Plovba med Scilo in Karibdo Po svetovnih oceanih ta hippluje 20 ladij, katerih dimnike (ciminjere v žargonu pomorščakov) krasi Triglav z morjem. Marsikoga zanima, koliko časa bo še tako. Kapitalska in odškodninska družba (Kad in Sod) sta nedavno objavili razpis zaprodajo 30-odstotnega deleža Splošne plovbe Portorož. Trije potencialni kupci so oddali ponudbe. Najpozneje junija, mordapa že maja bojasno, kdo bo večinski lastnikportoroškega ladjarja, ki je že dobrega pol stoletja temelj in steber slovenske pomorske naravnanosti. Boris Šuligoj Vteh dneh se krešejo mnenja, kdo bi lahko bil najprimernejši lastnik slovenskega ladjarja. Razlike so med teoretiki in profesorji, med podjetniki,
pomorščaki, predstavniki vlade... Splošna plovba ni povsem običajno slovensko podjetje. Že zaradi svojega vpliva na visoko razvito pomorsko in prometno šolstvo v državi, vpliva na tisoče visoko izobraženih kadrov, ki oblikujejo hrbtenico nacionalne pomorske zavesti, znanja in izkušenj s področja pomorstva. Ladjar sicer nima posebnega vpliva na poslovanje drugega gospodarstva v državi, zadnja leta pa se lahko hvali z izredno visokimi donosi. Nekaj sogovornikom smo ponudili možnost, da bi bili za spremembo generali še pred (prodajno) »bitko«. Zdaj naj povedo, kaj naj z lastništvom Splošne plovbe. Najbolj bi lahko bila zadovoljna država, saj napovedujejo, da bo za 30-odstotni delež portoroškega ladjarja lahko iztržila vsaj 30 milijonov evrov kupnine. Neuradno se je zvedelo, da bosta poskušala Sod in Kad z licitacijo med tremi ponudniki doseči najvišji možni izkupiček. Ta bo (zdaj že ni dvoma) bistveno boljši od tistega, ki gaje lani dosegla Banka Koper, ko je petinski delež prodala le za 12,5 milijona evrov. V zadnjih letih se je izkazalo, da je imela bivša uprava Splošne plovbe, ki jo je tedaj vodil Aldo Krejačič, vendarle prav, ko je leta 1995 prepričala državne organe in državni zbor, da so sprejeli zakon o sanaciji slovenskega ladjarja. Zaradi napačnih poslovnih odločitev vodstva Splošne plovbe iz obdobja 1975-1979 je podjetje najelo t. i. japonski kredit v tedanji vrednosti približno 48 milijonov dolarjev. Splošna plovba je po dolgih letih odplačala že 128 milijonov dolarjev obveznosti na račun tega dolga, vendar je izjemno neugoden kredit (za najemnika) še zmeraj naraščal; dolžna je bila še vedno čez sto milijonov dolarjev. V devetdesetih letih bi teh dobrih sto milijonov dolarjevjaponskega dolga (ki kar ni hotel skopneti) pokopalo Splošno plovbo Portorož in Banko Koper. Zatoje državni zbor sprejel zakon o sanaciji ladjarja, s katerim je država namenila sanaciji 75 milijonov dolarjev, Splošna plovba pa je ostala dolžna Banki Koper 28 milijonov dolarjev. Država je denar nakazala Banki Koper, ta Ljubljanski banki, slednja pa konzorciju tujih bank, s čimer je bila Banka Koper rešena, ladjar pa še ne. Večji solastniki Banke Koper kasneje niso dopustili, da bi Splošni plovbi, ki je ostala tudi po letu 1995 v veliki krizi, kakorkoli omilili dolg. Tega so nekoliko zmanjšali šele, ko se je Splošna plovba sredi devetdesetih za drobiž umaknila iz lastništva Banke Koper. Zato Aldo Krejačič zdaj trdi, daje koprski trojček na račun Splošne plovbe dosegel sanacijo Banke Koper in kasneje koncentriral lastništvo zato, da je prodal Banko Koper Italijanom za 188 milijonov evrov. »Samo Luka Koper je denimo na