moram biti član stranke. Po duši sem liberalec. Večina od vrednot, za katere se zavzema stranka Liberalna demokracija Slovenije, so tudi moje vrednote. Zavzemam se za pravno državo, pravno varnost in za enakost pred zakonom ter za dosledno spoštovanje človekovih pravic. Verjamem v pravni red ter v svobodo in enakopravnost ljudi. Ali pri nas pravni red funkcionira tako, kot bi lahko? Večina ljudi o tem govori s pridihom ironije, vendar se iz tega vprašanja ni primerno norčevati. Pravni red dejansko deluje. Sicer bi bili kot na Divjem zahodu. Res pa ima naš pravni red vgrajene kakšne »hrošče«, kot rečejo računalničarji, ki bi jih bilo treba odstraniti. Gotovo bi lahko državo upravljali bolje, kot jo, vendar ne moremo reči, da pravni red in država ne funkcionirata. Ali se to, da je Katarina Kresal predsednica LDS, res ne pozna v vašem življenju? Ne vem, zakaj bi se to posebej odražalo, razen, da sem deležen več javnih napadov, kot bi jih bil sicer, in ki izvirajo od nekih drugih političnih opcij. Oba imava vsak svojo neodvisno kariero. Katarina je sedaj svoje poklicno življenje popolnoma posvetila politiki, stranki in funkciji, ki jo opravlja, jaz pa sem svoje življenje posvetil poklicu odvetnika. Opravljava pač vsak svoje delo. Najini ideološki pogledi pa so podobni, oba sva demokrata in liberalca. In idealista. Ali doma nikoli ne govorita o ... ... jasno, da govoriva o vrednotah. Kaj pa o izbrisanih? Niti ne, ker ni veliko povedati. O tem smo govorili pred desetimi leti, danes pa se točno ve, kako mora pravna država urediti zadevo. Kako ocenjujete kritike na ta račun? Denimo očitek, da bo z izbrisanimi največ zaslužil prav odvetniški lobi. Nek politik je denimo izjavil tudi, da bo vsakemu upokojencu dodelil pokojnino v višini tisoč evrov. Izjava je bila politična, njen namen pa pridobiti volilce. Z enakim namenom o izbrisanih govorijo mnogi politiki, ki sicer zelo dobro poznajo dejanski pravni problem te zadeve. Razumeti je treba, da pač nagovarjajo svojo publiko, ki jih voli. S takšnimi izjavami se želijo volilcem preprosto prikupiti. Enak je tudi razlog vseh drugih napadov. Zavedati pa se je treba, da so prav ti, ki zdaj dvigujejo prah, povzročili to protipravno stanje. Po svoje razumem , da se je država tedaj, v trenutku zapletenih političnih razmer, odzvala, kot se je - nespretno in počez. Morda tudi iz nekakšnih samoohranitvenih razlogov. Toda to ne opravičuje, da tega ni popravila takoj, ko je nevarnost prenehala, ko so se politične razmere stabilizirale. Sam menim, daje bil izbrisiDopolnoma nepotreben in protipraven. Takšno je gotovo mnenje vseh tistih, ki verjamejo v pravni red in pravno državo. Napako, ki je bila storjena, bi morali odpraviti. Nedopustno je, da se tako dolgo zavlačuje z rešitvijo. To najeda demokracijo in pravno varnost. Da pa bi odvetniki služili enormne zneske zaradi izbrisanih, je pa že spet politična domislica, izjava, ki jo ljudje radi slišijo ... To se pri nas gotovo ne bo zgodilo in se niti ne bi moglo, prav tako ne v katerikoli drugi državi, in sicerzelo preprosto zato, ker ljudje pač nimajo denarja, ter za to, ker bodo zahtevki, če že bodo, zelo nizki. Narava zadeve je pač takšna, da se izplačila visokih odškodnin preprosto ne bodo zgodila. Sploh pa skupen znesek ne bo nanesel 400 milijonov evrov, kot je govoril nek poslanec. To je smešnica. Protipravnost izbrisa je ugotovilo ustavno sodišče. Popolnoma hipotetično: koliko izbrisanim bo uspelo dokazati škodo? Čisto preprosto bom poskušal govoriti kot pravnik. Vsak škodni primer