Franjo Bobinac je dan pred skupščino od kandidature za člana nadzornega sveta odstopil, izmed dveh novih imen so delničarji izbrali Maria Gobba. Ena prvih večjih nalog novega nadzornika bo (so)izbira nove uprave.

Čeprav je bil Franjo Bobinac ​konec minulega tedna še povsem prepričan, da lahko s svojimi izkušnjami veliko prispeva k Cinkarni Celje kot njen nadzornik, so se medtem zgodili dogodki, ki so ga najverjetneje prisilili k odstopu. Na vprašanje, zakaj je odstopil, namreč ni odgovoril. Je pa slišati, da so se zaradi nezadovoljstva določenih tisti, ki so ga predlagali, "ustrašili" za svoje dobro ime in mu svetovali odstop. "Osebno nisem proti Bobincu, je pa modro, da se je umaknil, ker je razdvajal delničarje. Mislim, da ima veliko dela v družbi Hisense in Rokometni zvezi Slovenije," je komentiral predsednik društva Mali delničarji Rajko Stanković.

Na skupščini sta tako Modra zavarovalnica kot Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) prišli vsaka s svojim novim predlogom. DUTB je za novega nadzornika predlagala svojega izvršnega direktorja Bojana Gantarja, Morda zavarovalnica pa skupaj s skladi Generali Investments upokojenega finančnega strokovnjaka Maria Gobba, Američana, živečega v Italiji, ki je trenutno tudi nadzornik Zavarovalnice Triglav. S tesno večino oziroma s slabimi 54 odstotki so delničarji potrdili ravno slednjega.

Obeti dobri, če bo vodenje konservativno

Pomemben vpliv v Cinkarni Celje, podjetju, ki mu lastniki, med katerimi prednjači država, poberejo praktično ves razkošni dobiček, bo tako, po predlagateljih sodeč, še vedno imela Modra zavarovalnica, ki jo vodi nekdanji nadzornik Borut Jamnik. Med prvimi odločilnimi nalogami v začetku prihodnjega leta pa bo imenovanje nove uprave Cinkarne Celje. Dosedanjemu predsedniku uprave Tomažu Benčini, ki podjetje zelo uspešno vodi že petnajst let, sredi naslednjega leta poteče mandat, za novega pa se, presenetljivo, ne bo potegoval. "Javno sem povedal, da zaključujem zgodbo. Tu gre za osebno odločitev," je poudaril. Hkrati z njim iz uprave odhaja tudi član Jurij Vengust, ostala bo le članica Nikolaja Podgoršek Selič. "Obeti za naprej so solidni, če bo politika vodenja ostala približno takšna kot sedaj, torej konservativna," je dodal Benčina.

Napovedan nižji dobiček
Kljub ne ravno najboljšim razmeram na trgu, ki se kažejo v padanju prodajnih cen, Cinkarna Celje pričakuje, da bodo letošnji prihodki z 168,8 milijona evrov za tri odstotke presegli tiste iz leta 2018, čisti dobiček pa naj bi bil z 19 milijoni evrov za 37,9 odstotka nižji kot lani. V letu 2020 bodo prihodki po pričakovanjih uprave dosegli 174,2 milijona evrov. A kljub temu je čisti dobiček načrtovan precej nižje kot letos, dosegel naj bi 14,1 milijona evrov. Cinkarna Celje je sicer v strategiji za upravljanje državnih naložb klasificirana kot portfeljska naložba, kar pomeni, da se lahko proda v celoti. Za prevzem Cinkarne Celje se je lani neuspešno zanimala družba Anatol iz skupine Martens Management Group, ki je povezana z avstrijskim sistemom Ring International Holding. (sta)

"Gre za moč in vpliv"

Dejstvo, da sta dva državna lastnika, DUTB in Morda zavarovalnica, na skupščini nastopila vsak s svojim kandidatom, že sedaj kaže na določena razhajanja med lastniki in na druge interese, pa opozarja predsednik Vseslovenskega združenja malih delničarjev Kristjan Verbič. "Interesi so lahko vezani na upravljanje, na vpliv iz tega naslova, na sredstva, s katerimi družba razpolaga, na denarni tok in vse, kar je s tem povezano. Ne nazadnje do vseh služb, od marketinške, svetovalne, pravne, celo do izvedenih poslov. Gre za moč in vpliv," pravi Verbič. Zato pravi, da bi si sami želeli, da ta uspešna uprava ostane. "Iz tega naslova bi si želeli, da nadzorni svet poskuša vplivati na tiste okoliščine in pogoje, pod katerimi bi sedanja uprava razmislila o nadaljevanju mandata. V nasprotnem primeru bi si pa želeli pri tem transparentnosti," je še dodal Verbič.

