ne skriva svojega premoženja. V lasti ima tudi 34 metrov dolgo jahto tipa leopard, kije zasidrana v Cannesu in Monaku, i -... __. .___ Tekst: Silvester Štirla Foto: Primož Lavre in arhiv Diners Slovenija silvester.surla§revija-reporter.si Tomaž F. Lovše, predsednik upravnega odb ora Diners Cluba Italija ■ Kje vse ste letos pluli z vašim 34 metrov dolgim leopardom? Plovilo imam zasidrano v Cannesu ali Monaku. Bilo je nekaj podaljšanih koncev tedna in v juliju teden dni. Bil sem v Franciji, nikjer drugje. ■ Pod katero zastavo pa plujete? Pod malteško. Žal je tako, da Slovenija kljub morju ni pomorska država, Luksemburg brez morja pa je. Pomorska država ni samo tista, ki ima morje, ampak je tista, ki je svojo zakonodajo naredila dovolj privlačno za lastnike ladij in s tem tudi jaht. To bi bil lahko zelo donosen posel za državo. Že dolgo so bile za lastnike velikih tovornih ladij, ki plujejo po svetovnih morjih, zelo priljubljene razne države kot davčne oaze - denimo Liberija oziroma Panama, za mega jahte pa angleška zastava ter seveda Malta. Res je tudi, da samo približno 20 odstotkov lastnikov jaht plovila uporablja samo zase, saj gre za visoke stroške. Če sem iskren, je nakup jahte najboljši način, da izgubiš denar. ■ Koliko nafte na uro plovbe porabi vaša jahta? Joj, 1300 litrov za enourno plovbo, to je približno 40 milj. Nakup te jahte je bil moj najslabši posel. A veste, da sem se jaz kot neki Slovenček prebijal v visoke kroge svetovnih bankirjev? Vrednostno je ta jahta moj najslabši posel, vsebinsko pa zelo dober - odprla mi je marsikatero pot v visoko družbo. Ne morem vam povedati, kdo vse od znanih svetovnih bankirjev je bil že na tej jahti. V tem svetovnem jet setu obstajajo zakonitosti - ti ljudje so pozimi v St. Moritzu, poleti pa v St. Tropezu. Ko te sprejmejo medse, si vabljen na mnogo dogodkov, predvsem pa imaš dostop ter pozornost. ■ Torej vaš posel zahteva, da imate tako veliko jahto? Tega sicer ne zahteva. Toda če sem malo neskromen, sem danes Slovenec z največjimi zvezami v mednarodnih finančnih krogih. Ne bom govoril o podrobnostih, katerim institucijam v Sloveniji sem že pomagal s stiki v tujini. Delam v tujini, tam investiram, poznam ljudi iz mednarodnih finančnih krogov. Mislim, da sem edini Slovenec, ki je kaj kupil na Wall Streetu - s Citigroupom sem sklenil že en posel, mogoče bom zdaj še enega. ■ Kje imate stalno prebivališče? V Monaku. A kljub temu sem in vedno bom Slovenec. ■ Nimate dvojnega državljanstva? To »raco« je objavil pri nas neki medij, ker so zamešali rezidentstvo z državljanstvom. Mediji ste lahko kritični do mene zaradi potez, ki sem jih povlekel v življenju, za katere sem odgovoren, drugo pa je, če nekdo prizadene moja domoljubna čustva. Hodim po svetu, ko pa se vračam in z letalom pristajam na Brniku, vam povem, da je to država z najlepšo pokrajino na planetu. Žal pa ko odprem časopise, za trenutek pomislim, da je Slovenija država z največ problemi na svetu, pa ni tako, res ni tako! ■ Ali ste eden tistih Slovencev, ki so v Monako pobegnili zaradi visokih davkov? To ne drži. Da v Monaku sploh lahko postaneš rezident, te morajo oblasti oziroma ugledni ljudje povabiti. Ti ocenijo, da lahko nekaj doprineseš Monaku. Tudi, če si rojen v Monaku, ne moreš dobiti državljanstva. Ni naturalizacije. Samo princ ti lahko podeli državljanstvo z diskrecijsko pravico. V Monaku nekateri bivajo tudi 40 let, pa še nimajo državljanstva. Vsakih deset let le obnovijo rezidentstvo. Prva tri leta ti podaljšujejo po eno leto, vmes te seveda preverjajo, potem dobiš trikrat po tri leta, nato pa gre podaljševanje naprej po deset let. V Monaku sem že tri leta. ■ Pa imate tam poleg jahte še kako vilo? To bi bilo šele zapravljanje denarja. Imam