račun prodaje Banke Koper (sanirane ob pomoči zakona o sanaciji Splošne plovbe) od prodaje lastništva banke potegnila 74 milijonov evrov, zdaj pa želi s tem denarjem vstopiti v lastništvo ladj'arja,« pravi Aldo Krejačič in dodaja, da je država s sprejetjem zakona o sanadji Splošne plovbe pred 12 leti dosegla večplastno dobro delo. Ne le da je ohranila veliko delovnih mest, podjetje, ki zdaj vendarle prinaša visoke dobičke in ima povsem otipljivo premoženje... Po Krejačičevem prepričanju je (in še bo) država dobila trikratni vloženi znesek v sanacijo. V ta »trikratni« šteje kupnine, ki so jih pridobila podjetja s prodajo Banke Koper, kupnine od prodaje Splošne plovbe in davke, ki jih prinaša poslovanje družbe državi. Na vprašanje, ali bosta na dimnikih (ciminjerah) še zmeraj Triglav in morje, Aldo Krejačič odgovarja: »Ne samo grb, tudi slovenske zastave bodo ponovno plapolale na teh lad]'ah!« Kritiki ne prizanašajo delu uprave Aldu Krejačiču odločno nasprotuje Marko Mencin, predsednik uprave Mercate, ki je 24-odstotna lastnica slovenskega ladjarja. Razlaga, da je imela Splošna plovba leta 1980 kar 28 ladij. Krejačič je dobrih 20 let napačno vodil podjetje, tako da se je leta 2002 upokojil, koje imela Splošna plovba le še tri ladje in več kot 60 milijonov dolarjev dolga. Veliko časa je ob takem napačnem poslovanju vodstvo podjetja sodelovalo z nemškim ladjarjem Petrom Dohlejem. Marko Mencin je zavrnil tudi očitek, da naj bi Mercata leta 2000 prepoceni prišla do svojega deleža v Splošni plovbi, saj je med več kot 40 dražite-Iji pri prodaji državnega premoženja ponudila največji delež za tedaj ponujeni i9-odstotni delež prezadolžene Splošne plovbe. Mencin dolži upravo ladjarja, da je hotela prodajati svoje ladje, ko bi jih morala kupovati. »0d tistega trenutka, ko Mercata v nadzornem svetu Splošne plovbe (kljub 24-odstotnemu lastniškemu deležu) nima več svojega predstavnika, uprava ni kupila niti ene ladje, s čimer je bila Splošni plovbi povzročena velika gospodarska škoda, saj so cene voznin in ladij v letu 2006 močno zrasle. Ladje, ki so v začetku leta 2006 stale 30 milijonov dolarjev, so stale leto kasneje že čez 38 milijonov dolarjev. Uprava je na ta način izničila ves dobiček iz leta 2006. Poleg tega je izpadel tisti, ki bi ga ustvarile nove ladje v naslednjih letih.« Luka Koper dobro ve, kaj bi z ladjarjem Upoštevanja vreden kupec Splošne plovbe je Luka Koper. Gre namreč za eno najuglednejših slovenskih podjetij, ki kotira v elitni skupini podjetij na Ljubljanski borzi, njeni rezultati že leta dosegajo vztrajno rast, zato je težko verjeti, da se Luka Koper odloča za lastništvo v slovenskem ladjarju iz špekulativnih namenov. »Uprava Splošne plovbe (sedanja in prejšnja) želi javnosti predstaviti, da bi Luka Koper s svojimi strokovnjaki za terminalske posle vodila poslovanje ladjarja. To ne drži. Iščemo predvsem kompatibilnost. Smo majhna država, imamo eno pristanišče, eno železnico in enega ladjarja. Te je treba povezati in bolje izkoristiti,« pravi Robert Časar, predsednik uprave Luke Koper. »Naše podjetje bi lahko izkoriščalo prednosti ladjarja in obratno. Zelo radi bi vpeljali nove, dodatne ladijske linije. Kupili bi nove, manjše ladje in vzpostavili linije s številnimi pristanišči. Številne dogovore smo že sklenili, mnoge pogodbe so napovedane - predvsem v Sredozemlju, nedavno