gospodarstvo in ljudi vnesel nezaupanje, občutek negotovosti, strah pred prihodnostjo in posledično povzročil upad povpraševanja in investicijskih aktivnosti. Ob manjši potrošnji pa tudi ni več potreb po dosedanjem obsegu proizvodnje in tako se je recesija preselila še v realni sektor. Ker gre tudi tukaj za vzročno povezanost; varčevanje in zmanjševanje potrošnje gospodarstva in gospodinjstev namreč dodatno znižuje potrebo po proizvodnji in tako spiralno naprej, torej navzdol. In kot smo bili prej optimisti, da bodo stvari šle samo navzgor, tako se je sedaj med vse preselil strah, pesimizem, ko se ne vidi izhoda - in to krizno stanje samo še poglablja. To je lahko ena od mnogih razlag (zelo kratka), zakaj je izbruhnila kriza in kaj se pravzaprav dogaja. Ob tem splošnem opisu je kar nekaj podrobnosti, ki so pogosto zelo pavšalno interpretirane in jih je zanimivo pogledati. Čredni nagon Nedvomno deloma drži teza, da so se cene delnic, naložb, nepremičnin povečevale prek svoje »realne vrednosti« zaradi pohlepa vodstev podjetij (oznaka realna vrednost je v navednicah, ker je težko določiti, kaj sploh je realna cena, na drugi strani pa je realna pravzaprav vsaka cena, po kateri je narejen posel, ko se voljan kupec in prodajalec dogovorita). A v zadnjih letih je bilo gospodarsko okolje zelo optimistično, verjeli smo v pozitivni razvoj in gospodarstvenik, ki vidi priložnost, to ne bi bil, če je ne bi izkoristil. Poglejmo konkreten primer. Povprečno razmerje med ceno delnice in dobičkom (P/E) za ključna podjetja na Ljubljanski borzi je bilo leta 2005 nekaj prek 15, kar je tudi dolgoročno (stoletno) povprečno razmerje na svetovnih borznih trgih. Do začetka leta 2007 je zaradi rasti cen delnic to razmerje naraslo na približno 25 - cene delnic so bile že kar 25-krat višje kot dobički na delnico. Takšno razmerje je kazalo, da so cene delnic previsoke, da objektivno lahko pričakujemo padec cen. A kljub temu so cene delnic v naslednjega pol leta zrasle dodatno še za 50 odstotkov, na razmerje P/E = 35. Čeprav smo torej vedeli, da je takšna situacija dolgoročno nevzdržna, so se ljudje odločali za nakupe. Lahki in visoki zaslužki pred tem so obetali, da se bo to kar nadaljevalo, in čredni nagon množic (kupcev delnic) je cene dvigoval in dvigoval. Enako se je dogajalo tudi drugod po svetu, in to ne samo pri delnicah, ampak tudi pri drugem premoženju, na primer nepremičninah. Ljudje so videli, kako je nekdo lahko zaslužil z nakupom hiše, katere vrednost jeporasla,insoseza takšno potezo odločili tudi sami. Čeprav drži, da so se za takšne poteze, nakupe naložb v pričakovanju konstantne rasti cen, odločala tudi vodstva podjetij (so pač zadolženi za povečevanje vrednosti premoženja delničarjem), a ti špekulativni nakupi so bili mogoče še bolj izraziti pri prebivalstvu. Iz opazovanja borznega trga (pa tudi nepremičninskega) bi lahko ocenili, da so bili mali delničarji s svojim povpraševanjem večji generator rasti cen delnic preko njihove dolgoročne vzdržnosti. Ko seveda danes gledamo nazaj in razmišljamo o potrebnih ukrepih, da ne bi bilo tako visoke, neupravičene rasti in kasnejšega še večjega padca, moramo na žalost upoštevati zakonitosti trga, še bolj pa čredni nagon. Težko je ljudem (in podjetjem) preprečevati, da ne bi šli tudi v takšne špekulativne transakcije, če si obetajo zaslužek, seveda ob določenem tveganju. Do premoženja s posojili Pri tem pa je pomembno nekaj drugega. Rast in potem padci cen niti ne bi bili problem