SAMO NUČIČ, VICEGUVERNER BANKE SLOVENIJE Konkurenčnost med bankami se povečuje ker so majhne in srednje velike banke POM pčale aktivnost MlHAjENKO Funkcije in področja med viceguvernerji in člani sveta Banke Slovenije so razdeljeni in mi v tem delu normalno delujemo. Manjka pa šef in je seveda nenavadno za državo, da nima guvernerja. Ne samo z vidika Republike Slovenije, ampak predvsem z vidika drugih članic evrosistema,« nam je viceguverner Samo Nučič odgovoril na vprašanje, kako dejstvo, da je Banka Slovenije že dobra dva meseca brez guvernerja, vpliva na njihovo delo. Z Nučičem, ki je v Banki Slovenije pristojen za nadzor bančnega poslovanja in računovodstvo, smo se pogovarjali o poslovanju bank, namerah o privatizaciji NKBM in NLB, nezanimanju tujcev za bančne naložbe pri nas. Kako ocenjujete zadnjega guvernerskega kandidata predsednika republike, dr. Marka Kranjca, ki je v BS preživel šest let kot 'viceguverner, zdaj pa ima očitno potrebno politično podporo? Nekaj mesecev sva sodelovala po mojem prihodu v BS v juniju 1996, kasneje pa je dr. Kranjec odšel v Bruselj. Menim, da je bilo najino sodelovanje korektno, ocenjevali pa ga bodo v parlamentu, ne jaz. Kako pa osebno gledate na dejstvo, da politična elita kljub obilici časa potrebuje toliko časa za dogovor, kdo bo vodil tako pomembno ustanovo, kot je centralna banka? Jaz se samo cudim. Slovenske banke so lani po podatkih Banke Slovenije skupaj dosegte skoraj 302 milijona evrov dobička po davkih, karje skoraj 50 odstotkov več kot leto prej.Je tako povečanje dobička predvsem posledica uvedbe novih računovodskih standardov? Velik vpliv ima seveda uvedba mednarodnih standardov računovodskega poročanja s 1.1.2006. Je bilo pa leto 2006 za poslovanje bank zelo dobro leto, kljub številnim in med njimi največjim projektom, ki se mu reče priprave na uvedbo evra. Rezultati bank so bili kazalnik dobrega, stabilnega gospodarskega okolja. Banke so pomembno povečale obseg poslov, hkrati so stroški poslovanja sorazmerno skromno naraščali, rezultat tega pa so dobri rezultati poslovanja bank, seveda ob vplivu mednarodnih standardov računovodskega poročanja, ki so sprostili presežne rezervacije. Ste opazili kakšne razlike po posameznih skupinah bank glede na njihovo velikost? Zanimivo je, da se konkurenčnost povečuje, zaradi tega, ker so manjše in srednje velike banke povečale svojo aktivnost. Večje banke so manj hitro naraščale kot manjše in tuje banke, kar pomeni, da je bila konkurenca še toliko hujša. Seveda pa so nekatere največje banke iskale nove tržne pnloznosti tudi s povečanimi aktivnostmi v tujini. Redmo, skupina NLB se je dodatno razširila in okrepila v tujini, v republikah nekdanje Jugoslavije, in to je eden od odzivov, kako povečati obseg poslovanja. Kako pa gledate na dejstvo, da NLB povečuje delež viLHB banki? NLBježeimelavLHB 56-odstotni delež. Če pa povečuje delež, to pomeni, da bo svojo vlogo matere še toliko laže odigrala, saj se ji bo treba manj pogajati in usklajevati z drugimi pomembnimi delničarji. Sicer pa LHB banko že zdaj jemljemo kot hčerinsko banko Nove Ljubljanske banke. Kako v Banki Slovenije ocenjujete uspešnost širitve NLB na tujem? To je pač odgovor na širitve bančne dejavnosti na trge, ki še niso toliko razviti. Za nas to pomeni dodatno delo. Ker smo v vlogi nadzornika na konsolidirani osnovi, moramo zelo dobro vedeti, kaj