stanovanje v znanem hotelu Metropol, ki ima dve krili - eno hotelsko in drugo za stanovalce. V Monaku se nisem preselil zaradi davkov. Moja življenjska pot je bila pač taka, da sem leta 2005 imel možnost kupiti pomemben delež Diners Guba Adriati - torej nisem v tujino prenesel v Sloveniji ustvarjeno premoženje! ■ Kako ste to možnost sploh dobili? Z javnim razpisom gotovo ne (smeh). Na Hrvaškem ga nisem kupil od državnega podjetja, ampak od fizične osebe - tedanjega dolgoletnega predsednika uprave Žarka Kraljeviča, ki je bil tudi največji delničar. Za tem sem kupil še deleže 64 malih delničarjev, in to brez enega sodnega spora! ■ Delnice ste najbrž kupovali s posojilom? Kako pa?! Iz nogavic že nisem potegnil denarja. Tega kredita v višini 12 milijonov evrov pa mi ni dala nobena državna banka, ampak majhna zasebna banka v Sloveniji. Že pred tem sem se menedžersko dokazal v Dinersu Slovenija, nekega dne pa me je poklical gospod Kraljevič, ki je imel tedaj okoli 76 let. Dejal mi je, da je že star in da potrebuje nekaj denarja. Pripravljen mi je bil prodati delnice Dinersa na Hrvaškem, ki je bil nosilec franšize za vso regijo. Pri tej starosti se pri človeku najbrž spremenijo prioritete v življenju, saj ve, da najbrž ne bo živel še dvajset let. Kaj mu bodo potem delnice, če jih lahko proda in s tem denarjem nekaj naslednjih let lepo uživa. Delnice pa je želel prodati nekomu, ki mu bo pustil, da bo še naprej predsednik uprave. Vendar sobivanje ni bilo niti malo preprosto, kot starosta se je še naprej vedel kot, da ne bi nič prodal, seveda ne pri velikih poslih, ampak raznih malenkostih. Včasih sem imel občutek, da smo kakšne artikle iz nagradnega progama kupovali najdražje nasvetu. Ob nakupu sem postavil zelo malo zahtev glede pregleda dokumentacije če bi bil »zelo« pameten, nakupa ne bi bil nikoli izpeljal. Hitro sem ugotovil, da gre za neobrušen dragulj. Daje to firma, ki ima zelo velik dobiček, a ga veliko porabijo za neumnosti. Takoj sem ugotovil, da so v kleščah bank, saj te niso več zaupale staremu gospodu, ker so vedeli za take in drugačne odklone pri poslovanju. S Kraljevičem sem se dogovoril, da bo lahko še naprej, kolikor časa želi, predsednik uprave, a da mora vse posle sklepati tudi z mojim podpisom. Na koncu je tudi njegov odvetnik videl, da delam dober posel in je Kraljeviču predlagal, da ne bi bilo slabo, če bi bil tudi on moj partner. Glede na to, da je šlo za enega najuglednejših hrvaških odvetnikov, v tem nisem videl nobenih ovir, čeprav sem potencialno izgubil 50 odstotkov bodočega premoženja. Zakaj? Če si Slovenec v Zagrebu, je to približno tako, kot bi bil pred petdesetimi leti črnec na jugu ZDA. Zato potrebuješ nekaj uglednih domačinov, ki pravijo - to je dober človek, pustite ga na miru! Odvetnik Hanžekovič je postal moj partner, priskrbel sem mu šest milijonov evrov kredita. Začel sem vpeljevati spremembe v podjetju. Bilo je tudi nekaj kratkih stikov, toda nikoli se nismo stepli. Spominjam se, da sta mi Kraljevič in Hanžekovič rekla, da sanjam, ko sem jima zaupal, da bomo za podjetje dobili več kot 100 milijonov evrov, na koncu pa 165 milijonov. ■ Toda ta zgodba - od nakupa do prodaje Diners Cluba Adriatic - se je zelo hitro razpletla... Dve leti in pol sem živel v Zagrebu, tam imam še vedno hišo. Želel sem biti prisoten v podjetju, saj bi bilo neodgovorno, da se ne bi posvečal vodenju svoje največje naložbe - lahko bi me tudi izigrali. Leta 2006 smo že ustvarili deset milijonov evrov dobička po davkih. Preden sem kupil firmo, ga je ta imela le štiri milijone evrov. Ko pa sem leta 2007 prodal delež, je imel Diners Club Adriatic že 12 milijonov evrov dobička. V tem času smo se rešili iz primeža hrvaške banke, ki je bila