bodoče potrebe. Infrastrukturni projekt, vreden skoraj dva milijona evrov, je bil v celoti financiran iz občinskega proračuna, brez enega samega bančnega posojila. A to še ni vse. Občina osnovnošolcem in srednješolcem krije polovico stroškov prevoza, študentom plačuje štipendijo, upokojencem na leto podari 700 kun dodatka in za vsak pogreb prispeva tisoč kun. 67 družinam, ki so najele posojilo za zunanjo ureditev hiše, krije celotne stroške obresti, mladim družinam pa v zameno za eno kuno deli zazidljiva zemljišča. V ta namen so na severnem robu mesta Bale rezervirali 19 hektarjev veliko zemljišče s 114 lokacijami za gradnjo. Tudi zaradi tega je lani število rojstev na območju občine prvič po mnogih letih preseglo število umrlih. In kar je še bolj zanimivo: kljub omenjenim akcijam se je občinski proračun od leta 2005 do danes povečal kar za štirikrat! Zaradi izvirnih idej in najvišjega proračunskega prihodka na prebivalca v Istri so se Bale iz popolne anonimnosti povzpele na naslovnice hrvaških medijev ter postale sinonim za rast in razvoj. Tako velik preskok verjetno ne bi bil mogoč, če se ne bi odločili za politično podjetniški eksperiment, ki se mu reče Mon Perin. Gre za trgovsko združenje in istoimensko podjetje, ki so ga jeseni leta 2005 ustanovili občani Bal, občina in »prijatelji mesta Bale«, med katere spadajo tisti hrvaški državljani, ki v Balah ne živijo, a so bili v projekt pripravljeni vložiti kapital. Da bi preprečili morebiten prevzem družbe s strani enega ali več malih delničarjev, so vložek fizičnih oseb omejili na največ 50 tisoč kun, vložek posamezne družine pa na največ 200 tisoč kun. Ponudbo je zagrabilo 740 vlagateljev, ki so zbrali 12,5 milijona kun. S poznejšo dokapitalizacijo se je število vlagateljev povzpelo na 900, osnovni kapital pa na 30 milijonov kun. Občina in lokalno prebivalstvo sta v lastniški strukturi ohranila večino, po statutu Mon Perina pa brez njunega soglasja ni mogoče sprejeti nobene pomembnejše odločitve. Naložba se je izkazala za več kot odlično. Vrednost delnic se je do danes podvojila, vrednost zazidljivih parcel pa je narasla s 25 na 140 evrov za kvadratni meter. Čeprav je bilo predvideno, da se bo Mon Perin že konec leta 2008 preoblikoval v pravo delniško družbo, ki bo kotirala na borzi, so zaradi globalne finančne krize zamisel začasno preložili. POT V BLAGINJO ALI BOGATAŠKA UTOPIJA? Cilj Mon Perina je uravnotežen razvoj občine, od katerega bodo imeli korist vsi, ne le peščica iznajdljivejših. To med drugim pomeni, da bodo najprej poskrbeli za zaposlitev lokalnega prebivalstva, ki naj bi si dodatne prihodke ustvarilo s turizmom, poljedelstvom in živinorejo. Možnosti za razvoj turizma so odlične, saj imajo Bale dobrih devet kilometrov neokrnjene obale, in to na enem najlepših delov istrskega polotoka med Rovinjem in Barbarigo s pogledom na Brionsko otočje. Zasluga za ohranitev obale gre nekdanji JLA. Če namreč tu ne bi bilo vojske, bi bila obala danes skoraj zagotovo pozidana do zadnjega kotička. Pobudnik ideje o ustanovitvi Mon Perina in predsednik nadzornega sveta istoimenskega podjetja je 50-letni pravnik Plinio Cuccurin, menedžer in drugi največji delničar Skupine Adris, ki ima v lasti tobačno tovarno Rovinj. »Mon Perin je več kot le javno-zasebno partnerstvo, je greenfield investicija, s katero bomo odprli 400 novih delovnih mest. Ideja seje rodila, ko sem se s skupino