se dogaja v teh bankah. Moram reči, da v tem segmentu dobro sodelujemo s kolegi nadzorniki iz posameznih držav, ki so seveda nosilci nadzora. Kaj pa ste ugotovili pri lanskem nadzoru slovenskih bank? Ste ugotovili kakšna večja odstopanja od vaših pričakovanj? Lani smo se zelo veliko ukvarjali z nadzorom in spremljanjem bank pri pripravah na evro. To je bil skupni imenovalec naših aktivnosti v letu 2006. Kar zadeva klasicno kreditno tveganje lahko rečem, da je položaj v slovenskih bankah zelo dober. Banke poznajo svoj posel, znajo obvladovati kreditna tveganja. Leta 2006 smo se poleg evra bolj osredotočali na novejša tveganja, predvsem na tržna tveganja, aktivnosti z vrednostnimi papirji, obrestna tveganja in bolj sodobne oblike tveganj. V naših aktivnostih s kolegi iz nekdanje Jugoslavije, kjer so faze razvoja še takšne, kot so bile pri nas pred petimi ali sedmimi leti, pa smo večjo pozornost namenjali nadzoru kreditnih tveganj. Kako pa komentirate staro pravilo, da slabi krediti nastajajo v časih gospodarske konjunkture? To se bo izkazalo potem, ko ne bo več konjunkture. Čeprav mislim, da banke poznajo in obvladajo svoj posel, imajo kar stroge standarde, kar zadeva kreditno boniteto. Je pa seveda res, da splošna dobra gospodarska klima prinaša optimizem ne samo v banke, ampak tudi med komitente bank. Kaj se bo zgodilo v fazi recesije, bomo videli, verjetno pa se bo zgodilo to, kar se dogaja v vseh razvitih državah. V recesiji se pač pokažejo slabe naložbe. Tu smo postali povsem normalna država. Kako paje na poslovanje bank vplival prevzem evra? Ali je čutiti kakšne pozitivne premike? Banke so namrec ob uvedbi evra v glavnem le tarnale, da jim bo ta prinesla dodatne stroške, zraven pa odvzela prihodke iz menjalniških poslov. Uvedba evra jim je nekoliko skrčila prihodke, predvsem vezane na storitve plačilnega prometa, saj so bile banke prisiljene znižati cene storitev. Je pa uvedba evra izenačila pogoje financiranja. Zdaj smo evrodržava, razlike med domačo in tujo obrestno mero praktično ni več. Banke v Sloveniji se zdaj odzivajo na gibanje evrskih obrestnih mer tako kot povsod v Evropi. Če pogledamo, kako banke letos poslujejo, smo povsem primerijivi z Evropo. Konec koncev nismo samo člani EU, ampak tudi evrosistema, seveda v obsegu, kot ga imamo. Vemo, da je cel bančni sistem Slovenije na evropski ravni majhen. V bistvu je cel slovenski bančni sistem primerljiv s kako srednje veliko evropsko banko. Seveda. Naš bančni sistem ima približno 11 tisoč zaposlenih, kar pomeni srednje veliko evropsko banko. Po drugi strani ima denimo samo skupina Societe Generale približno 65 tisoč zaposlenih. Letošnji podatki o donosnosti slovenskih bank kažejo, da se ta še povečuje. Donos na kapital pred davki SAMO NUČIČ Je do konca februarja znašal l8,l odstotka (lani 15,7 odstotka), donos na aktivo pa 1,44 odstotka (lani 1,18 odstotka). Vaš komentar? To, kar se nanaša na letos, so vmesni, začasni rezultati. Ponavadi se naredijo še kakšne korekcije (v zvezi z rezervacijami in vrednotenjem) tudi tik pred izdelavo zaključnega računa. A ne glede na to: to, da banke dobro delajo, je pokazatelj splošne optimistične ekonomske situacije. Če so rezultati dobri v gospodarstvu, je logično, da so tudi v bankah. Z letom 2006 smo imeli ta velik premik v zvezi z uvedbo mednarodnih standardov računovodskega poročanja (MSRP), zdaj