glavni financer. Naša dejavnost je podobna bančni. Najamemo sindicirani kredit in potem ljudem na kartici damo posojilo, obroke. Leta 2006 je Diners Club Adriatic dobil od banke posojilo po Euriboru plus 0,7 odstotka, kar je bilo najnižje posojilo kake banke hrvaškemu zasebnemu podjetju. Banka, ki mi je to posojila dala, mi je ponudila sto milijonov evrov za lastniški delež. Šel sem h kolegu, kije bil šef Deloitta v centralni Evropi, danes pa je guverner madžarske centralne banke, in ga vprašal, ali je res toliko vreden. Da sem ga kupil za 40, kupec pa mi zdaj zanj ponuja 100 milijonov evrov. Izvedel sem, da banke na Hrvaškem prodajajo po tri- ali štirikratniku knjigovodske vrednosti. Glede na to bi lahko dobil še kaj več. Na koncu sem delež prodal za 4,64-kratnik knjigovodske vrednosti. Za primerjavo - slovenski politiki so za delež v Novi ljubljanski banki, ki so ga prodali belgijski KBC, dobili le 2,2-kratnik knjigovodske vrednosti. ■ Kako to, da vam je na Hrvaškem uspel preboj z Diners karticami, v Sloveniji pa vam to nikakor ne? To ne drži. Diners Club Slovenija je bil za leto 2008 razglašen za najboljšo franšizo na svetu - pomislite, kaj to pomeni! Na Hrvaškem pa ima Diners dolgoletno tradicijo in temu primeren tržni delež, ki se giblje okoli 32 odstotkov. Na Hrvaškem je kar 97 odstotkov bančne aktive v lasti tujih bank, bančni sektor se je tam zelo hitro razvijal. Erste Bank je bila na tretjem ali četrtem mestu glede na tržni delež, s so želeli izboljšati svoj položaj. To je bilo v času, ko še ni bilo finančne krize; če bi prodal delež pol leta za tem, bi zanj gotovo dobil čisto drug znesek. ■ Koliko? Bistveno manj. Za prodajo sem se odločil tedaj, ko mi je Deloitte razložil, da ponujena cena sploh še ni tako visoka glede na to, za koliko so na Hrvaškem prodajali banke - denimo Splitsko banko družbi Societe Generale. Tedaj sem se malo zamislil in si dejal - vsak dan se tresem, kdaj se bo na Hrvaškem začela dolžniška kriza, saj so tam prebivalci veliko bolj zadolženi kot v Sloveniji. Vsak dan gledam pod prste in napenjam odnose. Ne morem dopustiti, da bi bil moj denar in denar, ki mi ga je posodila banka, izpostavljen bodočim tveganjem, še posebno ker mi ponujajo izjemno kupnino. ■ Potem ste denar od kupnine investirali naprej... Večino svojega premoženja sem zaslužil v tujini, ko sem tam živel. In potem jaz naivnež razmišljam, da bi kupil kako banko v Sloveniji. ■ To je bilo leta 2007? Drži. ■ Tedaj ste v reviji Manager napovedali, da boste do konca leta 2007 kupili eno od slovenskih bank. Omenjena je bila Abanka. Pa jo nato niste. Kako to? Če prodaš delež po 4,65-kratniku knjigovodske vrednosti, ki ima 30-odstotni donos na kapital, boš potem težko kupil drug delež za 3-kratnik knjigovodske vrednosti, ki ima le 8-odstotni donos na kapital. ■ Zaradi tega z nakupom banke ni bilo nič? Leta 2007 je bil nivo cen pri nas naravnost nor. ■ Kaj pa politični botri? Enkrat ste že izjavili, da je v Sloveniji težko investirati, če nimaš pravih političnih botrov. Da, res je. Toda ali veste, kdo je bil zadnji pravi politični boter, ki sem ga osebno poznal? To je bil Peter Rigl. Njega sem občudoval, lahko si mislite, kar si hočete o njem, vendar je imel smisel za posel in stil. V Sloveniji je več »opinion« in »decision makerjev«, ki imajo svoje pole. Hudič je le, ker ti ljudje mislijo, da čisto o vsem vse vedo in da imajo za vsako stvar najboljše rešitve. Med seboj se usklajujejo in dogovarjajo za razdelitev interesnih sfer. ■ Pred desetimi leti, ko ste bili sanator v Peku, ste veljali za človeka Toneta Ropa. Tedaj ste mu na ministrstvu za delo celo pošiljali čevlje... Ne samo da sem mu jih pošiljal, osebno sem mu jih nosil, da mu dokažem, da se Peko spreminja