vrstnikov pogovarjal o tem, kakšen razvoj občine si želimo. Ključno se nam je zdelo, da razvoja ne narekuje kapital, ampak da se najprej pripravi vizija in določijo jasna pravila igre, šele nato pa se poiščejo primerni investitorji. Tako kot pri zapenjanju srajce je tudi pri razvoju občine potreben pravilen vrstni red. Če prvi gumb na srajci zapneš narobe, bodo narobe zapeti tudi vsi ostali gumbi,« pravi Cuccurin, ki je v politiko vstopil leta 2004, ko je njegova neodvisna lista na predčasnih lokalnih volitvah zasedla sedem od enajstih sedežev v občinskem svetu Bale. Leto dni pozneje je volilni uspeh ponovil. Nekaj časa je opravljal funkcijo občinskega svetnika, nato pa je odstopil v lovu za vplivnejše mesto. S podporo 17 neodvisnih istrskih list zdaj kandidira za pokrajinskega glavarja oziroma župana celotne Istre. Njegov motiv ni denar, ampak želja, da bi razcvet, ki ga doživljajo Bale, razširil tudi na druge istrske občine. Cuccurinu denarja ne manjka, saj velja za enega najpremožnejših Hrvatov. Pred finančno krizo je bilo njegovo premoženje ocenjeno na dobrih 70 milijonov evrov, danes pa je zaradi padca borze vredno pol manj. Kljub bogastvu bi mu težko očitali vzvišenost. Nasprotno. Je »ljudski« človek, ki na ulici rad poklepeta z domačini. Odkrito prizna, da mu godi, ker ga vsi poznajo in spošfljivo pozdravljajo.«Ba/e so moj rojstni kraj, zato sem nanje čustveno navezan. Cuccurini so v Istro prišli iz Italije in v Balah živijo že več kot tristo let. Čutim dolžnost, da se oddolžim za vse, kar mi je ta kraj dal. Seveda bi bilo najbolj enostavno, da bi občini podaril milijon evrov za obnovo šole, nato pa bi na vse skupaj pozabil. A to ni moj stil. S krajani želim deliti znanje in izkušnje,« s solzami v očeh pripoveduje, ko se sprehajava po kamnitih mestnih ulicah. Namigovanja nekaterih hrvaških medijev, češ da se v ozadju ustanovitve Mon Perina skrivajo zasebni interesi peščice bogatašev, ki se želijo dokopati do dragocenih priobalnih parcel, zavrača. »Moj edini motiv je vzdržen razvoj občine, od katerega bodo imele korist tako sedanje kot bodoče generacije. Če ne bi bil pošten, bi se vse skupaj že zdavnaj sprevrglo v mafijsko organizacijo in občani bi me hitro razkrinkali. Prejšnja občinska oblast je neokrnjeno obalo nameravala pozidati s hoteli in apartmaji, notranjost krajine pa uničiti s kamnolomi. Temu smo se uprli. Naš cilj je butični turizem, ki bo privabljal predvsem premožnejše turiste, ne pa totalna razprodaja in komercializacija. Želim si, da bi Bale postale Toskana v malem.« Zato da bi obalo tudi v prihodnje ohranili neokrnjeno, so v pasu sedemsto metrov od morja prepovedali gradnjo turističnih namestitev. Posebnost, ki jo Balam lahko zavidajo mnoge druge občine, je referendumska odločitev, da se javna 1. Občina Bale ima dobrih devet kilometrov neokrnjene obale in takšno jo nameravajo ohraniti tudi v prihodnje, zato je v pasu sedemsto metrov od morja prepovedana gradnja turističnih nastanitev. 2. Plinio Cuccurin, eden najbogatejših Hrvatov in pobudnik ideje o ustanovitvi družbe Mon Perin, poudarja, da je njegov edini motiv uravnotežen razvoj rojstnega kraja. »Želim si, da bi Bale postale Toskana v malem.