, če je predsednik stranke še minister, potem je to predvsem v funkciji medijske promocije in ponovne izvolitve, ne pa vsebinskega dolgoročnega napredka, ki je dolg in dolžnost politike. Predsedniki strank na ministrskih mestih tudi napovedujejo, da bo pri operativnem odločanju prevladoval argument moči nad močjo argumentov. Aktualna kriza je razkrila brezsramno in banalno bogatenje peščice na račun naravnega in javnega dobra ter večine, ki proizvaja dodano vrednost, razkrila je nesmiselnost in nedvomno neperspektivnost obstoječega družbenega in ekonomskega sistema. In je zato zdaj najbolj pravi čas, da se odločamo, kako naprej. Čakati v senci velikih igralcev bi pomenilo zapraviti najboljšo priložnost. Z vprašanji se je treba javno soočiti in najti najboljše odgovore. Manifest socialnega inteligentnega kapitalizma dr. Matjaža Gamsa je že en pravi korak v tej smeri in morda k temu kaj prispeva tudi tole razmišljanje. Vprašanje (omejene) suverenosti Ob praznovanju samostojnosti in suverenosti se raje vprašajmo, koliko smo zares samostojni in suvereni, če smo vojaško v Natu in politično v EU ter zakonodajno pod evropskimi direktivami in seveda v kapitalizmu, za katerega nismo nikoli glasovali ali se o njem sploh pogovarjali, dobili smo ga kar mimogrede, za povrh, ob tem pa brez razmisleka zavrgli vse pozitivne pridobitve prejšnjega sistema. Suverenost lahko razumemo tudi kot prostovoljno podrejanje prej naštetemu, lahko pa jo razumemo tudi kot nesposobnost lastnih odločitev in dejanj in ležanja v senci velikih sistemov, ki smo se jim pridružili. Dežniki, pod katerimi vedrimo danes, niso enaki totalitarnim dežnikom preteklosti. Gre za združenja, v katerih lahko vsakdo uveljavi, kar želi, o čemer je prepričan, česar je sposoben. Zato smo lahko ne le formalno, ampak tudi dejansko suvereni, če smo tega sposobni. Če imamo znanje in sposobnost, da živimo dolgoročno kakovostno. Današnji problem našega cepetanja na mestu so omejitve v naši sposobnosti, ne v raznih pogodbah, ki jih je vedno mogoče dopolniti. Torej izgovor, da ne moremo drugače, kot hočejo drugi, ni odsev realnih razmerij, ampak dokaz premajhne sposobnosti in odločnosti. Vprašanje totalitarnih režimov Bojda je EU sprejela resolucijo proti totalitarizmu - nisem je videl, naj ugibam, za kaj gre. Ali gre morda za obsodbo fašizma, komunizma in s tem povezanih režimov v predvojni in povojni evropski zgodovini? Ne verjamem, ker bi to bil pogled v zgodovino, ki nam je v opomin, ki jo vsi poznamo in katere temne strani smo velikokrat že vsi obsodili. Če bi bila resolucija o navedenem, bi bila ravno tako neproduktivna, kot če bi sprejeli resolucijo proti kriminalu, proti prometnim nesrečam, pijančevanju, krajam, umorom... proti vsemu, kar je negativno in zavrženo in si ne zasluži drugega kot sodni in policijski pregon. Ali je resolucija namenjena sedanjosti in prihodnosti? Ali morda govori o obstoječi, za veliko večino Zemljanov totalitarni ureditvi ekonomije in politike, ki jo vsak dan čutimo na svoji koži? Ali gre za resolucijo o totalitarni predstavniški demokraciji po meri velikih igralcev na račun večine? Ali gre za resolucijo proti totalitarnemu mednarodnemu ekonomskemu in finančnemu sistemu, ki polni žepe vladajoče manjšine na račun okolja in večine ljudi? Ali gre za resolucijo proti neracionalnim totalitarnim vojaškim proračunom, ki se norčujejo iz javnih financ in na račun zdravja in lakote gradijo ubijalsko mašinerijo v vlogi varovanja nelegitimnih dobičkov? Pogledal bom, za kakšno resolucijo gre; če gre za tisto prvo, potem evroposlanci res ne vedo, za kaj trenutno v Evropi gre in se norčujejo iz volilcev - verjamem, da so z resolucijo mislili na tisto drugo in da bo v spodbudo za odpravo teh problemov. Vprašanje družbene in politične ureditve Tu se vse bolj postavlja vprašanje, ali je predstavniška demokracija res boljša od participativne. Soodločanje je mogoče