delavci s stavko ogrozili izpolnitev pogodbenih obveznosti. Pred štirimi meseci, ko je Murina kriza dosegla dno, se je sindikat, tudi z organizacijo protestnih shodov v Murski Soboti in Ljubljani odločno uprl tistim, ki so želeli Muro pognati v stečaj. In ne le to, sindikat je skušal povezati lastnike podjetja, da poiščejo skupno rešitev za Muro in ohranijo delovna mesta. Žal, kot priznava Forjan, pri tem ni bil uspešen. Z izjemo sodelovanja pri premagovanju težav s sedanjim vodstvom. Kakšen je vaš pogled na dosedanje reševanje Mure? V štirih mesecih, od kar se išče rešitev za podjetje, se je zgodilo zelo veliko. Žal otipljivih rezultatov še ni. Pri ocenjevanju dogodkov, povezanih z reševanjem Mure, skušam biti racionalen. Ocenjujem le dobronamerne dogodke, med katere zagotovo ne sodijo nameni posameznikov in morda tudi določenih »struktur«, ki so se trudili, da do reševanja Mure sploh ne bi prišlo. Dejstvo je, da se država, ki kot druga največja lastnica spremlja dogajanja v Muri ze nekaj let, potem, ko dokapitalizacija podjetja v maju ni uspela, zelo trudi, da bi podjetje postavila na nove temelje. Predstavniki zaposlenih od prvega trenutka vztrajamo pri stališču, da podjetje ne sme v stečaj. In to vsaj iz dveh razlogov. Povsod, kjer šla so konfekcijska podjetja v stečaj, je proizvodnja usahnila za vse večne čase. Stečajni upravitelji se niso niti toliko potrudili, da bi ugotovili, ali po stečajih podjetij obstaja možnost za nadaljevanje proizvodnje. Vsi so se zadovoljili s tem, da so stečajni postopek končali togo po črki zakona, za kaj več se preposto niso zmenili. Drugi, še pomembnejši razlog, da v sindikatu odločno nasprotujemo stečaju, je izguba 3300 delovnih mest. Končno tudi rezultati skrbnih pregledov poslovanja Mure kažejo na to, da podjetje ni v tako slabem stanju, da nadaljevanje proizvodnje ne bi bilo možno. Seveda pod pogojem, da dobi svež kapital in jasen poslovni načrt. Prisilna poravnava z upniki bi bila s stališča zaposlenih manj slaba rešitev, ki bi omogočila nadaljevanje proizvodnje in ohranitev čim večjega števila delovnih mest. V štirih mesecih se je pojavilo kar nekaj t. i. potencialnih rešiteljev Mure. Kateri med njimi se vam je najbolj vtisnil v spomin? Brez dvoma podjetnik Joc Pečečnik, čeprav sem zelo resno obravnaval tudi predloge vseh drugih, ki so vsaj nakazali, da mislijo resno. Program reševanja Mure, ki ga je Pečečnik predstavil meni in namestnici predsednika sveta delavcev Cvetki Pavel, mi je vlil veliko upanja. Ne vem, kaj se je dogajalo na predstavitvi programa na Slovenski odškodninski družbi. Dejstvo je, da je bil zavrnjen, ker so na Sodu menili, da si je Pečečnik reševanje Mure zamislil s prevelikim finančnim vložkom države in premajhnim lastnim vložkom. Meni in Pavlovi je Pečečnik reševanje Mure predstavil drugače. In če ima Pečečnik še namen, da bi se ukvarjal z Muro, ali vsaj njenim delom, seveda tako, kot mi je predstavil, bom vesel. Kakšno mnenje imate o drugih možnih rešiteljih Mure? Njihovi predlogi so me zelo razočarali. Slabo luč mečejo na dobre predloge za rešitev. Hkrati je žalostno in smešno, da so se posamezniki, ki imajo pet minut časa, ne pa tudi denarja, prijavili kot možni rešitelji Mure. Vsakemu laiku je jasno, da je za rešitev Mure v tem trenutku potreben svež denar. Tisi, ki ga bo pripravljen vložiti, bo imel v žepu zelo konkreten poslovni načrt za poslovanje podjetja, ki ga bo sposoben uresničiti in oplemenititi finančni vložek v Muro. Kakšno mnenje imate o