in ne bi povzročili finančne krize, če ne bi bili nakupi financirani s posojili. Kriza ni izbruhnila, ker so cene delnic ali premoženja padle, temveč zato, ker so bile preveč financirane s posojili, katerih vrednost pa se ni spremenila. S padcem vrednosti premoženja smo prišli v situacijo, da imajo banke svoje obveznosti do deponentov, do tistih, ki so v banke denar vložili, nespremenjene, na drugi strani pa imajo posojilojemalce, ki zaradi padca vrednosti njihovega premoženja mogoče ne bodo mogli vrniti vseh svojih obveznosti. V zvezi s tem pa sta zanimivi dve podrobnosti. Nedvomno drži, da so kupci premoženja (delnic ali hiš) naredili poslovno napako in izgubo, če so premoženje kupili, ko je bila njegova vrednost visoka. Je pa tudi res, da jim je nekdo to premoženje po taki vrednosti prodal. Kolikor imamo na eni strani dolžnikov in izgub zaradi padcev cen, imamo na drugi strani toliko prodajalcev, ki so pravi čas »sestopili z voza«, dobro unovčili svoje premoženje in ga na primer naložili v banke (ali potrošili). Posojila, ki so jih najeli kupci premoženj, so bila pravzaprav zagotovljena iz denarja prodajalcev tega premoženja. In ti seveda ne žele izgubiti pri svojem depozitu v banki, tako kot so s tem soočeni kupci, sedanji lastniki premoženja. Finančna kriza je torej nastala, ker upniki (tudi prodajalci premoženja) razumljivo pričakujejo svoj denar v celoti nazaj, dolžnikom pa se je vrednost premoženja znižala in zato nekateri niso več sposobni dolga vrniti. Ta prenos sredstev od upnikov do dolžnikov seveda poteka prek bančnega sistema, ki je ob takšnih razmerah prišel v nezavidljivo situacijo. Da se ne bi zato zmanjšalo zaupanje v bančni sistem in začelo nekontrolirano dvigovati denar, so morale poseči države z zagotovitvijo zavarovanja depozitov ali ponekod celo s podržavljenjem bank. V nasprotnem bi se lahko zgodil kolaps bančnega sistema. Je pa pri tem pomembno pravilno tolmačenje teh posegov držav. Res so morale poseči zaradi nevarnosti, ker mogoče dolžniki niso sposobni vrniti najetih posojil, a z izdajo poroštev ne rešujejo dolžnikov - temveč upnike. Z dosedanjimi posegi države samo zagotavljajo, da bodo vsi deponenti in varčevalci (tudi prodajalci dragega premoženja) lahko dobili vsa sredstva iz bank nazaj, kadar jih bodo hoteli. Dolžniki pa so še vedno dolžni celoten dolg in njim ni bilo s temi potezami ničesar odpuščeno. Lahko sicer, da ne bodo mogli vrniti vsega, a to bo potekalo v skladu z zakonodajo po ustaljenih postopkih izterjave, v skrajnem primeru tudi prisilne poravnave ali stečaja pod nadzorom sodišč. Enako kot velja za kateregakoli dolžnika. Ko danes v Sloveniji prebiramo zapise, kako se z državnim (davkoplačevalskim) denarjem rešuje dolžnike (tudi ali predvsem tajkune), bi se morali zavedati, da se s poroštvom bank varuje izplačilo varčevalcem. Kolikor mi je poznano, nobena banka še ni odpustila nikakršnega dolga posojilojemalcem. Če pa kak dolžnik ne bo mogel poravnati dolgov (s čimer se banke sicer stalno ubadajo), pa bodo banke po sodni poti izterjale vse, kar je mogoče. Običajno sicer del terjatve v takšnih primerih tudi izgubijo, a šele po tem, ko je najprej vse izgubil dolžnik. Kdo izgublja? Naslednja zanimivost v finančni krizi pa je vprašanje, kdo pravzaprav izgublja, kdo je imel zaradi padca vrednosti premoženja izgube. V zadovoljstvo večine prebivalstva (če bi lahko ostalo samo pri tem) so v finančni krizi izgubili največ ali kar večino tisti, ki so v preteklih letih