prakticirati na več načinov, tudi predstavniška demokracija je lahko po načinu izvajanja participativna ali pa absolutistična. Bolj pomembna od formalne oblike je demokratična praksa, stopnja družbene demokratičnosti, odprtosti, transparentnosti. Že sama nedvomna transparentnost, odgovornost do javnega denarja, medijev in javnega mnenja je lahko dovolj za najboljšo demokratično prakso. Najbolj politično vprašanje vsake politične ureditve pa je učinkovitost in kakovost javnega sektorja: ali je ta sektor od politike neodvisen, odličen in cenovno ugoden servis občanov, ali pa je to predvsem drago odlagališče nesposobnih političnih podrepnikov, kjer ni mesta za poštene, sposobne in transparentne ljudi. Dobro plačan javni sektor, podjetniško voden, racionalen in vedno sposoben polagati račune je ideal, ki ga zdaj nujno potrebujemo, ker si tega starega in podedovanega ne moremo več privoščiti. Odgovornost, učinkovitost in transparentnost so danes edini izhod in edino zagotovilo za uspešno prihodnost. Vprašanje ekonomske ureditve -26 odstotkov delavcem Tu se postavlja vprašanje, ali lahko modificiramo kapitalistični sistem, ki je bojda najboljši do zdaj. Ali lahko vnašamo elemente, ki niso običajni? Če hočemo in če vemo, kaj bi radi, nam danes tega nihče ne more preprečiti. Na svetu je vrsta sistemov, ki niso ravno klasično kapitalistični, od socialno tržnih modelov komunizma in socializma do razvitega vzdržnega kapitalizma bogatih starih demokracij, do azijskih tigrov. Še vedno nismo odgovorili na vprašanje, kdo proizvaja in je lastnik dodane vrednosti, torej ali so delavci samo proizvodno sredstvo in strošek ali kaj več. Poglejmo svoje okolje. Če smo še pred 18 leti bili vsi lastniki in upravljavci vsega, je danes ravno obrnjeno: nismo lastniki ničesar in nič ne upravljamo, pa čeprav imamo kakšno delnico, kajti če nimamo vsaj 25 odstotkov lastništva kake družbe, smo nepomembni igralci. Jasno je, da ne bi bilo normalno, da ima zelo mali delničar podjetja več ali enako besedo kot večji lastnik. In kako kot mali lastnik gledaš na to podjetje? Le tako, da bi čim dražje to delnico prodal, in tako, da bi bile dividende čim višje. To pa je praviloma v nasprotju z vitalnimi in dolgoročnimi interesi podjetja in tam zaposlenih. Rešitev lahko najdemo v soupravljanju, v solastništvu podjetja s strani delavcev (dr. Rus), in sicer bi v podjetju zaposleni iz naslova zaposlitve morali postati avtomatično tudi solastniki podjetja. Denimo da bi vsi delavci vedno imeli 26-odstotni delež (upravljavski ali lastniški) podjetja, to lastništvo pa se ne bi kupovalo in prodajalo, šlo bi zraven k zaposlitvi in tudi odšlo ob menjavi zaposlitve. S tem bi uvedli ponovno soupravljanje, ki smo ga brez potrebe zavrgli. Tak sistem bi bil prijazen tudi do investitorjev, do kupcev in vlagateljev, in sicer do dobronamernih kupcev, ki bi soodločanje delavcev razumeli kot dodano vrednost, ne pa oviro pri iztiskanju dobička iz podjetja. Delavci in uprava ter lastniki podjetja ne morejo biti na nasprotnih straneh in ta metoda bi ta naravni partnerski odnos zabetonirala ter ne bi vsega prepustila igram brez meja na borznih parketih. Preostali lastniki bi morali biti fizične ali pravne osebe, registrirane v Sloveniji, saj ne potrebujemo virtualnih lastnikov, ki bi podjetja upravljali, kot da gre za kapital in ne za podjetje, tudi ne potrebujemo lastnikov, ki bi dobičke obdavčevali in črpali iz Slovenije. Vprašanje poštene ekonomije (trgovine) ne more mimo neomejene globalizacije, ki uničuje industrijo v razvitih deželah na račun ponudnikov iz okolij, kjer niso plačali primerljivih socialnih in okoljskih stroškov. Zato bi morali nujno sprejeti carinske dajatve, ki bi ta razkorak ovrednotile in vzpostavile ekonomijo poštene konkurence.

Medij: Dnevnik - Denar In
Avtorji: Jerman Bojko
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Priloga Denar In
Datum: 26. 08. 2009
Stran: 27