pa ta vrednotenja v skladu s temi standardi vplivajo tudi na tekoče rezultate. V tem delu smo primerl]ivi s preostalo Evropo, ki prav tako uporablja MSRP. Alije katera od bank lani poslovala z izgubo? Banke teh rezultatov še niso javno izkazale, zato vam lahko povem, da je ena od bank imela večjo izgubo, ena od manjših bank pa manjšo. A ne gre za nič tragičnega. Predvsem tista večja banka z večjo izgubo ima zadostno kapitalsko ustreznost, tako da bo ta izguba letos pokrita. Kako pa gledate na načrtovano privatizacijo NKBM,kJervladavečne govori o strateškem investitorju, ampak napoveduje postopno privatizacijo z institucionalnlmi investitorji in fizičnimi osebami? Lastnik se je pač tako odločil, zato tezko komentiram. Sem pa vesel za NKBM, da je vsaj bila odločitev. Ta zgodba glede privatizacije NKBM se je vlekla že toliko let in je pomembno angažirala upravo in širše vodstvo NKBM, ki je pripravilo številne študije, projekte itd. Če je ta odločitev dejansko sprejeta, je to olajšanje za NKBM, da se bo lahko resno začela ukvarjati s tistim, čemur je banka namenjena. Torej z bančnimi posli, ne pa s temi neskončnimi lastniškimi vprašanji. To seveda pomeni, da bomo imeli 49 odstotkov razpršenih lastnikov. Tu se meni postavlja le eno vprašanje, in sicer kaj bo v primeru, ko bo potrebna dokapitalizacija banke. Kako torej s predvideno lastniško shemo dokapitalizirati NKBM? Zna se zgoditi, da bo po prvi razpršitvi lastništva postopoma nastala neka koncentracija lastništva. Če bo razpisan tier l, kapital za dokapitalizacijo, dvomim, da bodo vsi mali delničarji lahko sledili tej dokapitalizaciji. Lahko pa bi z dokapitalizacijo vstopil neki pomembnejši ali strateški lastnik. Seveda pa ima banka še kar nekaj prostora za dokapitalizadjo po kapitalu tier 2, torej s subordiniranimi, hibridnimi instrumenti. Ni rečeno, da se bo to zelo hitro zgodrlo. Za nas je ravno to vprašanje; kaj se bo zgodilo, ko bo potrebna neka večja dokapitalizacija. In da se ne bi napačno razumeli: dokapitalizacija ni potrebna zaradi kakršnih koli težav, ampak zato, ker banka dobro dela, raste in zato potrebuje dodaten kapital. i Kako pa gledate na načrte finančnega ministra Andreja Bajuka za obllkovanje konzorcija domačlh investitorjev za nadaljevanje privatizacije NLB? Težko ocenjujem, ker zadevo poznam le toliko, kolikor sem prebral v medijih. Kakšnega papirja, kakšnega uradnega predloga v Banki Slovenije še nismo videli. Tista prva ideja, ki sem jo prebral v časopisu, da bi se inozemska mreža NLB, banke hčere v tujini, lastniško postavila v neki zunanji holding, je že receptura, ki jo poznajo v Avstriji. Tako deluje banka Raiffeisen - njena skupina zunaj Avstrije. Ta ideja ni slaba, saj so potrebe po dokapitalizaciji te mreže v tujini. Gre za banke v tujini, ki rastejo zaradi možnosti, ki jih imajo na trgu, zato bo ta mreža potrebovala dodaten kapital, oblikovanje te mreže po nekem holdingu pa se mi zdi dobra ideja. Kdaj to bo, če bo in seveda v tej obliki, pa je seveda druga zgodba. Vendar če uvedemo to »recepturo«, moramo uvesti tudi vse sestavine te recepture. To pomeni, da uvedemo tudi vsa pravila, ki zadevajo korporacijsko upravljanje. Kako pa gledate na dejstvo, da bi bili veiinski lastniki banke zdruieni v konzorciju slovenskih lastnikov? Kajti če bo banka kotirala na borzi, Je lahko ta kapital precej fluiden. Prvič