razkadila. Kaj seje v resnici zgodilo? Zgodilo seje, da je politiki uspelo ustaviti enega najbolj škodljivih procesov zadnjih let. Največja banka v državi namreč ni reprogramirala enega od tajkunskih posojil, pač pa je zasegla zastavljene delnice. Banka je to storila zaradi izrecnih zahtev politike. S tem je politika ustavila skrajno nepregleden in škodljiv proces kopičenja bogastva v rokah peščice ljudi. Tu ni šlo za bogastvo, ki bi se kopičilo zaradi marljivega dela, izjemnih tehnoloških inovacij, genialnih podjetniških idej. Še več: niti ni šlo za bogastvo, ki bi temeljilo na ekscesnem izkoriščanju delovne sile. Šlo je za bogastvo, ki je nastajalo tako, da so nesramni in pohlepni kombinirali niz najbolj neprimernih ravnanj. Kombinirali so »kaselc« firme, parkirišča za delnice, dostop do notranjih informacij. Poslovni imperiji so nastajali z nategovanjem malih delničarjev in z njihovo razlastitvijo. Nastajali so tako, da so malo večji kapitalisti požrli manjše kapitaliste. In da so največji kapitalisti požirali srednje velike kapitaliste. Ob tem so uporabljali najbolj sporne metode in sklepali taktična zavezništva s politiko. Proces kopičenja bogastva v rokah peščice ni imel kakšne posebne zveze s kapitalizmom, o katerem je dvesto let nazaj pisal Adam Smith. Proces kopičenja bogastva je temeljil na izigravanju načel svobodnega trga in svobodne konkurence. Ob vseh dvomih, ki jih lahko imamo do kapitalizma, lahko ugotovimo, da je proces kopičenja bogastva, ki je v Sloveniji tekel zadnja leta, temeljil tudi na nespoštovanju načel samega kapitalizma. Z odločitvijo Nove Ljubljanske banke, da zaseže zastavljene »tajkunske« delnice, je ta proces ustavljen. Kakšen bo učinek te poteze? Predvsem bo vplival na distribucijo bogastva. Kljub prehodu v kapitalizem distribucija bogastva v Sloveniji vsaj v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ni bila ekscesno nepravična. Tajkunske metode, uveljavljene v zadnjih letih, pa so vodile prav v to smer. Zaradi pritiska politike, naj banke tajkunskih posojil ne reprogramirajo v nedogled, je proces ekscesno nepravične distribucije bogastva ustavljen. Vsaj za zdaj. Ob tem velja dodati, da ne gre za prvi tovrstni poseg politike. Tudi sredi devetdesetih let je politika zmogla dovolj moči, da je prek agencije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij ustavila sporne privatizacijske postopke. Nastavki za ekscesno bogatenje peščice posameznikov so takrat obstajali, a je revizija privatizacijskih postopkov to preprečila. Izteka se torej teden, ko smo politiko dojemali s skrajnim gnusom, hkrati pa je politika prav v tem tednu ustavila enega najbolj škodljivih družbenih procesov. Seveda - politiki so bile tokrat naklonjene tudi zunanje okoliščine. Kockarski kapitalizem je slonel na domnevi, da bodo delnice rasle tja proti neskončnosti. Namesto neskončne rasti je prišlo do strmoglavljenja tečajev delnic. Ne glede na to, da se je postopek razlaščanja tajkunov lahko začel zaradi zunanjih okoliščin, finančne krize, gre za pomemben dosežek. Pomemben je tudi zato, ker se razlastitev ni zgodila kot revolucionarni ukrep, pač pa z uveljavitvijo pogodbenih klavzul. Vprašanje pa je, ali je začetek procesa razlaščanja tajkunov nepovraten. Ta proces lahko vodi le politika, ki ima dovolj javne podpore in verodostojnosti. Prav tisti del politike, ki seje ob preprečevanju ekscesnega bogatenja posameznikov najbolj izpostavil in ima za to največje zasluge, je zaradi lahkomiselnosti danes deležen največjega zgražanja. Ključno vprašanje tedna po koncu volilne kampanje bo, ali še imamo politiko, ki lahko nadaljuje proces razlaščanja tajkunov. Ima ta politika rezervni scenarij? Ali ima verodostojno ekipo, ki bo proces nadaljevala? So verodostojne osebnosti vsaj na klopi za rezervne igralce?

Medij: Dnevnik - Dnevnikov objektiv
Avtorji: Žerdin Ali
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 06. 06. 2009
Stran: 3