Gostujoče pero Ljudska modrost pravi, da dober gospodar porabi manj, kakor ustvari in s tem veča svoje premoženje, bogati. Če kaj proda, s kupnino kupi donosnejše premoženje. Če zgolj prodaja in kupnino porabi, izgubi premoženje in samostojnost, obuboža. Kmet, ki proda njivo, postane dninar. Kdo od nas bi prodal lastno stanovanje ali hišo, da bi v njej postal podnajemnik ali celo ostal na cesti? Slovenska država skoraj nič ne vlaga, veliko in vse več pa prodaja, ne da bi kupnine vlagala v novo premoženje. Kupnina se izgublja v potrošnji, v katero sodi tudi odplačevanje dolgov. Letos naj bi tako v proračunu končalo 780 milijonov evrov kupnine iz državnega premoženja. Čigavoje
državno premozenje? Slovenci smo pol stoletja novo ustvarjeno vrednost akumulirali v družbeno premoženje in formalno tudi bili njegovi lastniki. Večina proizvodnih in storitvenih podjetij je bila hrbtenica razvoja v svojem kraju, tudi dmžbenega, kultumega in športnega življenja. Prenos družbene lastnine v državno je bil sprejet brez referenduma, zato se Ijudje počutijo ogoljufane za delo svojih družin - naj omenimo samo zadnji primer Železame Ravne. V anketi, ki jo je Delo Stik opravilo septembra 2002, je na vprašanje »ali menite, da bi bilo za podjetje, v katerem ste (bili) zaposleni, dobro, če bi lastnik postal tujec«, 60 odstotkov vprašanih odgovorilo »ne bi bilo dobro« in samo 19, da »bi bilo dobro«. Ljudje prav dobro vedo, kaj je smiselno prodati in kaj ne - prodajo IMV Renaultu je odobravala večina vprašanih (55 odstotkov), Save Goodyeam precej manj (40), za prodajo Leka Novartisu jih je bilo samo 20 odstotkov, Pivovame Union Interbrewu 18 in Ljubljanske banke KBC 16 odstotkov vprašanih. Sava je eno redkih podjetij, ki je sredstva od prodaje premoženja vložila v donosnejše posle in je delničarje bogatila. S prodajo podržavljenega premoženja so bile obsedene vse vlade razen Bajukove. Na drugi strani se je, na primer, avstrijska vlada zavedala pomembnosti lastništva v bivših socialističnih državah in je skupaj z avstrijskimi bankami svojim podjetjem kreditirala nakupe premoženja m mvesticije v trgovsko in bančno mrežo v njih. To se jim vsem bogato obrestuje. Naj spomnimo, da je bila ena glavnih zamer Demosu v javnosti prav prodaja podjetij tujcem. Prodali so papimici Vevče in Količevo. Tobačna tovama v Ljubljani je bila prodana tujeinu kupcu in je delala z lepim dobičkom, pridobila je hčerinska podjetja v nekdanji Jugoslaviji, potem pa so jo preselili v tujino in v Sloveniji obdržali le monopolno drobno prodajo. Tudi Dmovškova vlada je poceni prodala Tovamo celuloze v Krškem, hotela je prodati Pivovamo Union, začelaje prodajati največje banke, dopustila je uničenje domačih vzajemnih skladov. Čehe sedaj prav malo briga, kaj bo z našim celuloznim lesom in z zaposlenimi v Krškem, proizvodnjo celuloze so kratko malo zaprli. Avstrijci so s transfernimi cenami prenašali dobiček iz Vevč v avstrijsko podjetje tako dolgo, doklerjih slovenski solastnik ni tožil in nato v obupu svoj delež prodal. Grenkaje bila izkušnja z Iskro Kondenzatorji v Semiču, nemški lastnik jo je izžel kot limono in zavrgel. Nizozemci brez slabe vesti in za denarna nadomestila iz EU opuščajo proizvodnjo v eni najmodernejših evropskih tovarn sladkorja v Ormožu. JanšeVa vlada je pod ceno prodala Mercator in Slovensko industrijo jekla ter pripravlja hitro prodajo preostalih biserov naše državne lastnine. Zakaj je državna lastnina pomembna? Brez lastnih centrov znanja in odločanja postane država neodpoma. Prodati veliki ali celo pretežni del kakšne panoge, na primer papime, železarske, farmacevtske, je škodljivo. Industrija izgublja delovna mesta, zato so posebno pomembna delovna mesta