na bolje. Vse revizije so pokazale, da sem čevlje, ki sem jih z veseljem poklonil veliko pomembnim Slovencem, tudi sam plačal. Moja filozofija je bila, da moram pokazati ljudem napredek, ki so jih prinesle spremembe v Peku. Vedel pa sem, da bo škandal, če bo čevlje poklonil Peko. Zato so bili fakturirani na moje podjetje T. F. Lovše. In seveda plačani. Zadnji pravi politični boter, ki sem ga osebno poznal, je bil Peter Rigl. Njega sem občudoval, lahko si mislite, kar si hočete o njem, vendar je imel smisel za posel in stil. ■ Toda Peko je uspelo sanirati šele vaši naslednici, sedanji direktorici Marti Gorjup Brejc, vi pa ste morali oditi iz podjetja. Če v življenju kdaj ne narediš koraka nazaj, če nisi prizadet in se kdaj ne znajdeš v veliki osebnostni krizi, se ne moreš profilirati. Ne verjamem v tiste zgodbe, v katerih gre pot samo navzgor; da je vse krasno in super od zibke naprej kot v pravljici. Gotovo sem odgovoren za to, da se Peko ni hitreje saniral. Odgovoren sem, ker sem bil naiven. Zavedal sem se, da sanacija ni možna brez korenite spremembe pri produktih in prodajnih poteh. Peko je podobno kot zdaj Mura pred mojih prihodom 70-odstotkov prihodka ustvaril iz dodelavnih poslov. Ni sanacijskega načrta ali menedžerja, da bi saniral podjetje, ki bo delalo v takem obsegu dodelavne posle. Ker seje z razvojem Slovenije zviševal tudi strošek dela, nismo mogli več tekmovati z delavci iz Bosne ali Romunije. Idealistično sem verjel, da je možno Peko vsebinsko in programsko preobraziti v sobivanju s politiko. Bil sem zadnji direktor Peka, pod katerim so v enem letu izdelali milijon parov čevljev. Začeli smo delati nove modele. Očitek v javnosti pa je bil, da se nisem posvetil proizvodnji in sem le prenavljal trgovine ter nenamensko porabljal državni denar. Žal smo morali zapirati šivalnice po Sloveniji in preseliti proizvodnjo v Bosno. Res je, da sem bil na neki način človek Toneta Ropa, ki je bil tedaj minister za delo. Brez njegove podpore me nadzorni svet ne bi bil imenoval. S tem seveda ni nič narobe. Toda Rop je bil kot minister za delo moj glavni nasprotnik. Njemu je bil bolj drag Peko, kot sem mu bil drag jaz. On ni hotel imeti »stale«. Zanj bi bila »stala«, če bi prehitro odpuščali delavce. Njegova izjava iz tistih časov, ki jo lahko potrdijo ljudje, je bila, ker sem hotel preseliti več proizvodnje in tako zmanjšati izgubo: »Kaj, spet bo odpuščal? Tako znam tudi jaz narediti sanacijo.« Bil je minister za delo in je hotel imeti čim več delovnih mest. Vsebinsko sanacijo pa je dopuščal le do neke mere. ■ Težko je sanirati, če imaš na tak način nekoga za vratom... Tako je. Moj neuspeh je bil v tem, da sem delal poteze, ki jih je nato nadaljevala moja naslednica: staviti na lastno kolekcijo, lastno prodajno mrežo ... Bil sem prvi, ki je pripeljal italijanske oblikovalce v Peko, Brejčeva je s tem nadaljevala. Bil sem prvi, ki je peljal Peko na svetovne sejme obutve - prej so tja hodili Pekovi posredniki. Bil sem tisti, ki je izključil posrednike in ukinil vse dodelavne posle, razen za Samsonite, ker je šlo za čevlje najvišjega cenovnega razreda. Kot direktor Peka sem imel stalne spore z Gorenjsko banko, ki si je želela imeti Peko podrejen tako, da dejansko podjetja ni vodila uprava, ampak je banka povedala, kako bo treba delati, pa tudi poslovati si moral samo prek njih. Po Bajukovi je prišla nova vlada, in v Peku je bil imenovan novi nadzorni svet. Nekateri so želeli, da ostanem, da bi speljal nadaljnje sanacijske ukrepe. Izbruhnila je afera Šuštar, v kateri so mi namignili, da sem bil mnogokrat omenjen v prisluhih. Ta človek, čigar naj bi jaz bil (Tone Rop; op. p.), je po mojem vedenju jasno povedal, da za direktorja Peka imenujejo kogarkoli, Lovše