je posamična zadeva. Vsakdo mora dokazati vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodo, ki naj bi zaradi tega dogodka nastala. Poleg tega moraškodo ovrednotiti. Nekdo, ki je bil nesrečen v življenju in je izgubil službo, ki bi jo vvsakem primeru izgubil, ne more zahtevati odškodnine, ker je bil hkrati tudi izbrisan. Popolnoma figurativno. Skratka, med dogodkom izbrisa in škodo, ki jo je nekdo utrpel, mora obstajati vzročna zveza. Poleg tega je škodo treba izraziti v denarju in to utemeljiti. Tisti, ki se bodo lotili teh procesov, ki bodo trajali vsaj štiri ali pet let, bodo imeli izjemno nizke denarne zahtevke. Če se bo kdo tega sploh lotil . . . Koje vaša partnerica postala predsednica LDS, ste za Pop TV izjavili: »Sem ponosen, neuradno.ti Da, vendar to ni bilo ob Katarinini izvolitvi za predsednico stranke, temveč na dan volitev, ko so Katarino izvolili za državno poslanko. Seveda sem ponosen na Katarino. Trdo je delala celotno kampanjo. Tisti dodatek neuradno pa je bila bolj šala. Vendar ste pred volitvami v nekem intervjuju napovedali, da bo LDS presegel deset odstotkov. Res sem bil prepričan, da bo stranka dobila nekako toliko, a tedaj nisem pričakoval tolikšne polarizacije na dva volilna bloka. Napoved je bila izrečena kot »v kavarniški debati«. Nisem politični strokovnjak, sem pa pričakoval, da bo več ljudi volilo liberalno demokracijo. Seveda pa stvar ni končana. Prepričan sem, da bodo njeno trdo in dobro delo ter rezultati njenega dela nagrajeni. Zakaj se to ni pokazalo že jeseni? Ker so pač lani volilci volili proti Janši in so po drugi strani torej volili predsednika tiste stranke, ki je imel možnost kot potencialni mandatar premagati nasprotnega potencialnega mandatarja, voditelja nasprotnega političnega bloka. Tudi mnogo prepričanih liberalcev je ravnalo tako . . . Ampak te volilce je dobil Pahor samo na posodo. Zakaj so se odločili tako? No, volilca ne smete vprašati niti, kako je volil, kaj šele, zakaj je tako volil. Kaj pa jaz vem, zakaj so se tako odločili . A so se . Z vladajočo strukturo se niso strinjali in so volili drugače. To je demokracija. Pred štirimi leti pa so še odločili proti neki drugi takrat vladajoči opciji . Ne glede na vaš ponos ob izvolitvi, mar ne bi bilo bolje, če pred vašo hišo ne bi nenehno stalo nekaj policistov? Pa saj ko sem na dan volitev povedal, da sem ponosen, še nisem vedel, kaj bo delala Katarina. Niti, ali bo stranka stopila v koalicijo. Delo, ki ga sedaj opravlja Katarina, je zelo izpostavljeno in pomembnoza državo, zato položaj, ki ga zaseda, vključuje tudi varovanje. Jasno je, da je to nekako moteče, saj so tudi takrat, ko kam odideva popolnoma zasebno, zraven ljudje, ki niso del družine. Je pa vseeno lažje, kot sem pričakoval, ker so ti varnostniki zelo profesionalni . . . Ali si upate doma povedati vse, kar razmišljate o dnevni politiki? Pošteno povem, da se o službenih zadevah načelno ne pogovarjava. Sam ne razlagam o advokaturi, ona pa ne o ministrstvu. Jasno, v družbi se kdaj pa kdaj odvije tudi debata o politiki, ampak ne pogosteje kot pri drugih ljudeh. Sicer pa, politika je pomembna in ljudje pač o tem govorijo . . . Tako vsaj privarčujete. Tudi tja, kamor gresta zasebno, vaju verjetno vozijo v njenem službenem avtomobilu. Ti stroški so popolnoma minimalni in so povezani z varovanjem. Imam svoj avto in se samo redkokdaj vozim skupaj s Katarino. Kakorkoli, mislim da je treba tistemu, ki vodi represivno ministrstvo z več kot deset tisoč zaposlenimi, varovanje preprosto omogočiti in zato