Slovenski odškodninski družbi? Sod je od maja naprej zelo dejaven pri iskanju rešitve za Muro. Pogovarja se z vsemi, ki kažejo pripravljenost, da Muri pomagajo. Tudi s tistimi, ki rešitve ponujajo s figo v žepu. Zato je Sod deležen tudi kritike v javnosti. Če Sod Muri ne bi imel namena pomagati, bi jo že maja črtal s svojega seznama podjetij, ki jim skuša pomagati iz težav. Kaj menite o tem, da se Nacionalna finančna družba (NFD) kot največja lastnica doslej ni dejavno vključila v reševanje Mure? Nad pasivnostjo NFD sem zelo razočaran. Tudi presenečen sem, ker je NFD pravzaprav vseeno, kaj se dogaja z njeno lastnino. Od pogovora, ki smo ga imeli predstavniki zaposlenih z direktorjem NFD Stanetom Valantom, ki je izrazil namen NFD, da pripravi reševalni program za Muro, ki ga je, skupaj z drugimi lastniki, pripravljena uresničiti, se ni zgodilo nič. Vsaj ne da bi vedel. Ker pa vedno obstaja možnost, da se NFD s kom dogovarja za konkretno reševanje Mure, je ne želim pribijati na križ. Ker je od začetka reševanja Mure minilo že štiri mesece, dvomim, da je NFD storila kaj konkretnega za rešitev podjetja, oziroma čim večjega števila delovnih mest. NFD in večina drugih lastnikov Mure si zaradi neprizadevnosti, celo nezainteresiranosti za reševanje Mure celo zasluži, da gre podjetje V stečaj in s tem izgubijo lastnino. Žal stečaj podjetja ne pomeni le izgube lastnine, ampak tudi ustavitev proizvodnje in izgubo delovnih mest. Zato stečaju, kot sem povedal, vsi zaposleni odločno nasprotujemo. V štirih mesecih, kolikor že traja iskanje rešitve za Muro, sem dobil vtis, da bi njena največja lastnika, država prek Soda in NFD, sodelovala, če bi se razumela. Tudi vi ste javno izjavili, da se na račun Mure in njenih delavcev v državi rešujejo drugi problemi in celo spori. Kako zdaj razmišljate o tem? Res imam občutek, da se Sod in NFD ne razumeta. Tako od vsega začetka mislimo tudi v Murinem sindikatu. Zato si ves čas prizadevamo, da bi bil sindikat povezovalni člen med lastniki pri iskanju rešitve za Muro. To sem javno povedal tudi na protestnem shodu Murinih delavcev v Ljubljani. Novinarjem, ki so me vprašali za komentar o tem, zakaj se vlada ni želela pogovarjati z delavci, sem dejal, da takšen pogovor ni potreben. V Ljubljano smo prišli z zahtevo, da se lastniki Mure in tudi vlada začnejo pogovarjati o tem, kako rešiti Muro. Zaposleni v Muri v Ljubljano nismo prišli zato, da nas vlada prepriča, da je za podjetje najboljša rešitev stečaj. Po pogovorih, ki smo jih imeli z vlado, vodstvom Soda in NFD, sem dobil občutek, da ima Murin sindikat povezovalno vlogo med lastniki. Zdaj tega občutka nimam več. Dvomim tudi, da so se lastniki vsaj za trenutek tvorno dogovarjali za skupno reševanje Mure. Če pa so se, o tem nismo obveščani, pa tudi rezultatov ni. Očitno je, da se za rešitev Mure, poleg njene uprave, zdaj trudi le Sod. Predlogi za rešitev Mure, ki jih je od potencialnih rešiteljev dobil Sod, so bolj ali manj podobni reševalnemu programu Murine uprave. Če to drži, bi bilo logično, da Sod tudi sprejme predlog reševalnega programa Murine uprave, ki najbolje pozna razmere v podjetju. V reševalni program naj Sod vključi se tistega možnega rešitelja, ki je v Muro poleg znanja pripravljen vložiti tudi denar. NFD in Sod sta skoraj 40-odstotna lastnika Mure, še 30 odstotkov delnic je v lasti preostalih t. i. institucionalnih lastnikov. Mali delničarji, kijih je tri tisoč, so 30-odstotni lastniki Mure. Ali ni tudi razpršeno lastništvo vplivalo na