« zemljišča ne bodo prodajala, pač pa jih bodo oddali v dolgoročni najem. Tako je Mon Perin prek javnega razpisa v 50-letni najem že dobil avtokampa ob plažah San Polo in Colone. »Zdaj pospešeno iščemo strateškega vlagatelja za gradnjo hotelov. Zamišljeno je, da bi občina od vlagatelja namesto denarja dobila delnice v Mon Perinu. Tako bi po izteku najemne pogodbe obdržala lastništvo nad zemljišči, hkrati pa bi delnice lahko zastavila za najem posojil, s katerimi bi financirala različne infrastrukturne projekte. Če to ne bi zadoščalo, bi delnice še vedno lahko prodala in tako prišla do denarja za uresničitev projektov.« Načrt ni slab, res pa je, da je zdaj zaradi finančne krize iskanje vlagateljev precej zahtevnejša naloga, kot so si mislili. »Pogovori s potencialnimi vlagatelji potekajo, vendar bomo zaradi recesije zadevo upočasnili in počakali na večje povpraševanje. Ne mudi se nikamor, saj nas ne stiska noben kredit« Previdnost je nujna tudi zato, ker želijo, da bo razvoj, ki ga bo prinesel strateški vlagatelj, sočasen z razvojem in investicijami krajanov. Se pravi, da se bo celotna skupnost razvijala enakomerno. »Živeli smo v socializmu, ki je imel dobre in slabe plati. Nato smo čez noč prešli v kapitalizem. Nobena tranzicijska država ob tem prehodu ni računala, da je ljudi na kapitalizem treba pripraviti. Kdor je bil sposoben, iznajdljiv in je imel dovolj informacij, si je v tem času lahko ustvaril zelo veliko premoženje, ostali pa imajo manj, kot so imeli v socializmu. Družba seje tako še bolj razšlo jila. Kar skušamo narediti v Balah, je, da se kapitalizem uvaja postopoma, da se torej vsem krajanom ponudi priložnost za zaslužek. Gre za vprašanje, na kom utemeljiti razvoj. Mi ga ne želimo utemeljiti na tistih, ki so že zdaj uspešni, pač pa na povprečni večini. Boljše je, da se standard za nekaj odstotkov dvigne vsem, kot pa da se za dvesto odstotkov dvigne peščici najbolj iznajdljivih.« Je to vrnitev v socializem? »Temu, kar delamo, ne bi rekel socializem. Izkušnje smo črpali iz različnih koncev sveta, od Tirolske do Toskane. Na Tirolskem so se ljudje v preteklosti ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo. Nato so hribovja predelali v smučišča, nekdanje kmetije pa v hotele. Odličen zgled je tudi Skandinavija s svojo socialdemokracijo. In zakaj se ne bi ne nazadnje zgledovali po izkušnji iz socializma, ko so ljudje o usodi kraja odločali na zborih?!« Med sprehodom po mestu se ustavimo v lično opremljeni restavraciji in jazz baru Kamene priče. Lastnik Tomislav Pavlek je Zagrebčan, ki se je v Bale preselil potem, ko je kar šestnajst let živel v Amsterdamu. Vsako leto v začetku avgusta organizira mednarodni jazz festival, ki se ga udeležijo tudi zvezde sodobne jazz scene. Gostom poleg hrane in pijače ponuja tudi prenočišče v apartmajih. »Sponzorjev nimamo in jih tudi nočemo. Pravzaprav so strogo prepovedani, jazz in sponzorstvo ne gresta skupaj. Si predstavljate, da bi Charlie Parker nosil kapo z napisom Hypo banka? Ni šansi« V lokalu je stara vitrina, polna knjig. Vitrino mu je podaril lokalni župnik, s čimer je sprožil zanimivo akcijo. Vsak lokal v Balah naj bi imel vitrino, kamor bi ljudje prinesli knjige, ki jih ne potrebujejo. Te knjige bi si nato sposojali domačini in turisti. Ko nadaljujemo pot, mi Cuccurin pove, da se je v Balah od leta 2004, od kar je oblast prevzela njegova lista, povečalo število prebivalcev, saj se mladi znova priseljujejo, potem ko so se vrsto let izseljevali. Novi prostorski načrt, ki določa prihodnji razvoj mesta Bale, je velikopotezen, a dobro premišljen. Zelo natančna je tudi študija razvoja podeželja. Tako je povsem jasno, kateri dejavnosti bo namenjen posamezen del občine, kje bodo na primer gojili trto, kje oljke, kje bodo spodbujali živinorejo in seveda, kateri del bo 3. Športna dvorana v Balah je drugi največji objekt v mestu, takoj za cerkvijo. Zgradili so jo v pičlih šestih mesecih po načrtih arhitekturnega biroja 3LHD iz Zagreba, stala je milijon evrov, lani pa je bila na arhitekturnem festivalu v Barceloni razglašena za najboljšo športno arhitekturo na svetu. 