predpisa, ki to določa kot obvezno, niso sprejeli naključno. Ni treba, da se ves čas razpravlja o tem. Ne glede na to, kdo je minister, je to pač potrebno. Poleg tega so politične strasti razvneteintoni»hec«.lzsredinekolumne Vlada Miheljaka sem izvedel, da so, ko je Val 202 na temo izbrisanih odprl telefonske linije - takrat lahko pokliče tudi Andrej s Štajerske - po radiu padale oznake, denimo, kaj se gre ta »prašiča« in podobno. Si lahko predstavljate? Tega ni lahko poslušati, ne za njo ne za koga drugega. Četudi ona ne bi bila varovana oseba, bi v takšnih razmerah morala dobiti varovanje. Prav šokiralo me je, da katerikoli medij dopusti, da se debata lahko vodi na takšnem nivoju, sploh pa na javnem servisu. Nedopustno je, da prek medija potekajo debate s tako primitivno vsebino, v katerih lahko blatijo kogarkoli. Sovražni govor nikakor ni stopnja dialoga, ki bi se smela odvijati v programu kateregakoli radia, sploh pa ne, če je ta javen ... Če je dovoljeno vse, se nižajo meje dopustnega. Kot v kazenskem pravu, kjer zagrožena kazen učinkuje tudi preventivno, saj ste lahko ob svojo prostost, če storite nekaj prepovedanega. Moralo bi veljati, da popolnoma vsega le ni dopustno izreči in tako je do sedaj tudi bilo. Zakaj je udeležba Katarine Kresal na dunajskem plesu bolj bombastična novica, kot je bila, ko so se plesa pred leti udeležili denimo Rupel, Janša ali Pahor? Če povem ironično. Morda te ljudi moti, da si Katarina stroške svojih zasebnih poti plačuje iz svojega žepa. Za druge pa o tem nisem tako prepričan ... Ali je del politične igre, da se deset nepodpisanih novinarjev ukvarja denimo s tem, kje je Katarina Kresal kupila čevlje, ne zanima pa jih, kako aktualni opozicijski voditelj na Mauritiusu preživi ves mesec? V Milano se z avtomobilom lahko odpelje skoraj vsak, na Mauritius pa velika večina Slovencev sploh ne more. Nisem vedel, da gospod Janša hodi na Mauritius in to težko komentiram. No, ampak prav to so razlogi, da se pogosto počutim kot posoda, v katero lahko vsakdo pljune. Gre za primer dobro organiziranega ustvarjanja javnega mnenja. Če neko laž nenehno ponavljaš, v glavah nekaterih postane resnica. In tako pač Katarinina udeležba na dunajskem plesu postane moralno zavržna, vrtenje nekoga drugega po istem parketu pa ne. Tokrat je novice z Dunaja spremljal prizvok, poglejte kapitaliste. Zakaj? Da bi očrnili političnega nasprotnika. Žal pa ceno plačujejo še drugi. Ne vem, zakaj bi bil kapitalist in tajkun denimo Darko Brlek ali pa denimo, zakaj je tajkun Jože Anderlič, ki ni ničesar privatiziral in je vse naredil sam. Zakaj bi bil tajkun jaz? Iz nič sem s sodelavci ustvaril uspešno odvetniško pisarno, že več kot 20 let delam od 1 2 do 1 6 ur na dan. In sedaj naj me bo zaradi tega sram in bi se moral vsak dan zagovarjati in tudi ljudje okoli mene? Ko pa si nekaj sto evrov vredno vstopnico za dunajski ples lahko privošči skoraj vsakdo. Dvesto trideset evrov ni tako malo, je pa dosegljivo. Res drage so denimo lože. Vaša odvetniška pisarna je ena od največjih v Sloveniji. Ste njen lastnik, direktor in prvi odvetnik. Ali je to največja slovenska advokatura? Verjetno. Upam, da se ne motim. Tukaj dela 40 pravnikov in 1 5 drugih sodelavcev, poleg mnogih drugih strokovnjakov, zaposlenih na fakultetah in različnih inštitutih. Področje, kjer delamo, je celotna regija. Vpeti smo v mnogo mednarodnih odvetniških organizacij in združenj. Pri zastopanju interesov naših klientov se trudimo zagotavljati najvišje standarde. Poskušamo slediti standardu, kakršen je