pa mora oditi takoj. Ta človek ni imel poguma, da bi me poklical in me vprašal, ali sem res dal kaj denarja Šuštarju. Vse papirje po dolgem in počez so prečesali kriminalisti, a niso ničesar našli. Zakaj bi jaz dal nekemu državnemu sekretarju denar iz prejetih državnih subvencij? Ob imenovanju za predsednika uprave sem imel sklep vlade, s katerim so bile Peku zagotovljene državne subvencije. V prisluhih pa je bilo, kot da naj bi jaz ukradel denar. Moje ime je bilo povsem očrnjeno. Edino, kar me je ob tem veselilo, je bilo to, da se je moja naslednica Brejčeva v mesecu dni sprla z Gorenjsko banko in da so ji nato brez težav vrnili kredite ter se jo tako rešili. Prav tako je dosegla kapitalizacijo terjatev Slovenske razvojne družbe. Kot novi človek s svežim pristopom je naredila stvari, ki so bile pod menoj blokirane. V tem kontekstu je bil moj odhod dober za Peko; ne obžalujem kritik, blatenj ter preizkušenj, ki sem jih moral prestati. Če mislite, da sem imel po odhodu iz Peka veliko prijateljev, političnih znancev in podobnih, se zelo, zelo motite. To me je seveda naredilo še bolj odločnega ter politično neodvisnega. Kasneje dogajanja v Peku nisem več spremljal. ■ Deset let za tem je Peko še vedno državno podjetje. Bi bili pripravljeni kupiti Peko, če bi ga vam danes kdo ponudil? biografija Tomaž F. Lovše (rojen 6. oktobra 1968) je glavni partner holdinga FINDALE, ki ima v lasti Diners Club Italia S.r.l. in Diners Club Slo, d. o. o. Do nedavnega je bil lastnik polovice glasovalnih delnic družbe Diners Club Adriatic, d. d., največjega izdajatelja kreditnih kartic na Hrvaškem. Tomaž Lovše je tudi lastnik zasebnega sklada, ki se ukvarja izključno z upravljanjem njegovih zasebnih naložb. Po končani srednji tehnični šoli v Ljubljani je akademsko pot nadaljeval v na sumervillski srednji šoli v Oxfordu, univerzi v Ljubljani, harvardski univerzi in univerzi Brandeis v Združenih državah Amerike. Poslovno pot je začel kot pomočnik uglednega ameriškega podjetnika Thomasa R. DiBenedettija. V istem obdobju sta ga slovenska vlada in Slovenska razvojna družba najeli za vodjo skupine za preobrazbo, odgovorne za finančno preoblikovanje in prestrukturiranje različnih slovenskih družb. Kot svetovalec ali partner je poslovno sodeloval z različnimi mednarodnimi naročniki in organizacijami. Leta 2003 je prevzel mesto generalnega direktorja in večinskega lastnika družbe Diners Club Slovenija in jo v kratkem času spremeni v eno najhitreje rastočih franšiz podjetja Diners Club International. Leta 2004 je kupil več kot polovico glasovalnih pravic v podjetju Diners Club Adriatic. Diners Club Adriatic je pod njegovim vodstvom postala sedma največja franšiza Diners Cluba na svetu. Januarja leta 2007 je Lovše podpisal pogodbo o prodaji delnic družbe DCA dunajski Erste Bank. Maja 2008 je od družbe CITI Bank PLC maja kupil stoodstotni delež družbe Diners Club Italia S. r. I. Verjame v dobrodelnost in je član organizacije Lions in Unicefa. Živel je v Ljubljani, Bostonu, Zagrebu, njegovo stalno prebivališče pa je Monte Carlo. Zadnji dve leti je tudi predsednik ameriške trgovinske zbornice v Sloveniji in letos spet kandidira za to funkcijo. V življenju sem se vedno držal načela, da se ne vračam nazaj. Kamorkoli sem šel za direktorja, sem šel s svojim avtomobilom, prenosnikom in mobitelom. ■ Tudi za rešitev Mure niste poslali ponudbe. Ah, dajte no. ■ Eni pa sojo. Denimo podjetnik Joc Pečečnik, ki so ga nato v javnosti osmešili. Bil sem v tujini, ko sem bral o Pečečnikovi ponudbi, ki me je presenetila. Joc je podobno kot jaz patriot. Podobna sva si tudi v tem, da sva zaslužila svoj kapital v zasebnih poslih, nič povezano z državo. Njega zanima veliko stvari. Ko sem videl, da