4.Tomislav Pavlek, lastnik restavracije in jazz bara Kamene priče, ki vsako leto v avgustu organizira mednarodni jazz festival: »Sponzorji so na festivalu strogo prepovedani.« 5. Eklektična notranja oprema 'konobe' Kamene priče. P0SEBN0ST.KI JO BALAM LAHKO ZAVIDAJO MNOGE DRUGE OBCINE.JE REFERENDUMSKA ODLOČITEV, DA SE JAVNA ZEMLJIŠČA NE BODO PRODAJALA, PAČ PA JIH BODO DALI V 50-LETNI NAJEM. namenjen turizmu. Pripravljene imajo ocene stroškov posamezne investicije, narejena pa je tudi študija zasedenosti hotelov, stroškov delovne sile in materialnih stroškov obratovanja vse do leta 2020. Posebej zanimiva je ideja, po kateri bo slikovito mestece Bale postalo mesto hotel z dvesto ležišči. Sobe za goste bodo razporejene po hišah prebivalcev, mestne ulice bodo v funkciji hotelskih hodnikov, recepcija, restavracija in ostale vsebine hotela pa bodo nameščene na skupni točki v središču mesta. Zgraditi nameravajo tri hotele (dva bosta locirana 750 metrov od obale, eden pa ob golf igrišču), poleg tega pa naj bi v hotel najvišje kategorije preuredili tudi trdnjavo Fort Forno. Vse turistične namestitve naj bi imele štiri ali pet zvezdic, skupaj pa naj bi ne presegle 1800 ležišč. Predvideni so tudi dve golf igrišči, večji vvellness center, ranč s konji, muzej metuljev (na območju občine je kar 390 različnih vrst metuljev) in tematski park dinozavrov, nekdanji kamnolom pa naj bi preuredili v zabavni park s poudarkom na ekstremnih športih, kot so gorsko kolesarjenje, športno plezanje in motociklizem. Zgolj naložba v gradnjo treh hotelov, enega golf igrišča, vodnega parka in ureditev plaž San Polo, Greco in Colone naj bi stali dobrih 120 milijonov evrov. Cuccurin se ne boji, da bi aktualna kriza ustavila razvoj občine. »Kriza je spremenila način razmišljanja ljudi. Bale imajo srečo, da v krizo vstopajo kot skupnost« OAZA PRESTIŽA Za pridobitev dodatnih turističnih namestitev je predvidena prenova in rekonstrukcija 80 zapuščenih stancij, ki so razpršene po celotnem območju občine. Stancija ali »štancija«, kot rečejo domačini, je staro istrsko ime za posestvo s podeželsko hišo in gospodarskim poslopjem. »Naš cilj je oživitev objektov, ki v Balah že obstajajo, ne pa da se na veliko pozidajo prazne parcele,« pravi Cuccurin. Za zdaj se še niso odločili, ali bodo stancije prodali ali le oddali v dolgoročni najem. Razmišljajo, da bi investitorje privabili prek mednarodnega javnega razpisa. »Želimo si, da bi stancije prevzeli znani in ugledni bogataši z občutkom za estetiko, saj bi zveneča imena delovala kot magnet za turiste« Na vsaki stanciji naj bi živeli po ena do dve družini, ki bi skrbeli za posestvo in udobje gostov. Cuccurin kot zgleden primer prenove navaja Stancijo Meneghetti. Posestvo, zagotovo eno najlepših v Istri, se razprostira na dvanajst hektarjev velikem zemljišču, poraščenim z oljčnim nasadom in vinogradom ter obdanim s kamnitim obzidjem. Lastnika