to, da je Mura danes v velikih težavah? ■ Velikim delničarjem morda delamo krivico, ker samo nanje naslavljamo pripombe in kritiko za slabo poslovanje Mure. Mali delničarji, ki so lastniki tretjine podjetja, doslej niso v ničemer vplivali na poslovanje Mure, njihovega mnenja pa ni slišati niti zdaj, ko se iščejo rešitve. Dejstvo je, da nam nikoli ni uspelo povezati malih delničarjev, katerih mnenje o poslovanju Mure bi lahko bilo v preteklosti zelo pomembno. Če bi bili mali delničarji organizirani, bi se slišalo tudi mnenje zaposlenih. Med malimi delničarji je še vedno veliko zaposlenih in nekdanjih zaposlenih, vendar je res, da jih je zelo veliko svoje delnice prodalo že v preteklosti, ko je bilo za nakup Murnih delnic kar veliko zanimanja. Ne glede na to so največji lastniki najbolj odgovorni za obstoj Mure. Tudi njihov interes, da podjetje dobro posluje, bi moral biti največji, saj so kar 70-odstotni Murini I I PODATEK V Muri je bilo 1994 zaposlenih delavcev Sredi leta 2002, ko se je za podjetje začelo dolgo krizno obdobje, jih je bilo , danes manj kot Povprečna starost zaposlenih v Muri je . Ker v Muri, z ; nujnimi izjemami, že nekaj let ne zaposlujejo proizvodnih ; delavcev, bi po izračunih strokovnjakov podjetje čez j ugasnilo po naravni poti. j Drago Forjan OSEBNA IZKAZNICA Drago Forjan (48) je končal Srednjo kmetijsko šolo v Rakičanu, v Muri pa je zaposlen 31 let. Od tega je petnajst lel šival v proizvodnji, devet let pa je zaradi zdravstvenih težav delal vkrojilnici. Predsednik sindikata je sedem let. lastniki. Žal so se vsi institucionalni lastniki, z izjemo Soda, ki so tudi največji deležniki v Muri, potuhnili in ne sodelujejo pri iskanju rešitve. Razloga za to sta vsaj dva: ali ne verjamejo v dolgoročni obstoj Mure, ali pa za njeno reševanje niso pripravljeni prispevati niti centa. Možno je tudi, da nimajo denarja. Murine težave se niso začele letos ali lani, gotovo pa je recesija prispevala, da so silovito izbruhnile na dan. Kdaj so se po vašem mnenju začele stopnjevati težave v poslovanju podjetja? Težave v poslovanju podjetja so se začele že v času, ko ga je vodil Božo Kuharic. Ta je iz Mure odšel sredi leta 2002. Po Kuharičevem odhodu se je položaj podjetja nenehno slabšal. Vendar ne zaradi njegovega odhoda, temveč zaradi pogostega menjavanja predsednikov uprav. Murine uprave po Kuharičevem odhodu vse do danes ni več vodil gospodarstvenik, ki bi imel dovolj znanja in tudi avtoriteto. Zato so bili rezultati poslovanja Mure vedno slabši, marsikaj pa je šlo narobe tudi v kolektivu. Ker si Kuharičevi nasledniki pri zaposlenih z dobrim delom niso ustvarili zaupanje in avtoritete, se marsikatera dogovorjena naloga v kolektivu ni uresničila, ali pa se je to zgodilo z zamudo in še narobe povrhu. Po Kuharičevem odhodu je polni petletni mandat upravo vodil le Borut Meh, Njegov naslednik Aleš Kumperščak se je obdržal manj kot leto dni, prokurist Henrik Peternelj je bil na čelu Mure tri mesece, naslednji predsednik uprave Franc Huber je moral oditi po desetih mesecih. Zdaj Muro ponovno vodi prokurist (Zdenko Podlesnik), in ne predsednik uprave. Zakaj je po vašem mnenju prihajalo do pogostih zamenjav vodstva podjetja? Za točen odgovor bi morali vprašati tiste, ki ste jih našteli. Sindikat je ves čas opozarjal, da pogosto menjavanje najožjega vodstva za podjetje ni dobro, celo zelo škodljivo. Toda lastniki so pripombe sindikata vedno znova preslišali. Borut Meh, ki je končal petletni mandat predsednika uprave, je bil