ga zanima Mura, sem bil izjemno presenečen, verjamem pa, da je bil iskren. Pečečnik bi moral svoj kapital vložiti v Hit. Nihče mu ne more očitati, da se ne spozna na igralništvo. Da bi kupil od 20 do 25 odstotkov Hita, je z državo sklenil delničarski sporazum, a se za to očitno ni mogel dogovoriti. Res, škoda za HIT in njegove delničarje! Jaz sem med slovenskimi podjetniki odkril nekega drugega človeka, ki bi lahko veliko pomagal pri reševanju Mure. Če bi bil v vladi in bi se moral o tem odločati, bi z njim opravil pogovore. To je lastnik Sportine Bahtijar Bajrovič, pravimo mu Bato. Namesto da se ukvarja s hoteli na Bledu, bi bilo bolje, da bi se spustil v posel z Muro, saj ima veliko trgovin po nekdanji Jugoslaviji ter pozna modo. Drugo pa je, če bi se mu dalo in bi imel znanje, da bi se ukvarjal s proizvodnjo. Mura je pred podobnimi izzivi, kot je bil Peko. V Muri ne morejo reči, da so dobri, ker šivajo za Boss, Escado ..., saj so ti dodelavni posli bolj kot ne sužnjelastniški. Pri tem delo plačuje po minutah. Treba bi bilo delati kreacije pod svojo blagovno znamko, vlagati v marketing, v svoje trgovine na ciljnih trgih Jugovzhodne Evrope, iti na svetovne sejme, prodajati grosistom, tudi šivati pod tujimi blagovnimi znamkami, ampak lastno kolekcijo. Lahko imaš razvojni, marketinški in logistični center v Pomurju, šivaš pa tam, kjer je najcenejše. Očitno je bil potreben šok v svetovni ekonomiji, da se je stopnjeval problem Mure, ki je obstajal že 15 let. Bojim se, daje vlada pri reševanju Mure pokazala preveč nerodnosti. Med sedanjimi kriznimi ministri ali državnimi sekretarji ni nikogar, ki bi bil vsaj en mandat v gospodarstvu, da bi lahko deloval bolj menedžersko. Zdaj le omejujejo posledice, glede vsebinskih sprememb pa ne naredijo nič. ■ Smo v Sloveniji že dosegli dno recesije ali najhujše šele pride? V tujini sem se pogovarjali z nekaterimi, ki dobro poznajo zadeve v ZDA. Pravijo, daje tam recesija že dosegla dno. Trg nepremičnin se počasi stabilizira, še vedno pa na mesec okoli 150 tisoč ljudi izgubi delo. Likvidnostna kriza postopoma popušča, za tretji kvartal mogoče že pričakujejo ničelno ali rahlo rast, v četrtem kvartalu pa že rast BDP. V Sloveniji je položaj po mojem malce drugačen. Bojim se, da se bodo poleg zunanjih pokazali tudi nekateri notranji faktorji, ki lahko naš padec še poglobijo. Recesija bi morala biti priložnost za resne strukturne reforme. Jaz bi postavil nekaj indikatorjev za ugotavljanje uspešnosti vladnih ukrepov proti krizi. Uspešna bo, če bo leta 2010 rast dosegla en, leto za tem pa tri odstotke. V tem času bi se morala stopnja brezposelnosti zmanjšala na šest odstotkov. Zelo pomembno bi bilo, da bi zadolženost Slovenije ostala do 25 odstotkov BDP. Zdaj je 23. Če se bomo leta 2012 vrnili v stanje, kot je bilo v letu 2007, bo zelo uspešno. Ustvariti bo treba nova delovna mesta, ne Če si Slovenec v Zagrebu, je to približno tako, kot bi bil pred petdesetimi leti črnec na jugu ZDA. toliko ohranjati obstoječa. Zvečati se mora zahtevnost izdelkov in storitev. Le to bo pripomoglo k večji dodani vrednosti, potem k večjemu BDP in višjim plačam. ■ Imate morda večje poslovne načrte v Slovenije ali ostajate s posli v tujini? Večino likvidnega premoženja v delnicah sem si ohranil kljub krizi. Že septembra 2007 sem se umaknil iz Ljubljanske borze. Ko sem prišel v Italijo, sem se lotil najbolj zahtevnega projekta v življenju. ■ Kako pa kaj kaže vašemu poslu z Diners karticami v Italiji? V okoliščinah, v katerih živimo, kaže dobro. Kot patriot sem zelo ponosen, da smo odpuščali le v tujini - v naših enotah v Barceloni, Londonu in Indiji in hkrati odpirali nova delovna mesta v Izoli. V Sloveniji sem v času finančne krize odprl 140 