Na primeru NKBM so bile nazorno prikazane faze, v katerih je potekal 'rop stoletja'. Država je aprila 2013 državne obveznice NKBM spremenila v delnice banke po ceni 0,36 evra, ko je bila knjigovodska vrednost delnic 5,4 evra. Sledil je izbris delnic in podrejenih obveznic, pol milijona slovenskih vlagateljev je ostalo brez svojih vlog. Del dobrih kreditov in zavarovanj zanje (2 evra na vsak evro kredita) so nato prenesli na slabo banko (DUTB) z 71-odstotnim popustom in jih tam poceni prodajali. Država je v slovenske banke vložila vsaj 1,5 milijarde evrov več, kot bi bilo potrebno po najbolj pesimističnih ocenah. Banke so obljubili prodati ne glede na ceno. Bratuškova je podpisala, da bodo domače banke zmanjševale svojo dejavnost in tako dosegle nižjo ceno.

EK je uveljavila dvojna merila pri reševanju bank. Ko Grčija ni odplačevala kreditov zasebnim nemškim in francoskim bankam, so jih morale reševati vse države EU, Slovenija celo z nadpovprečno visokim deležem. Ko so zaradi kreditiranja podjetij v krizi prišle v težave slovenske banke, ker so tuje banke prenehale podaljševati kredite, pa je bilo potrebno razlastiti imetnike delnic in podrejenih obveznic ter razprodati banke. Potrebujemo svoje banke. Primer NLB, v kateri je bila solastnica belgijska KBC, je dokaz, da država v krizi je in bo morala dokapitalizirati banke, čeprav jih ne bo imela v lasti. Posledice razprodaje državnega premoženja bodo: odliv dobičkov in davkov, znižanje proračunskih prihodkov od dividend in prodaje premoženja, zmanjšanje državnega in občinskih proračunov ter pravic iz njih; rastli bodo pritiski na znižanje plač, ukinitev povračil za prevoz na delo in malice, skrajšanje dopustov in podaljšanje delovnika od 7,5 na 8 ur.

Prof. dr. Jože Mencinger je opozoril, da pri sanaciji bank ni šlo za državno pomoč, ki bi bila nezdružljiva z notranjim trgom, saj je država reševala banke kot večinski lastnik, torej skladno z načelom, da banke rešujejo njihovi lastniki. "Pomoč" ni izkrivljala konkurence, saj so se banke morale zavezati za zmanjšanje poslovanja, kar jih je postavilo v slabši položaj proti tujim podružnicam bank. Pomoč ni prizadela trgovine med članicami EU, saj NLB ni imela hčerinskih družb v drugih članicah EU, celotni bančni sistem Slovenije pa je pol tisočinke sistema evroobmočja. Zato bi Slovenija morala oporekati uporabi pravil o državni pomoči. Vrednotenje terjatev bank in njihovih zavarovanj je bistveno odstopalo od prakse v drugih državah članicah EU, tudi tistih, ki so dejansko dobile pomoč. NLB lahko državi vrača dobljeno pomoč namesto dividend.

Predsednik VZMD mag. Kristijan Verbič je opozoril na težave malih delničarjev po ukinitvi registrskih računov pri Klirinško depotni družbi (KDD) in njihovem prenosu na borzno posredniške družbe (BPD): visoke stroške trgovalnih računov in na novo uvedene stroške pri izplačilu dividend, ki pogosto presegajo vrednosti izplačil in jih ne poznajo v nobeni članici EU. Zato se je število malih delničarjev v dveh letih zmanjšalo od 320 tisoč na 186 tisoč. Velike pritiske doživlja tudi Delniška opora pri VZMD, ki se je pokazala kot zelo koristna za male delničarje.

Predsednik Slovenskega razvojnega sveta, dr. Gojko Stanič je predlagal, da bi motiviranost in odgovornost v skupini NLB povečali z obveznim vlaganjem zaposlenih v delnice banke. Vsak naj bi v štirih letih v ta namen vplačal regres in del 13. plače, potem pa še pet let neobdavčeno 13. plačo. Skupaj bi tako pridobili 6 odstotkov delnic, s katerimi bi drugim delničarjem odgovarjali za uspešno poslovanje banke.

Dolgoletni poslanec Janko Veber je opozoril, da je bila razlastitev delničarjev bank v nasprotju z 69. členom ustave, ki zahteva, da gre za javno korist (kar razprodaja državnega premoženja ni) in z nadomestilom v naravi ali odškodnino. Pri vrednotenju bank niso bili upoštevani mednarodni računovodski standardi. Vlade ni imela soglasja državnega zbora za prodajo, slabše pogoje poslovanja in izračun potrebne dokapitalizacije bank. Poročilo komisije DZ o ugotavljanju zlorab v bančnem sistemu se nanaša le na bančni kriminal v višini približno 0,2 milijarde evrov, ne ukvarja pa se z vzroki za preostale 4,9 milijarde evrov dokapitalizacije. O tako visoki vsoti bi moralo odločati ljudstvo na referendumu.

Po razpravi so bili sprejeti sklepi, ki so razdeljeni v pet sklopov.

Primer NLB, v kateri je bila solastnica belgijska KBC, je dokaz, da država v krizi je in bo morala dokapitalizirati banke, čeprav jih ne bo imela v lasti.

JU

Foto: MarkoVANOVŠEK

Medij: Večer

Stran: 18