anglosaksonski, in nato smo ponosni. Tudi pridobitev certifikata ISO, ki smo ga dobili kot prva odvetniška pisarna v naši državi, nas navdajazzadovoljstvom. Sploh zato, ker so v odvetništvo ta standard na primer v Nemčiji začeli uvajati šele pred nekaj leti. Regija? Od Dunaja do Istanbula. Oziroma, bodimo popularni, od Milana do Istanbula. Zastopamo veliko uspešnih domačih in tujih podjetij, veliko dela pa opravimo za naše domače stranke, ki so fizične osebe, tudi brez plačila. Vedno se nam je zdelo pomembno pomagati ljudem, ki so deprivilegirani ali diskriminirani oziroma ljudem, za katere večina družbe meni, da so iz kakršnegakoli razloga »čudni« ali »drugačni« ali »nepomembni« ... Mislim, da ravno taka dejanja odvetniško pisarno naredijo veliko. Zelo sem tudi ponosen, da smo pred tremi leti ustanovili Fundacijo Parus, ki najuspešnejšim diplomantkam in diplomantom pravne fakultete omogoča študij na najuglednejših svetovnih univerzah. Ali je odgovor na vprašanje o vaših velikih strankah skrivnost? Nekatere so sicer javno znane. Ne morem reci, da nase stranke niso tiste, ki so bile javno izpostavljene. To so pač zgodbe, ki so bile medijsko izpostavljene od leta 1995, ko se je pisarna uveljavila. Vega proti državi ... Primer je znan. Zelo mi je žal, da se ni razpletel do konca, kot bi se moral. Toda bila je sklenjena poravnava z visokim zneskom. Govorim lahko samo o zadevah, ki so javno znane. Pred leti je bil pomemben primer tudi boj Laškega in Interbrewa. Zastopali ste Laško? Takrat sem zastopal Laško. Interbrevv smo - športno povedano - fino namlatili ... Potem pa so vas pregnali iz Laškega ... Spet smo pri odnosu med odvetnikom in stranko. Pozneje nismo bili več pravni zastopnik Laškega v njihovih pomembnejših zadevah. Kaj menite o tajkunih? Vi ne marate njih ali oni vas? Najprej, ne verjamem v pomen te besede, ki ga ima pri nas, saj se oznaka uporablja kot politična psovka. Kot je bila pred volitvami leta 2004 za zmerjanje priročna parola o klientelizmu, korupciji in kraji. In potem je iz besednjaka kar izginila. Zdaj se rado uporablja oznako tajkunstvo. Če naj bi bil tajkun nekdo, ki je baraba, mu tega ne moremo reči, dokler ni obsojen. Doklerto ni razčiščeno, tako o ljudeh ne moremo govoriti. To tudi za družbo ni dobro. Medtem ko se bodo gospodarske razmere poslabšale, ni dobro iz družbe izločiti določenih posameznikov in nanje kazati s prstom, češ, da so drugačni, in kot zavržene označevati tudi tiste, ki jih zagovarjajo. Sploh zdaj ne, ko je brezposelnih že skoraj 80.000 ljudi. Globoko sočustvujem z vsakim, ki izgubi službo. A posameznik to dojema individualno, je razočaran. In če se na nekatere kaže s prstom, se ustvari vtis, da so krivi za to nesrečo. Tako se neti sovraštvo, tako se ljudje delijo. Sam sem odločno proti takšni komunikaciji in govoru. Morda pa je tako mogoče zmagati na volitvah ... Če sem tem volitvam dovolj dobro sledil, lahko ugotovim, da niso zmagali. Prav ti, ki so tajkune naredili in jim pozneje prilepili to oznako, s katero so jih marginalizirali, so volitve izgubili. Velik del ljudstva je kljub vsemu očitno presodil, da je vendar treba počakati na sodbo. Če se bo takšno stanje duha nadaljevalo, da bomo kar vsevprek zapirali ljudi brez obsodbe, bo lahko nekega dne nekdo prišel iskat tudi vas. Tako se niža stopnja demokratičnosti, civiliziranosti. Govorimo torej o napačnih vrednotah in s tem povezanimi stigmatizacijami? Ja, to gre tako daleč, da lahko govorimo o grdih stigmatizacijah posameznikovvmedijihsamozato, ker so vidni, ker so