smo se o tem dogovarjali z Bolgari, v nedeljo potujemo v Egipt, dobre zveze imamo v Južni Ameriki, Koreji in drugod po svetu. Pomorske avtoceste in povezave niso fraza. Kar ne pomeni, da bi ukinjali dobre in utečene posle Splošne plovbe, pač pa bi jih nadgrajevali. Za Srednjo Evropo smo vendarle pomembno pristanišče, in če bi imeli lastniški delež v ladjarju, bi imeli vpliv nanj. Ta dejavnost bo še dolgo cvetela, Kitajska in Indija se vse bolj razvijata. Ladjedelnice so zabasane z naročili. Po Aldo Krejačič: »Ne samo grb, tudi slovenske zastave b~jo ponovno plapolale na teh ladjah!« Robert Časar: »Ta dejavnost bo še dolgo cvetela, Kitajska in Indija se vse bolj razvijata.« Jože Mencinger: »Ne prodajaj ničesar, česar ni treba prodati. Nobenega razloga ni, da bi o vsem odločali tujci, če znamo odločati sami.« Matej Lahovnik: »Ni pomembno, alije lastniku ime Jožef ali Johann, temveč kako bo zagotovil konkurenčen razvoj podjetja.« Marjan Tončič: »Pomembnoje le, kdo bo plačal največ denarja in da od novega lastnika zahtevamo, da ladjar ostane v Sloveniji.« trebovali bi manjše ladje in ladje za prevoze različnih vrst blaga (Splošna plovba je zdaj specializirana samd za razsute tovore). Svet; se razvija, temu se je treba prilagajati,« je dejal Časar. Dr. France Križanič, direktor Ekonomskega inštituta Pravne fakultete: »Če bo Splošno plovbo kupil njen velik konkurent, jo bo vključil, konsolidiral v svojo ponudbo in s tem ustrezno zmanjšal vsa tista delovna me-i sta, kijih on že ima zasedena, in bo poslovanje optimiziral. Če ne takoj, pa čez nekaj let.' Kakšen je motiv nemškega kupca? Očitno je' zadovoljen s tržnim položajem slovenskega ladjarja in bi rad vstopil v ta položaj. Mor-1 narji ne bodo prikrajšani, saj so na trgu delovne sile še zmeraj iskani. Menim, da je bo-Ije, če vstopi nekdffl, ki se ne ukvarja s pomorskimi prevozi. Ne podpiram lastništva konkurenta. Bolje jfe držati stabilno razpršeno lastništvo pri več lastnikih. Takšno lastništvo ima persp~ktivo, ker svetovna trgo~ vina raste in se bo pp morju še razvijala. Zdaj vozijo veliko surovln na Kitajsko, ko si tam4 kajšnje gospodarstvo opomore, bo Kitajska sama izvažala blagp in hkrati začela še bolj kupovati. V takih razmerah stremi država z višjim standardom |po večji pestrosti. Ne bodo se več hoteli vsi TOziti z istimi avti, menjava se bo le še krepilfa. Ni verjeti, da bi svetovna trgovina zamirala. Tudi če bi se dolar zamajal, se Kitajska ih Indija tako krepita, da postajata motor svetovne menjave.« Ne prodajajte »družinske srebrnine« Dr. Jože Mencing~r, znanstveni svetnik z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete, poudarja, da ne pozna natančno poslovanja Splošne plovbe, Luke Koper in nemškega ladjarja, zato lahko odgovarja le o prodaji kot o prodaji dela nacionalnega premoženja nasploh. »To pompi: ne prodajaj ničesai~, česar ni treba prodiati. Nobenega razloga ni, da bi o vsem odločdli tujci, če znamo odloča1ti sami. Najbrž imajo v Splošni plovbi ustrezno znanje za svoje delovanje, povezava z| Luko Koper pa Sldveniji najbrž prinaša sinergijske učinke. Vsaka prodaja tujcem, ki ni nujna, je nepo~ treben odliv prihddnjih dobičkov oziroma dela prihodnjega bruto domačega proizvoda| v tujino. Obenem ustvarja vse veqe primanjkljaje na doh~idkovnem delu tekočegai računa oziroma zaostajanje bruto nacionalnega (tega dobijo rtezidenti države) za brutp domačim (ta je ustvarjen v državi) proizvo-i dom. Daje razlika ined produktom, ki nastane na ozemlju države, in produktom, ki ga dobijo prebivalci države, kaže Irska, kjer ran zlika presega 15 odstotkov, hitro pa se povečuje tudi v vseh nqvih članicah EU, ki so hii tele s prodajo 'družinske srebrnine',« opozarja dr. Jože Mencinger. Ni pomembno, ali bojožefalijohann Dr. Matej Lahovnik, izredni profesor menei džmenta na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, se je pri svojem mnenju oprl na lastne empi~ rične raziskave: »Raziskave s področja strateškega menedžmenta in prevzemov podje~ tij nedvoumno kažejo, da so uspešnejši tisti prevzemi, kjer prevzemnik prihaja iz osnov~ ne dejavnosti podjetja. Pravo vprašanje namreč je, kako bo prevzemnik povečal kon~ kurenčno sposobnost tarče, v tem primeru Splošne plovbe. K~dar sta obe podjetji iz iste dejavnosti, je praviloma več možnih sinergij med njima. Takšne sinergije so denimo prrinos učinkovitih poslovnih praks s prevze~ mnika na bodoče prevzeto podjetje (Splošno plovbo), učinki iskupnega trženja, lažj~ vključevanje v logistične verige zaradi doseganja ekonomij obsega... Če podjetji že pre4 prevzemom uspešno sodelujeta v eni izmed oblik dolgoročnega strateškega sodelovanja, potem to praviloma ugodno vpliva na uspešnost prevzema. Kadar prevzemnik prihaja iz druge dejavnosti kot tarca, je prevzem praviloma manj uspešen, ker prevzemnik praviloma tudi nima ustreznih osrednjih sposobnosti za razvoj konkurenčnih prednosti tarče. Pravo vprašanje ni, ali je lastnik domač ali tuj, temveč je vprašanje, ali gre za strateškega lastnika, ki je pripravljen ponuditi najvišjo ceno za (para)državni delež (interes davkoplačevalcev), ali ta lastnik zagotavlja dolgoročni razvoj Splošne plovbe (interes zaposlenih in lokalne skupnosti ter države) in ali je pnpravljen plačati pošteno tržno vrednost za pridobljene delnice tudi malim delničarjem (interes malih delničarjev). Skratka, ni pomembno, ali je lastniku ime Jožef ali Johann, temveč kako bo zagotovil konkurenčen razvoj podjetja in kakšno kupnino ]'e pripravljen plačati za lastniški delež (para)države v podjetju, ki so ga ne nazadnje sanirali vsi davkoplačevalci.« Splošna plovba je premajhen igralec na trgu Dr. Jože P. Damijan, profesor z Ijubljanske Ekonomske fakultete in dunajske Ekonomske in poslovne univerze: »Pri prodaji Splošne plovbe ne gre za strateško nacionalno vprašanje, ampak za običajno strateško poslovno odločitev. Splošna plovba je izjemno majhen igralec na globalnem trgu mednarodnih ladijskih prevozov, zato je izpostavljen velikim poslovnim tveganjem (država jo je enkrat že sanirala in posredno z njo tudi Banko Koper). Na tem trgu prevladujejo veliki globalni igralci in menim, da je že zdavnaj preživeto vprašanje, ali lahko ali ne more preživeti brez strateškega lastnika, ki bi ji dolgoročno zagotovil razvoj in pridobivanje poslov. Po mojem mnenju bo Splošna plovba kot samostojno podjetje težko preživela na dolgi rok in se bo prej ali slej morala integrirati v poslovni sistem večjega globalnega prevoznika. Vprašanje je, ali je lahko Luka Koper dober lastnik Splošne plovbe, ki ji bo zagotavljal razvoj in pridobivanje poslov, saj je zelo vprašljivo, ali se Luki Koper kot podjetju s pristaniško dejavnostjo splača diverzificirati