z rastjo cen prišli do pomembnega premoženja. Tisti, ki so premoženje zadržali in pričakovali, da se jim bo še naprej plemenitilo. Tu gre seveda za najbogatejše (najbolj slavne), ki so imeli premoženje v podjetjih, a tudi za kar precejšnje število srednjega sloja, ki je imel neke rezerve v delnicah in ki danes seveda ne upa priznati izgub (da ne bi okolje vedelo, koliko so imeli). Preprostih ljudi, ljudi, ki nimajo večjega premoženja razen hiše, avta in kakšne manjše rezerve na banki, pa finančna kriza ni prizadela. Lahko bi rekli, da je bila ta kriza skoraj dobrodošla, saj je pomembno znižala razlike med prebivalstvom. To slednje bi vsekakor držalo, če bi ostalo samo pri finančni krizi. Na žalost pa je finančna kriza povzročila vsesplošno nezaupanje, vnesla negotovost med ljudi in gospodarstvenike; nenadoma so postale naložbe v podjetja popolnoma nezanimive in vse to se je poznalo in se pozna v krizi realnega sektorja. Če je bila finančna kriza ustrezno obvladana in deloma sanirana (tisti del, ki izhaja iz padca vrednosti premoženja) in če je finančna kriza prizadela samo določen, najbogatejši sloj prebivalstva, pa bo" kriza v gospodarstvu močno vplivala na vse prebivalstvo. Pri tem celo najbolj na tiste, ki so bili že doslej v najtežjem položaju. Na žalost je to krizo tudi mnogo teže obvladati; države nimajo pravih vzvodov, kako bi lahko pospešile gospodarsko aktivnost, kar pa je ključ ponovnega vzpona. Ob tem lahko še enkrat poudarimo, da naše banke niso imele večjih izgub v času finančne krize, ker je bila ta povezana predvsem z izgubami pri naložbah v premoženje oz. vrednostne papirje. Tega pa imajo naše banke relativno malo, precej manj kot »razviti« bančni sistem na zahodu. Kriza v realnem sektorju pa bo začela povzročati velike finančne probleme v podjetjih. Podjetje, ki je bilo v dosedanjih gospodarskih razmerah uspešno in posojila neproblematična, lahko z zmanjšanjem prodaje hitro preide v stanje tveganja. In poslabševanje gospodarskih razmer bo postopno slabilo tudi pozicijo podjetij in posledično naložbe bank v teh podjetjih. Vse bolj se že kaže, da banke pravzaprav imajo denar, postale pa so bistveno bolj previdne pri odobravanju novih posojil zaradi objektivno prisotnih večjih tveganj. Takšna gibanja že lahko opazujemo v odnosih banke-gospodarstvo. V potrošniški pasti Če se povrnemo nazaj na gospodarsko krizo, pa pri spopadanju z njo mogoče izhajamo iz napačne predpostavke. Pogosto namreč zasledimo trditev, da smo v preteklosti živeli prek svojih možnosti, da je prevladalo potrošništvo in je prav, da se umirimo, da živimo v realnih okvirih. Nedvomno je del potrošnje izviral tudi iz omenjene rasti vrednosti premoženja (pri tistih, ki jim je uspelo drago prodati), vseeno pa drži, da smo lahko potrošili samo toliko, kolikor smo ustvarili. In ker smo zaradi optimizma, dobrih napovedi in visokih pričakovanj investirali in potrošili veliko, je bilo treba tudi veliko proizvesti. To pa seveda pomeni tudi visoko zaposlovanje, dobre rezultate, nagrade, dvige plač in vse, kar je povezano s tem. Ta kriza pa je nasprotje dosedanjega razmišljanja in delovanja, ne da bi se konceptualno sploh kaj spremenilo. Preprosto smo postali pesimisti, bojimo se prihodnosti, nadaljnjega padca cen, bojimo se za službo, za višino plače, zato manj trosimo, hranimo denar (v Sloveniji ga kot potrošniki za zdaj niti nimamo manj, saj je obseg plač in pokojnin še vedno v naraščanju) - in to seveda pomeni manj potreb po