Medij: Večer

Avtor: Rozmari Petek

Stran: 6

Kdo želi rešiti nekoč uspešno slovensko podjetje in kdo v pogorišču vidi priložnost za uspeh? Se lahko podjetje dvigne iz pepela in ohrani 700 delovnih mest?

Če bi pogledali zgolj v proizvodnjo podjetja Livar v Ivančni Gorici, bi rekli, da gre za zelo uspešno podjetje. Naročila prihajajo, stroji rohnijo, dela je več kot dovolj. Zato več kot 600 zaposlenih težko razume, da v medijih vse pogosteje berejo, da je podjetje, ki mu v zameno za ne prav visoko plačo posvečajo velik del svojega življenja, tik pred propadom. Začele so se govorice o velikih odpuščanjih, delo naj bi izgubilo kar 150 ljudi, vrši med zaposlenimi.

Vodstvo podjetja bo v novem letu na zahtevo enega od delničarjev sklicalo skupščino delničarjev in predstavilo poslovanje podjetja. Vprašanje je, ali bo že na tej skupščini podan tudi poziv k dokapitalizaciji podjetja. 

Odpuščanja – da ali ne

Da bi preverili, kaj se dogaja, smo obiskali izvršnega direktorja podjetja Roka Rozmana. Ta nam je pojasnil: »Družba redno prilagaja število zaposlenih proizvodnim potrebam in si prizadeva za dvig produktivnosti. V ta namen družba najema do 20 odstotkov pogodbene delovne sile, v odvisnosti od obsega proizvodne dejavnosti. Po oblikovanju nove vodstvene ekipe smo junija 2019 začeli proces poslovnega prestrukturiranja, katerega cilj je dvig produktivnosti, uresničevanje sinergijskih učinkov dveh proizvodnih lokacij in povečanje konkurenčnosti. Družba bo postopoma prilagodila število zaposlenih ciljnim obsegom, kot jih dosegajo primerljive konkurenčne livarne. Prilagajanje števila zaposlenih ne predvideva odpuščanj zaposlenih v večjem obsegu, temveč se izvaja z zmanjšanjem obsega najete delovne sile in redno fluktuacijo. Ciljna prilagoditev za celotno leto 2019 je v obsegu do 15 odstotkov delavcev glede na izhodišče v začetku poslovnega leta, to je do skupno 90 zaposlenih oziroma pogodbenih delavcev.«

Stari dolgovi

A ostaja vprašanje, zakaj je podjetje, ki se je leta 2017 dobesedno utapljalo v naročilih, le dve leti kasneje na robu propada. Po besedah Rozmana, ki je vajeti prevzel šele pred dobrega pol leta, je jedro podjetja še vedno dobro, a se ne more rešiti bremena starih dolgov, ki so nastali zaradi neuspešnih prevzemov dveh livarn v Bosni in Hercegovini. Teh Livarju nikakor ni uspelo odplačati. Prvi poskus reševanja sega v leto 2012, ko je 75-odstotni delež v družbi prevzelo podjetje Vimpro. Pravi lastnik podjetja se je dolgo skrival, šele nedavno pa se je razkrilo, da je to podjetnik Vojko Rovere. Ta je na začetku vodenje zaupal sorodniku Francu Roveretu in stvari so se v Livarju počasi izboljševale. Po dveh letih se je Franc Rovere upokojil, mesto izvršnega direktorja pa je prepustil Jožetu Kaligaru. Podjetje je, vsaj po računovodskih izkazih sodeč, pod vodstvom Kaligara sicer poslovalo dobro. Do leta 2017 je družba postopoma zmanjševala finančni dolg. A kakor ugotavlja sedanje vodstvo, je bilo premalo pozornosti usmerjene na samo proizvodnjo in zaposlene. Poleg tega se je tedanje vodstvo odločilo za agresivno investicijsko politiko, brez ustrezne predhodne zagotovitve finančnih sredstev. Zaradi tega je bila družba v začetku leta 2018 prisiljena v nova pogajanja s finančnimi upniki za dodatno prestrukturiranje finančnih obveznosti. Ob tem se je izkazalo, da računovodski izkazi iz preteklih let niso odražali prave slike podjetja in je to v znatno slabši kondiciji, kot so želeli prikazati. Banke upnice so ugotovile, da Livar ni sposoben poplačati dolgov, ki jih ima.

