II UREDNIŠKI KOMENTAR Peter Franki peter.frank/gifinance.s/ Naredil bom vse, da moj sin ne bo politik,« mi je v soboto razlagal prijatelj. Razmišljujoče sem mu odvrnil: »Pa kako bomo sploh kdaj imeli normalne politike, če bomo našim otrokom, ki so zdaj na začetku kariere, ta poklic povsem očrnili?« Prijatelja razumem. Politika je samo sebe povsem očrnila. V Sloveniji morda še bolj kot druge, no ja, če zdaj izvzamemo Veliko Britanijo, kjer so politiki v pokvarjenosti nadigrali same sebe ... Matej Lahovnik, minister za gospodarstvo, je kandidiral za evroposlanca, čeprav
bi moral z vsem, kar ima v glavi, reševati gospodarsko krizo. Kje je tu dolg do ljudi, ki računajo na njegovo znanje, mladost, zagnanost? Ali kandidat Ivo Vajgl, kije povedal, da bi evropsko poslanstvo pomenilo lep konec njegove kariere? Da ne govorim o Gregorju Golobiču, »velikanu« naše politike, ki seje resnično neumno zlagal o svojem lastništvu vnizozemskem lastniku zagorskega podjetja Ultra, potem pa seje, preden je priznal laž, poskušal iz godlje izvleči z resnično infantilnimi izgovori - spraševali so me o delnicah, ne o deležih ... In ta človek je leta nadziral kadrovanje na slovenski levici in med drugim tudidogajanjevhitro rastočih telekomunikacijah. Dlje časa polnoletni občani vemo, da j e imel marsikaj pri tem, da smo kar nekaj let plačevali dražje »mobitele«. Dragi bralci, v svojih komentarjih sem večkrat napisal, da bosta naš politični prostorvprihodnjih letih obvladovala dva močna človeka, Janez Janša in Gregor Golobic. Zmotil sem se. Oprostite. Golobičjebil dolga letavvišavah, marsikdo je verjel, da gre za - kljub številnim aferam - pokončnega in prodornega intelektualca. Zdaj je revše, tajkunček, ki je preganjal tajkune. Mogoče sem bil v prejšnjem odstavku krivičen do Zaresa, vsi trije opisani primeri so namreč iz te stranke. Marsikaj bi lahko povedal tudi o Janezu Janši, ki med drugim trdi, da pred leti ni bil tisti, kije orkestriral podmizno prodajo Mercatorja Bošku Šrotu in Igorju Bavčarju, direktorjema, ki sta oskubila male delničarje in bosta še koga. Joj, pa Kari Erjavec, le s čim smo si njega zaslužili? In kje je v teh zgodbah Borut Pahor, skoraj edini pomemben slovenski politik, ki za sabo še nima nobene zelo velike afere? Hvala bogu, da je vsaj še kdo vpolitiM, ki se ni povsem umazal, a kaj, ko s svojim finančnim ministrom Francem Križaničem nikakor ne zmoreta pokazati dovolj agilnosti, na podlagi katere bi lahko sklepali, da bo politika znala pripomoči k izvijanju iz krempljev gospodarske krize. Spoštovani bralci, oprostite (spet!), če sem vas razočaral. Morda ste od mene pričakovali, da bom v tem komentarju globokoumno analiziral izide pravkar minulih evropskih volitev. Nisem jih zato, ker (mi) je povsem vseeno, kdo je zmagal. Če bi bil depresiven, bi zapisal, daje edino, kar si naš politični prostor zasluži, diktatura. No, tako hudo morda ni, a kljub temu ne verjamem več nikomur. Politiki so vbreznu. Zaradi njih je naše življenje težje. Zaradi različnih igric plačujemo dražje izdelke in storitve, pri premagovanju krize nam niso v pomoč. Politiki, ki ste zdaj na položajih, ne v Bruselj, ne v državni zbor, ne v vlado, domov pojdite. In tedaj moj prijatelj svoj emu sinu morda ne bo več zabičeval, naj se ne peča s politiko. • ► Ocenite komentar, napišite svoje mnenje: www.finance.si/komentarji ►► Ob politikih, ki jiii imamo, ni čudno, da neben resen človek ne želi ¥ to druščino.
Medij: Finance
Avtorji: Frankl Peter
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Uredniški komentar
Datum: 08. 06. 2009
Stran: 2