v storitvenih dejavnostih (bankah, zavarovalnicab, finančnih družbah, turizmu itd.) in v razvijajočih se dejavnostih (mformadjsko-komunikacijskih-, bio-, eko-, nanotehnologijah). Potrebujemo vsaj 10 do 15 globalnih šampionov; šampioni ne morejo več postati tista podjetja, ki so v rokah tujih dmžb. Prof. dr. Jože Mendnger je dokazal, da so tuji prevzemi podjetij gospodarsko slabi - čim več jih je, tem nižja je gospodarska rast. Kupnina konča v tekoči porabi države in državljanov, novih delovnih mest in večje dodane vrednosti s takimi naložbami ni. Na dmgi strani smo cenili nasprotovanje Bajukovp vlade podcenjeni prodaji Palome in njeno pomoč v razvojnih težavah. Tako počno vse vlade, spomnimo se sporov nemške in francoske vlade zaradi nacionalnih šampionov, vihar ob angleški ponudbi za nakup Mannesmanna, reakdji ZDA ob nameravanem kitajskem nakupu rafinerije in pristanišč. Italijanska vlada je omejila lastništvo francoskega Electridt~ de France na 2 odstotka. Grenka je bila šola z upravljanjem sedmega pomola v tržaškem pristanišču in uničenjem slovenske banke v Trstu. V našo državo so brez odpora prišli Bank Austria Creditanstalt, Baumax, Hofer, Lederc, Lidl, OMV - v trgovinah prodajajo predvsem blago iz svojih dr PROF. DR. PETER Gl-AVlČ Univerza v Mariboru, državni svetnik žav; slovenska podjetja v Avstrijo ne morejo, še lesenih hiš ne smejo postavljati, saj Avstrija ščiti svojo industrijo, trgovino in trg delovne sile. Najhitreje se razvijajo podjetja, ki so v slovenski lasti: Gorenje, Helios, Hidria, Krka, Mercator in Sava. Direktor Kolektorjaje pred lefi izjavil: »Ko si 25 let v tuji lasti, veš, kaj to pomeni.« Elan je umiral, dokler ni ponovno prešel v slovenske roke, podobno je bilo z Nierosom, Iskro kondenzatorji. Messer je zaprl kisikarno v Sloveniji in zgradil novo na Hrvaškem, kjer je bila električna energija (iz Jek Krško) cenejša. Henkel ni podprl razvoja dekorativne kozmetike v Mariboru, čeprav je sam nima in je bila kvaliteta izdelkov bivšega Zlatoroga na evropski ravni - stroški uvajanja novih izdelkov na evropski trg da so bili previsoki. Če bi bilo podjetje v slovenski lasti, bi slo na srednje- in vzhodnoevropske trge in se razvijalo v multinacionalko kot številna dmga naša podjetja. Tako pa so šli razvoj, financiranje in marketing v tujino, pri nas sta ostali samo proizvodnja in distribucija, a z njo katero pa prodor med najrazvitejše države EU ni mogoč. Tudi izkušnje z domačimi lastniki niso bile vedno pozitivne. Aktivaje, na primer, v svojih pidih skrbela bolj zase kakor za množico malih delničarjev, prevzemala je podjetja (Pinus, Tehnounion, TIM Laško, Intertrade ITS), jih silila, da so najemala kredite, m tako manjšala njihove dobičke, sebi pa omogočila prevzemanje vedno novih podjetij. Na koncu je skoraj vsa podjetja prodala in sredstva odnesla v Izrael in na Nizozemsko, kjer sedaj plačuje davke. Večina prodaj državnega premoženja je bila pod ceno: delnico Leka so leta 2002 prodali za 165.000 tolarjev, leta 2006 je bila vredna več kakor 300.000 tolarjev. KBC je plačal za Novo LB leta 2002 435 milijonov evrov, leta 2005 je bila naložba vredna že 600 milijonov evrov. Frodajo državnega premoženja zelp pogosto spremlja korupcija - informacije iz dobro obveščenih krogov govorijo o stotinah milijonov izgubljenih evrov, tudi pri zadnjih velikih prodajah. Še bolj nevarna bi bila prodaja bank, zavarovalnic, Telekoma, ki tvorijo jedro hitro razvijajočega se sektorja storitev, z visoko dodano vrednostjo in zaposlovanjem visoko izobraženih kadrov. V svoji lasti imajo vzajemne in pokojninske sklade in preko njih velik del gospodarstva. Jasno je, da tuje banke skrbijo predvsem za svoje delničarje in nacionalno