodajo, ki jo je gospa Nina Plavšak spisala v nekih drugih časih, danes pa se vsaj v primeru Istrabenza zdi, da veliko bolj ščiti interese lastnikov kot pa bank upnic? Predlagal sem dopolnitev. Menim, da je treba upnikom, ki so pripravljeni v podjetja v težavah vstopati kot novi lastniki, omogočiti večje upravljalske pravice kot dotedanjim lastnikom. S tem bi izrinili lastnike, ki zavirajo ali stečajne ali druge reševalne postopke v podjetjih, ki očitno nimajo dovolj kapitala in dohodka. Zakaj tega z zakonodajo ne bi omogočili tistim upnikom, ki so pripravljeni iti v tveganje, sanacijo takega podjetja, seveda pod pogojem, da dobijo neproporcionalno več pravic pri upravljanju, kot jih imajo drugi deležniki, torej dosedanji lastniki. S tem bi se zmanjšala želja po zavlačevanju s stečaji, upniki pa bi postali aktivnejši. Guverner Banke Slovenije ste bili tudi leta 2006, ko se je evforija menedžerskih odkupov bližala vrhuncu. Se počutite soodgovornega za krepitev teh lastniških omrežij, ki so privedla do »tajkunizacije« države? Ne. Iz obdobja, ko sem še bil v Banki Slovenije, se ne spomnim nobenega večjega prevzemnega posla. To tudi sicer ne bi bilo odvisno od institucije, ki sem jo vodil. Leta 2004 je bil sprejet zakon o prevzemih, ki je omogočil zastavo lastnih delnic. Minister za gospodarstvo Matej Lahovnik je leta 2004 predlagaj spremembe prevzemne zakonodaje, ki bi onemogočale zastavo delnic za najetje posojil za nakup podjetij, ampak ta njegov predlog ni bil sprejet. To je bilo veljavno pravno okolje, prevzemne aktivnosti pa so se na podoben način izvajale tudi v tujini. Konec koncev je želel islandski Skipti na podoben način prevzeti Telekom Slovenije, Apax pa kupiti delež v NLB. Ste leta 2006 banke kadarkoli opozorili na tveganje, povezano z večjo posojilodajalno aktivnostjo menedžerjev, ki so odkupovali lastna podjetja? Opozarjali smo na vsa tveganja, ki so povezana s tovrstnimi posli, še posebej pri tistih bančnih poslih, ki so v posameznih letih beležili največjo rast. Opozarjali smo tudi na to, da bodo novi mednarodni računovodski standardi, ki so zahtevali vrednotenja po tržnih cenah, privedli do zmanjšanja obsega rezervacij v bankah in umetnega izboljšanja poslovnih rezultatov. Kljub temu smo jih morali spoštovati, ker so to pravila Evropske unije in so revizorji vztrajali pri poenotenju slovenskih in mednarodnih računovodskih standardov, na katera so banke prešle s 1. januarjem 2006. Banke pri nas so tako sprostile obsežne rezervacije - zadržane dobičke preteklih let, zato je imela od tega korist tudi država, ki je pobrala več davka, ker so banke izkazovale boljše poslovne rezultate, kot bi jih sicer. In potem so se v nadaljevanju začele dogajati stvari, ki so zdaj problematične. Uvedba mednarodnih računovodskih standardov, ki so nam jih vsilile mednarodne institucije v slovenski bančni sistem, je odprla Pandorino skrinjico težav, zaradi česar je kriza danes globlja, kot bi bila sicer. Pomembno je zmanjšala stopnjo previdnosti oziroma konzervativnosti, ki je bila v uporabi pred njihovo uveljavitvijo, kar je kasneje povzročilo pomembna nihanja v rezultatih bank in kreditne dejavnosti. Koliko jo je še poglobil Basel 2, kije regulacijo sprostil, namesto da bi jo okrepil? Dal je velik poudarek ocenam bonitetnih hiš, te pa so z njimi pomembno prispevale k finančni krizi. Pa vendarle, ali je Banka Slovenije z objavo podatka, da je »tajkunskih« posojil za manj kot dva odstotka bilančne vsote bank, zavajala javnost? Strogo tehnično so namreč ta posojila namenjena zgolj menedzer skim odkupom, kar pomeni, da banka vanje ni štela drugih posojil iz njihovih lastniških verig, zatorej tudi posojilo Infondu za nakup delnic Mercatorja dejansko ni »tajkunsko«. Ne morem komentirati konkretne izjave Banke Slovenije, niti je ne poznam. Banke so Me in so vedno dolžne spoštovati omejitve izpostavljenosti do skupine povezanih oseb, kamor sodijo tudi lastniške verige. Posojilo