SlLVA ČEH Dr. Borut Bratina, izredni profesor na ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru, član upravnega odbora Združenja članov nadzornih svetov in eden od priznanih strokovnajkov za upravljanje podjetij, meni, da je prehod na plačevanje članov nadzornih svetov zgolj iz dobička podjetja v nasprotju s prakso EU in s tem tudi prakso, ki jo je v svojih priporočilih uveljavilo združenje, namreč, da so nadzorniki plačani s fiksnim plačilom za opravljanje nadzorniške funkcije. Tega, je povedal v pogovoru za Delo FT, si niso izmislili v Sloveniji, ampak v svetu, kjer so prepoznali pasti, ki jih prinaša prevelika odvisnost od plačila zgolj iz dobička. Bratina ne ve, zakaj se vlada ukvarja s tovrstnimi
ukrepi, zlasti v velikih in borznih podjetjih, ko pa vendarle ima toliko drugega dela. Kaj menite o vladnem sklepu glede nagrajevanja članov nadzornih svetov, ki te prejemke spet postavlja v odvisnost od dobička, potem ko je Združenje članov nadzornih svetov poskušalo preseči to prakso z uveljavitvijo modela sfiksnim plačilom nadzornikov? Dajati danes težišče udeležbi pri dobičku je v nasprotju s priporočili in prakso Evropske unije. Pravilno se mi sicer zdi, če vlada predpiše enaka pravila za podjetja, v katerih ima večino, in tam tudi zneskovno omeji udeležbo pri dobičku. V skladu s prakso EU in pravili našega združenja pa je, da bi članom NS lahko delničarji namenili manjši del dobička, na primer od deset do 20 odstotkov od celotnih placil nadzornikom. Glavno plačilo pa bi moralo biti plačilo za opravljanje funkcije, in to je tisto fiksno plačilo v določenih razmerjih. Če bi vlada zgolj svetovala, kakšna naj bodo ta razmeija, koliko torej lahko nadzorniki dobijo iz dobička, bi to še lahko bilo v redu. Toda zamenjava plačila funkcije z udeležbo pri dobičku se mi zdi napačna poteza, in menim, da je pri tem država naredila korak v napačno smer. ObvestNa o prehodu na vladni način nagrajevanja nadzornikov so dobila tipična državna podjetja in tudi velike gospodarske družbe, na primer Gorenje in Mercator, ki sta na borzi in na konkurenčnem trgu, pa neke družbe, kjerje delež države zanemarljiv. Kako razumete to? V velikih podjetjih se mi zdi to popolnoma nepotrebno. To je prej razumeti kot politični marketing, ki bo nekomu, denimo, nekaterim volivcem, všeč zaradi videza, da se skrbi tudi za tovrstna izplačila. Videti je, da bodo vladni način nagrajevanja poskušali uvesti tudi v Mercatorju in podobnih velikih podjetjih, neodvisno od tega, ali ima v njih država večino ali ne. Ali ni tako? Tega ne vem. Gotovo pa bo ta sprememba morala biti točka dnevnega reda na skupščini, saj sicer o tem na skupščini ni mogoče odločati. Torej bo moral že sklicatelj podati tak predlog glede nagrajevanja nadzornikov ali pa ga bo podala država kot manjšinski delničar, ki bo lahko, denimo, zahteval razširitev dnevnega reda s takšno točko. Seveda bodo morali ob glasovanju zanjo dobiti zahtevano tričetrtinsko večino, kjer imajo te zadeve urejene v statutu družbe. Takšne večine pa ni mogoče kar tako doseči. Tam, kjerje država večinski lastnik, tako ali tako ima svoje Ijudi v NS in jih bo pač zdaj nagrajevala, kakor jih želi. Ali menite, da bi lahko predlagani vladni način nagrajevanja nadzornikov pocenil nadzor podjetij? Če gre za zgornjo mejo 15.000 evrov, bi to lahko bilo sprejemljivo, vendar ne za zares največje slovenske družbe in tudi finančne institucije ne. Tam pač veljajo drugačna razmerja. Če bi vladni sklep sprejeli po vseh podjetjih, bi verjetno lahko govorili o pocenitvi nadzora, zlasti v največjih, a z zornega kota družbe so razmerja rned terni stroški lahko podobna tistim, ki jih velikim družbam prinese zamenjava 70-vatnih žarnic s 50-vatnimi. Torej, pravega ekonomskega učinka tukaj ne vidim, bolj, kakor sem že dejal, nekaterim volivcem všečno potezo. Doslej seje razumelofiksna plačila nadzornikov, kakorjih priporoča njihovo združenje, kot možen odmik od konflikta interesov, v katerem bi se lahko znašli člani uprave in člani NS, ki bi jih preveč zbliževala samo odvisnost od dobička in njihova udeležba pri njem. Ravnanje uprave je praviloma naravnano bo]j kratkoročno in na vsakoletne bilance, zaradi skupnih interesov in odvisnosti od udeležbe pri dobičku pa seveda obstaja nevarnost, da nadzorniki ne bodo odigrali svojevloge. Ali bi se lahko dogajale