tem podjetju, so se 21. avgusta namreč odločili, da bodo imeli vse dni v tednu, tudi ob vikendih, stavkovne straže, v katere se na izmeno razporedi po šest delavcev. Zaradi stroškov, ki jih imajo stavkajoči in več mesecev neplačani delavci s prihodom na stavko in ob odredbi delodajalca, da so do nadaljnjega doma, se je to zdela še najbolj smotrna odločitev. Ob našem prihodu pred tovarno pa je bilo tam delavk in delavcev vsaj dvakrat več, kot jih je bilo zapisanih na seznamu stavkovnih straž. Po Kržanovih besedah prihajajo iz solidarnosti, prejšnji dan jih je bilo okoli trideset. Njihovi obrazi kažejo, da svojo stavko jemljejo zelo resno, tako kot so prej resno jemali svoj »šiht«. Kržan je za Delavsko enotnost na kratko povzel kalvarijo podjetja za izdelavo pijač, ki je izdelovalo 220 proizvodov in je v največji sezoni, ko drugi na račun vročine in dopustov služijo največ denarja, zašlo v zelo hude težave. Te so se začele že aprila, »ko je zamujala plača«, prejeli so jo z desetdnevno zamudo. Izvršni odbor sindikata se je z vodstvom podjetja sestajal mesečno tudi zaradi nesmiselnih odločitev uprave podjetja, navaja Kržan. Uprava se na sindikalna opozorila ni odzivala, zato so zaposleni 29. julija na svojem zboru soglasno sklenili napovedati stavko z jasnimi zahtevami po izplačilu junijskih plač, regresa in jubilejnih nagrad. Tretjega julija, tri dni pred prvotno napovedano stavko, je podjetje ostalo brez elektrike, zato so delavci stavko prestavili na 1 1 . avgust. Ta dan pa uprave in odgovornih lastnikov v podjetju ni bilo, s stavkajočimi so bili le novinarji, v strokovno pomoč in podporo pa jim je ves čas tudi vodstvo republiškega sindikata KŽI in območne organizacije ZSSS Posavje, ki je pomagala pri organizaciji stavke na terenu. v Čakajoč na stečaj V času stavke je stara uprava z izredno skupščino sprejela in pooblastila nov nadzorni svet in novega predsednika uprave. To je postal Robert Spiler, o katerem pa delavci niso slišali veliko dobrega, menda naj bi bil grobar že štirih slovenskih podjetij. Kjer ni informacij, nastanejo govorice, bi lahko rekli, vendar tudi stavkajoči niso dočakali Špilerjeve razgrnitve vizije reševanja težav podjetja. Sedemnajstega avgusta je na napovedan sestanek z njimi prišel kar s štiriurno zamudo, delavcev pa ni želel nagovoriti, čeprav so mu v ta namen pripravili manjši oder in ozvočenje. Z njega je potem predsednik KŽI Srečko Čater pozval generalno državno tožilko Barbaro Brezigar in druge pristojne organe, naj v primeru Vina Brežice ukrepa v skladu s svojimi pristojnostmi. Špiler je bil pripravljen govoriti le s stavkovnim odborom. Povedal jim je, da je pripravljen zaposliti le pet delavcev, saj Coca Cola, za katero so po razprodaji blagovnih znamk delali v večini (kar 95 odstotkih) proizvodnje, odhaja iz Brežic. Kržan ugotavlja, da je stavkovnemu odboru po vsem tem postalo jasno, da pravega programa za podjetje ni, najbolj smiselna rešitev za zaposlene pa bi bil stečaj, saj bi tako vsaj dobili tri plače iz jamstvenega sklada. Stavkovni odbor je 19. avgusta vložil na okrožnem sodišču v Krškem predlog za začetek stečajnega postopka. Sodišče ga je nato poslalo naprej upravi družbe, ki pa ima 15 dni časa, da se odloči. Delavci upajo, da ne bo čakala tako dolgo, ampak