pripravljen še naprej voditi podjetje. Toda na čelu podjetja je bil pripravljen ostati, če bi lahko sam sestavil upravo. V njej zagotovo ne bi bilo nekaterih (Milana Morca, op. p.), s katerimi se ni razumel. Ker nadzorni svet Mehovih pogojev ni sprejel, je odšel. Vsi Mehovi nasledniki so vzdržali, oziroma bili zamenjani v zelo kratkem času. Ne glede na to so se vsi, ki so Muro vodili od leta 2002 naprej, preveč ukvarjali z obrobnimi stvarmi. Vsi so se naprej lotili urejanja delovne discipline, dolžine odmorov delavcev v proizvodnji, kajenja na tovarniškem dvorišču itd. Vse našteto in še kaj je bilo treba urediti, vendar smo sindikat in vodstvo za to porabili preveč časa in energije. Tudi prepirali smo se, sindikat je grozil celo s stavkami. Vse skupaj ne bi bilo potrebno, če bi se predsedniki uprav ukvarjali s stvarmi, ki so pomembne za obstoj in razvoj podjetja, vse drugo bi lahko reševali njihovi podrejeni. Tudi sindikat je uprave opozarjal, da se mora Mura prilagoditi vedno večji konkurenci na evropskih trgih, ki jo je povzročila prisotnost kitajskih proizvajalcev kitajskih oblačil. Tudi jasne napovedi o začetku recesije niso zganile vodstva podjetja. V Muri je ostalo vse po starem. Nihče se ni ukvarjal z iskanjem dodatnih poslov in s tem zapolnitve velikih proizvodnih kapacitet, nihče se ni oziral za novimi trgi ali skušal povečati prodajo na domačem trgu. Dejstvo je, da so delavci sposobni narediti vse, torej zašiti tudi najbolj zahtevno obleko. Žal Murina prodajna služba, ki je organizirana zelo zapleteno in je tudi zato neučinkovita, izdelkov ni bila sposobna prodati. Tudi danes naša prodajna služba ni sposobna prodati naših oblačil. To je dejstvo. Lastniki, ki so očitno zaznali, da gre Muri vedno slabše, ker se ne prilagaja potrebam trga, so skušali težave reševati z menjavanjem vodstva podjetja. S tem so storili le prvi korak k temu, da se Mura reši iz težav. Pozabili pa so na drugi korak, in sicer, da bi od predsednikov uprav zahtevali konkretna dejanja in predvsem rezultate njihovega dela. Tako so, očitno, le zaposleni ves čas nosili breme vedno težjega poslovanja Mure in s tem tudi slabših rezultatov? Točno. Vsi zaposleni v Muri smo v zadnjih desetih do petnajstih letih morali prevzeti vso breme vedno težjih razmer na evropskem in svetovnem konfekcijskem trgu in posledice vseh slabosti vodenja podjetja. Plače zaposlenih so se, ob nenehnem povečevanju obsega in tudi zahtevnosti dela, v dobrem desetletju realno znižale za 50 do 60 odstotkov. Od 3300 zaposlenih jih danes 1300 prejema le minimalno plačo. To je davek, ki ga moramo zaposleni plačevati tudi zaradi slabega dela vodstev podjetja. Primer: pogajanja o ceni naših storitev in tudi oblačil s tujimi partnerji so zastala že pred desetimi leti. To pomeni, da se od takrat cene naših storitev niso spremenile. To smo v sindikatu vsem dosedanjim predsednikom jasno povedali, ko smo se pogajali za plače, izplačilu regresa itd. Če bi bilo vodenje družbe uspešno, bi bila tudi pogajanja za dvig plač in izplačevanje regresov lažja. Resnici na ljubo je vodstvo na koncu vedno privolilo v zvišanje plač, skladno s kolektivno pogodbo in tudi v izplačilo regresa. Še danes, ko je Mura v velikanskih likvidnostnih težavah, zaposleni dobivamo plače točno na rok. Seveda vsi upamo in želimo, da se bo v kratkem času našla rešitev za nadaljnji obstoj Mure.

Medij: Delo - FT
Avtorji: Gerenčer Ivan
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo - FT
Datum: 31. 08. 2009
Stran: 9