V VZMD z navdušenjem pozdravljajo pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Celju, da mora Abanka razlaščenima kupcema podrejenih obveznic Banke Celje vrniti vplačani znesek, skupaj z obrestmi. Po prepričanju strokovnih sodelavcev in odvetnikov, ki jih je angažiral VZMD v številnih postopkih zaščite pravic in interesov razlaščenih imetnikov (Pobudah za presojo ustavnosti, Odškodninskih tožbah zoper Banko Slovenije in poslovne banke, tožbah pred Upravnim sodiščem, Premoženjsko pravnih zahtevkih ...), je zadevna sodba edina logična pravna posledica dejstva, da so bili na eni strani vlagatelji, ki so svoje prihranke zaupali banki - pri čemer so bili sami brez kakršnega koli vpliva na poslovanje banke, nadziranje banke ali reguliranje banke - s povsem zanemarljivim obsegom informacij v primerjavi z drugo stranjo. Na drugi strani so namreč bile poslovne banke, ki so vlagatelje vabile, naj jim zaupajo svoj denar, poleg njih pa Banka Slovenije, ki je vlagateljem zagotavljala, da poslovne banke nadzira in da je finančni sistem v Sloveniji vseskozi trden, ter seveda sama Republika Slovenija, ki je preko svoje lastniške vloge nastavljala vse vodilne kadre v bankah, ki jih je obvladovala država oz. njeni upravljavci (v prvi vrsti Vlada RS).
V takšnih okoliščinah so bili malim vlagateljem vzeti njihovi prihranki, vloženi v bančne obveznice. Zato je jasno, da jim druga stran (poslovne banke, centralna banka in država) storila krivico oz. jim zamolčala odločilne okoliščine - bodisi v fazi, ko jim je izvabljala njihove prihranke, bodisi pri razpolaganju s temi sredstvi, bodisi nazadnje, pri odvzemu teh sredstev. Mali vlagatelji pač ne morejo biti sami krivi oz. odgovorni, če je druga stran, ki je imela vse vzvode v svojih rokah, sprejemala za banke in za vlagatelje škodljive odločitve, ki jih je pred vlagatelji vseskozi prikrivala in jih skuša prikrivati še danes, sklicujoč se na nedotakljivost oz. imuniteto.
»Pravnomočna sodba, ki jo je seveda treba spoštovati, v skrajno nenavadno luč meče ravnanje nekaterih drugih sodišč, ki so - še vedno in že vrsto let čakajoča »Godotov« zakon o postopku sodnega varstva razlaščenih vlagateljev - na dno predalov zložila tožbe še tisočerih manjših vlagateljev, kot sta bila dva uspešna tožnika. Tudi večina preostalih tožb namreč ne temelji zgolj na okoliščini izbrisa, temveč na vseh drugih spornih ravnanjih poslovnih bank in Banke Slovenije. Tako se med drugim vse bolj zastavlja vprašanje, kdo bo nosil odgovornost za vse večje stroške, povezane z izjemnim zavlačevanjem in prekoračitvami vseh rokov (tudi tistega, ki ga je določilo Ustavno sodišče RS), pri izrecnem in očitnem o(ne)mogočanju uveljavljanja pravic razlaščenih vlagateljev v slovenske banke – izteka se namreč že šesto leto od uradno protiustavnih razlastitev,« je odločitev Višjega sodišča v Celju pospremil Predsednik VZMD, mag. Kristjan Verbič, ter pri tem dodal:
»Še posebej nas veseli obrestni del sodbe (upravičenost do zamudnih obresti od dneva vplačila!), ki v skrajno nenavadno luč meče tudi ravnanje Ministrstva za finance, ki s svojimi predlogi po skoraj šestih letih krivic razlaščene vlagatelje skuša prikrajšati za kakršnekoli obresti z določili zakona, naj bi bile odškodnine "obrestovane" po ničelni obrestni meri Evropske centralne banke!«