postane problematično takrat, ko se ga ne more vrniti pod normalnimi pogoji in v pogodbeno dogovorjenem času. Sam ne vem, koliko takšnih posojil je v bilancah bank. Ali to ve Banka Slovenije? O tem ji poročajo banke. Banka Slovenije izvaja tudi neposredni nadzor nad kvaliteto bančnih portfeljev. Logično je, da se ti zaradi krize poslabšujejo, ker slabi deli portfelja kontaminirajo dobre. Ne vidim razloga, zakaj ne bi znala dogajanj profesionalno oceniti in ukrepati primerno. Krize v bančnem sistemu v Sloveniji ta trenutek ni zaznati, saj je kapitalska ustreznost bank relativno dobra, je pa res, da ni mogoče predvideti, ali ne bo do nje še prišlo. Pomembno je, da so pozorni tudi nadzorni organi bank. V javnosti je vtis, da se Banka Slovenije zapoznelo ali sploh ne odziva na aktualne dogodke, ko je neko posojilo postalo celo glavna politična tema. Kakšen odziv pa bi pričakovali? Zakaj pa je Banka Slovenije šele konec lanskega leta tveganja, povezana s finančnimi holdingi, začela ocenjevati na ravni lastniško prepletenih skupin in ne zgolj na ravni posameznih družb? Pred tem smo novinarji več let pisali o verigah in mrežah povezanih podjetij. To je vprašanje za Banko Slovenije. Ali to pomeni, da ta pred tem ni imela celostnega pregleda nad izpostavljenostjo posameznih lastniških omrežij, kot je denimo to okoli Pivovarne Laško, do bank? Pravila glede izpostavljenosti do povezanih oseb veljajo že vrsto let. Ve se, kaj so pristojnosti posameznih organov. Naloga države je, da omogoči zakonski okvir za delovanje institucij. Ponavljam, v primeru posojila Infondu se morajo potencialni uporabniki jamstvenih shem, ki jih omogoča nedavno sprejeti zakon, odločiti, ali so pripravljeni sprejeti tveganja, ki jih v tem oziru prinašajo ta posojila. Če banke v shemo ne bodo vstopile, bodo imele čez čas velike težave. Ne more pa država naročati, kakšne posle naj banke sklepajo. Ko že govorimo o krizi: da vas ne bomo spraševali le, kateri protikrizni ukrep ni dosegel svojega namena, nam povejte, kateri je bil po vašem do zdaj najuspešnejši. (premisli) Ta, ki je najmanj popularen, torej subvencioniranje krajšega delovnega časa, kije preprečil, da bi službo izgubilo še dodatnih 50.000 ljudi. V začetku smo predlagali tudi začasni odlog plačila prispevnih stopenj, ampak ga socialni partnerji niso hoteli podpreti, čeprav so si nekateri zdaj očitno premislili. Drugi ukrep, ki ga pripravljamo, je namenjen podjetjem, ki ne morejo delati niti 36 ur na teden. Ljudem želimo omogočiti, da bi čakanje na delo izkoristili za izobraževanje in prekvalificiranje, da bi se nato lažje vključili v trg dela. Dobro je bilo tudi originalno besedilo zakona o jamstveni shemi, ki je bilo obravnavano v parlamentu, omogočalo pa je večjo kreditno aktivnost za financiranje dobrih podjetij, a so ga v državnem zboru spremenili in vanjo vključili tudi podjetja s slabšo bonitetno oceno. Podjetja, ki potrebujejo sanacijo, bi se morala reševati skozi druge ukrepe. Pomembno je, kako bo zakonsko rešitev operativno uredila uredba, ki bo SID banki omogočala izvedbo dražb za poroštva, saj ne 'sme priti do moralnega hazarda bank, ko bi te s poroštvom Obramba evra je v tem trenutku eno od pomembnejših vprašanj, ker varuje gospodarske interese znotraj Evrope. Mercator prav gotovo ni strateški interes, je pa pomembno podjetje, na katero je vezano zelo veliko drugih gospodarskih subjektov. osebna izkaznica Magister monetarne ekonomije, diplomant Ekonomske fakultete v Ljubljani. Nekdanji namestnik guvernerja Narodne banke Slovenije, ki se je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja preselil v Beograd na položaj namestnika guvernerja Narodne banke Jugoslavije, septembra 1991 pa odšel v VVashington na Svetovno banko. Jeseni 2000 izvoljen na listi LDS za poslanca, a se je mandatu aprila 2001 odpovedal in postal guverner Banke Slovenije Nekdanji finančni minister, eden »očetov« domače monetarne politike, ki je