VANJA TEKAVEC v etudi delničarji Ljubljanske f borze vrednostnih papirjev ~f v začetku letošnje pomladi niso privolili v povezovanje s skandinavsko borzo OMX, je Ljubljanska borza, kaže tako, še vedno mamljiva prevzemna tarča tujih prevzemnikov. Zanjo naj bi se ta hip namreč zanimalo kar šest tujih borz, med njimi ponovno »marčni« poraženec, skandinavski OMX. Nekaj snubcev je ta teden gostil tudi Marko Simoneti na tradicionalnem majskem, zdaj že 24. srečanju domače finančne smetane v portoroškem Grand hotelu Bernardin. Predsednika uprave Ljubljanske borze smo vprašali, kaj bi slovenski borzi prineslo povezovanje s potencialnim strateškim partnerjem, kje vidi
morebitne slabosti povezovanja, pa tudi o zamujenih priložnostih za dotok svežega kapitala na Ijubljanskem borznem parketu. Če naše informacije držijo, so se delničarji Ljubljanske borze minuli teden na sestanku ponovno pogovarjali o strateškem povezovanju s potencialnim tujim partnerjem. So lastniki Ljubljanske borze že kaj bliže odločitvi o prodaji tujemu strateškemu partnerju? So vam že podelili mandat za organizacijo mednarodnega tenderja, s katerim bi poiskali najboljšega prevzemnika? Kolikor vem, so se lastniki Ljubljanske borze povezali z namenom, da bi pridobili konkurenčne ponudbe in da bi se pogovorili tudi o vsebini povezovanja. Da se torej dogovorijo, kolikšen delež borze je naprodaj, pod kakšnimi pogoji in kakšen bo postopek prodaje. To je trenutno stanje, o katerem sem obvescen. Vloga uprave pri tem je enakopravno obveščanje vseh lastnikov in kupcev o poslovnem stanju borze, o določilih regulatorja in navsezadnje tudi o naših poslovnih načrtih. Po drugi strani smo pripravili merila, kaj se nam zdi vsebinsko pomembno pri morebitnem povezovanju. Kakšna so ta merila? V grobem gre za pet vsebinskih sklopov, ki so po našem mneirju enako pomembni kot merilo prevzemne cene. Na prvem mestu je zagotavljanje čim večje prepoznavnosti trga, kar je ključnega pomena. To je pomembno za izdajatelje vrednostnih papirjev (podjetja, sklade, op. p.) in tudi za člane borze (na primer borznoposredniške družbe, op. p.). Ključnega pomena bo tudi razvoj novih produktov in storitev. Kot veste, ima slovenska borza še veliko priložnosti za razvoj novih produktov, kot je na primer razvoj trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti. Veliko rezerve je pri regulatornemu poročanju ali na primer pri prodaji določenih podatkov. Zelo pomembno vprašanje pri morebitnem povezovanju je regionalno umeščanje Ljubljanske borze; ali bi torej postala igralec v regiji ali ostala lokalni igralec. Ti in še nekateri vsebinski sklopi so za nas ključni. Dejstvo je, da so potencialni strateški partnerji, ki se zdaj javljajo, različno močni na različnih področjih, naloga lastnikov pa je, da ugotovijo, kaj jim je pri morebitnem povezovanju bolj pomembno. Ob tem seveda ne moremo spregledati, da tudi vsi delničarji Ljubljanske borze verjetno nimajo enakih interesov. Nekaterim, na primer borznoposredniškim družbam, ki živijo od trgovanja in bodo z Ljubljansko borzo sobivali še dolgo časa, so bolj kot prevzemna cena verjetno pomembni dolgotrajnih učinki povezovanja in razvoj borze. Lastnikom, ki se s posredništvom niso nikoli ukvarjali, morda ravno obratno. Razumem, da se tudi lastnikom odpira veliko vprašanj, kar ocenjujem pozitivno, saj je zdaj čas, da se o teh vprašanjih pogovarjamo. Povezovanje borzje zadnje čase zelo modno, na evropski in tudi na svetovni ravni. Snubcev, ki so izrazili načelno zanimanje za prevzem Ljubljanske borze, ne manjka. Se vi kot predsednik uprave Ljubljanske borze še zavzemate za povezovanje? Naša strateška usmeritevje bila, da se začnemo leta 2007 intenzivno povezovati, pri čemer imamo tri možnosti. Prva je samostojna pot, da torej ostanemo takšni, kot smo, in sodelujemo s tujimi borzami pri različnih projektih, denimo pri oblikovanju skupnega trgovanja z derivativi, prodaji informacij, oblikovanju indeksov, promocijah vrednostnih papirjev na globalnih trgih itn. Druga pot je, da se priključimo velikemu borznemu igralcu. To bi nam po eni strani omogočilo hitro uvedbo določenih novih storitev, tehnologij in nižje stroške, res pa je, da bi imeli pri vsem tem precej malo besede. Tretjo pot vidimo v tako imenovanem regionalnem pristopu - kot priložnost, da se povežemo v sistem približno enakovrednih borznih trgov, ki imajo določene skupne ekonomske, regionalne ali druge značilnosti. Veliko število potencialnih snubcev za Ljubljansko borzo