gledajo skozi prste. Zato pa je, kot pač je. Po drugi strani pa: tudi iz mene se kadi kot iz kakšnega že zdavnaj padlega raufanka katere izmed številnih propadlih fabrik. Noge mi otekajo pa se bojim, da mi ne zrastejo kopita, lasje me zapuščajo in vsako jutro se pogledam v špegel, ali mi ne poganjajo hudičevi rožički. Res, kaj pa če postanem Lucifer. Edina tolažba je, da - za razliko od zgoraj omenjene - ne maram volčjih noči, da me samost še ne popada in da do Cerkve vendarle nimam tolikšne zamere, čeprav me je pater Pavlin v mariborski frančiškanski cerkvi prenekaterikrat z vozlom, kaj z vozlom, z batom, spletenim na koncu vrvi, ki je krasila njegovo kuto, po betici. In čeprav včasih pri kakšnih nadškofovskih izjavah ne vem, kaj naj, ker se v takih primerih še prekrižati najbrž ne spodobi. Še zmeraj sem pač na stopnji, češ, vsi moji predniki so bili verni in stari oče mi je, če bi šel študirat za duhovnika, za prvo mašo obljubljal celo tele. Do Praslovana še nisem priplaval in tako je bolje, da o tej temi neham pisati. Se bi pa rad Svetlani Makarovič primladi imajo vse manj priložnosti, siromaki se množijo, srednji razred izginja, bogati so vsak dan bogatejši in revni revnejši, tudi naši novokapitalisti so vse bolj požrešni, predvsem pa neprimerno manj omikani in sočutni kot njihovi predniki ali kolegi v državah, ki niso doživele obdobij "socialističnega raja". Stari sovjetski vic o tem, kakšna je razlika med optimisti in pesimisti, še zmeraj drži: pesimisti mislijo, daje vse tako slabo, da slabše ne more biti, optimisti pa menijo, da je lahko še slabše. Kdo je trenutno na oblasti, družil, ko bodo šli na Blejski otok pet partizanske pesmi. Upam, da mi bo dovolila, čeprav bi nemara malce fušal, glasbeno namreč, ampak v množici je moč; vstopnina se zniža s 3 na 2,5 evra (upokojenci in vojaki pa itak nimamo popusta). Celo dodaten predlog imam: kaj pa, če bi zapeli še Internacionalo!? Ta naš kapitalizem ni kaj prida boljši od onega, ko je Internacionala nastala, delavce vse bolj stiskajo za vrat in njihova negotovost je čedalje večja. pri vsem tem ne igra nobene vloge: ne vlade LDS ne prejšnja vlada, na čelu s SDS, niso ustavile plenjenja gospodarstva, niso zaščitile malih delničarjev, niso zagotovile pravic delavcev ali pa, denimo, primernega obnašanja tujih lastnikov, ki prihajajo na naša tla, kot se pač prihaja na Balkan, kjer je prav vseeno, kako delaš z ljudmi. Ne bi pa rad, da bi z Blejskim otokom zaključili. Rad bi, da bi šla Svetlana Makarovič z menoj še v Ljutomer, kjer bi imeli prvi slovenski tabor v 21. stoletju, kjer bi obudili narodno zavest in poskušali razločiti pojma narodnjak in zaplotnik. ki so ju bili enačili in ju še vedno tako vztrajno enačijo določeni ljudje. Pa da bi definirali, kaj je to narodni interes. Je bila last pivovarne Union v slovenskih, bolj natančno Zlatorogovih, ali še bolj natančno v rokah Boška Šrota, res narodni interes, vreden 57 podpisov poslancev? Ali pa, denimo, prodaja nekega drugega Zlatoroga. tokrat mariborskega, tuji firmi z imenom Henkel? Pa prevzem Večera s strani Dela, spet laškega oziroma Šrotovega, ki bo šel ali bosta šla kar oba hkrati v tujo, nemško last? Oh, Večer, star 63 let, prvi časnik, ki je izšel v Sloveniji po osvoboditvi, 9. maja 1945, nekoč eno glavnih kulturnih stičišč zadnjega branika slovenstva, potem ko so na oni strani slovenske meje že Trst, Gorica in Celovec ... Ja. o tem bi morali pisati v svoji kolektivni oporoki. Dobro, potem pa bi res šli čez Muro, na panonske ravnice, magari na Ogrsko, poslušat Cigane in bi si vmes vrteli glasbo iz filma Cigani letijo v nebo. Morda pa najdem tam svojega Praslovana? Še kam bo treba, moja spoštovana in draga čarovnica. ■

Medij: 7 dni
Avtorji: Niedorfer Srečko
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 26. 11. 2008
Stran: 21