gospodarstvo. Ljudje to dobro vedo, spomnimo se spontanega upora Ijudi ob nameravani prodaji Ijubljanske in mariborske banke. Slovenija ima v primer)avi z drzavami EU-15, tudi Portugalsko, Španijo in Grcijo, že sedaj nadpovprečni delež tujega kapitala v bankah. Prodaja bank in zavarovalnic bi nas peljala po poti Madžarske, Poljske, Češke, Slovaške m Hrvaške, ne v smer najbolj razvitih držav Evropske unije. Kaj bi morala storiti vlada? Ne bi smela prodajati dobrih podjetij, ki imajo trg in znanje, dobiček in rast vrednosti na borzi. Odpirati bi morala prostor za rast naših podjetij tudi v jugovzhodni in vzhodni Evropi. Tam je treba graditi medsebojno zaupanje in partnerstvo, odstranjevati politične ovire za skupna vlaganja. Sovlaganja s tujim partnerjem so dobrodošla pri novih gradnjah ali širitvah, kakor smo jo doživeli pri Renaultu. Tujci so zaželeni pri novih investicijah in dokapitalizacijah, če prinašajo novo znanje, tehnologijo in/ali trg. Prevzemanje uveljavljenih podjetij pa je nekaj čisto drugega. Koncept švedske Ikee že uspešno uveljavljata Mercator in Tuš, možnosti še zdaleč niso izkoriščene. Oživiti je treba primarni borzni trg in ščititi rnale delničarje z ustrezno zakonodajo. Novi lastnik ni »strateški« partner, je gospodar. Tisti, ki ima kapital, odloča m ima zadnjo besedo. Ali se bodo za nas gospodarsko pomembne odločitve res sprejemale v tujini? Država ni nujno slab lastnik, prav francoski, državni Renault je primer za dobro gospodarjenje. Floskulo širijo tuji in domači prevzemniki. Kako bi naj državi sicer zaupali vodenje javnih sredstev, ki pomenijo skoraj polovico bmto domačega proizvoda? Treba se je profesionalno lotiti vloge lastnika. Rezultati državnih podjetij za leto 2006 so v primerjavi z letom 2005 odlični: Petrol je na primer povečal svoj dobiček za 42 odstotkov, Nova LB za 66, Telekom celo za 90 odstotkov; cena delnic Luke Koper je v tem času zrasla s 23 na 80 evrov. Slovenska odškodninska družba seveda mora prodajati, vendar komu? Tujcem in domačim direktorjem? Zadnji imajo v rokah že več kot tretjino kapitala. Na drugi strani imamo stoletno tradidjo zadružništva in samoupravljanja. Pokojninski in vzajemni skladi so prisiljeni vlagati v tujino in tam ustvarjajo nova delovna mesta. Kapitalska dmžba mora po eni strani prodajati podjetja, da pokriva tekoči primanjkljaj pokojninske blagajne in izplačuje rente, po drugi strani pa dobiva vplačila javnih uslužbencev. Ali bo podjetja prodajala tujcem, kapital pa vlagala v tujino? to bi pomenilo, da ne zaupamo v lastne moči, da verjamemo, da se tuji trgi hitreje razvijajo kakor domači. Potem je obljubljanje hitrejšega razvoja Slovenije na trhlih nogah. Sedanja vlada je dobila mandat volivcev za izkoreninjanje korupcije m klientelizma, za podjetništvo, ne za razprodajanje slovenskega nacionalnega premoženja. Slovenci smo preživeli stoletja zaradi svoje lastnine na kmetijah. Razvoj gospodarstva se je začel pred sto leti z ustanavljanjem nacionalnih hranilnic in posojilnic, ki naj bi jih sedaj prodali. Če ne bomo imeli velikih podjetij, bank, raziskovalnih, upravnih, tržnih in finančnih žarišč, ne bomo mogli dohiteti razvitejših držav. Posnemanje razvitih ne bo več delovalo, potrebovali bomo lasten kapital. Prodaja državnega premoženja in nalaganje v razpršene globalne investicijske sklade pomeni zapiranje domačih delovnih mest, med njimi so zlasti menedžerska, raziskovalno-razvojna, marketinška, storitvena, m izvoz delovnih mest v tujino. Zato koaliciji m vladi predlagamo, da ponovno razmislita o tem delu svojega programa.
Medij: Delo
Avtorji: Glavič Peter
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Gostujoče pero
Datum: 22. 06. 2007
Stran: 5
