Tomaž Lovše, direktor Diners Cluba Slovenija Hermina Kovačič Fotografije: Zaklop.com in Bojan Velikonja Verjemi vase in ne bodi aroganten, je eno od načel, ki se jih tako pri delu kot v zasebnem življenju drži Tornaž Lovše. Poslovnež, ki je zadnje čase polnil medijski prostor zaradi uvrstitve na famozno lestvico najpremožnejših Slovencev, zase pravi, da poskuša vedno biti pozoren, prijazen, ustrežljiv, predvsem pa delaven in kompetenten v rem, kar počne. Iste stvari zahteva tudi od svojih uslužbencev, na katere je zelo ponosen. V prostem času rad jadra. Ali samo to? »Mislite, da imam res čas še za kakšne druge igračke,« mi odvrne z nasmehom. »Jadranje mi izprazni glavo in naredi
prosror za kreativno razmišljanje.« Nekateri poslovneži menijo, da zaradi obilice dela ne hodiš na počitnice, če si zelo uspešen. Vi menite in delujete drugače. Pravkar ste se vrnili s Sejšelov. Univerzalnega recepta ni. Ljudje smo pač različni. V obdobju ustvarjanja novih poslovnih idej, iskanja novih ciljev potrebuješ mir. In če se vsak dan v pisarni ukvarjaš z operativo, ti časa za kreativnosr zmanjka. Poznam precej uspešnih Ijudi, ki med razvijanjem nečesa novega preživijo veliko časa zunaj urečenega okolja. Le takrat dosežejo čistost misli in idej. Po dopustu sem tudi bolj spočit, željan dela in spopadanja z izzivi, problemi. Menda so vaše najljubše destinacije London, Dunaj, New York, Miami. Zelo rad potujem - pa ne ruristično - v tuja mesta na srečanja z znanimi osebnostmi iz sveta financ, gospodarstva. Pred krarkim sva se videla s predsednikorn uprave največje sverovne invesricijske banke za predel Evrope, 18. maja sem kot govornik povabljen na forum najhirreje rastočih podjetij v Evropi, ki ga bo odprla nemška kanclerka Angela Merkel. V Monako grem na veliko nagrado formule 1; pa ne zaradi špormih nagibov, ampak preprosto zaradi priložnosti, da se srečam z nekaterimi Ijudi, s katerimi bi se rad pogovarjal. Z vstopom Slovenije v EU se nam je odprlo mnogo možnosri; veliko lažje je sklepad posle po svetu, pretok kapkala je drugačen kot prej. A po drugi srrani še bolj vidiš, da je vse relativno: uspeh za naše razmere je nekje drugje nekaj povprečnega. Nimate jih še niti 40. Nekje ste izjavili, da nameravate intenzivno delati še deset let. Se boste potem upokojili? Nikakor. Deset let je obdobje, za katero sem presodil, da sem še pripravljen sprejemati večjo stopnjo tveganja. Zelo malo je Slovencev, ki so odšli v tujino in tam uresničili svoje podjetniške sanje. Vidim se, kako svojo kariero nadaljujem drugje: lahko da bom v Moskvi, Romuniji, Beogradu ... Po desetih letih pa? Najbrž si bom mislil, da so prišli mlajši, pametnejši, sposobnejši, lepši. Sprejemal bom manj rveganja in hotel živeti v poznanem, varnem okolju. Za zdaj pa imate še veliko načrtov z Diners Clubom. Diners Club je v Sloveniji v zadnjih štirih letih dosegel fenomenalen napredek. Obrobna kartica je postala zelo vidna, prepoznavna, zaželena in nositeljica inovacij na področju storkev. Uvedli smo nove srandarde odnosov s srrankami, dosegli visoko stopnjo rasri s 40 odstotki na leto, česar ni bila po rnojih podatkih sposobna nobena druga finančna institucija pri nas. Dosegli smo tržni delež, ki znaša nad 10 odstotkov. Naše storitve uporabljata višji srednji in višji sloj