novih delovnih mest. Treba je poudariti, da ima Diners v Italiji status banke in da imam kot predsednik upravnega odbora prav tako bančno licenco. V Milanu me prav nihče ni diskriminiral, tudi Banka Italija me je z zanimanjem sprejela. Opažam pa, da ima slovenska politika povsem neupravičeno zadržane odnose z Italijo, to pa se pozna tudi v blagovni menjavi in investicijah. To je res treba spremeniti! ■ Pa vas še zanima nakup katere slovenske banke? Življenjske izkušnje, tudi zgodba s Pekom, so me naredile toliko previdnega, da se stegnem le toliko, kolikor se lahko. Zdaj moram biti vsak teden štiri do pet dni v Italiji, kjer končujemo celotno tehnološko prenovo. Moje srce pa še vedno bije za Slovenijo. Da, še vedno razmišljam o tem, toda moram biti toliko discipliniran, še posebno zdaj, ko se mi je ponudila še ena priložnost - Citigroup se v Italiji umika še z enega segmenta, in z njimi se pogovarjam o tej naložbi, ki je kompatibilna z mojo obstoječo naložbo in je logična. Tudi Diners Club Slovenija kljub krizi zelo uspešno posluje. Zelo mi je sicer žal, da smo morali bolj restriktivno odobravati limite kartic, toda saj veste, da ljudje poskušajo včasih porabljati čez svoje meje. Mogoče bom še poskušal kupit delež v eni od slovenskih bank in jo narediti kompatibilno z Dinersom. Toda takšna zadeva se ne bo zgodila hitro, veliko lažje je poslovati s tujimi bančnimi multinacionalkami. Tam te preverijo, ali si kompetenten, ali imaš kapital oz. dostop do virov financiranja in ali je cena prava. V Sloveniji pa mnogi mislijo, da bi mi naredili ne vem kakšno uslugo, če bi lahko kupil 35 ali 40 odstotkov bolj znane slovenske banke. Rad komuniciram tako z levimi kot desnimi. Res skušam biti odprt za vse, kar je dobro in ima smisel. V zadnjem času sem dobil namig, da bi šel v kak nadzorni svet, pa sem si rekel, ali so normalni - da bi bil jaz predstavnik države v nekem nadzornem svetu, pa saj to ne bi bilo okusno! Če bi kupil delnice v nekem podjetju, potem bi že šel v nadzorni svet ali koga predlagal. Ponudba je zato takoj zamrla. ■ Kaj so vam ponujali? Saj veste, da se ne bi spodobilo, da bi o tem sedaj razlagal. S poslovnim uspehom sem si kupil svobodo. Ljudi lahko pogledam v oči, se z njimi sproščeno pogovarjam, podprem stvari, ki imajo smisel. Sem tudi predsednik Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji. Politikom rad odkrito na štiri oči povem, kje delajo napake ter jih spodbudim pri zadevah, ki so dobre za Slovenijo. Občutek imam, da jim grem kar malo na živce. Od vlade bi pričakoval, da bi bolj prisluhnila stališčem gospodarstvenikov. Hudič je, da v tej vladi ni nobenega menedžerja, ki bi prišel iz gospodarstva. ■ Ste eden redkih slovenskih petičnežev, ki ne skrivate svojega premoženja. Moje največje premoženje je moj občutek za dober posel, kreativnost, odločenost ter globalna usmerjenost. Zavedam pa se, da sem delal napake in jih morda še vedno delam. Ničemur, kar sem storil v preteklosti, se ne morem odpovedati. Gotovo bi kaj naredil drugače. Zakaj pa bi kaj skrival. Moja jahta je v katalogu največje čarterske agencije na svetu, vsak jo lahko najame, iz tega dobivam prihodke. Sedanjemu ministru za promet sem povedal, da bi Slovenija lahko postala pomorska država, a ne s številom kilometrov obale, pač pa s številom mega jaht, ki bi bile s slovensko zastavo v mondenih pristaniščih. Treba bi bilo spremeniti zakonodajo in jo narediti primerljivo z Malto ali Luksemburgom. ■ Pa bi si lahko vlada v času krize sploh privoščila takšne spremembe? Najbrž bi v javnosti nastalo veliko razburjenje. Mogoče bi bilo res neokusno, da bi ravno zdaj spreminjali zakonodajo glede jaht. Vseeno pa bi bil ponosen, da bi tujci pluli z jahtami pod slovensko