Tako tudi o političnem odstrelu Dragomirja Matica z vrha Luke Koper ne bi bilo vredno izgubljati besed, če bi šlo zgolj za umik nezaželenega direktorja neke prejšnje vlade. Toda Matic ni bil političen kader. V ozadju njegovega imenovanja ni prirejen razpis, na katerega bi se prijavil kot domnevno neodvisni kandidat, temveč so ga odločevalak vodenju tega ključnega državnega podjetja povabili kot strokovnjaka, ki do potankosti pozna naravo dela v edinem državnem pristanišču. Od mladosti je delal na ducat delovnih mestih od operative do področnega vodenja in ima osnove logistike v malem prstu. Dragomir Matic je bil nujno potreben kompromis, katerega ključna naloga po prihodu je bila, da pomiri strasti, ki so se razplamtele v času Gašparja Mišica. Bil je »naš človek«, a ne tisti pravih barv, temveč eden izmed pristaniške skupnosti. V podjetjih v zasebni lasti bi bilo imenovanje takega direktorja razumljeno kot odlična poteza, a v korporativnem upravljanju podjetij v večinski državni lasti so pravila tržnega kapitalizma in kovanje dobičkov sekundarnega pomena.Kako vendarle drugače razumeti dejstvo, daje moral oditi, četudi je Matic Luko Koper popeljal do rekordnih poslovnih rezultatov in tako večinski lastnici, državi, zagotovil visoke dobičke v obliki dividend? Toda njegova brezbarvnost, zavračanje paktiranja in igranje po nareku so postali preveč moteči in dobički niso več odtehtali nejevolje, ki jo je povzročal s svojo, hm,nečimrnostjo. A kaj, ko to ni zakonsko utemeljen razlog za razrešitev.»Če je problem Dragomir Matic, potem problema ni,« je rekel, ko so se pritiski nanj začeli stopnjevati. Politika je nato našla problem, ga naprtila upravi in jo zamenjala. Nedvomno je neenak položaj prekamih delavcev, ki delajo prek tako imenovanih izvajalcev pristaniških storitev, težava, ki jo je treba rešiti, a ta težava seje pojavila že pred skoraj dvema desetletjema.Predstavnik lastnika ima pravico ne zaupati upravi. Pravila korporativnega upravljanja določajo, da je nezaupnica zakonsko utemeljen razlog zaradi katerega smejo nadzorniki odpoklicati upravo. A tudi odgovornost v korporativnem upravljanju je zakonsko jasna in nedvoumna: za svojo odločitev in škodo, ki bi jo s tem morebiti povzročili družbi, morajo nadzorniki odgovarjati z vsem svojim premoženjem, razen če dokažejo, da so ravnali vestno in pošteno. V morebitnih odškodninskih tožbah, ki jih lahko sprožijo delničarji, morajo nadzorniki dokazovati skrbnost svojih odločitev. Kristjan Verbič, predstavnik malih delničarjev Luke Koper, je odškodninske tožbe že napovedal, slaba popotnica pa je dejstvo, da doslej noben nadzornik, niti tisti, ki so stali za zgrešenimi odločitvami uprav bank, ki so se znašle na robu bankrota, ni odgovarjal. Kot ni nihče odgovarjal za imenovanje direktorjev, ki so nekdaj uspešne družbe pripeljali na rob propada. Po drugi strani pa so z odškodninskimi in delovnimitožbami prav vsi, četudi neuspešni, odstavljeni direktorji uspeli in bili za svoje slabo delo tako rekoč še nagrajeni.Kot so bili - za poslušnost, kakopak - že nagrajeni nadzorniki Luke Koper z višjimi honorarji in ključna državna eksekutorka Lidia Glavina z višjo plačo šefinje SDH. xOdgovornost v korporativnem upravljanju je zakonsko jasna in nedvoumna: za svojo odločitev in škodo, ki bi jo s tem morebiti povzročili družbi, morajo nadzorniki odgovarjati z vsem svojim premoženjem.

Medij: Dnevnik

Avtorica: Anja Hreščak

Str.: 18