prebivalsrva. Kredkna kartica Diners Club ni primerna le za izvedbo plačil, ampak je rudi pot do mnogo drugih ugodnosti, ki jih pridobijo elegantno in hitro. Vse to pa prinaša veliko odgovornosti in več pričakovanj pri uporabnikih glede storitev. Izjemno sem ponosen na njihovo sedanjo visoko stopnjo kakovosti. Mnogi mislijo, da se s tem projektom ukvarjam le zaradi denarja. Ne. Želel sem usrvariti podjerje, ki bo do Ijudi prijazen ponudnik modernih finančnih storitev in mnogo dodatnih ugodnosti. Pravite, da ne delate le za denar. Glede na to, da ste eden najbogatejših Slovencev, vam mogoče ni več treba. Imam jih 38 in s tem, kaj sem naredil in česa nisem, se ne obrernenjujem. Bilo je režko. Veseli me, da sem svoje premoženje ustvaril zunaj Slovenije, da nisem sodeloval pri privatizacijah, iztiskal malih delničarjev, da nisem posloval z državnimi podjerji. Imam čisto vest. Najpomembneje pa je, da moje bogasrvo ne izvira iz Diners Cluba Slovenija. Bil sem solastnik - imel sem 50 odstotkov glasovalnih delnic — hrvaškega Diners Cluba, ki ima blizu mihjarde evrov letnega prometa in 32-odstotni tržni delež. Zaradi izjemno dobrega poslovanja sva se s partnerjem odločila za prodajo. Kupila ga je avstrijska banka Erste. Slovenski Diners Club pa je projekt, ki je s šestodstotnega tržneea deleža, ko sem ga & 0 L3 kupil, poskočil na blizu 11. Imamo prek 45.000 imetnikov karric — na začetku jih je bilo več kot pol manj. Takrat je letni promet znašal 45 milijonov evrov; lansko leto smo sklenili s 150 milijoni. Da smo naredili tak premik, )e bilo treba precej vlaganj, ki nas čakajo tudi v prihodnosti. Verjamem v to podjetje, počaščen scm, da delam v taki ekipi sodelavk in sodelavcev. In če v nekaj verjamem, potem dam v to sebe celega. Hočem imeti pravo vizijo, strategijo rasti, poslovne načl-te, prave Ijudi. Nočem životarjenja od danes na jutri. Zahteve naših članov in s tem tudi moja pnčakovanja so velika. In ambiciozna. Sliši se, da nameravate kupiti banko. Razmišljam, da bi del premoženja, pridobljenega s prodajo hrvaškega Dinersa, vložil v nakup slovenske banke, ki bi jo povezal s slovenskim Diners Clubom. Ustvaril bi bančno institucijo, ki bi se ukvarjala s poslovanjem s prebivalstvom in področjem kartičnega poslovanja s podjetji. V celotnem spektru bančnih stontev bi bila prijazna do uporabnikov, saj bi ponujala kakovostne stonrve tam, kjer jih porrošnik potrcbujc. V tcm kontckstu bi bili osvežitev za slovenski trg. Seveda pa je takšen projekt zelo kompleksen. Nobena naša banka se ne prodaja, privatizacija dveh večjih pa je zajeten, državni projekt. Pogovarjam se že s potencialnimi partnerji, in če nam uspe, bom z velikim veseljem del svojega kapitala investiral v Slovenijo. Sicer pa bom pospešil aktivnosti zunaj nje in glede na možnosti, ki se mi nakazujejo, sem prepričan, da bom lahko usrvaril kakšen dober posel. Ne glede na vse pa bom vsekakor še naprej podpiral rast in razvoj slovenskega Diners Cluba. Uspehi, ki ste jih dosegli še pred svojim 40. letom, so zavidljivi. Začeli ste tako rekoč iz nič, a z vztrajnostjo in dobrim občutkom za posel dosegli ogromno. Pričakujemo lahko, da bo vaša poslovna pot samo še bolj strmo rasla. A ne glede na vse se iz preteklosti kot bumerang občasno vrne zgodba iz obdobja pred skoraj