poslovanje in se začeti ukvarjati tudi z mednarodnimi pomorskimi prevozi. Ali lahko Luka Koper samostojno zagotovi dovolj poslov in ustrezen razvoj Splošne plovbe? Ji lahko zagotovi potrebne investicije v posodobitev flote? To so vprašanja, na katera lahko najbolj kompetentno odgovori uprava Luke Koper. Vendar mora to narediti po treznem poslovnem premisleku in brez pritiskov države, sicer bomo dobili neoptimalno odločitev, ki bo imela za posledico, da bo Luka Koper nekoč sama prodajala svojo dejavnost pomorskih prevozov, ker morda ne bo dovolj rentabilna. Vsekakor je treba vprašati upravo portoroskega ladjarja, ki ima najboljši pregled nad poslovanjem družbe, nad dolgoročnimi trendi in predvidevanji glede razvoja trga, kateri strateški lastnik bi bil zanjo najbolj primeren. Iskanje političnih rešitev brez upoštevanja poslovnih in strateških premislekov lahko povzroči precej škode sami Splošni plovbi kot tudi Luki Koper,« analizira položaj Jože P. Damijan. Profesorji bi radi boljši status pomorščakov Ravnatelj Srednje pomorske šole Marjan Tončič si močno želi, da bi na slovenskih ladjah spet zavihrale slovenske zastave. »Ne strinjam se s trditvami, da Luka Koper nima izkušenj z ladjarstvom, saj že vrsto let izvaja začetno ali končno in s tem najbolj pomembno dejavnost pomorske plovbe. To so zbiranje, priprava, dostava, nakladanje ali razkladanje tovora, vse druge storitve, ki jih potrebujejo ladje in ladjarji. Njeni uslužbenci morajo do potankosti poznati vse faze pomorskega posla. Razmišljanje, ali naj Peter Dohle ali Luka Koper kupi državni delež Splošne plovbe, je popolnoma brezpredmetno. Pomembno je le, kdo bo plačal največ denarja in da zahtevamo od novega lastnika, da ladjar ostane v Sloveniji. Zame je najbolj pomembno, da je bila Splošna plovba ustanovljena za Slovence, da so Slovenci, ki se odločijo del življenja pokloniti plovbi po morjih, zaslužni za vse rezultate poslovanja, zato zaslužijo standard, ki ga imajo pomorščaki nacionalnih ladjarjev v razvitih državah zahodnega sveta (na primer norveški).« Dr. Patrick Vlačič, predstojnik Katedre za pomorsko pravo na Fakulteti za pomorstvo Portorož: »Menim, da bi bilo bolje, če ladjar ostane v slovenski lasti (Luke Koper ali koga drugega). Verjamem sicer zagotovilom Dohleja, da bo ostal sedež Splošne plovbe v Portorožu (do nadaljnjega). Vendar pa bo to tudi vse. Če bi jaz bil ladjar, bi skupne službe ladjarja, ki bi ga kupil, ukinil. Tako bi vrsto poslov prej ali slej prenesel na svoje centralno podjetje. Na ta način bo v Sloveniji bistveno manj potrebe po pomorskopravnem znanju, ki smo ga do sedaj gojili. Ne zgolj zato, ke.r ležimo ob morju, temveč tudi zato, ker smo ga potrebovali. Splošna plovba najbolj povprašuje po kadrih s tem znanjem. Če bo prešla v tuje roke, te potrebe skorajda ne boveč.« Splošna plovba je za Dčhleja Egon Bandelj, predsednik uprave Splošne plovbe Portorož, svojega stališča do prodaje ladjarja ne skriva. Dmžba Peter Dohle je v preteklosti večkrat rešila Splošno plovbo pred propadom. Če ne bi bilo nemškega ladjarja in kasneje slovenske države, ki je v javni dolg prevzela velik del bremena prezadolžene firme (brez sanacij bi morala država v javni dolg prevzeti še večje breme), niti Splošne plovbe danes zagotovo ne bi bilo. Peter Dohle je stal Splošni plovbi ob strani, ko so jo vsi zapustili in ko