sta zakonca Miroslav Plišo in Romana Kajfež. On je partner v znani zagrebški odvetniški pisarni Markovič in Plišo, ona pa biologinja z lastnim podjetjem za testiranje zdravil in hči izumitelja apavrina dr. Franja Kajfeža. Ob pomoči rovinjskega arhitekta Riccarda Paliagb sta hišo in vrt prenovila tako, da se novo na nevsiljiv način prepleta s starim. »Vse se je začelo pred osmimi leti, ko je prijatelj iz Rovinja kolesaril tu okrog in po naključju slišal, da se posestvo prodaja. Takoj sem odšel v Bale, se mesec dni pogajal z lastnikom, na koncu pa plačal izhodiščno ceno,« pravi Pli-6. V Stanciji Meneghetti so za sprostitev na voljo strelišče za lokostrelstvo, vadišče za golf, bogato založena vinska klet, savna, fitnes ter zunanji in notranji bazen. 7. Posestvo, zagotovo eno najlepših v Istri, se razprostira na dvanajst hektarjev velikem zemljišču, poraščenim z oljčnim nasadom in vinogradom ter obdanim s kamnitim obzidjem. Upravnik Damir Bosek z ženo in štirimi otroki živi kar na posestvu, v lični hiši ob gospodarskem poslopju. 8. Glavna spalnica skupaj s kopalnico meri 64 kvadratnih metrov. Zanimiv detajl sta po naročilu izdelani nočni omarici v obliki staroslovanskih črk. SLIKOVITO MESTECE BALE NAJ BI POSTALO MESTO HOTEL Z DVESTO LEZISCI. SOBE ZA GOSTE BODO RAZPOREJENE PO HIŠAH PREBIVALCEV, MESTNE ULICE BODO IMELE VLOGO HOTELSKIH HODNIKOV, RECEPCIJA, RESTAVRACIJA IN OSTALE VSEBINE HOTELA PA BODO NAMEŠČENE NA SKUPNI TOČKI V SREDIŠČU MESTA. šo. Več kot sto let stara stancija, ki je od morja oddaljena le dva kilometra, je dobila ime po prvem lastniku, nekem Meneghettiju, ki se je v Bale priselil iz okolice Vidma. »Ko so sredi 19. stoletja v Istro prišli Avstrijci, je bila v bližini posestva velika utrdba s 600 vojaki za obrambo pred Italijani. Za Meneghettija je bilo to odlično tržišče. Vojska je od njega kupovala ovce, vino in sir. V času prve Jugoslavije so z vojsko trgovali tudi poznejši lastniki posestva, neki Kuftiči.« Od devetdesetih let je posestvo počasi, a vztrajno propadalo, dokler ga ni leta 2001 kupil zagrebški odvetnik. Danes je zgled investitorjem, kako prenoviti historični objekt, da ta ohrani avtentičnost, a je hkrati prilagojen modernemu načinu življenja. Hiša je zgrajena iz belega istrskega kamna in to skoraj natančno tako, kot je bil videti original. Dodana je bila le zunanja pokrita terasa, del poslopja pa so morali predelati, da so lahko zgradili notranji bazen. V hiši so štiri luksuzno opremljene spalnice in kopalnice, velika dnevna soba z odprtim kaminom, v podeželskem stilu opremljena kuhinja, sodobno opremljena kuhinja za kuharja, vinska klet, bazen, savna in fitnes. Ob hiši je 50 kvadratnih metrov velika pokrita terasa z vrtno opremo. Glavna spalnica skupaj s kopalnico z banjo in tušem meri kar 64 kvadratnih me trov. Zanimiv detajl sta po naročilu izdelani kovinski nočni omarici v obliki staroslovanskih črk. Štiristo kvadratnih metrov velika vila je polna starinskega pohištva iz 18. in 19. stoletja ter avtentičnih detajlov, kot so na primer starinske ure na polici kamina v dnevni sobi ali vrtna miza, izdelana iz starih hišnih vrat. Na vrtu so na voljo strelišče za lokostrelstvo, vadišče za golf in zunanji bazen. Plišo na posestvu preživi vsak prosti trenutek. Njegovi največji strasti sta oljčno olje in vino. »Pravijo, da je oljka kot mati - karkoli ji daš, ti ona vrne še več, trta pa je kot ženska - noben trud ji ni dovolj.