nepravilnosti, da bi se dobiček prikazoval tudi takrat, ko zanj ne bi bilo realne podlage? Prav zato smo si pri združenju prizadevali, da se nadzornikov ne bi nagrajevalo zgolj iz dobička. Tega si 'seveda nismo izmislili v Sloveniji niti v Zdruzenju članov nadzornih svetov, ampakje to vgrajeno v priporočila EU o nagrajevanju nadzornikov. Tam je jasno povedano, da je lahko to največji konflikt interesov. Ker NS kroji plačila upravi, morajo biti plačila NS čim manj odvisna od ravnanja uprave. Temu se najbolj približamo s piačili za nadzorniško funkcijo za opravljeno delo in prevzeto odgovornost. Ali kot poznavalec nadzorniške prakse pri nas ugotavljate, da so srednja in velika podjetja doslej sledila priporočiiom združenja glede fiksnega plačevanja dela nadzornikov? Mnoga velika podjetja so temu sledila, ne toliko v zneskih kakor v načinu; da so torej določila sejnino, skupščina pa plačilo za nadzorniško tunkcijo: posebej za člane in posebej za predsednika. To je seveda bolj pregledno in ro je zelo pomembno. Po evropski praksi naj bodo delničarji na skupščini podrobno seznanjeni, kako so nagrajevani direktorji oziroma uprava. Toda če so nadzorniki nagrajevani kot uprava, potem so nadzorniki zainteresirani, da dajo upravi čim več, da bodo potem še oni dobili čim več. Prav to je glavna nevarnost in zato naj bi za nadzornike veljalo, da so čim bolj nevtralni in čim manj od družbe finančno odvisni. Pomembno je, da nadzornik ni v podjetju zato, ker je to v redu in ker lahko tako kar nekaj zasluži, ampak zato, ker tam opravlja pomembno nadzorniško delo, za katero mu ni škoda časa, saj ve, da je zanj tudi ustrezno plačan. Kaj pravite na mnenja, da je vladni sklep o nagrajevanju nadzornikov pravzaprav poseganje vlade v podjetja, nekakšen državni intervencionizem, in to v času, ko se menda država pospešeno umika iz podjetij? Menim, da naloga države v nobenem primeru ni določanje plačil za funkcije nadzornikov v zasebnih podjetjih. Država določa plače državnim uslužbencem in denimo nadzornikom v javnih podjetjih, kakor so razne komunale, energetike in podobno, ne pa v normalnih delniških družbah. Takšen vladni sklep se mi zdi nepotreben, saj menim, da na našem trgu sploh ne gre za anomalije in tako sploh ni pravega razloga, zakaj so v urejanje teh nadzorniških plačnih zadev posegli z vladnim predpisom. Lahko bi se zavzemali, da ta plačila ne bodo višja kot neki določen maksimalni znesek. Ali torej lahko govorimo o državnem intervencionizmu? Ne, ker ima tovrstno vmešavanje vendarle omejeni učinek in je v tem smislu bolj lepotno. Vsekakor pa naj bi vladni sklep veljal predvsem za njena komunalna in podobna podjetja, za druge pa kot neko priporočilo, v smislu - naj pač ne pretiravajo. Ali takšne prakse nimajo niti v Nemčiji ali kateri drugi državi, kjerje institucija nadzornega sveta še zelo močna? Ne, nisem še slišal, da bi se nemška vlada ali politika ukvarjala z višinami nagrad nadzornikov. In tudi ne vem, zakaj bi se, saj imajo vendar vlade toliko drugega dela. Ali se nasi blue chipi, kot so Gorenje, Petrol, Mercator, Krka in podobni, razumejo kot zasebna podjetja ali kot podjetja, v katerih ima država še vedno velik delež in s tem velik vpliv, ki ga bo zdaj pokazala še skozi to določanje nagrad nadzornikom? Glejte, primerjalno še nisem slišal, da bi se vlade ukvarjale s tem, da bi s svojim odlokom določale tovrstna plačila. Verjetno pa to niso tipična podjetja, ki bi jih upravljala država? Kje pa! Ona so na trgu in se res imajo s kom primerjati. Poglejte samo Gorenje, s kom vse se lahko primerja. Nagrade v Gorenju pa so gotovo nižje, kakor so v primerljivih podjetjih, daleč od nenormalno visokih in takšnih torej, s kakršnimi bi se morala ukvarjati vlada. Kaj bodo spremembe nagrajevalne politike za NS pomenile za kodeks upravljanja javnih podjetij in izjave o spoštovanju tega kodeksa, kijih družbe morajo dodajati svojim letnim poročilom? V teh izjavah bodo morali povedati, da so se njihove skupščine delničarjev odločile za dmgačno nagrajevanje dela nadzornikov, ki ni v skladu z omenjenim kodeksom, ampak je v skladu s stališči vlade. To bo sicer malo čudno sporočilo za investitorje, a menim, da bo takih primerov na koncu vendarie malo.
Medij: Delo
Avtorji: Čeh Silva
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Priloga FT
Datum: 14. 05. 2007
Stran: 7