desetimi leti, ko ste bili zadolženi za sanacijo Peka. Še vedno vas obtožujejo, da ste od nje imeli korist le vi. Pred Pekom sem se ukvarjal s prisilnimi poravnavami, prestrukturiranjem podjetij, kriznim vodcnjem. Da sem sprejel ponudbo za njegovega predsednika uprave, sem se odpovedal svetovanju za veliko uspešno slovensko podjetje, kjer bi v cnem letu zaslužil več, kot sem v Tržiču v dveh. Moja tcdanja plača je v bruto znesku znašala okrog dva milijona tolarjev in ni vključevala bonitet, kot so avto, računalnik, mobilni telelnn. Vsako izplačilo meni je podpisal nadzorni svet. S Pekom pa prek svojega podjetja ali katerega drugega prijateljskega ni.sem delal prav nobenega drugega posla, kot so mi poskušali pozneje dokazovati. In mi, seveda, ničesar dokazali. Ne glede na vse mi ni žal za to epizodo v mojem poslovnem življenju, saj mi je ta zgodba prlnesla veliko: postal sem mnogo bolj uravnotežen. Ce ti gre vedno samo strmo navzgor, je nekaj z.elo narobe. Kdaj moraš narediti tudi korak nazaj, da potem narediš dva naprej. Dobil sem vpogled tudi v to, kako nujno je zelo odločno prestrukturirati določene sektorje slovenske industrije, če želimo, da bodo obstali, se razvijali in tržili po svetu. Spoznal sem, kako socialno boleče je seliti službe iz države. Moral sem zapirari obrate, a v tem nisem užival! Casi že takrat niso bili več taki, da bi ti bila zagotovljena služba od osnovne šole do pokoja. In tega se še zdaj marsikdo ne zaveda. Država ni bila več pripravljena, kot sem se nekoč izrazil, s kombijem voziti denarja v Tržič - tako kot še v nekatere druge kraje za drugc sektorje slovenske industrije - m podpirati nerencabilnosri. Od mene so pričakovali, da bom presrrukturiral podjetje tako, da bom potegnil boleče poteze po letih prodajanja iluzij, po drugi strani pa ohranil proizvodnjo, blagovno znamko in trgovsko inrežo. Znašel sem se v konfliktu inreresov. Država kot lasmica podjetja je imela odgovornosti tako do kapitala kot delavcev. Seveda je bila v dilemi: ali podpreti kapitalski del in družbo odločno presrmkturirati ter rako doseči, da bo uspešna, ali se postaviti na stran socialne komponente, zadržati delovna mesta in preprečiti prevelik prihod delavcev na zavod za zaposlovanje. Iskali smo uravnoteženo rešitev, a strokovno jo je bilo tez.ko izvesti. Odpuščanja bi v vsakem priineru bila, saj je bila cena dela enostavno previsoka — a ne zaradi previsokih delavskih plač, temveč nPred leti sem si zastavil cilj, da bom po tujih galerijah in muzejih hodil v kakšnem poznejšem obdobju. Zanima me tudi vzhodnoazijska filozofija, a zanjo trenutno nimam časa. V ospredju so Ijudje, projekti in investicije.a »Prvi na tržišču smo ponudili možnost prejema sms-obvestila ob vsaki uporabi kartice, kar izjemno dobro deluje, in nekatere druge možnosti poslovanja z njo, kot je pregled porabe po internetu. V prihodnosti se bomo osredotočili tudi na segment mikroplačil.B makroekonomskih gibanj, ki so takšne panoge naredila nekonkurenčne. Jaz scm zagovarjal odločnejše prestrukturiranje, politika pa postopno. V metežu interesov, ko niso bili potrjeni ključni sanacijski ukrepi, sem se odločil za odsrop. A potem so začeli iskari krivca za neuspešnost sanacije. In kdo je bolj pri roki kot oseba z dvema milijonoma plače?! Nisem lopov