takratna slovenska oblast ni vedela, kaj bi z njo. Dejanja so največje jamstvo, da namerava Peter Dohle ohraniti Splošno plovbo, jo obvarovati v krizah in jo razvijati, pravi Bandelj. »Država bo v podjetju Splošna plovba zagotovila 'slovensko kontinuiteto' s tem, da bo obdržala kontrolni delež (25,01) lastništva, saj tudi domači zasebni lastnik lahko podjetje ali del podjetja preproda. Po sprejetju zakona o davku na tonažo pa ne bo prav nobenega razloga, da bi kdorkoli odpeljal sedež podjetja iz Slovenije. Ravno nasprotno, zakon bo spodbudil ustanavljanje ladjarskih podjetij v Sloveniji in bo dobra podlaga, da bodo ladje Splošne plovbe ponovno vile slovensko zastavo. Ni poslovnih in ekonomskih razlogov za kapitalsko povezovanje ladjarskega in pristaniškega podjetja, temveč za samostojen razvoj obeh dejavnosti. V preteklosti je v Sloveniji že bilo nekaj poizkusov zdmževanja ladjaija s pristaniščem. Po treznem premisleku se je vedno argumentirano odstopilo od povezovanja. Zakaj bi Luka Koper kupila Splošno plovbo? Za razširitev svoje dejavnosti od luške na ladjarsko? Za to ni tehtnih argumentov in takih primerov v pomorstvu ne poznamo. Kot finančno naložbo, ki bo prinašala velike letne dividende? Izplačilo velikih dividend oslabi vsako podjetje. Splošni plovbi pa onemogoča obnovo flote in zamenjavo starih ladij z mlajšimi. Zaradi nadaljnje prodaje? Ob tem ne gre prezreti dejstva, da sta obe družbi v večinskL državni lasti, torej eno državno podjetje kupuje drugo državno podjetje. Država se ne umika iz gospodarstva, pri nadaljnji prodaji pa se odpira še vprašanje razlike v ceni. Zamisel, da bi luško podjetje obvladovalo (s kapitalom ali z upravljanjem) poslovanje ladjarskega podjetja, ni smiselna in nima nobene osnove v zgodovini ladjarstva. To bi bil edinstven primer v svetu. Obe dejavnosti sta nezdružljlvi. Poslovanji luškega in ladjarskega podjetja sta povsem različni in nimata skupnih elementov, razen da sta obe dejavnosti povezani z morjem. Strokovnjaki se strinjajo, da Luki Koper lahko škodi povezovanje in favoriziranje samo enega ladjarja. V svetu so znani obratni primeri: da ladjarji za potrebe linrjskih dejavnosti komercialno sodelujejo s pristanišči tako, da zakupijo del pristaniške infrastrukture. S tem si zagotovijo prednost priveza svojih ladij oziroma spoštovanje voznega reda v linijski dejavnosti. V prosti plovbi te potrebe ni, saj ladje ne obiskujejo le nekaterih stalnih pristanišč, še manj pa v enakih in vnaprej znanih časovnih intervalih. Prevozniki v prosti plovbi, kot je Splošna plovba, povezav s pristanišči ne poznajo, saj bi to bilo neracionalno. V prosti plovbi ladje iščejo najprimernejšo zaposlitev na celotnem svetovnem trgu. Ladje za prevoz razsutih tovorov v pristanišča večinoma usmerjajo lastniki tovora ali najemniki. Ladjarji in še manj luke o tem ne odločajo,« pojasnjuje prvi človek Splošne plovbe Portorož. In dodaja, da bi bil nakup ladjarja za Luko Koper še najmanj smiseln zaradi namer, ki jih je v zadnjem času v različnih medijih navedel Robert Časar. »Če želi Luka Koper gornjim pomislekom navkljub imeti ladjarja, naj ustanovi podjetje in kupi svojim potrebam primerne ladje,« je sklenil Egon Bandelj.»
Medij: Delo - Sobotna priloga
Avtorji: Šuligoj Boris
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Sobotna priloga
Datum: 12. 05. 2007
Stran: 12