po mojem ni naključje, mislim pa, da imamo pn odlocitvi za morebitno povezovanje še nekaj časa. Še vedno je nekaj stvari, ki jih lahko naredimo sami, brez pomoči tujega partnerja. Ta hip se mi zdi pomembno, da ne izgubljamo preveč energije s prodajo in se raje pripravljamo na uvedbo direktive MiFID. V Sloveniji moramo razvijati domači trg tako, kot da bo lastništvo še naslednjih sto let enako. Slovenska borzaje majhna, problem malih borz paje nizka likvidnost. Kaj bi na primer pridobil mali delničar uglednega slovenskega borznega podjetja, če bi to denimo začelo kotirati na Londonski borzi? Povsem preprosto; delnica tega podjetja bi lahko postala zanimiva za več dobro poučenih mednarodnih investitorjev, s tem bi se izboljšala njena likvidnost, to pa je pot do boljših cen delnic. Delnice bi bile gotovo bolje ovrednotene, če bi jih analiziralo petdeset mednarodnih strokovnjakov, ki profesionalno upravljajo portfelje. Postale bi tudi mednarodno primerljive in bi se vrednotile na določenih censkih ravneh, ki bi imele neko svojo logiko. To si želimo tudi sami. V preteklosti smo že naredili veliko za izboljšanje likvidnosti, resdapaješeveliko manevrskega prostora, saj j'e izpostavljenost slovenskih papirjev tujim vlagateljem še vedno zelo skromna. Lahko bi bila najmanj dvakrat ali trikrat večja. Samo poglejte, kakšen preboj je s prihodom pravih institucionalnih investitorjev v zadnjih petih letih naredila avstrijska borza. Mi takšnih vlagateljev nimamo. Naši kadi in sodi niso portfeljski investitorji, ki aktivno delajo in oblikujejo ceno na trgu, ampak je trg odvisen od malih kupčij, torej od Ijudi, ki vzamejo denar iz bank in ga vložijo v vrednostne papirje. Našemu trgu manjka tisti profesionalni del, tega pa moramo graditi s pomočjo tujih investitorjev. Nobena pokojninska reforma ali povečanje naložb v domače sklade ne bo zadostovalo za oblikovanje trga, kot si ga želimo, to je, da bi cena delnice odsevala vrednost in položaj podjetij in našega gospodarstva. To si v končni fazi želijo tudi mali delničarji. Delničarji, ki želijo imeti lastniške pakete, sedeže v nadzornih svetih in upravljati podjetja, niso naša ciljna struktura. Na današnji okrogli mizi o prihodnosti organiziranega trgovanja smo lahko slišali svarilo, da je »debelih let« borznega trgovanja konec, da se torej s to dejavnostjo ustvarja vedno manj prometa. Kako močna so ta svarila? V Evropi se bo leta 2007 občutno spremenila struktura borznih trgov in trgovanja. Devet največjih evropskih brokerskih in investicijskih bank je že napovedalo ustanovitev alternativne trgovalne platforme, na kateri se bo trgovalo z vsemi največjimi delnicami v Evropi, napovedujejo tudi skupni nastop pri poravnavi poslov in zbiranju ter prodaji informacij o trgovanju, karje zelo pomembno tržno blago. Če se bo del likvidnosti preselil na alternativne borzne parkete, bo to kar hud udarec največjim borzam, ki imajo velik obseg prometa in zato nizke stroske. Za manjše trge, kot sta Ljubljanska in Varšavska borza, so te nevarnosti bolj oddaljene, saj je zanimanje za vzpostavitev alternativnega trgovanja za naše vrednostne papirje bistveno manjše, a na dolgi rok bomo na prepihu tudi male borze. Bolj izpostavljene bodo tiste, ki že danes ustvarijo veliko prometa zaradi tujih investitorjev ali tujih borznih hiš. V tem pogledu ima Ljubljanska borza po svoje srečo, saj ni tako zelo razvita in ima nekoliko več možnosti in časa za prilagoditev novim razmeram. Sedanji položaj lahko ohrani le tako, da ponudi storitve in trgovalne provizije po konkurenčnih pogojih, ponuditi pa bo morala tudi kakovostno storitev. Uvodoma ste omenili, da je še veliko priložnosti, torej produktov, ki bi jih borza lahko ponudila vlagateljem, torej je tudi veliko priložnosti za dotok svežega kapitala. Lahko te priložnosti ovrednotite? Seveda, saj najbolj atraktivne delniške družbe sploh še niso na borzi. Dober primer je Telekom. Zdaj je razpršena le četrtina Telekoma, pa že pomeni 13 odstotkov našega posla. Pri ponudbi in povpraševanju je še ogromno priložnosti. Zamujene priložnosti pri pokojninskih skladih pa so čista katastrofa. Namesto da bi se denar obračal na borzi, so vse naše pokojnine naložene v obveznicah in depozitih bank. V tem vidim ogromen potencial. Priložnosti pa vidim tudi pri delnicah, ki že kotirajo na Ljubljanski borzi vrednostnih papirjev.
Medij: Delo
Avtorji: Tekavec Vanja
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Priloga FT
Datum: 14. 05. 2007
Stran: 13