za dva tedna podaljšal proračunsko leto 1997. Vodi Banko Slovenije do uvedbe evra. Zapustil jo v začetku 2007, ker mu državni zbor ni podaljšal mandata po izbruhu afere z dokumenti o slabih gospodarskih napovedih, ki naj bi jih banka pošiljala na ECB. Politični »comeback« mu uspe že pol leta kasneje, a na predsedniških volitvah za las zgreši drugi krog. Vanj ga je nekaj minut po zaprtju volišč na volilni dan že uvrstila projekcija nacionalne TV. Dolgoletni kader »stare« LDS, ki je v začetku 2008 prestopil v tabor Boruta Pahorja. države najprej začele reševati svoje naložbe v slabih podjetij. Ali nas lahko skrbi, da najuspešnejši ukrep ni strukturne narave, ampak gre bolj za gašenje kriznega požara? Pri cunamiju ne začneš popravljati najprej strehe, ampak zapreš vrata, da ne bo voda zalila celotne hiše. Šele potem se lahko začneš ukvarjati z vprašanji, kako omogočiti ljudem, da se bodo iz izrazito neperspektivnih dejavnosti, ki po krizi najbrž ne bodo več normalno delovale, postopoma preusmerjali na druga področja. Treba je kombinirati obe vrsti ukrepov, in to je vlada storila. Država ne more odpirati podjetij, ampak lahko le z ustreznimi ukrepi podpre nove tehnologije, povezovanje podjetij in razvijanje novih proizvodov. Kakršnokoli dodatno zniževanje davčnih obremenitev je možno, a le, če se hkrati strukturno zmanjša tudi javna poraba. Kako jo je mogoče zmanjšati? Poglejte, kaj se počne v zdravstvu, pri gradnji avtocest in na drugih področjih, kjer se ogromno denarja izgublja zaradi neracionalnega poslovanja. Ogromno rezerv je v boljšem javnem naročanju in kvalitetnejšem upravljanju javnih zavodov. Javnega sektorja še zdaleč ni mogoče reformirati v smeri večje prožnosti in avtonomnosti v poslovanju le s plačno reformo. Veliko stavite na tako imenovani razvojni proračun, ki ne bo več določal rasti postavk po posameznih ministrstvih, ampak bodo skozi njega prednostno financirani posamezni izbrani projekti. Kako se boste dogovorili znotraj vseh ministrstev in s socialnimi partnerji o razvojnih prioritetah? Te so določene že v strategiji razvoja Slovenije, državnem razvojnem programu, resoluciji o razvojnih programih in v lizbonski strategiji. In to so? Na primer razvoj konkurenčnega okolja, razvoj človeških virov, skrb za okolje in učinkovitejša energetska oskrba. Najprej bomo določili srednjeročno stopnjo rasti javne porabe, potem pa se bomo pogovarjali o košarici potrošnih programov, ki bodo imeli različno težo glede na pomen in kvaliteto njihovega izvajanja. Ne bomo več razpravljali o proračunih posameznih ministrstev, ampak o programih, ki naj sestavljajo javnofinančno porabo. Ko bomo prvo razpravo o tem proračunu opravili v parlamentu, bodo na vrsti ministrstva, ki bodo morala pripraviti izračune plač, materialnih stroškov in investicij, ki bodo namenjene za izvajanje teh programov. Kdo je idejni vodja protikrizne politike v vladi? Vlada, ki ukrepe sprejema, obstaja pa delovno telo posameznih ministrov, ki jih koordiniram in ki za vlado pripravlja predloge. Včasih nastaja vtis, da so protikrizni ukrepi zmedeni. Medtem ko je vlada na primer namenila šest milijonov evrov za ukrepe tako imenovanega socialnega podjetništva, je po novem začela veljati zakonodaja, ki za vse podjetnike s statusom študenta, upokojence in zaposlene za krajši delovni čas zvišuje prispevke. Ali podpirata trenutno veljavno ureditev študentskega dela? Se vama zdi takšna ureditev trga dela v Sloveniji pravilna? Ne, ampak meniva, da gre za pomemben socialni korektiv, ker mladim ni omogočen brezplačni študij. Ali veste, da je povprečna doba študija v Sloveniji sedem let? Ali gre to v prid prizadevanjem za vključevanje ljudi v aktivno življenje ali ne? Mladi imajo tudi po tridesetem letu težave pri pridobitvi zaposlitve prav zaradi rigidnega trga dela, zaradi katere potem institut študentskega dela kot obvod uporabljajo tudi delodajalci. Vprašanje je torej, ali je študentsko delo vzrok