Trenutni večinski lastnik Livarja, d. d., je podjetje Vimpro, ki pa ima dva lastnika. Podjetje Recor, d. o. o., ki ga uradno obvladuje avstrijski državljan Christian Marcus Rutar, in podjetje Ree Consult, za katerim je stal Vojko Rovere, nedavno pa je prešlo v last odvetnice Petre Jereb iz Kranja. Poznavalci menijo, da ne Rutar ne Jerebova nista prava končna lastnika in da se za njima skrivata Robert Žnidar in Vojko Rovere.

Dejstva, govorice in pot do rešitev ali propada

V trenutku, ko je postalo jasno, da Livar dolgov ne more odplačati in da bi šel lahko tudi v stečaj, so se zgodile spremembe v lastniški strukturi. Banke so namreč ravno v teh dneh prodale terjatve do Livarja britanskemu finančnemu skladu Anacap, ki ga v Sloveniji zastopa nekdanji finančni minister Uroš Čufer. Pričakuje se, da bo sklad terjatve spremenil v lastniški delež. S tem ter ob nadaljnji dokapitalizaciji bi to pomenilo, da bi se deleži tistih solastnikov, ki ne bi vložili dodatnega kapitala, sorazmerno zmanjšali oziroma razvodeneli. Trenutni delničarji, od katerih jih ima kar 45 v lasti manj kot odstotek podjetja, oziroma skupaj 4,29 odstotka podjetja, nad tem zagotovo niso navdušeni. Kristijan Verbič iz Vseslovenskega združenja malih delničarjev, ki ima v lasti 0,02 odstotka delnic, je že napovedal, da se s takim načrtom ne strinja in da bodo storili vse, da do tega ne pride. Od besed k dejanjem pa sta že prešla Vojko Rovere, ki je odstopil z mesta predsednika upravnega odbora in se vsaj na papirju umaknil iz lastništva Livarja, ter Robert Žnidar, ki je uradno 12,5-odstotni lastnik delnic, neuradno naj bi obvladoval precej večji delež. Slednji je zahteval izredno revizijo poslovanja, ki naj bi odkrila kar nekaj poslov, ki bremenijo prejšnje vodstvo. Žnidar tudi zahteva izredno skupščino, na kateri naj pojasnijo, zakaj naj bi po besedah (nekdanjega) vodstva družba še ob polletju poslovala dobro, zdaj pa nujno potrebuje dokapitalizacijo. Neuradno naj bi se Žnidar želel dokopati do čim večjega števila delnic, ki bi mu omogočale pogajalski vzvod, v kolikor bi se ga sklad Anacap želel znebiti iz lastništva. Neuradno naj bi pri tem celo sodeloval z Vojkom Roveretom, ki si verjetno tudi želi vsaj delno poplačilo za svoj vložek. Glede na to, da je trenutna prava lastniška struktura skrita za odvetniškimi družbami in podjetji, ustanovljenimi v Avstriji, je trenutno skorajda nemogoče ugotoviti, kdo je pravi večinski lastnik Livarja. A po tem, ko je zdaj tudi že uradno, da je sklad Anacap prevzel terjatve, je jasno, da sta poti le dve: ali bo tiste, ki vztrajajo v lastniški strukturi, delno poplačal in si prihranil čas ali pa se bo moral soočati z ovirami na vsakem koraku in do lastništva priti po težji poti.

Kako posluje Livar

Poslovanje v letošnjem letu sicer nekoliko zaostaja za poslovnimi načrti, predvsem zaradi višjih stroškov upravljanja z odpadnim materialom in manjšega obsega naročil v mesecih od septembra dalje, kar je odraz splošnega upada povpraševanja na trgu livarskih izdelkov. Kot je povedal Rozman, je družba že sprejela ukrepe za prilagoditev spremenjeni tržni situaciji, zato poslovni rezultat tekočega leta v ničemer ne ogroža in ne bi smel vplivati na potek finančnega prestrukturiranja družbe.

Medij: Svet24.si

Avtor: Žiga Kariž