zastavo. Zakaj ne spremenimo dohodninske zakonodaje tako, da bo privabila premožne tujce kot stalne rezidente Slovenije. Poglejte, kako je to urejeno v Veliki Britaniji. Problem slovenske tranzicije v zadnjih letih je bil, da je bila vsa energija usmerjena v to, kako bomo čim prej odkupili podjetja, potegnili lastnike in se v skladih znebili malih certifikatskih delničarjev ter na njihov račun obogateli. Energija pa ni šla v globaliziranje našega poslovanja. Tako kot sem jaz kupil in prodal hrvaški Diners, bi ga lahko od mene odkupila tudi NLB. Ali pa zakaj Pivovarna Laško ni naredila več na področju svojih pijač v regiji? Dober menedžment mora biti ustrezno nagrajen, kar pomeni, da mora biti za nadpovprečne rezultate zelo, zelo dobro plačan. Vendar mora biti ta menedžment politično brezbarven. Poglejte, v Heliosu je pretežni lastnik cerkveni Zvon, direktor je Uroš Slavinec, ki bi ga mnogi uvrstili med rdeče direktorje. Kot vem, Zvonu na kraj pameti ne pade, da bi ga skušal zamenjati. Zakaj? Ker je Slavinec uspešen direktor in korekten do lastnikov. To je zgled, ki naj vleče - politika prevečkrat skuša udejanjati svoje poglede na to, kdo si zasluži biti uspešen, kdo paje »lopov«. To je res narobe - o tem odloča trg in še lastniki! Problem Slovenije je tudi nemobilna delovna sila. Da se nihče noče voziti v službo na drug konec države. Pri nas v Italiji se sedem ali osem ljudi vozi iz Rima v Milano in gredo le za konec tedna domov. V Sloveniji je to misija nemogoče. Vprašali ste me, zakaj ne skrivam premoženja? Priznam, da sem uspešen. Nimam dolgov, kar je še posebej pomembno v teh časih. Srečen sem, ker imam 14 mesecev starega sina, srečen sem, ker sem lahko za vikende z njim - ali v Monaku ali ko smo bili nazadnje v ZDA. Upam, da bom zdrav, ker imam še veliko načrtov. Rad delam, ne samo zaradi denarja. Uživam v tem, da delam. Na leto osebno gotovo darujem v znesku četrt milijona evrov, firma pa še vsaj dvakrat toliko. To počnem z veseljem, čeprav se o tem nič ne piše. To delam zaradi sebe, ne zaradi svoje javne podobe. Nikogar nimam, da bi mi poliral imidž. Hudkje, davtej vladi ni nobenega menedžerja, ki bi prišel iz gospodarstva. ■ Znani ste po tem, da ste v Slovenijo pripeljali kar nekaj slavnih ljudi, med drugim tudi Ala Gora. To bom tudi nadaljeval. ■ Zakaj to počnete? Samo za to, da se pojavljate v tabloidih? V tabloidih me ne najdete ravno pogosto. Ko sem se odločil narediti črno kartico, sem hotel narediti nekaj, kar bi bilo primerljivo s podobnimi črnimi karticami v razvitih državah. Za ljudi, ki imajo visoke prihodke in nekaj premoženja, pa bi radi najboljšo storitev. Želel sem nekaj odmevnega. Eno bi bilo množično oglaševanje. Pa sem rekel, da to ni to. Naredil sem produkt, ki ima najboljše storitve, ugodnosti. Na naši črni kartici imate nezgodno in zdravstveno zavarovanje po celotnem svetu, zastonj parkiranje na letališču Brnik, popuste v deset najbolj uglednih restavracijah v Sloveniji. Če nam ti ljudje plačajo članarino, jim moramo tudi nekaj dati. Na družabnih dogodkih, ki imajo pečat dobrodelnosti, zberemo od 20 do 50 tisoč evrov. Če bi jim poslal samo vabilo za dobrodelno dražbo, pa ne bi imel slavne zvezde, bi prišlo največ tristo ljudi. Ko pa pripeljem slavne ljudi iz sveta, ki jih srečujemo v St. Tropezu, je popolnoma drugače. ■ Katero zvezdo boste še pripeljali v Slovenijo? Ko sem bil pred tedni v ZDA, sem imel dve srečanji, ki veliko obetata. Nimam še trdnega dogovora, sem pa zelo blizu. Če bo ta oseba prišla k nam, bo imela Slovenija dva dni mrzlico. Zahteval pa sem, da mora pri nas prenočiti. I

Medij: Reporter
Avtorji: Šurla Silvester
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Intervju
Datum: 07. 09. 2009
Stran: 48