ali posledica. Zakaj pa ne morejo dobiti dela, če ga dobijo kot študentje? Ker so za delodajalce kot študenti cenejši. Da, ampak to torej pomeni, da imamo zelo nepravičen trg dela. Zakaj podobne možnosti kot študenti nimajo upokojenci, če je to res dobra rešitev? Zakaj ljudje, ki po dobi za upokojitev še želijo delati, te možnosti nimajo? Ne gre le za subvencije, ampak tudi za to, kako je posamezno delo obravnavano s stališča davkov. Študentsko delo je zaradi neplačevanja prispevkov zanje, s čimer bi se jim priznavala tudi delovna doba, neke vrste mezdno delovno razmerje, zato ne razumem, zakaj socialni partnerji tega vprašanja ne odpirajo. Ker očitno branijo le interese redno zaposlenih. Če bo premalo zaposlenih, bo tudi za njih slabo. Minister za finance Franc Križanič kot enega od načinov za oživitev gospodarstva napoveduje državno odkupovanje stanovanj. Zakaj ponovno napihovati balon, katerega pok je bil eden od temeljnih razlogov za trd pristanek po koncu konjunkture? Če bi prišlo do kakršnekoli aktivnosti, ki jo omenjate, moram poudariti, da gre za omejena sredstva, s katerimi vlada nima namena reševati vprašanja gradbene industrije, ampak prehodnih stanovanj za mlade družine, ki postopoma prehajajo iz manjših v večja stanovanja in nimajo dovolj sredstev, da bi si jih lahko kupila. Koristno bi bilo ustvariti nabor neprofitnih stanovanj, a to še zdaleč ne pomeni, da bi jih država od gradbenih podjetij kupovala po tržnih cenah. Če, potem kvečjemu po stroških gradnje brez marže. Težave mladih družin bi se lahko uredile same od sebe, saj so cene nepremičnin predvsem v Ljubljani začele padati. Čakanje je lahko način reševanja problema, ampak slab za tiste, ki na to rešitev čakajo. Bo drugi tir proge Koper-Divača glavni infrastrukturni projekt, s katerim bo Slovenija reševala krizo? Morda bomo z drugim tirom tokrat končno uspeli z določenimi posegi v hitrejše sprejemanje ustreznih aktov, ki omogočajo umestitev v prostor in podobne stvari, ki običajno potekajo relativno zelo počasi. Če tega ne bomo storili, bo strateški interes ostal črka na papirju. Vlada je že oblikovala določene delovne skupine, ki bodo pripravile študijo za ustrezni javni natečaj oziroma ponudbo tujim partnerjem, da se vključijo v te projekte. Na področju železnic nujno potrebujemo tuje partnerje. Lahko sploh govorimo o reševanju krize na kevnesijanski način, z javnim financiranjem infrastr ukturnih projektov, če Slovenija najslabše črpa evropski denar prav pri teh projektih? V Sloveniji smo nagnjeni k zapletanju in strožjemu preverjanju dejanskega izvajanja projektov, ki je seveda zamudno. Posledica je slabo črpanje, zato načrtujemo, da bomo sredstva še v tej finančni perspektivi preusmerili med projekte v operativnih programih. Do jeseni letos bi morali počrpati 250 milijonov evrov evropskega denarja, kar je bistveno boljše kot lani, a še vedno slabše od načrtov. Želimo počrpati tudi do pol milijarde evrov, a z dosedanjo metodo dela to ne bo šlo. Ali bi lahko glede na vse težave, ki jih imate, ocenili, da je sedanja koalicija napornejša od Drnovškovih koalicij, v katerih ste sodelovali sami, tudi tiste s SLS v drugi polovici devetdesetih? (zavzdihne) Drugi časi, druge koalicije, drugi problemi. Predsednika vlade na sejah vlade nadomeščate v času odsotnosti. Kljub temu sva osebno pričakovala, tudi glede na vašo pompozno predvolilno predstavitev kot bodočega podpredsednika vlade, da boste imeli v vladi pomembnejšo vlogo, da boste vlado vodili iz ozadja. O vas ni veliko slišati. (smeh) Pompoznost ni ravno moja lastnost, delovanje v ozadju pa sploh ne. Dobro pa je, če ti zunaj soja žarometov uspe delati tisto, kar si si zastavil kot cilj. Pa vam uspe narediti vse, kar želite? Vse prav gotovo ne, precej stvari pa.

Medij: Dnevnik - Dnevnikov objektiv
Avtorji: Vuković Vesna,Cirman Primož
Teme: ZPRE-1 zakon o prevzemih
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 25. 04. 2009
Stran: 10