to, drugič pa seveda ne sme biti več vprašanje, ali je lastnik Slovenec ali tujec - Evropejec. Po evropskih direktivah in pravilih Slovend nimamo nobenega drugačnega tretmaja ali prednosti. Preferiranje domačih lastnikov proti tujim je prepovedano in ni možno. Če bo šlo za odprti tender, se bo pojavil nekdo, ki ima denar in je dober investitor. Vi veste, da tudi mi kot centralna banka, ki dajemo licence za kvalificirane deleže, nimamo merila domači: tiiji, ampak samo merilo dober: slab, in sicer v skladu z evropskim pravnim redom. Kakšno pajeta čas zanimanje tujih investitorjev za prihod v Slovenijo? Sorazmemo skromno. Moram reči, da je po precejšnjem interesu tujih investitorjev v letu 2005 zanimanje lani nekoliko zamrlo. To so manjši vstopi ali pa solastništvo v nekaterih srednje velikih ali pa manjših bankah. Dmgače pa kakšnega velikega interesa ni. Mogoče je na to vplivala tudi sorazmemo grenka izkušnja KBC. Je pa res, da so se velike tuje bančne skupine usmerjale na druge trge, ki so za njih bolj pomembni, so večji ali pajim omogočajo še večje stopnje rasti. V mislih imam predvsem Rusijo, Ukrajino, tudi Srbijo. To so trgi, ki so še razmeroma neobdelani. Slovenija pa je že tako ali tako »overbanked«, vlada huda konkurenca in tudi s prevzemom kakšne srednje velike ali manjše banke v Sloveniji ni mogoče narediti ne vem kakšnega »buma«. Karte so že razdeljene. Pred kratkim sem bil v Bratislavi, kjerje v središču mesta množica palač tujih bank,tuditakih,kijih Slovenija očitno ne mika. Odkodtarazlika? Tam so imeli drugačen pristop. Mi smo naš bančni sektor sami sanirali, z davkoplačevalci, oni so pa seveda banke v težavah prodali tujcem. To kaže tudi lastniška struktura bank, lep primer je še Hrvaška. To so pravzaprav bančni sistemi v tujih rokah. Pri nas pa smo se odločili za drugo pot, mislim, da smo se pametno odločili in iz pogovorov s kolegi nadzomiki v teh državah je videti, da jim je kar žal. Mi smo ena redkih izjem v novih članicah EU, ki ima še vedno večino bančnega sistema v svojih rokah. In to večino bančnega sistema, ki dobro deluje in ima primerijive rezultate z evropskimi. Ideja, da sami saniramo banke, nas je nekaj stala in je terjala veliko dela in naporov, a konec koncev smo sami sanirali bančni sistem, ki je zdaj evropsko primerijiv. Ni nobene nujne potrebe, da bi te banke prodajali. Zato po eni strani tudi raznmem državo kot lastnico NKBM ali pa NLB: ni nobene nuje, da bi ti dve banki prodajali, saj so to banke, ki delajo z normalnimi performansami. Po dmgi strani pa so bili sistemi iz srednje- in vzhodnoevropskih držav prisiljeni prodati banke, saj jih sami niso bili sposobni sanirati. Banke so zato nakupili tujci, ki so imeli denar. Kakšna pa je kaj kvaliteta menedžmenta v slovenskih bankah? Imamo dovolj dobrih bančnih menedžerjev? Glede na to, da imajo vsi naše licence, vrhovni menedžment deluje v skladu s pravili zakona o bančništvu. Višja vodstvena struktura je strokovna in neodvisna, ravna tako kot vsak dober menedžer. Pomanjkljivostje korporadjsko upravljanje, predvsem v večjih bančnih skupinah in tistih bankah, ki imajo pod sabo bančne skupine. Tukaj smo še nekoliko bolj šibki in nam manjka nekaj znanja in izkušenj. Konec koncev so to ugotovili tudi kolegi iz Svetovne banke, ki so bili lani pri nas na posebni misiji, za katero smo jih mi zaprosili. Prišli so pogledat sistem