proizvodnji, storitvenih dejavnostih in ekonomska aktivnost usiha. V takšnih razmerah je zaradi manjše prihodkovne ravni logična reakcija v smeri varčevanja, a na žalost se na drugi strani s tem zapirajo možnosti prodaje, proizvodnje in zaslužkov. Ujeli smo se v past in jo z odrekanjem potrošnji in investicijam samo še poglabljamo. Kakor je sicer individualno in podjetniško logično, si na žalost z zategovanjem pasu v prispodobi pravzaprav zategujemo vrv za vrat. Ukrepanje države (davčne olajšave in pomoč) je sicer dobrodošlo in nujno, a premik se bo zgodil samo s ponovno večjo potrošnjo in investicijsko aktivnostjo. Zato bi morala država pospešiti dejavnosti predvsem v tej smeri, kajti edino država v teh razmerah lahko preseže ujetost v varčevanje. Pri tem se sicer pogosto izpostavlja omejitev angažiranja države zaradi maastrichtskih kriterijev največ 3-odstotnega proračunskega primanjkljaja. Menim, da so te omejitve v teh razmerah neupravičene. Prvič je enaka stopnja veljala na primer v obdobju konjunkture in vsakdo razume, da so v popolnoma drugačnih razmerah potrebni tudi drugačni ukrepi. Na drugi strani pa govorimo o največji krizi od tridesetih let prejšnjega stoletja, kjer nam ne sme biti ovira kriterij, postavljen v času, ko se nam niti sanjalo ni (ne ljudem, ne menedžerjem in, na žalost, niti tistim, ki so pristojni samo za to), da se to lahko zgodi. In v kriznih razmerah je treba potegniti krizne poteze. Za leto ali dve bi bil lahko primanjkljaj pet ali tudi več odstotkov v relativno nizko zadolženi Sloveniji sprejemljiv in tudi hitro poravnan, ce bi nam s tem uspelo premakniti voz gospodarske aktivnosti. Podjetjem namreč ne pomaga veliko dvoodstotna olajšava, temveč samo deset- ali večodstotno povečanje prodaje. Aktivni doma Pri tem se seveda zavedam dejstva, da je slovensko gospodarstvo močno vpeto v mednarodno menjavo in da je za nas ključen preboj v naših zunanjetrgovinskih partnericah (Nemčiji, Italiji, Franciji ...). Vseeno pa ne smemo zanemariti niti domačega dela gospodarstva. Pri teh ocenah lahko tudi pri uglednih vladnih predstavnikih zasledimo napačno interpretacijo vloge izvoza v ekonomiji. Beremo lahko izjave, da izvoz predstavlja kar 70 odstotkov našega BDP, in iz tega sklepamo, da domača potrošnja nima posebne teže. A na žalost primerjamo celoten izvoz, celotno prodajno vrednost izvoza z bruto dodano vrednostjo ekonomije. Izvoza je primerjalno res 70 odstotkov BDP, a to ne pomeni, da z izvozom tudi ustvarimo 70 odstotkov BDP. Po izračunih izvozno gospodarstvo neposredno ustvari okoli 15 odstotkov dodane vrednosti, skupaj s posrednim izvozom pa okoli tretjino BDP. Revoz, na primer, res izvozi dobro milijardo evrov (3 odstotke BDP), a dodane vrednosti v tem je le okoli 10 odstotkov, saj med drugim skoraj milijardo evrov tudi uvozi. Zaradi tega ne moremo trditi, da Revoz ustvari 3 odstotke BDP, temveč mogoče 0,3 ali posredno 0,5 odstotka BDP. Domači del gospodarstva torej ni zanemarljiv in pospešitev tega dela mora biti temeljna naloga države. Odvisni smo sicer tudi od ukrepanja in učinkov teh ukrepov v naših zunanjetrgovinskih partnericah, a tudi doma imamo kar precej vzvodov, predvsem v pospešitvi domače potrošnje in investicijskih projektov. In dokler ne bo učinkov iz tujine, bodimo aktivni doma. m Bine Kordež, predsednik uprave Merkurja

Medij: Delo - Sobotna priloga
Avtorji: Kordež Bine
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Sobotna priloga
Datum: 04. 04. 2009
Stran: 17