uspešni. Pa jim sicer realno ni mogoče očitati ničesar. Zato se ljudje skrivajo, se zapirajo vase. Če hočemo pognati družbo naprej, bi morali uspeh posameznikov postaviti kot vrednoto, sploh če so dosegli kaj izjemnega. Pa ne mislim na športnem ali kulturnem področju. To Slovenci še lahko prežvečijo. Mislim torej na drugih področjih ... Tudi če so zato recimo zelo bogati. Tako pa pri nas recimo nek poslovni časnik rad označuje denimo manufaktumo podjetje, ki proizvaja okna, kot višek poštenega slovenskega kapitalizma, čeprav gre v resnici za dejansko najbolj preprosto in primitivno obliko kapitalizma, ki ni in ne more biti ne presežek in ne dosežek. Tajkune pri nas povezujejo s prevzemi. Ali so te pri nas izvedli v duhu zakonov? Menim, da niso bili nezakoniti, temveč v mejah predpisov. Vendarle govorimo o pravu. Analiziral nisem nobenega prevzema, zato težko podajam dokončne ocene. Naša tranzicija je bila primer prvobitne akumulacije kapitala. Ko so ljudem razdelili certifikate, so jih nekateri drugi - manjšina - začeli zbirati. Jasno je bilo, da se bo to zgodilo. Nato so jih ti zamenjali za deleže v podjetjih. Nekateri so bili spretnejši kot drugi in so si nagrabili več. To je kapitalizem, ki ima tako dobre plati kot slabosti, pa naj nam je to všeč ali ne. Dejstvo pa je, da boljšega sistema še ne poznamo. Bomo videli, kaj bo po tej svetovni recesiji. Ugotovili smo, da nihče od nas ni študiral nobenega od prevzemov. Toda če z vedenjem, ki ga imamo danes, pogledamo na čas, ko so se dogajali prevzemi, se bomo spomnili, da se je v medijih nekaterim centrom v gospodarstvu tedaj očitalo, da organizirano vodijo nek posel, da dejansko razpolagajo z večjimi deleži v podjetjih, ne da bi predhodno objavili prevzemne ponudbe, kot bi jih morali. Ali bi lahko govorili o zlorabah, ker niso upoštevali duha zakona? Če niso upoštevali duha zakona, še vedno ne gre za nezakonito dejanje. Šele, ko nekdo prekrši zakon, je ravnal protipravno. Govoril sem o »hroščih« v pravnem sistemu. Naš jih je imel. Država ni imela možnosti za poseg. To seje zgodilo, ker so se zakoni v kratkem času, ki je bil na voljo, sprejemali prehitro, z veliko »hrošči«, če hočete. Toda jaz verjamem, da se to ni zgodilo namenoma, ampak je do napak in nedoslednosti prihajalo zaradi obsega in hitrosti pri sprejemu zakonov. Potem pa država ni imela zakonskih podlag za ukrepanje. To je razumljivo, saj smo socialistični družbeni red zamenjali s kapitalističnim družbenim redom čez noč. In prav tako je bilo čez noč treba zamenjati tudi celotno pravo, kar pa je bil velikanski podvig. Vsi lahko domnevamo, da so bili deleži nekje parkirani, da so bili najprej poceni pokupljeni, potem pa so se pojavili na enem mestu, pri enem samem prevzemniku. Samo iz dveh vidikov je to lahko narobe. Prvi je prikrajšanje malih delničarjev, saj zaradi neobjave prevzemne ponudbe niso prejeli realne kupnine, drugi pa je vidik varstva konkurence, sajje lahko delež na trgu večji, kot tisti, ki se uradno prikazuje. Poglejmo zgodbo o Novartisovem prevzemu Leka. Ko se je posel odvil, se je zdelo, da je bila plačana pregrešno visoka kupnina. Leto pozneje se je že razmišljalo popolnoma drugače. Ampak po bitki je lahko biti general. DA BI ODVETNIKI SLUŽILI ENORMNE ZNESKE ZARADI IZBRISANIH, JE POLITIČNA DOMISLICA, IZJAVA, KI JO LJUDJE RADI SLIŠIJO. IMAM SVOJ AVTO IN SESAMO REDKOKDAJ VOZIM SKUPAJ S KATARINO.

Medij: Indirekt
Avtorji: Štamcar Miha,Frangež Matjaž
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Intervju
Datum: 07. 03. 2009
Stran: 8