Po objavi novice o odločitvi avstrijskega Ustavnega sodišča, da zaradi protiustavnosti razveljavi izbris/razlastitev imetnikov podrejenih obveznic banke Hypo, so strokovni sodelavci VZMD zaznali sistematične poizkuse, da bi pomembno odločitev relativizirali s prikazovanjem tamkajšnjega izbrisa kot povsem neprimerljivega s slovenskim. Ti poizkusi poudarjajo razlike v tehničnih podrobnostih obeh ukrepov, pri tem pa želijo odvračati pozornost od bistva:
1) v obeh primerih je šlo za izbris terjatev upnika do dolžnika, ki ni šel v stečaj (čeprav v dotedanji ureditvi terjatve upnikov do dolžnika niso prenehale niti v stečaju);
2) v obeh primerih je šlo za poseg v pravico do lastnine (ne le za poseg v lastnino, kot npr. v prisilni zamenjavi zemljišča za denarno nadomestilo ob gradnji avtoceste, kar je pri ustrezni izvedbi lahko skladno z Ustavo, temveč za poseg v sámo pravico do lastnine, ki je varovana v ustavah vseh držav EU, z izbrisom pa je prenehala prisilno, v celoti in brez nadomestila).
K TOČKI 1
Medtem ko v dotičnem primeru slovenska javna občila pogosto razčlenjujejo podrobnosti, v katerih se avstrijski ukrep razlikuje od slovenskega, so avstrijski mediji predstavili bistvo, povzeto zgoraj v točki 1. Tako so iz več-minutne izjave za javnost Predsednika avstrijskega Ustavnega sodišča, dani ob razglasitvi razveljavitve izbrisa, izpostavili kot najpomembnejšega naslednji poudarek: »Terjatev vlagateljev ni dovoljeno kar razglasiti za izbrisane« (konkretni primer iz Wiener Zeitunga je tukaj).
K TOČKI 2
Avstrijsko Ustavno sodišče je v Zakonu o sanaciji banke Hypo (HaaSanG) ugotovilo tri kršitve Ustave: poseg v pravico do zasebne lastnine, retroaktivno spreminjanje pravil in neenakopravno obravnavo različnih podrejenih upnikov. Vsaj prvo in drugo kršitev so tudi v sporni "izbrisniški" noveli slovenskega Zakona o bančništvu (ZBan-1L) prepoznala pravna mnenja Inštituta za primerjalno pravo, pravnega inštituta Mediteran Alpe, Varuh človekovih pravic RS, pravne službe Državnega sveta RS ter pravnih pisarn Združenja bank Slovenije, Agencije za zavarovalni nadzor in Agencije za trg vrednostnih papirjev. O drugi od teh treh kršitev se je vsaj preliminarno že izreklo tudi Ustavno sodišče RS, ko je 6. novembra 2014 v sklepu U-I-295/13-132 zapisalo - citirano iz točke 48 na str. 33 - da izbris, kot ga je uveljavil ZBan-1L, "nedvomno pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine upnikov".
SLOVENSKI ZAKON KRŠI TUDI PRAVICO DO PRAVNEGA SREDSTVA
Slovenska pravna mnenja so v ZBan-1L prepoznala še nekaj dodatnih kršitev Ustave, ki jih v HaaSanG ni, vključno s kršitvijo pravice do učinkovitega pravnega sredstva in pravice do sodnega varstva. Iz pisnega mnenja avstrijskega pravnika, ki je intenzivno spremljal postopek v Republiki Avstriji, je razvidno, da bi bilo v Avstriji povsem nepredstavljivo, da bi tamkajšnji zakonodajalci razlaščenim upnikom banke prepovedali tožiti banko dolžnico ("avstrijski zakonodajalec seveda ni mogel in niti ni poskušal preprečiti pritožbe ali tožbe ... zato bodo upniki lahko tožili Hypo-banko"). Slovenski zakonodajalci pa so v noveli ZBan-1L storili točno to - prepovedali so vsako tožbo proti banki zaradi razlastitve, pa tudi tožbo proti Centralni banki oz. Banki Slovenije so dovolili le banki - torej dolžniku (ki mu z izbrisom dolga do upnika nastane korist), ne pa tudi upniku (ki je z izbrisom terjatve do dolžnika dejansko oškodovan)!