bo svojo odločitev sporočila čim prej. V sredo, 26. avgusta, je bila v prostorih družbe sklicana tudi skupščina, na kateri naj bi se družbeniki seznanili z letnim in revizorjevim poročilom za lani, odločali o prerazporeditvi 200 tisoč evrov dobička ter razrešnici in imenovanju nove uprave in nadzornega sveta. Do skupščine, ki jo je konec julija sklicala stara uprava, pa ni prišlo, saj naj bi bil edini delničar družbe Mihajlo Cule v bolnišnici. Delavci pravijo, da bodo s stavko vztrajali najkasneje do 7. ali 8. septembra, ko bo znana odločitev sodišča, oz. do izpolnitve svojih zahtev. Vodilnim podjetja ne zaupajo, bojijo se tudi provokacij in pritiskov na posameznike. Zavedajo se, da je njihovo delovanje vseskozi na očeh javnosti in lastnika, tako da ne smejo narediti nobene napake. Mojca Matoz Stavko so sindikalist organizirali dobro in odgovorno, sindikat je poskrbel tudi za vsakodnevno delavsko malico, ki bo plačana s sredstev stavkovnega sklada KZI. Brez vode in elektrike Stavkajoči delavci Vina Brežice so poleg elektrike 1 4. avgusta ostali tudi brez vode. Odklopili so jim jo delavci Stanovanjsko komunalnega podjetja Brežice (KOP) na prav nenavaden način. Na območje tovarne so prišli tako, da so preščipnili ograjo in se na skrivaj spustili v jašek. Stavkovne straže, ki redno pregledujejo teren, so jih seveda zalotile, pridržale in o njihovi dejavnosti obvestile policijo. Ta pa je za namero »vodovodarjev« že vedela, saj so jo pri njih najavili. Tako se možem v modrem niti ni zdelo modro odzvati na terenu. Stavkajoči vztrajajo brez vode in elektrike, gospodarske škode pa ne povzročajo, pravijo. Še več, s svojim delovanjem varujejo premoženje lastnika, ki zaradi odklopa elektrike in s tem nedelujočega varnostnega sistema sicer ne bi bilo ustrezno varovano. Iz tovarne ne dovolijo odvoza ničesar, čeprav so doživeli kar nekaj poskusov posameznikov, ki so se jim predstavljali kot bankirji oz. lastniki dela premoženja podjetja. Po posvetu z odvetnikom so Coca Coli dovolili odpeljati njihovo blago, kar so skrbno nadzorovali. Posebej pomembno se jim zdi, da nihče ne odpelje strojev, ki so največ vreden del proizvodnje. Tako varujejo tudi svoje interese kot upniki v morebitnem stečaju. Zavedajo pa se, da zaradi prevelike zadolženosti iz stečajne mase podjetja ne morejo veliko pričakovati, podjetje naj bi imelo tudi veliko strojev in opreme v najemu preko lizinga. V slovenski zgodovini delavskih bojev prav gotovo ne najdemo zlahka primera, ko delavci ščitijo lastnino podjetja bolje od lastnikov. Podobnosti zgolj slučajne? Vse bolj je očitno, da se scenarij izpred nekaj mesecev in kalvarija, ki so jo doživljali delavci Mesne industrije Primorska (Mip), pred tem pa tudi Kolinska, če se omejimo le na živilsko industrijo, ponavlja tudi v Vinu Brežice. Razprodaja blagovnih znamk, iztis malih delničarjev, pretakanje kapitala v zasebne žepe ... in še bi lahko naštevali. Delavci praviloma potegnejo krajši konec, če za njimi stoji sindikat, so jim zagotovljene osnovne pravice. Žal dogajanje v Sloveniji prevečkrat kaže na nezadostno delovanje pravne države in njenih pristojnih institucij.

Medij: Delavska enotnost
Avtorji: Matoz Mojca
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 03. 09. 2009
Stran: 5