v spominu, čeprav nisoedini. Pri tem naj takoj na začetkuopozorim, da nikakor ne mislimtrditi, da bi morale biti nasvobodnem trgu vse cene enake.Opozarjam le na razlike, kijihobičajne tržnefrikcije na morejoupravičiti. Gre torej za (po mojemmnenju) elemente oderuštva.Sem kratkoviden in za korekcijo vidapretežno uporabljam kontaktne leče.Od leta 2000 do 2004 sem živel vItaliji, tam sem dobil kontaktne leče,ki so danes tudi v Sloveniji povsemobičajne. Po vrnitvi domov pa sem znemalo nejevolje ugotovil, daslovenske optike in lekarne zapripadajočo tekočino za shranjevanjein čiščenje leč zaračunavajo približno50 odstotkov več. Za evropski trgse tatekočina proizvaja vNemčiji, torejseuvaža tako na italijanski kotslovenski trg. Tako geografskaoddaljenost kot druge karakteristiketeh dveh trgov nikakor neupravicujejo tako velike razlike vceni. Kvečjemu bi morala biti cena vItaliji, kjerje kupna moč višja in deloter preostale storitve dražje, višja.Dejstvoje, da je slovenska cenaoderuška. Aprila 2004 sem dobil ponudbo zaslužbo na Mednarodnem denarnemskladu (MDS). Vpostopku izbire semzaradi intervjuja MDS obiskal nanjihovem sedežu vParizu. Mednekajdnevnim bivanjem sem zaradiangine potreboval antibiotik. Taantibiotik se kotgenerično zdraviloproizvaja tudi v Sloveniji. Tistega leta je bil to celo eden slovenskihparadnih izvoznih konjev. No, vParizu sem šel v prvo lekarno naElizejskih poljanah in pri nakupuspoznal tako ceno originalnegazdravila kot tajvanskega generika. Popreveritvi cene za slovenski generik vslovenski lekarnisem ugotovil, dajecena slednjega približno 25 odstotkovvišja od originala (!) v lekarnielitnega dela Pariza in več kot60odstotkov visja od tajvanskegagenerika. Kerjeslovensko podjetjesvoj uspeh s tem zdravilom na tujihtrgih pojasnjevalo prav z nizko cenoin stroškovno učinkovitostjo vproizvodnji, si nikakor nisem mogelkaj, da ne bi pomisUl na oderuštvoha domačem slovenskem trgu. Alijebil za to odgovoren proizvajalec alilekame, mije popolnoma vseeno.Zadnji primer paje še čisto svež. Izobjektivnih razlogov sem že nekajčasa kupec mleka v prahu zadojenčke. Po naključju sem opazil,da se cena istega specifičnega izdelkamed slovenskimi lekarnami razlikujetudi za več kot25 odstotkov. Logično,da sem zaradi tega v lekarnah svojeogorčenje jasno in glasno izrazil. Zanagrado seje v enem tednu cenauskladila. Navzgor seveda. Ponaključju mije pred kratkim prišlana znanje tudi informacija o ceniistega izdelka v Belgiji in naHrvaškem. Slovenska cenaje od obehprimerov približno 60 odstotkovvišja. Zame nič drugega kotoderuštvo in ponovno so vpletenelekarne. Ponovno pa velja tudi ugotovitev, da transportni stroski alikarakteristike slovenskega trga takovisoke razlike ne upravičujejo. Tudirazlike v kupni moci ne morejo bitirazlog, kar dokazuje podobnost cen vBelgiji in na Hrvaškem.Vse navedeno so primeri dobrin,katerih elastičnost povpraševanja jenizka, potem ko potrosnik sprejmedoločeno odločitev (nošenjekontaktnih leč, starševstvo) aliga kajneprijetnega doleti (bolezen), saj natrgu nima veliko izbire. Hitrojeprisiljen kupiti dobrino, kijekomplementama. Ob bolezni brezzdravil ne gre, nosenje kontaktnih lečbrez čistilne tekočineje nemogoče,dojenčkov drugače kotz mlekom ni mogoce nahramti. Vvseh tehprimerih je potrošnik lahka tarčaoderuhov.Kaj storiti? Od katere koli drzavneinstitucije ne moremo pričakovati, dabiskrbela za odpravo takšnih tržnihanomalij. Kot nam kazejo peripetijeokoli afere Patria, je Slovenija pačzelo skorumpirana drzava. Državneinstitucije pa pomagajo ohranjatitakšno stanje. Toje idealni habitatzaoderuhe. Zato mora rešitevpredvidevati pobudo s stranipotrošnika. Le potrošnik, ki gatovrstno oderuštvo neposredno tepe,ima spodbude za odziv. Nobendržavni uradnik tega nima,Zato predlagam sprejem zakonodaje,ki od prodajalca dobrine zahtevapovračilo razlike v ceni vsakič, kopotrošnik dokaže obstoj bistvenonizje cene na primerljivem trgu.Potrošnik bi moral na Urad zavarstvo potrosnikou dostavitidokazila (na primer racune) o cenahna dveh različnih trgih. Vinformacijski dobi tega ni težkopridobiti. Nato bi bilo bremedomačega prodajalca, da dokažeupravičenost razlik v ceni, Urad zavarstvo potrošnikov pa bi moral na podlagi izdelane metodologije o tempresoditi. Vprimeru dokazanegaoderuštva bi morala biti potrošnikoms strani prodajalca povmjena razlikav ceni, prodajalcu pa nalozena kazenv višini 10 odstotkov letnegaprometa. Velja poudariti, dajepopolnoma dovolj ugotavljati obstojodemštva le pri prodajalcu in se neobremenjevati z odgovomostjodobaviteljev. Ob uveljavitvi takegazakona bodo prodajalci imelispodbudo poiskati cenejšedobavitelje/posrednike in hkratiodpraviti lastna oderuška dejanja.Pri tem veljata dve opozorili. Logičnoje, da ne more iti za kompenzacijovsake razlike v ceni, Čeprav soprimerljivi, trgi različnih držav nisopopolnoma homogeni zaradi razlik vpreferencah potrošnikov, kupni močiinpredpisih. Vendar primerovpodobnega oderuštva, kotsem ganavedel zgoraj, te razlike neopravičujejo. Vsekakor pa moraugotavljanje neupravičenih razlik temeljiti na objektimi intransparentni metodologiji. In se-kaj jernati za primerljiv trg?Najboljebi bilojemati trgeEvropskemonetarne unije. Eden glavnihmotivov uvedbe skupne valute evra vteh državahje bila ravno neposrednaprimerljivost cen, kar bi omogočiloboljse delovanje skupnega trga.Poznamo tudiprimere, koje evropska komisija avtomobilskimpodjetje naložila zelo visoke kazni,kerso neupravičeno diskriminiralikupce v različnih državah injimzaračunavali različne cene. Mojpredlog torej ne bi pomenil nove ovirepridelovanju trga, temveč korekcijotržnih anomalij, ki so posledica tržnestrukture dobaviteljev in prodajalcevv Sloveniji. Slednja nekaterim očitno omogoca cenovno diskriminacijo, kidosega razsežnosti oderustva,

Medij: Dnevnik
Avtorji: Masten Igor
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Poslovni Dnevnik
Datum: 16. 09. 2008
Stran: 21