in znam trdo delati, kar sem kot podjemik tudi dokazal. Bi bil danes tu, če se mi ne bi zgodil Peko? Mogoče ne. Nimam grenkobe, žal pa mi je za Ijudi. Peku želim najboljše. Pa vedno ostanete neprizadeti, ko se znova govori o Peku? Vse se začne in konča pri tem, ali si v •življenju in v poslu korekten. Vsakemu lahko pogledam v oči. S poslovno aktivnostjo, podjetnostjo pridobivaš tudi nasprotnike, zato je treba marsikaj jemati neosebno. Svoje preteklosd ne morem zanikati ne zbežari od njc; z argumenti in dejstvi pa sem dokazal, da nisem storil nobenega kaznivega dejanja. Po odhodu iz Tržiča naj bi vam ostalo le pet milijonov tolarjev. Je to temelj, na katerem je zraslo vaše zdajšnje premoženje? V svojem podjetju sem imel še nekaj prihrankov, tako da sem se v podjeniišrvo vrgel pravzaprav z desetimi milijoni. Ukvarjal sem se z zastopstvom na področju navtike, kjer sem bil zelo uspešen. Ustvaril sem si lepo kapitalsko osnovo, s katero sem kupil Diners Club Slovenija, takrat zelo majhno hnančno instirucijo. Po letu, dveh sem ugorovil, kako zelo se jo da dvigniti. Verjel sem v blagovno znamko, svoj poslovni načrt, zato sem tvegal vse, se močno zadolžil in kupil delež v DC Adriarik. Pozornost se na vas in Diners Club mnogokratno poveča ob prestižnih prireditvah, kot je bil lanski prihod Naomi Campbell v Slovenijo. Menda vas je stal toliko kot manjše stanovanje v Ljubljani. Takrat se je pojavilo kar nekaj komentarjev, češ, ali ne bi raje tega denarja namenili v dobrodelne namene. Zelo smo dejavni na tem področju. Uvedli smo dobrodelni kartici Unicef in Lions Internarional, s katerima redno darujemo tema dvema organizacijama. Tudi sam sem dejaven v klubu Lions Bled. Pravkar smo podprli svetovno prvenstvo v hokeju v Ljubljani — naša reprezentanca se je uvrstila na svetovno prvenstvo skupine A v Kanadi ob 100-lemici hokeja — kar se mi zdi tudi odlična promocija Slovenije. Crna karricaje poseben privilegij, ki nam ga je uspelo pridobiti in je znak uspešnosti tako nasega Dinersa kot države. Izziv mi jo je bilo dobiti in zdaj je prav, da imetnikom enkrat na lero priredimo sprejem z znanimi osebami. Seveda bi bil dobiček lahko večji brez takšnih stroškov, toda vprašam se, ali bi potemtakem vsako leto imeli 40-odstotno rast. Moj kapitalski inceres pri Diners Clubu je dolgoročen; zanimaca me njegov razvoj in zadovoljstvo uporabnikov kartic. Zaskrbljen bom, če ne bomo imeli najboljših sroritev, če bodo člani čakali na kartico deset dni, če je potem ne bodo sprejeli na prodajnih mestih, če bi rasli le 5, 10 odstotkov na leto. Imetniki črne kartice nimajo le ugodnosri, ampak si zaslužijo tudi vabilo na poseben dogodek. Naša poslovna filozofija ni hitro služenje na račun članov Diners Cluba, temveč dolgoročni razvoj in odličnost pri poslovanju. Vesel bom, če bodo vabila na prestižne dogodke sprejeli kot našo pozornost in hvaležnost. Anekdota pravi, da je Tomaž Lovše pokazal svojo poslovno žilico že v srednji šoli. Prvi pravi denar, bilo ga je za tisoč funtov, je zaslužil v Londonu z bistroumnim manevriranjem: preprosto, izkoristil je razlike v menjalnih tečajih funtov in dinarjev v različnih menjalnicah.
Medij: Diners Club Magazine
Avtorji: Kovačič Hermina
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 11. 05. 2007
Stran: 16
