sprašuje, ali bo zdravilišče vrnila državljanom RS, da to postane skupno dobro za ohranjanje zdravja, in sprašuje po vladnih stališčih glede tega, da je bilo zdravilišče v času prejšnje vlade prodano na podlagi močno podcenjene vrednosti. Zdajšnja vlada Semoliču odgovarja, da zdravilišče sploh ni bilo prodano, temveč je država s stvarnim vložkom postala lastnica dela te kapitalske naložbe. Vlada Republike Slovenije tako projekt obnove Rimskih term prepoznava kot nacionalno pomemben projekt, ki mu je odobrila tudi nepovratna sredstva. V vladi za zdaj ne vidijo razloga, da bi dvomili o pravilnosti doslej sprejetih odločitev. Se posebno, ker je ta naložba v teku, realizacija pa je že v tem trenutku pod velikimi pritiski zaradi finančne krize. Nekakšna nacionalizacija Rimskih term, kot predlaga Semolič, tako ne pride vpoštev. Tudi pod predpostavko, da so Semoličeva vprašanja vladi nastala iz povsem altruističnih nagibov, pa je dejstvo, da ima revitalizacija zdravilišča preko konzorcija vec slovenskih družb že od samega začetka velike nasprotnike, če ne že kar sovražnike. Na eni strani je civilna iniciativa v Rimskih Toplicah, ki zelo podpira takšno revitalizacijo. Nasprotniki pa po mnenju zagovornikov zdajšnjega poteka obnove izhajajo iz krogov blizu družbe Barsus, ki je imela z zdraviliščem prav tako svoje načrte (in praktično nič denarja za realizacijo), vendar je bila nekako poražena, saj je posel dobil konzorcij, zdaj znan pod imenom Rimske terme. V ozadju naj bi bil zaradi drugačnih interesov tudi župan občine Laško Franc Zdolšek, vendar si tega nihče ne upa povedati na glas. Privrženci zdajšnje obnove so se zaradi tega zelo čustveno odzvali na pismo bralcev v Novem tedniku, ki sta ga podpisala laška občinska svetnika iz vrst SDS Marjan Grešak in Igor Knez in v njem ostro napadla način zdajšnjega prenavljanja zdravilišča ter podprla ustanovitev družbe malih delničarjev, ki bi s pomočjo večine državljanovpridobila denar za prenovo zdravilišča. Drago Zupan, predsednik civilne iniciative za oživitev Rimskih term, takšno retoriko označuje kot marksistično in s tem preživeto: »Obsojamo vse ljudi in vse načine, s katerimi skušajo ogroziti lepšo prihodnost kraja ter občanov, ki m živijo. Ti ljudje postanejo glasni vedno takrat, ko pride do kakšne krize. Dovolj imamo tistih, ki se trudijo zgolj škodovati projektu in ljudem v Rimskih Toplicah.« Drago Zupan meni, da lahko Semoličev predlog o reviziji vseh postopkov, povezanih z revitalizacijo zdravilišča, še dodatno ogrozi nadaljevanje projekta, ki se je že brez tega znašel v težki situaciji. Prav vsi argumenti nasprotnikov pa verjetno niti niso povsem iz trte izviti. Celotna finančna vrednost projekta se je namreč od začetka do danes povečala kar za sto odstotkov, zato lahko marsikdo začne dvomiti o pravilnih začetnih izračunih in ekonomski upravičenosti. V konzorciju bi prav zaradi tega namreč potrebovali še dodatnih 22 milijonov evrov za dokončanje projekta, zato pritiskajo na vlado, naj jim odobri državna poroštva. Tudi Maks Brečko, direktor družbe Rimske terme, se je na te nedavne napade in, kot menijo krajani, laži in podtikanja nasprotnikovzdajšnjega poteka obnove zdravilišča odzval zelo čustveno in razočarano, vendar zadev ni hotel preveč komentirati. »Gre zgolj za neke intrige, od katerih se distanciram. Nisem si pa mislil, da je v Slovencih toliko nečimrnosti in škodoželjnosti,« je kratek direktor Maks Brečko, ki si sicer želi samo to, da jih Dušan Semolič obišče in se pred naslednjimi napadi sam prepriča o tem, koliko truda so v prenovo vložili že doslej. V Rimske Toplice pa državnega svetnika vabijo tudi krajani: »Če imajo gospoda, ki rovarijo proti revitalizaciji term prašnike, jih javno pozivam, naj osmega marca pridejo k nam na obisk z rdečim nageljnom v roki in naj se nehajo skrivati,« je slikovito povabila v že prenovljen Sofijin dvor avtorja svetniškega vprašanja vladi oziroma pisma bralcev prebivalka Rimskih Toplic Jelka Kapun. Kratka zgodovina propada in obnove Zdravilišče Rimske Toplice je bilo vse do leta 1991 v rokah tedanje jugoslovanske armade in je bilo znano kot luksuzno zdravilišče predvsem za častnike tedanje armade. Po osamosvojitvi je prišlo v last obrambnega ministrstva in začelo se je skoraj 18-letno propadanje in ropanje vsega, kar je bilo mogoče odnesti. Prve resnejše načrte za revitalizaciji je imela že v začetku devetdesetih japonska korporacija Mitsubishi, kasneje se je pojavila družba Barsus in njena ideja o razvoju zdraviliškega turizma. Ker so bili to zgolj načrti, podprti z zelo malo ali nič denarja (tega naj bi zagotovila v glavnem država oziroma preko certifikatskega lastninjenja), je več velikih gospodarskih družb, kot so Zavarovalnica Triglav, Telekom, NKBM, NLB in Unior Zreče, ustanovilo konzorcij Rimske terme za revitalizacijo zdravilišča. V lastništvo je na račun gradnje vstopila še družba SCT, država pa je v lastniški delež spremenila svoje stvarno premoženje. Investitorjem, ki so dobili tudi precej evropskega denarja, nepovratnega državnega denarja in ugodnih kreditov, je doslej uspelo obnoviti hotel Sofijin dvor in zdraviliški objekt. Manjka še centralna zgradba, za katero jim je zmanjkalo potrebnih 22 milijonov evrov, zato upajo, da bodo za nove kredite od države pridobili poroštvo. Nasprotniki konzorcija pa so prepričani, da bi se lahko zdravilišče revitaliziralo s precej manj denarja, če bi ta postala javno dobro v lasti državljanov RS. Celotna naložba je trenutno ocenjena na okoli 48 milijonov evrov, kar pomeni, da gre za največjo zdravstveno turistično naložbo v Sloveniji. Direktor Rimskih term Maks Brečko zaradi vseh dogodkov in težav, nakopičenih nad revitalizacijo zdravilišča, ni mogel več skrivati solz. Razočaran je nad škodoželjnostjo nasprotnikov, ki se na različne načine trudijo blokirati nadaljevanje prenove term in s tem onemogočiti tudi razvoj kraja.

Medij: Dnevnik
Avtorji: Nagode Jure
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Slovenija
Datum: 04. 03. 2009
Stran: 11