korporativnega upravljanja v Sloveniji in so nam tudi sami izdali neka priporočila, kako se še bolj približati mednarodnim standardom, ki veljajo pri korporativnem upravljanju. Po drugi strani pa lahko razumem naloge, ki nas čakajo pri korporativnem upravljanju iz enostavnega razloga, ker bančne skupine še nastajajo in rastejo. Tega seveda ne moreš - uvesti čez noč, potrebuješ nekaj kilometrine, da stvari postaviš tako, kot so poznane v velikih bančnih sistemih. Kajti obvladovati neko banko je ena zgodba, obvladovati bančno skupino je pa seveda druga. Ali banke zdaj zadosten delež svojega dobička namenjajo za rezervacije? Zdaj, letos in lani, se je ta delež znižal zaradi mednarodnih standardov računovodskega poročanja. Moram pa reči, da smo imeli v preteklih letih zelo strogo in konzervativno regulativo, ki je banke silila v precejšnje oblikovanje rezervacij, predvsem za kreditna in deželna tveganja. Moram reči, da so se banke v preteklih letih kar upravičeno pritoževale, da so bile te zahteve pretirane. Banke tako visokih zahtev niso mogle vkalkulirati v svoje cene in so bile zato manj konkurenčne, predvsem bankam iz EU, kjer so veljala drugačna pravila. Mislim, daje zdajšnji sistem rezerviranja takšen kot v preostali Evropi, s tem, da smo mi kot centralna banka in kot regulator še vedno ohranili tako imenovani bonitetni filter, ki od bank zahteva, da dodatno, zaradi rizičnosti svojih plasmajev, oblikujejo neko dodatno odbitno postavko od kapitala. To banke zavezuje, da imajo nekoliko višjo kapitalsko ustreznost kot primerljive banke v Evropi. Ali imate kakšne signale, da KBC uresničuje napoved o prodaji svojega deleža v NLB? Za zdaj nam je znano le to, kar je sicer že bilo objavljeno tudi v javnosti in smo dobili že pred časom v pismu gospoda Bergna, da pač nameravajo oditi iz NLB. Za zdaj se ni nič zgodilo, svojo namero so javno oznanili, tudi gospod Bergen je v nekem intervjuju že pred časom dejal, da se zadeva ne bo zgodila z danes na jutri, ker zadeve ni mogoče enostavno in hitro prodati za primerno ceno. Zdaj vidimo, da se KBC konkurenčno pojavlja tudi na tistih trgih (v Srbiji, na Hrvaškem), ki so bili prvotno disponirani za NLB. Kaj več kot iz medijev pa tudi jaz ne vem. Pa seje že kdaj kdo pojavil na Banki Slovenije in se zanimal za delež KBC v NLB? Ne. So pa pravila poznana, če bi se pojavila tuja banka z ustreznimi performansami, bi se taka banka verjetno zavedala, da bi mi kot centralna banka Slovenije zelo težko rekli ne in ji ne bi dali licence. Merila, ki jih moraš izpolniti, da dobiš tako licenco, so vnaprej znana. Banka Slovenije ne more reči ne instituciji, ki izpolnjuje vsa pravila. Mislim, da se veliki tuji igralci tega zavedajo. Po mojem gre bolj za vprašanje cene in za oceno potenciala v Sloveniji. Kakšnih največjih in najuglednejših tujih igralcev (Citigroup, Deutsche Bank itd.) pa očitno sploh ne vleče knam? Po mojem je Slovenija »overbanked«, konkurenca je velika, trg je pokrit, kakšnih velikih možnosti za rast ni več. Navsezadnje pa tudi dvomilijonski trg z urejenimi bančnimi storitvami za tako velike igralce ni zanimiv, mogoče jim gre le za to, da zapičijo zastavico in rečejo: tudi tukaj smo prisotni. Ta velika konkurenca se zdaj srečuje predvsem na manj razvitih bančnih trgih, v Romuniji, Bolgariji, Ukrajini, Rusiji, Kazahstanu. To so zdaj tisti trgi, ki vlečejo.