« Na posestvu je posadil 1500 oljk in 30 tisoč vinskih trsov, iz česar prideluje oljčno olje in vino tako zase kot za trg. Pred tremi leti je bilo deviško olje Meneghetti na tekmovanju v Italiji izbrano za najboljše na svetu v svoji kategoriji. »V 15 kategorijah se je za nagrade potegovalo 6000 olj iz vsega sveta. Smešno je, da sem kot Bosanec postal avtoriteta za oljčno olje.« Sprva se je nameraval ukvarjati le s pridelavo oljčnega olja, zato je oljke posadil skoraj po celotnem posestvu. Ker jih je že prvo zimo zaradi nizkih temperatur veliko pomrznilo, je uničene sadike naslednje leto zamenjal s trto. »Ni me sram priznati, da v začetku o vinogradništvu nisem vedel nit« To se je dokaj hitro spremenilo, saj se je umetnosti pridelave vina učil od izkušenih slovenskih vinarjev Kristančič. »Skupaj z Alešem Kristančičem smo se odločli za klasično bordojsko mešanico.« Trsi so posejani na gosto, zaradi česar je donos sicer manjši, a ima grozdje visok odstotek sladkorja. Od rdečih vin proizvaja merlot, cabernet sauvignon in cabernet frank, od belih pa chardonnav, sivi pinot in malvazijo. Vino stara v hrastovih sodih, uvoženih iz Francije. Medtem ko vina kreira Plišo sam, večino fizičnega dela na posestvu opravi najeta delovna sila. Za vinograd in pridelavo vina skrbi glavni upravnik posestva Damir Bosek, ki z ženo in štirimi otroki živi kar na posestvu, v lični hiši ob gospodarskem poslopju. Po izobrazbi je enolog oziroma bo to postal v kratkem, saj prav zdaj piše diplomsko nalogo. Poleg petih delavcev, ki skrbijo za posestvo, so na plačilni listi še čistilka, natakar in dva kuharja. Skrbijo tako za udobje lastnika kot za udobje gostov, ki hišo najamejo za počitnikovanje. Plišo se je namreč že pred petimi leti odločil, da bo hišo oddajal, saj je to najboljši način za kritje visokih stroškov vzdrževanja. Gostje lahko uživajo v odlično pripravljeni domači istrski hrani, od jedi s tartufi, testenin s pestom Meneghetti iz lokalnih zelišč do kodetov istrskega goveda boškarina. Celotno osebje je gostom na voljo brezplačno, saj je ta strošek vključen v ceno najema. Nič čudnega torej, da najemnina za razkošno vilo znaša od 900 pa tja do 1400 evrov na dan, odvisno od sezone. Vilo je mogoče najeti le v celoti in praviloma ne za manj kot sedem noči. To pomeni, da je treba za teden dni pripraviti najmanj 6.300 pa tja do 9.800 evrov. Za tiste, ki so vajeni bivati v hotelih s petimi zvezdicami, to sicer ni pretirana cena, saj je treba upoštevati, da v hiši lahko prespi do deset oseb. »Najem takšnega posestva bi v Toskani ali na Karibih stal 20. 000 dolarjev na teden, « meni Plišo. Hišo oddajajo 25 tednov v leta, in to v vseh letnih časih. Med gosti prevladujejo družine z otroki ali prijatelji, ki tu preživljajo počitnice, veliko pa je tudi gostov, ki si posestvo najamejo za poroko ali poslovno zabavo. »Bale so eno najbolj privlačnih območij za investicije. Pobudnik projekta Bale, Plinio Cuccurin, je naredil izvrsten prostorski načrt, ki je usmerjen v elitni turizem. Če se bo prenovilo samo dvajset stancij in zgradili predvideni hoteli v bližini obale, ne bomo potrebovali ničesar drugega,« je prepričan Plišo. X 9. Odlično prenovljena, štiristo kvadratnih metrov velika vila je polna avtentičnih detajlov.

Medij: Mladina
Avtorji: Marn Urša
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 24. 04. 2009
Stran: 109